Življenje nam je usojeno,
tako vsaj mislim jaz.
Še preden se rodimo,
nam je določen življenja čas.

In čeprav nam je vse v zvezdah zapisano,
lahko svojo usodo usmerjamo.
Kako v situacijah reagiramo,
in kako se za življenje borimo.

Življenje vzemimo
kot doživetje skozi leta.
Pozitivno ga živimo,
saj dobre stvari nam obeta.

So tudi padci…
Ampak, veš kaj?
Ko si na tleh,
ni druge poti kot gor nazaj.

Zakaj se bojimo njegovega konca?
Enkrat se bo pač izteklo.
Ko sekundni kazalec na nič bo obstal,
naprej ne bo več teklo.

Veliko nam ponuja,
Zato ne glej le vase.
Doživi nekaj,
da boš še zadnjo sekundo ponosen nase.

In takrat…ko bo zadnja sekunda minila…. Bomo obstajali?
Kam odšla bo naša duša?
Se v prostoru razgubila bo,
ali bo našla pot v drugo telo?

Karkoli se na koncu že zgodilo bo,
za vedno bo skrivnost.
Nihče ne ve, kako je to,
ko tvoja duša odleti v neznano.

Ajda Rojko, 7. a OŠ Duplek