Učiteljica Sonja Ritonija na naši šoli poučuje slovenščino in je pomočnica ravnatelja. V pogovoru z njo sva izvedeli veliko zanimivega.

Kako dolgo že poučujete na naši šoli?
Tukaj sem že štirideseto leto oziroma 1. aprila bo štirideset let Osnovne šole Duplek. To je moje prvo in edino delovno mesto in tukaj bom tudi zaključila svojo službeno pot.

Ste že kot otrok hoteli postati učiteljica ?
Ja, vedno sem vedela, da bom učiteljica. Če ne bi bila učiteljica, bi mogoče bila trgovka. Ne vem, zakaj mi je bilo to všeč, ampak že v osnovni šoli sem rada brala. Moja učiteljica in razredničarka na predmetni stopnji je bila slavistka in mogoče mi je ona takrat dala neke impulze, da sem sama razmišljala o tem poklicu.

Torej vas je ona navdušila za poučevanje?
Ja, absolutno.

Se je naša šola pred leti dosti razlikovala od šole danes?
Bi rekla, da ja. Ne samo poslopje kot tako, ki se je z leti spreminjalo, ker smo dobili nekaj novih prostorov, ampak tudi število učencev narašča v zadnjih letih. Nekaj sprememb je lepotnih, nekaj prostorskih, tako da seveda je nekaj razlike.

Na kaj ste pa najbolj ponosni?
Ob svojem delu zadnjih petnajst let delam kot pomočnica ravnatelja in sem ponosna na to, da mi je gospod ravnatelj, ko se je odločil, da postanem njegova pomočnica, toliko zaupal in mogoče v meni videl osebo, ki bo zmogla vse napore tega dela tudi poleg poučevanja. Mogoče leta nazaj nisem razmišljala, da bi lahko to delo tudi opravljala. Sedaj delam to že petnajst let poleg poučevanja in se mi zdi, da sem uspešna tudi na tem področju.

Ste bili že kdaj razredničarka?
Ja. V bistvu zadnjih deset let nisem več zaradi tega, ker kot pomočnica, kot vodstveni delavec, ne morem biti razredničarka, ker bi pri tem prihajalo do navzkrižja interesov. Ampak imela sem razred, pripeljala sem jih do devetega razreda tudi v tistem času, ko sem bila pomočnica. Najbolj mi je pri teh zadnjih mojih učencih ostalo v spominu, ker so na razgovore ob kakšnih težavah prihajali k meni in so mi na valeti povedali, da je bila moja pisarna njihov drugi dom. Tako da so se tukaj tudi dobro počutili. Zdaj pa žal nisem več, ampak imam zelo dobre stike s svojimi bivšimi učenci in dobivamo se na srečanjih vsakih pet let z različnimi generacijami in gojimo tradicijo srečevanja. Vedno sem imela rada svoje učence, svoj razred in sem jih zagovarjala, vzpodbujala, z njimi trpela, z njimi nekako šla skozi tista štiri leta šolanja.

V čem pa se najbolj razlikujete od ostalih učiteljev?
Ne vem, če se toliko razlikujem, ampak se dobro razumem v kolektivu z vsemi. Včasih s kom malo bolj, ampak ne morem reči, da se s kom ne bi razumela. V čem se razlikujem? Zelo sem pozitivna, običajno mi rečejo, da imam veliko energije, da sem vedno dobre volje, da sem redko zatežena, redko slabe volje, redko žalostna. Četudi včasih človek nosi v sebi kakšne osebne stvari, pa tega toliko ne pokaže v službi. Nekako ločim dom in družino od službenega mesta in še vedno rada prihajam v službo in vem, da bom, ko bo prišel čas, da se upokojim, pogrešala sodelavce.

Kdaj ste postali pomočnica ravnatelja?
V januarju je bilo petnajst let. Kar dolga doba že, če pomislim nazaj, kar veliko. Ko sem začela, nisem imela niti svojega prostora, kaj šele računalnik.

Kaj vas še veseli zraven poučevanja?
Veliko veselje imam s svojo družino, s svojimi vnuki in, če mi le čas in denar dopuščata, rada potujem. Imam željo še po kakšnem križarjenju, pa še kaj sveta bi rada videla.

Bi želeli še kaj sporočiti bralcem našega spletnega glasila?
Predvsem jim želim dobrega počutja v šoli, osvajajte čim več znanja, tudi nasvete, ki vam jih dajemo učitelji, ker so vedno dobronamerni in vam bodo koristili kadarkoli v življenju. Sama kot slavistka zelo rada berem, torej smisel je tudi, da izkoristimo proste trenutke za branje kakšne knjige, pa če samo za kratek čas, ali pa samo, da se iz njih kaj naučimo. Z veliko odgovornostjo, ki jo imate, morate znati nekako ravnati, saj ste odgovorni zase in za svoja dejanja. Zaupajte si, drug drugemu in tudi učiteljem.

Učiteljici Sonji se lepo zahvaljujeva za odgovore in odkritost ter ji želiva še veliko uspeha v službi in v življenju.

Eva Zelnik, 9. a in Lia Horvat Zupančič, 6. a