Mislim, da že vsi poznate starega vojščaka Krjavlja. Pripoveduje zelo zelo zanimive zgodbe in ena od teh je tudi, kako je kozo odvadil jesti sosedovo deteljo. Glasi pa se tako:

Nekega sončnega dne je Krjavelj opazil svojo kozo Micko, kako pri sosedu nekaj žveči. Pri sebi si je mislil: “Uboga revica, že dolgo te nisem spustil ven in ti dal kaj za jesti.” Nekaj časa jo je še opazoval nato pa ji rekel: “Malo se še napasi, potem pa priskakljaj nazaj v hišo.” In to se je tudi zgodilo. Okrog sedme ure zvečer se je koza odpravila noter. Za njo se je še slišalo le pojnk, pojnk, pojnk,… Naslednji dan je Krjavelj svojo kozo spet spustil na dvorišče in takoj se je zapodila na sosedov vrt, kjer rastejo detelje. Enako kot prejšnji dan, ji je Krjavelj rekel: “Ko se boš najedla, pridi nazaj v hišo.” In ko je ura odbila sedem, se je slišalo pojnk, pojnk, pojnk, a tokrat bolj glasno. Krjavelj je kozo Micko spustil na dvorišče še naslednji dan in ta dan ji ni rekel, naj se vrne noter, ko se bo najedla, ampak jo je zaklenil ven, saj se mu je zdelo čudno, da je vedno prišla ob enaki uri v hišo. Ura je že spet odbila sedem in koza se je hotela vrniti v hišo. Ugotovila je, da so vrat zaklenjena, zato se je vrnila na sosedov vrt. Ta dan je koza zelo glasno cmokala, tako, da je ta zvok: cmok, cmok, cmok v svoj hišo slišal sosed, ki pa ni bil preveč navdušen in zato je zavpil: “Spet ta neumna koza žveči mojo deteljo!!!!” Od jeze je postal ves rdeč v obraz. Jezen sosed si je v mislih spet rekel: “Saj ni kriva koza, kriv je njen lastnik, ki še za sebe ne more skrbeti, kaj šele kozo.” Krjavelj, star vojščak, pa je že pozabil na Micko, svojo kozo, tako, da je zaspal, a ravno, ko je sanjal najlepše sanje, ga je prebudilo tok, tok, tok, tok, trkanje soseda. Hitro se je vstal in odhitel k vratom, saj ni imel veliko obiskov. Odprl jih je na stežaj in zaspano rekel, ko je videl soseda: “Kaj, kaj, kaj je tako pomembno, da me budiš sredi najlepših sanj?” Sosed mu je odgovoril: “Nič kaj, kaj, kaj, tvoja neumna koza spet je mojo deteljo!” Krjavelj je šel po svojo kozo in soseda nato vprašal: “Kje pa je kakšna koza, nikjer je ne vidim? ” Sosed je postal v obraz še bolj rdeč in Krjavlju je šlo že zelo na smeh. Nato je sosedu pred nosom zaloputnil vrata in se še naprej smejal tako, da je cela ulica slišala samo: “Hahaha, hhaahhaa, haha,…” Naslednji dan se je odločil, da bo svojo kozo Miciko odvadil jesti sosedovo deteljo in ker se ni spomnil druge rešitve, jo je privezal na povodec in povodec je privezal okrog drevesa. Pod drevo pa je posadil deteljo, a ker še ni zrasla, jo je dopoldne ukradel sosedu, saj ga ni bilo doma.

Tako se je glasila njegova zgodba, ki pa jo še zdaj pripoveduje v krčmi.

Lia Horavt Zupančič, 6.a