Osamljeni v množici ljudi stojimo,
Niti besedice ne spregovorimo.
Zdi se, kot bi se bali,
Da bi nas ljudje pod masko prepoznali.

Že od nekdaj smo povezani s tišino,
Saj v njej najdemo tisto milino,
Ki nam v življenju primanjkuje,
Ko nam kaosa že zadostuje.

V tišini lahko misli odtavajo
Brez skrbi, da v nevarne vode zaplavajo.
V miru jih lahko spustimo
In z njimi daleč poletimo.

Ampak biti molče zraven človeka,
Ki si obupno želi pobegniti iz tišine,
Je tako, kot bi med nami bila prepreka
In mi ne moremo preseči njene višine.

Danes preprosto ni besed,
Ki bi jih izrekli v svetu, v katerem živimo.
Besede bi bile kot komet,
Ki bi povzročil velikansko udarnino.

Če pa že besede v zrak izpuhtijo
In v naših mislih niti sekunde ne preživijo,
Bi se jim lahko bolj posvetili
In v njih našo ljubezen vzgojili.

Te besede bi se lahko razrastle
Kot ovijalke v naših srcih
In poskrbele, da plamen sovraštva ugasne
Ter nam zastane dih.

Takrat bi začutili tišino,
Ki bi prinesla toliko spominov,
Kot bi si jih le zaželeli
In bi začutili toplino,
S katero bi se vsi ogreli.

Tišina pa bi tudi odnesla vse odzive
Ljudi, ki se ne počutijo niti malo krive
Za vse povzročene brazgotine,
Ki bodo ostale, dokler čas ne izgine.

Zato začnimo urejati našo tišino,
V kateri lahko ljubezen vzgojimo
In od lepih besed poletimo.
Takrat bo naša povezanost rastla samo še v višino.

Eva Zelnik, 9.A