Krjavelj si je nekega vročega dne zamislil: “Kako bi bilo, če bi lahko imel svojega slona, ki seka drva?” Ampak po vsaki neumni zamisli so sosedje morali komentirati: “Pa daj no, kako bi te to blo!” “Vse je možno z mojo znanostjo,” je rekel Krjavelj. Nato se je zgodilo nekaj tako čudnega. Krjavelj je padel na tla, kot da bi ga kdo ustrelil. Vsi so šli po svoje telefone, ampak so se spomnili, da jih nimajo. Zato so vsi hiteli v bolnico in ko so vstopili, so bili tako zadihani, da jim je medicinska sestra dala vodo ter vprašala: “Ja, kaj pa vi tako zadihani, saj niste tekli iz vasi do sem, kajne?” “Žal nam je, ampak smo,” so vsi izmučeno odgovorili ter se vprašali, zakaj ne določijo enega, ki bo prvič odgovoril, nato naslednji itd.” “Kje pa imate telefone?” je vprašala sestra.”Nimamo jih, ali izgleda, kot da jih imamo?” so vzkliknili. “Cmok, cmok, cmok,” je rekla sestra. “No, naš prijatelj oz. sosed je medtem ko nam je v kabini pripovedoval, padel na tla, kot da so ga ustrelili,” je povedal prvi izbranec po imenu Anžek. “Resno, tvoje ime je Anžek?” je bila presenečena sestra.” Meni pa je ime Jeff,” je rekel Jeff. “OK,” je bilo edino kar je prišlo iz ust sestre. “No, gremo k temu Krjavelju!” je rekla sestra.

Tri ure kasneje…

“Tukaj, tukaj v naši kabini!” je vzkliknil Jeff. Ampak ko so vstopili, niso videli nikogar, pa še tema je bila! Ampak ko so vsi naredili en korak naprej, se je vse spremenilo.
“Presenečenje!” je zavriskal Krjavelj. “Mi smo za nič tekali vse od mesta!” so vsi razburjeno rekli v en glas. Krjavelj pa umirjeno: “Umirite se, šli ste z dobrim razlogom, da sem imel možnost pripraviti zabavo za Stevov rojstni dan!” “No, potem pa vse najboljše Steve!” so vsi zavriskali v en glas.

Tim Graber, 6.a