Sedim na terasi,
gledam proti stari vasi.
Vidim, kaj zamudil sem,
ko svojo ljubezen zapustil sem.

Štejem zdaj že 70 let,
in nisem še pripravljen umret’.
Čakal in čakal sem mnogo let,
da našel bi svojo srečo spet.

Zdaj pa sam sem ostal,
ljubezni nihče več ne bo mi dal.
Vsi znanci so zapustili me,
nikogar več zanimam ne.

Čakal bom še mnogo let,
da spet prišel bom na ta svet.
Takrat popravil bom to napako,
življenje več ne bo enako.
Delil življenje si bom z njo.
Ne bom sam sedel nad vasjo.

Neža Glonar in Erik Žižek, 8. b