Bil je ponedeljek, ko imamo na urniku dve uri slovenščine. Po koncu prve ure je učiteljica odšla iz razreda in sledil je 5-minutni odmor. Med odmorom je bil pravi nered, saj smo se lovili in se obmetavali z različnimi predmeti.

Naenkrat je v uro priletel predmet in ta je padla sošolcu v roke. Bili smo v skrbeh in prestrašeni, kakšna bo reakcija učiteljice. Sošolec je uro postavil na svoje mesto, vendar se je ustavila. Ura ni več delovala. Ker jo je sošolec na svoje mesto postavil poševno, je učiteljica to po prihodu v razred takoj opazila. Na naših obrazih se je videlo, da je nekaj narobe, kar je učiteljica opazila. Vprašala nas je, kaj je narobe z uro, vendar smo molčali. Povzdignila je glas in naše oči so se preusmerile na sošolca Marka. Ta se je smejal in takoj razložil učiteljici, kaj se je zgodilo. Sledila je kazenska naloga. Moral je lastnoročno popraviti uro. Dolgo se je mučil, saj ni vedel, kako jo popraviti.

Bližal se je konec ure in Marko je uro končno popravil. Ura je bila spet kot nova na svojem mestu. Učiteljici smo se opravičili in odšli iz razreda. Tako nas je izučilo, da se ne bomo več obmetavali v razredu.

Lucija Koren, 7. b

Približno dve leti nazaj smo se z gasilskim društvom Dvorjane odpravili na tekmo in se potegovali za prvo mesto.

Bilo je kot vsako tekmovanje do zdaj, vsaj na začetku. Najprej smo se ob 6.00 zjutraj zbrali pred gasilskim domom in se vkrcali v gasilske avtomobile. Bili smo prvi, ki so sedli v nov gasilski kamion. Potem smo se odpeljali na Poljane in ko smo prispeli, smo si morali zapeti uniforme in se postaviti v zbor. Nato smo se kot ekipa in kot posameznik predstavili sodnikom tekmovanja. Bili smo sprejeti in kmalu smo bili na vrsti, da se pomerimo.

Najprej smo se udeležili štafete. Vsak je tekel 25 metrov, mi, starejši, pa tudi 50 metrov. Bilo je napeto, saj je bilo pionirskih ženskih skupin veliko. Po štafeti smo bili zelo nestrpni, saj je imela naslednja skupina velike članice. Bilo nas je upravičeno strah, saj smo jih na koncu premagale le za 3 stotinke. Bile smo zelo vesele, ampak še zdaleč ni bilo konec. Sledil je kratek odmor in malica, kjer smo dobil hrenovke in pijačo. Sledila je tekma podiranja tarč z vodo. Pri tej tekmi je cilj, da s pomočjo veder napolniš brentačo in z njo podreš tarčo. Medtem ne smeš izgubiti kape, govoriti ali pomagati ostalim, saj za to prejmeš kazenske točke.

Nam je to uspelo v dvanajstih sekundah. Bile smo navdušene, saj smo podrle svoj rekord. Potem pa je sledilo še eno navdušenje, saj smo osvojile 1. mesto na tekmovanju.

Za nagrado smo prejele pokal in medalje ter obisk gostilne Johana. Tam smo uživali in pojedli kar nekaj dunajskih zrezkov.

Neža Glonar, 7. b