“Krjavelj se je spet odpravil v krčmo. Že ob prihodu so ga vsi po vrsti pozdravili: “Hej, kako si kej?” Krjavelj jim je razposajeno odvrnil: “Dobro, dobro.” Nekaj časa so se pogovarjali in že je beseda nanesla na hrano.

V tistem trenutku je neki moški, verjetno malo vinjen, na glas kriknil: “Jaz plačam, ha, pha, phahaa!” “Kaj pa jim boš plačal?” je vprašal krčmar. “Celega pečenega prašiča, ha, pha, phaha!” “No, ko smo ravno pri prašiču. Spomnil sem se, kako sem enega zajahal,” je začel Krjavelj. “Obeta se zgodba,” so v en glas dahnili možje v krčmi. Krjavelj je nadaljeval: “Ko sem prvič prišel na kmetijo, sem bil star okoli 10 let. Oče mi je razkazal že krave, ovce ter piščance, ki so se oglašali podobno kot jaz, kadar govorim ko. Bile so že tečne s tem: “KO, KOOOO, KO, KOOOO, KO, KOO!” Pa sem jih vprašal – Ko kaj, kdaj? Niso mi odgovorile.” Vsi v krčmi so planili v smeh. “Kako si bil neumen! Ha, ha, ha, ha!” Niso mogli nehati, dokler ni Krjavelj povzdignil glasu: “Nisem še končal!” Takoj so utihnili. “No, dobro, kje sem ostal? Aaa, že vem! Niso mi odgovorile. Potem sva šla z očetom še do prašičev. Bili so zelo zabavni – skakali so v blatu, to se je čulo: ploskks, ploooops, pljuskkk, blup, blup. Oče me je pospremil še do konjev. Bili so zelo veliki. Oče me je posadil na lisastega. Bilo je kratko, ampak sladko, saj sem po nekaj sekundah padel z njega. Mislil sem si: Lažje bi bilo jahati nekaj manjšega in počasnejšega. Spomnil sem se na prašiče. Očetu sem rekel, da grem v hišo, v bistvu pa sem še v hlev k prašičem. Sedel sem na prvega, ki sem ga videl in se oklenil njegovih ušes. Pa sva tekla in tekla in tekla še več in se je čulo tako: rop – plap plap, rop – plap plap, rop – plooooop plaaaap. Prašič se je kar naenkrat ustavil – očitno je imel dovolj, jaz pa hop, v blatno lužo. No, tako sem vsaj mislil, dokler ni po me prišel oče in mi z smehom razložil, da to ni blato, ampak gnoj. Meni se to ni….,” “Ha, ha, ha, smrdljivec mali!” so se zakrohotali možje iz krčme. Tisti, ki je bil največji in v najbolj razcapanih hlačah, je dejal: “Raje ne pripoveduj več, osmešil se boš. Ha, ha, ha!” Krjavelj pa se ni pustil motiti. “Ti boš pa izgubil hlače, saj so tako že čisto razcapane. Sto bilk na travniku in dva kosmata medveda, o bog, dajte že mir! Nisem še končal!” se je razburil Krjavelj. “Kje sem ostal?” je vprašal Krjavelj. “Pri tem, kako si smrdel,” se je zadrl nekdo iz množice. “Seveda, hvala. Meni se res ni zdelo smešno, kajti koža me je pekla, pa še smrdel sem. Izmučen sem se namenil k potoku, da bi se umil. Bil je kakih 300 korakov oddaljen. In jaz hodim, hodim in še hodim. Nato slišim za sabo: mhhhrmh, mhhhhrrr, hhrmmnhrtttt… Jaz gledam, gledam in ni nič. In spet čujem: hrhhm, hrrrrrrrrrrrrrhmmmm! In spet hodim in hodim in poslušam in voham, a voham samo sebe. Končno pridem do potoka. Se obrnem in vidim za sabo tistega prašiča, ki sem ga zajahal.” “Pa prav tistega?” vpraša nekdo iz množice, ki se je med pripovedjo zbrala v krčmi. “Ja, prav tistega,” nejevoljno odvrne Krjavelj. “Prav tisti prašič se je zlobno obrnil proti meni in me jezno pogledal in stekel za mano. Jaz sem tekel, kot so me noge nesle. Najprej sva dirkala mimo starega drevesa, nato pa sva zavila v gozd. Mislil sem, da sem se ga znebil, a sem se motil. Stal je pred mano in jezno pihal vame: phhhrhm, ppphhhmmmm, phhrhrhrmmhrmhhh! Jaz pa se spomnim na šalo in mu rečem: Glej, žirafa! In on pogleda. Kako naiven prašič, si mislim in tečem stran. A prašič se ni dal, zaletel se je vame in padel sem. V tistem trenutku sem zavpil na ves glas. Prašič se je ustrašil in stopil korak nazaj. Hitro sem splezal na drevo in tam tudi ostal.” “Je to to?” je vprašal eden iz med tistih, ki so poslušali že od začetka. “Ne, ampak skoraj,” je odvrnil Krjavelj. “Na drevesu sem prespal. Ko sem se zbudil, je bilo še vedno svetlo. Tudi prašič je zaspal, a se še ni zbudil. To sem izkoristil. Skočil sem z drevesa in se potiho odplazil stran. Ko sem bil že skoraj pri kmetiji, me je prešinila misel: Ubogi mali prašič, kaj če ne bo več našel domov!? Prašiča sem se sicer bal, a me je skrbelo zanj. Odpravim se nazaj v gozd in ga začnem iskati. Kar dolgo sem ga iskal, kajti zapomnil sem si samo to, da spi pod drevesom z listi. To pa mi ni ravno pomagalo, saj so vsa drevesa imela liste. Ko sem ga končno našel, je še vedno spal. Izgledal je kot kak dojenček – bil je prisrčen. Nekje na poti, v gozdu, sem našel vrv in jo vzel s sabo. Dobil sem idejo. Ko je prašič spal, sem mu okoli vratu zavezal vrv – ne premočno. Zaradi porivanja in vezanja se je prašič zbudil in čisto ponorel. Skakal je na vse strani. Sedel sem nanj, se močno primil uzde in zavpil: Hoj prašiček, čez tist’ griček, naj se ti ne odpuli, vmes pa še mal’ trav’ce pomuli! Šlo je dobro, potem pa sva zavila k potoku in že sem bil cel moker in nisem se rabil umiti. Priskakljala sva domov k očetu. Ko me je zagledal, je rekel: Glej, glej! Si se le umil in še prašič je čist! Zagotovo si si zaslužil nagrado. Šel je v hlev in kar nekaj časa ga ni bilo. Postalo mi je dolgčas, zato sem peljal prašiča v ogrado. Oče se je vrnil s koščkom kruha in polnim kozarcem kravjega mleka. Rekel je, da ga je ravnokar namolzel in da je še sveže. Ni mi bilo treba reči dvakrat, kar takoj sem zagrizel v kruh in ga poplaknil z mlekom. Bilo je odlično! Že dolgo nisem jedel česa takega!” je svojo povest zaključil Krjavelj. Poslušalci, ki se jih je med zgodbo kar nekaj nabralo, so zaploskali.Krjavelj se je priklonil: hvala, škrip škrip, hvala, škrip škrip. “Vsak dan bi te lahko poslušali,” se je oglasil nekdo iz množice. “Jaz tudi, jaz tudi!” so vsi po vrsti vzklikali ljudje. “Hvalo, no,” se je skromno nasmehnil Krjavelj. Pogledal je na uro in kriknil: “OOOOOOOOOOjoj, je že čez šesto! Domov pojdem nahranit živalce in zalit rastline! Adijooo!” je zasopihal Krjavelj.

“Prihranite mesto zame tudi jutri!” “Adijo Krjavelj, pa zbogom prijatelj!” so se v en glas poslovili možje v krčmi.

Mia Miholič, 6. a