Krjavelj je star siromak, ki živi v skromni hiški ob robu gozda. No, ima pa za družbo mačko, ki ga vsako jutro pozdravi z glasnim: »Mijav!« Zato se je Krjavelj odločil: »Nisem ti še dal imena, ampak ker toliko mijavkaš, boš kar Mijavka.” Mijavka je bila zadovoljna.

Nekega dne je bilo Krjavlju dolgčas. Opazoval je Mijavko in zdelo se mu je: »Ta mačka ima skrit talent in izvedel bom, kaj je to.« Dolgo je poskušal. Prvi dan je poskusil, če je ta skrit talent mogoče kuhanje, a ta načrt je splaval po vodi. Mijavka se je samo igrala z lonci in kuhalnicami, posodo polno vroče vode pa prevrnila na tla. Slišalo se je samo: »Štrbunk!«. Drugi dan je pomislil, da Mijavka mogoče obvlada igranje kitare, a glej, naredilo je: »Dojnk!« in vse strune na kitari so počile. Čez nekaj dni, po dolgem času razmišljanja, ga je prešinilo: » Mijavko bom naučil voziti kolo!« V hiški je iz starih delov avtomobila kar sedem dni sestavljal majhno kolo. Sedem dni zapored se je iz njegove hiške zato slišalo: »Bzzzzz,« pa tudi: »Bum, bum, bum!« in: »Kh, kh, kh.« No, osmi dan mu je le uspelo. Mačko je posadil na kolo in jo spustil po hribu. »No, pa sem ga le odkril!« je vzkliknil.

To zgodbo je še dolgo časa v koči pripovedoval poslušalcem, polnim pričakovanja.

Ajda Rojko, 6.a