Učiteljica Nevenka Jesenik  je v življenju doživela že marsikaj zanimivega. S prigodami s svojih potovanj, poučevanja in preteklosti naju je nasmejala, hkrati pa nama dala odlične nasvete za prihodnost.

1. Zakaj ste se odločili za poklic učiteljice? Zakaj ravno poučevanje angleščine?

Hm… Dolga zgodba.(smeh) V osnovni šoli sem želela študirati fiziko, v srednji šoli sem želela študirati umetnost, potem pa sem dobila štipendijo v ZDA za eno leto in ko sem prišla nazaj, sem ugotovila, da sem zamudila sprejemne izpite na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani. Zato da ne bi eno leto doma počivala oziroma nič ne počela, sem se vpisala na študij slovenščine in angleščine, ki je v Mariboru, ker sem si mislila, da mi bo šlo dobro. In šlo mi je dobro. Potem sem po enem letu ugotovila, da nima smisla pustiti tega leta študija in študij nadaljevala ter tudi končala.

2. Če angleščine ne bi poučevali, kaj bi?

Sem že povedala, da bi se po vsej verjetnosti ukvarjala z umetnostjo. Po vsej verjetnosti bi bila zdaj kakšna slikarka. (smeh)🙂

3. Kako dolgo že poučujete na naši šoli?

Uhh. Nikoli mi niso šle številke dobro od rok. Preko dvajset let.

4. Na šoli ste torej že dolgo časa. Se je na njej skozi leta veliko spremenilo?

Ja, precej se je spremenilo. Spremenila se je sama šolska zgradba, šolski sistem, ki se tako ali tako neprestano spreminja. Otroci oziroma učenci se spreminjate. S tem tudi starši in družba kot taka se spreminja. Kar se pouka samega tiče, prej osemletka, zdaj devetletka. Deljenje učencev na učne skupine, tega včasih ni bilo. Zelo je napredovala tehnika oziroma tehnologija poučevanja. Včasih ni bilo nobenih pametnih tabel, telefonov, snemalnikov. Kar se tiče fotokopiranja, so velikanske spremembe. Vse smo še morali pisati na stari pisalni stroj in potem razmnoževati na roke. Ampak na srečo se je veliko stvari spremenilo tudi na bolje.

5. Če bi imeli možnost, bi na šoli kaj spremenili?

Absolutno. Na naši šoli bi zadeve spremenila tako, da bi bilo več učilnic, da bi bila nova telovadnica, da bi imeli najmanj eno učilnico zunaj, na prostem. Torej prostorska stiska je tista ki moti, vse nas, učitelje ter tudi vas, učence. Zadnjič je en učenec iz petega razreda tako prisrčno rekel, da ta šola bi rabila podstrešje, zato da bi lahko vse stvari, ki jih imamo, pospravili tja.Organiziraja bi malce manj sestankov, takih in drugačnih.(smeh) V našem slovenskem prostoru pa bi si želela, da bi poklic učitelja bil malce bolj cenjen, da bi imel več cene, da bi bili, tako kot strokovnjaki, bolj priznani v družbi.

6. Kaj Vam je pri Vašem poklicu najbolj všeč? Ali česa ne marate?

Po vseh teh letih poučevanja sem še vedno najrajši v razredu. Še sploh, če imam pred sabo učence, ki so pripravljeni poslušati.  Posebno rada pripovedujem zgodbice in zgodbic imam vedno kar veliko na zalogi. Zelo mi je všeč, ko pridem v razred, ki ima rad angleščino, da so dobre volje, da se nasmejemo skupaj. To je en del mojega poklica, ki je neprecenljiv. Malo manj pa mi je všeč recimo spraševanje. Vi, učenci, si mogoče ne mislite, ampak spraševanje je za nas učitelje zelo zelo odgovorna zadeva in je včasih zelo težko. Toda jaz poskušam čim bolje opraviti svoje delo.

7. Kaj je najbolj smešen dogodek, ki se je zgodil med poukom?

Uhhh… smešnih dogodkov med poukom je kar veliko. Tako da bi zdaj težko stresla kakšnega iz rokava. Mogoče se bo vam, učencem, to zdelo malo smešno… Včasih kakšen učenec kaj ušpiči in se meni zdi to zelo zabavno, ampak ker pri tem krši šolski red, se moram narediti hudo in ga skregati, potem pa se obrnem vstran od učencev in se sama pri sebi smejem.

8. Vas kaj novega naučijo tudi učenci pri pouku?

Absolutno, velikokrat dobim kakšno idejo ravno od učencev. Vsake toliko časa me nekdo preseneti s kakšno zabavno domislico ali s kakšnim vprašanjem, na katerega sama niti v sanjah ne bi pomislila, ampak je vredno razmisleka ali pa celo obravnave pri pouku.  Mogoče tukaj ena anekdota. V lanskem šolskem letu me je en učenec, ki  je mislil, da bo zmotil pouk, vprašal vprašanje, čisto nepovezano od šolske snovi. Ali imajo pingvini kolena. In to se mi je zdelo tako zanimivo, da smo tekočo snov prekinili  in smo odšli vprašati strička Googla, ali imajo pingvini kolena. Ugotovili smo, da jih imajo v bistvu skrita v telesu. Zanimivo, ne?

10. Kaj je vaša najljubša aktivnost, ko pridete iz službe?

Odvisno od tega, kako sem razpoložena, ampak prva stvar, ki jo vedno naredim, je, da si malo spočijem ušesa. Potem pa je odvisno, kako se odvijejo zadeve. Hodim še v likovni tečaj namreč, tako da se velikokrat ubadam s tem. Zelo rada imam fotografijo, kot hobi. Zelo rada berem, zelo rada gledam filme, pa tudi kuham rada. Če pa imam čas, še sedem na kolo, tako da mi je dan vedno prekratek.

11. Kateri predmet je bil vaš najljubši, ko ste še sami hodili v šolo?

Angleščina vedno, to moram reči. Že ko sem bila otrok, mi je moja mama kupila angleške knjige, ki sem jih z veseljem prebirala. Še zdaj znam na pamet na primer Pepelko. Potem fizika, še posebej vesolje, optika in podobno. V srednji šoli pa so se mi stvari že začele prevešati v likovno umetnost. Ampak angleščina ves čas. Kasneje pa sem razvila, bom rekla, velik interes do zgodovine in geografije.

13. Katerega predmeta v osnovni šoli niste marali?

Moram povedati? (smeh) Tehnike. To pa zato, ker smo imeli grozno strogega učitelja, ki so se ga vsi bali na daleč in blizu in seveda tudi jaz. Čeprav mi nikoli ni nič naredil, je bil zelo nagle jeze.

14. Ali Vam potovanja pomagajo pri poučevanju? Na kak način?

Absolutno da. Potovanja so krasna. Kadar kam grem, kar je zelo pogosto, uživam v vsem, kar vidim in kar slišim. Ponavadi naredim ogromno fotografij. Uživam tudi v kulinariki. Tako da je zelo zabavno.  Srečaš nove ljudi, se učiš tudi drugih jezikov, ne samo angleščine. V glavnem komuniciramo v angleščini, ampak v zadnjem času sem bila preko projekta nekajkrat v Italiji in je prav fino, ko slišiš italijanščino in jo skušaš razumeti glede na  skupne jezikovne korene. In vedno je kaj novega. Recimo nazadnje, ko sem bila v Italiji, smo v hotelu kar nekaj časa čakali na prevoz na letališče, ker so imeli naši prevozniki malo zamude. Zraven hotela je bil krožni promet, ki je bil poraščen s travo in je imel en majhen grmiček. Naenkrat zagledam, da čez cesto pridejo tri ovce.  Pogledam drugič in se za tistimi tremi ovcami vsuje cela čreda ovc, ki jih je bilo zagotovo 150. Potem prileti za njimi pastir, ker so pobegnile. Tiste ta prve so se pasle, ostale pa so zaustavile cel promet in je trajalo približno 15 minut, da je ta pastir vse ovce nagnal, s tem da so se med naganjanjem nazaj razbežale. Ene v levo, ene pa v desno, tako da je bilo kar zabavno. Vedno je kaj zabavnega.

15. Se angleški jezik iz knjig zelo razlikuje od pogovornega?

Odvisno od tega, kakšne knjige imamo v mislih. Če imamo v mislih knjige s poglobljenimi znanstvenimi razlagami, potem ja. Če pa imamo v mislih knjige za najstnike, ki so že tudi v slovenščini vedno bolj pogovorne, potem pa ne.

16. Ste imeli kakšne težave pri razumevanju angleškega jezika, ko ste prvič obiskali London?

Ne. Pred obiskom Londona sem bila že v Ameriki in pri razumevanju jezika že tam nisem imela pretiranih težav. Zgodila pa se mi je ena prigoda. V našem šolskem sistemu smo se vedno učili britanske angleščine, v Ameriki pa seveda govorijo ameriško angleščino. Amerika je zelo velik kontinent in velika večina  Američanov v času svojega življenja sploh ne potuje v tujino. Potujejo sicer zelo veliko, ampak le v notranjosti ZDA. V tisti časih, ko sem prvič obiskala ZDA, velika večina Američanov sploh ni imela potnih listov. Torej, ko sem bila prvič tam s svojo “ameriško sestro”, me je nekega dne vprašala, kaj bi za kosilo. Povedala sem ji, da bi rada hot dog, ampak me ni razumela, saj oni hot dog naglasijo hat dag. Do tega, da me je razumela, sva prišli tako, da sem ji po petem poskusu besedo zapisala na papir. (smeh) Zdi se mi, da so Američani nasplošno zelo “hecni”. “Hecni” v smislu, da so dosti bolj odprti in zgovorni kot mi, ter jih ni sram zastavljati vprašanja.  V okviru programa smo pred leti odšli učitelji iz vsega sveta po svetu in na šolah predstavljali naš šolski sistem in kulturo. In ko sem ravno predstavljala Slovenijo v Ameriki, me je punčka vprašala, če živimo na drevesih, ker sploh niso imeli predstave, kje in kako živimo. Spraševali so me tudi, če poznam hladilnik, če sem že videla televizijo in telefon ter podobne nenavadne stvari. Nad temi vprašanji sem bila zelo začudena. Ampak njim ni bilo niti malo nerodno. Preden bi jaz koga vprašala kaj takega, bi se verjetno že pogreznila v zemljo. Sploh pa Slovenija že takrat ni imela veliko slabšega standarda od Amerike.

17. Kateri kraj, ki ste ga obiskali, je bil vaš najljubši? Zakaj?

Težko bi se odločila, saj so bili vsi nekaj posebnega. Ampak osebno mi je zelo dobro v spominu ostal New York. Žal sem v njem bila za samo en dan, ampak to, kar sem videla, je bilo nepopisno. Videli smo ogromno. Od palače OZN do kitajskega mesta, Kipa svobode, svetovnega trgovinskega centra, ki je bil zrušen in mnogo mnogo več. Ker že celo življenje živim v mestu, so mi velemesta, kot je New York, še posebej pri srcu in z veseljem bi šla še enkrat. Seveda pa obožujem tudi London, Washington DC s prelepimi muzeji in galerijami. Pri mestih pa nasplošno obožujem vrvež, vedno se kaj dogaja in vedno imaš kaj za videti, doživeti. Pred potovanji pa je najbolj pomembno, da te ne sme biti strah. Ljudje, ki gredo s strahom po svetu, tistim se ravno nekaj zgodi.

19. Kako ste prišli do ideje, da bi napisali svoj učbenik in delovni zvezek?

V bistvu nisem jaz prišla na to idejo, ampak so me povabili v tim. Ta ideja mi je bila zelo všeč in še danes sem ponosna, saj lahko na tak način dam marsikaj učencem in tudi potešim svojo željo po pisanju. Tudi pisati sem že začela zelo zgodaj. Že v četrtem razredu osnovne šole sem napisala svoj otroški roman, ki sicer nikoli ni prišel v javnost.

20. Kaj je bilo najtežje pri ustvarjanju samega učbenika?

Najtežje oziroma tisto, kar ti vzame največ časa in energije, je obdelava učbenika in priprava na tisk, potem ko je že vse napisano. Namreč, ko je vse napisano, je še veliko stvari, ki jih moraš narediti, da učbenik lahko izide. Torej lektoriranje, napisati moreš rešitve in pripraviti CD-je. Lektorji morajo velikokrat skozi besedilo in ko smo vsi prepričani, da napak ni, lahko gre učbenik v tisk. Ampak napake so vedno, saj ljudje nismo roboti in napake velikokrat spregledamo. Ta del je torej naporen, saj ni kreativen, ampak je k večjemu samo iskanje in pregledovanje napak.

21. Koliko časa Vam vzame pisanje raznih nalog?

Na primer za pisanje ene besedilne naloge najprej vedno dobim idejo, o čem bi pisala in potem grem raziskovat. Včasih me kakšna tema tako pritegne, da za računalnikom sedim več dni in pregledujem gradiva iz raznih spletnih strani, hvala Bogu za internet (smeh), in potem si delam izvlečke. Pozorna moram biti na dolžino, težavnost in avtorske pravice besedila. Tudi vprašanja pod besedilom morajo biti zanimiva in hkrati poučna ter vam učencem zadati nekakšne cilje. Torej, včasih beseda steče takoj, včasih pa za takšno nalogo potrebujem tudi štiri dni ali več. Moram pa priznati, da zelo uživam pri brskanju med informacijami in sem vesela, ko se naučim kaj novega, saj se mi zdi, da je znanje zelo pomembno in ga sama zelo cenim.

22. Katera je Vaša najljubša knjiga?

Težko bi se odločila za eno. Bartolov Alamut, recimo. Od slovenskih avtorjev vem, da mi je bila všeč knjiga Cvetje v jeseni. Zelo rada imam tudi poezijo Franceta Prešerna. Za dušo pa rada berem takšne bolj odštekane knjige. Nekaj let nazaj sem si kupila knjigo “neumnih” vprašanj in odgovorov, katere naslov je bil Is there anything good about wasps? (So ose sploh koristne?). V knjigi so povedali, da če ne bi bilo os na svetu, se naš eko sistem ne bi niti malo spremenil. Poleg tega je bilo v knjigi cel kup smešnih in odštekanih vprašanj in odgovorov.

23. Imate vzornika?

Vzornika? Vzornika, torej osebo, po kateri se zgledujem v življenju, ne. Občudujem pa cel kup ljudi. V svetu slikarstva in umetnosti so to Pablo Picasso, Joan Miro, Henri Matisse,… Na splošno pa mi je bil zelo pri srcu Stephen Hawking zaradi tega, ker je kljub svojem telesnem in fizičnem primanjkljaju naredil za človeštvo več, kot ne vem koliko popolnoma zdravih ljudi skupaj. Resnično je vreden spoštovanja. Seveda pa občudujem tudi Galilea Galileia, Alberta Einsteina ter ogromno drugih ljudi, od katerih dobivam navdih. Je pa res, da če si genij, ti nekje narava da, nekje ti pa vzame. Zato so geniji vedno tisti, ki so za večino ljudi malo čudni. Ker so drugačni, imajo druge predloge, po navadi imajo težave pri komunikaciji, ker imajo toliko stvari v svoji glavi in zato so potem takšni, kot so.  Ampak takšni ljudje morajo obstajati.

24. Kolikor veva, ste ena izmed glavnih pri prireditvi za 40 let šole. Ste veseli da ste dobili to čast?

Da, absolutno. To je zelo velika čast, je pa tudi zelo velika odgovornost. Srčno upam, da bo zadeva uspela in da bo na takšnem nivoju, da bomo vsi  zadovoljni.

25. Imate s pripravljanjem prireditve in natečajev veliko dela?

Je dokaj veliko dela ja, ampak bomo mogoče o tem kdaj drugič. Neke stvari še ne bi rada obelodanila. Zdi se mi bolje, da je okoli tega še malo skrivnosti, kot pa da vse razbobnamo in bodo potem ljudje razočarani.

26. Imate že kakšne projekte v mislih za prihodnost?

O ja. (smeh) Vedno mi nekaj po glavi mrgoli. Imam kar nekaj projektov v mislih, ampak bom povedala enako, dokler so v moji glavi, še niso dozoreli in ko bodo dozoreli, bodo obelodanjeni. Nekateri se vežejo na moje delo v šoli, nekateri pa seveda tudi na stvari, ki jih počnem v prostem času.

27. Kako Vam uspe vzpostaviti kontakt z vsemi gosti, “nation speakerji” in drugimi zanimivimi ljudmi, ki jih povabite v šolo?

Tisto leto, ki sem ga preživela v Ameriki, mi je dalo to, da sem postala dosti bolj komunikativna, zgovorna in odprta do drugih ljudi. Večinoma nimam težav pri vspostavljanju stikov. V enem trenutku se kar začneš pogovarjati. Ne sme te biti strah, ti biti nerodno. Če vidiš, da je sogovornik pripravljen, in večinoma so, ker tujci so načeloma bolj odprti za pogovore kot mi Slovenci, potem sploh ni nobenega problema. Malo jih pohvališ, se pohecaš in to je to. Humor odpira mnoga vrata.

28. Vam je kateri gost do sedaj bil posebej všeč, se Vam je vtisnil v spomin?

Vsak po svoje. Vsak ima svojo osebnost, svoj način pristopa in svoje znanje. Zelo zanimivi so bili lanski gosti na noči branja. Posebej rada se pa spominjam jezikovnega asistenta, ki mu je bilo ime Stewart. Pri meni je bil eno leto, ker je šlo za neko mednarodno izmenjavo in je bil vsako sredo na naši šoli. Imam ga v zelo lepem spominu, saj je bil zelo resen, odgovoren in komunikativen.

29. Se spomnite kakšnega zanimivega dogodka, trenutka z gosti?

Da. Nekaj let nazaj smo, ravno tako na noči branja, imeli gosta Tima Ribiča in on nam je zapel del arije, katere naslova se trenutno ne spomnim. Zelo lepo je bilo slišati njegov lep, šolan glas v šolskih prostorih. Saj če hočeš slišati opero, moraš oditi v opero, on pa je prišel k nam. Bilo je zelo mogočno in mi bo zagotovo še dolgo ostalo v spominu.

30. Imate s katerimi gosti še stike?

S temi gosti je tako. Če se vidimo, imamo stike, sicer pa zelo težko ohranjam prijateljske stike s komerkoli, ker enostavno nimam časa. Doma moram postoriti gospodinjska dela, se družiti z družino, se ukvarjati z delom v šoli, s hobiji ter takšnimi in drugačnimi obveznostmi. Morala bi se odločiti, kaj mi je bolj pomembno in meni je bolj pomembno znanje. To, kar rada počnem, mi vzame veliko časa. Torej pri meni ni časa za družabno življenje.

31. Kaj hočete sporočiti našim bralcem?

Znanje je vrednota. Naj vas ne bo sram pokazati znanja. V našem prostoru marsikdo na učence, ki veliko znate, neupravičeno gleda z viška. Če ne bi bilo takšnih genijev, o katerih smo prej govorili, ki so celo življenje posvetili znanosti, napredku in raziskovanju, potem mi ne bi bili tukaj, kjer smo. Naj vam ne bo nerodno, če znate več kot ostali, ker je to vrednota in slej kot prej se vam bo znanje obrestovalo.

Učiteljici Nevenki se neizmerno zahvaljujeva, da si je vzela košček dragocenega časa ter nama izdala majhne skrivnosti in velike prigode iz svojega življenja.

Ajda Rojko in Lia Horvat Zupančič, 7.a

Učiteljica Marjetka Bezjak na naši šoli poučuje že 31 let. Najin pogovor z njo je bil zelo zanimiv ,saj poučuje predmete, kjer učenci kuhajo. 

1. Kako dolgo že učite na naši šoli?

Na naši šoli sem že zelo dolgo, približno 31 let.

2. Zakaj ste se odločili za ta poklic in področje?

Ja, ta poklic me je že nekako pritegnil od mladih let oziroma od otroških let. Ko sem že začela obiskovati osnovno šolo in se že sama nekaj naučila, mi je nekako bilo dano v razmislek, kaj pa če bi ti bila učiteljica in ta želja, ta cilj je v meni vedno bolj rasel. Kot zanimivost naj povem, da sem v drugem ali tretjem razredu, ko sem že znala poštevanko, z družino šla s kravama, ki smo jih imeli doma, traktorjev takrat še namreč ni bilo, po seno na travnik in jaz sem seveda, ker sem še bila tako mala, imela nalogo, da sem tisti dve kravi čuvala. Ostali so delali, seno spravljali na voz, jaz pa sem, ker je bilo poletje in vroče, krave pa so bile polne muh, vedno s palico v roki tiste muhe odganjala. Večkrat mi je bilo dolgčas in sem začela krave učiti, tako da sta bili tisti dve kravi moji prvi učenki (smeh) in tega ne bom pozabila. Še zdaj imam v spominu, kako sem ju učila poštevanko. Seveda se je kakšna krava “morala” zmotiti in ko se je zmotila, sem jo povlekla za tista dolga ušesa. Ko sem bila potem že malo starejša, mogoče kakšni 6. ali 7. razred, pa sem si sama naredila doma dnevnik,redovalnico, saj takrat še ni bilo eAsistenta ali računalnika. Imela sem tudi kredo in tega tudi ne bom pozabila, saj smo v dnevni sobi imeli lepe večje omare in sem se igrala učiteljico in si predstavljala, da imam polni razred učencev in sem vprašala, kdo vse manjka in podobno. Velikokrat je bil glavni predmet zgodovina, saj me je že od malega zanimala. Vse tiste omare sem porisala s kredo, da ne govorimo, kakšno težavo sem imela potem z odstranjevanjem krede z omare, da ne bi starša opazila. To je bila igra za mene, saj sem zraven tudi kakšno snov ponavljala, brez kakšnih učbenikov, v glavnem, vse kar sem se tisti dan naučila.

3. Ste prej že poučevali na kakšni drugi šoli?

Ne, nisem, delala sem pa edino v vrtcu. Na začetku sem bila še zelo mlada in sem pričela z delom v vrtcu na Studencih, pred tem pa sem občasno delala na naši šoli v Dupleku in sicer bolj z nadomeščanjem, ko je bila katera učiteljica odsotna ali pa so bile daljše bolniške ali porodniške, tako da sem s tem začela, potem vmes delala dobro leto v vrtcu in potem sem se ponovno vrnila sem v šolo.

4. Koliko generacij otrok ste bila razredničarka?

Bila sem razredničarka kakim petim generacijam, ampak nisem sigurna.

5. Katere predmete vse poučujete?
Zadnjih 10 let se je paleta predmetov malo razširila. Moja osnova sta geografija in zgodovina, sicer sem, žal, zgodovino učila zelo, zelo malo, tako da poučujem predvsem geografijo, že skoraj 10 let, manj pa poučujem gospodinjstvo, ponujam pa tudi vsako leto predmeta sodobne priprave hrane ter verstva in etika. Vsak predmet je po svoje specifičen in zanimiv. Zdi se mi, da so tudi vsi predmeti, ki jih poučujem, praktični in pomembni. Je pa zgodovina moj najljubši predmet.

6. Kateri pa je bil Vaš najljubši v osnovni šoli?

Zgodovina. Sicer se mi zdi, da sem že veliko stvari, ki smo se jih učili, pozabila, ker če ne ponavljaš snovi, seveda pozabiš. Ampak če se le da, preberem kakšni zgodovinski roman ali pa kakšne biografije pomembnih ljudi.

7. Kaj Vas zraven poučevanja še veseli?

Zelo uživam ob branju, si ne znam predstavljati, da na moji nočni omari ne bi bilo kakšne knjige. Rada tudi vrtnarim, doma in tudi v šoli. Priznam, da se s kakšnim športom ravno ne ukvarjam, saj se mi zdi, da nisem športni duh.

8. Katera je Vaša najljubša prireditev, ki ste jo organizirali? Zakaj?

Prireditev je bilo kar veliko, zato bi težko izbrala eno. Zelo mi je bila všeč prireditev, ki smo jo pripravili z mojo prvo generacijo in sicer smo se udeležili Dupleškega tedna. Denar bi uporabili za zaključno ekskurzijo. Na občini sem vprašala, če bi lahko imeli svojo stojnico, ki smo jo na koncu tudi dobili. Pred to prireditvijo smo še imeli 2 meseca, zato smo se skoraj vsak dan dobili pri eni izmed učenk, kjer smo izdelovali sveče, svečnike, nakit, barvali svile, kravate, predmete iz keramike in svinčnike. Tri dni smo prodajali te čudovite izdelke. To je bila za mene čudovita izkušnja in tudi za druge učence, bili so zelo aktivni in smo prodali skoraj vse. Zelo všeč so mi tudi prireditve, ki sva jih organizirali z učiteljico Marino zadnja leta, ne smemo pa pozabiti tudi šolskih trgatev in podobno.

9. Ali raje poučujete ali kuhate pri gospodinjstvo in sodobni pripravi hrane?

Oboje rada delam , moram pa priznati, da ko kuhamo, se spet nov odnos med mano in učenci vzpostavi in imamo tudi malo več časa za pogovor, kot med samim poukom, je pa res, da me to kuhanje fizično bolj izmuči.

10.Se po obnašanju generacije otrok spreminjajo?

Ja, kar opažam v povprečju, da posamezni učenci izstopajo in da so nekatere današnje generacije manj motivirane za delo in jih tudi zanima manj stvari. Zdi se mi tudi, da z nobeno zdajšnjo generacijo ne bi več mogli narediti tako, kot smo z mojo prvo, ko smo se dobivali pri učenkah, da bi ustvarili čim več izdelkov, ki bi jih prodali na Dupleškem tednu.

11.Kakšne prigode ali nesreče so se Vam zgodile z učenci pri kuhanju?

Ja, bilo jih je veliko. Prvo kot prvo moram pohvaliti učence, da pazijo na sebe in ostale, da se nam ni zgodila velika nesreča, da bi se kdo porezal ali močno popekel. Imeli smo eno nesrečo z marmornim kolačem, kjer je skupina dala maso v pečico. Jaz sem skupino opozarjala, da ga ne bodo pozabili vzeti ven. Nato pokusimo in je nekdo hitro potegnil ven tisto rešetko v pečici in se nam je marmorni kolač zvrnil na tla. Mi obstojimo ob njem in poskusimo pobrati čim več. Eden izmed učencev je tudi rekel, da tega on že ne bo jedel, a smo na koncu vse pojedli. Bila še je tudi ena nezgoda z branjem recepta. Ena skupina punc je pekla nekakšni biskvit. Dale so ga že v pečico, jaz pa sem se malo bolj drugim skupinam posvetila , ker se mi je zdelo, da jim gre krasno, ko delajo same. Potem so te deklice ta biskvit vzele iz pečice in ta biskvit je bil tanek še za eno palačinko ne in smo skupaj pregledali recept, sestavino za sestavino in smo na koncu ugotovili, da so pozabile dodati moko. Ta biskvit so nato naredile še enkrat. Pa tudi nekajkrat se nam je že kaj zažgalo, tako da, ja, imeli smo kakšne male prigode.

12.Katera jed, ki ste jo skuhali z učenci, Vam je najljubša?

Zelo so se nam že posrečile lazanje, tudi tortilje ali pa kakšne predjedi.

13.Kaj bi radi sporočili bralcem Korakov?

Naj berejo virtualne knjige, ampak absolutno naj vzamejo tudi prave knjige v roke, kajti branje nas bogati, besedni zaklad si s tem širimo, spoznavamo nova znanja, pridobivamo domišljijo in tako dalje.

Učiteljici se zahvljujeva za zanimiv intervju.

Lara Klemenčič in Tia Heler, 7.a