Učenke od 7. do 9. razreda so sodelovale na Literarnem natečaju za najboljše ljubezensko pismo med mladimi v Sloveniji 2016, ki ga organizira KD Josipine Turnograjske iz Preddvora. Letošnja tema je bila “Ljubezensko pismo domovini”. Kljub zahtevni temi so se vsa dekleta izkazala in dobila priznanje za odlično literarno delo.
PISMO ILANE ZOYE GLISIK IZ 9. A
Draga nova domovina!
Predvidevam, da tvoja mladina ne bo imela težav pri pisanju tega pisma, saj so se tukaj rodili, odraščali in se učili. Tukaj so naredili prve korake, izrekli prve besede in doživljali svoje najlepše trenutke. Pisanje tega pisma je zame drugačno doživetje, saj nisi bila vedno moja domovina.
Leta 2002 sem se rodila v ZDA in tam preživela prvo polovico svojega življenja. Da obstajaš, sploh nisem vedela do svojega šestega leta, ko sva te z mamo prvič obiskali. Mama je Slovenka, ki se je v Ameriko preselila v svoji mladosti in je tam živela deset let. Po dveh obiskih smo se končno odločili, da se bomo sem preselili za zmeraj.
Preselili smo se leta 2010, ko sem bila stara sedem let. Takrat še nisem znala niti ene besede tvojega jezika. To mi je v začetku povzročalo kar nekaj težav pri druženju in učenju, saj sem imela težave pri sporazumevanju s sošolci in učitelji. Iz lastnih izkušenj lahko povem, da je tvoj jezik veliko težji od angleščine iz več razlogov; slovnica je precej bolj zapletena, izgovorjava pa je lahko kar zoprna (potrebovala sem en teden, da sem se naučila izgovoriti črko ž). Težave sem imela tudi ob branju in dojemanju besedil.
Tega pisma ne pišem z razlogom, da bi omenjala samo tvoje negativne lastnosti, ampak predvsem z namenom, da opišem svoje misli in ponos na tebe, mojo domovino.
Sprva nisem razumela dosti o tebi. Jezik mi je bil tuj, kultura se mi je zdela nenavadna, ljudje so mi bili čudni. A čez čas sem se navadila različnosti in naučila sem se te imeti rada, kakor da sem se pri tebi rodila.
Četudi se tukaj ne dogaja toliko kot v ZDA in čeprav nisi najbolj znana, kdor se poglobi v tvojo zgodovino in kulturo, lahko hitro vidi, da si ena izmed najlepših držav,ki obstajajo. Tukaj se počutim varna, čutim pripadnost, lahko sama hodim naokoli brez strahu, ljudje so prijazni in večinoma optimistični, kultura je zelo pestra in zanimiva, izvrstna je tudi hrana.
Zelo sem vesela, da smo se preselili sem, saj drugače ne bi mogla tako podrobno spoznati tvoje čudovite kulture. Ti si najlepša domovina in zelo sem ponosna, da te imam.
Z ljubeznijo,
Ilana.
PISMO EVE ZELNIK IZ 9. A
Ljudje širnega sveta!
Včasih se sprašujem, kakšen odnos imamo ljudje do svoje domovine. Vsak bi moral s seboj nositi vsaj kanček ljubezni in polno spominov na svojo domovino, ko odkriva svet. Tako vsaj čutim jaz, saj vem, da se teh globokih čustev o kraju, kjer smo odraščali, ne da potlačiti.
Slovenija je takšen kraj, kjer bi si vsak želel živeti in odkrivati najmanjše in najlepše kotičke tega majhnega dragulja, ki se skriva v neokrnjeni naravi. Ne poznam lepšega kraja za sprostitev ali pa samo za oddih od napornega življenja med zidovi, kje ob kakšnem potočku, v naših gozdovih, kjer nam prelepo prepevajo ptice, v gorah, s katerih lahko vidimo najlepše pokrajine daleč naokrog, na morju, kjer zaplešemo ob zvokih valov, ali pa samo v okolici svojega doma in na vsakem koraku vzpostavljamo stike z naravo. Potrebno je samo prisluhniti, kako lepe reke in potočki pripovedujejo zgodbe, saj šele takrat ugotovimo, kako se narava prepleta z našo bogato zgodovino.
Seveda pa Slovenija ni samo narava. So tudi dobrosrčni ljudje, s katerimi se poveselimo in prelepe trenutke delimo, saj nas povezuje ljubezen in močna vez do naše domovine. Ti ljudje vsakogar sprejmejo medse in mu pomagajo spoznati njihovo domovino. Zraven seveda spadajo tudi običaji. Ni lepšega kot preživeti trenutke z ljudmi, ki jih imaš rad, ob lepem nedeljskem kosilu, ko toplo sonce sije na mizo polno domačih dobrot. Imamo veliko običajev, ki se razlikujejo od kraja do kraja, zagotovo pa smo vsi zelo ponosni nanje.
Vsi mi, ki nam je Slovenija domovina, bi se ji kdaj pa kdaj lahko zahvalili, da smo lahko ustvarili toliko lepih spominov in trenutkov, ki nas takoj spomnijo, kje je naše srce doma. Če bi ljudje resnično cenili svojo domovino in se zavedali, kako pomembna je domovina v našem življenju, bi vsi lahko postali močnejši in bolj povezani, kajti povezovala bi nas ljubezen. To, da imamo domovino, na katero smo lahko ponosni, je eden najlepših človeških občutkov.
V moji domovini sije sonce lepše kot drugod in zvezde nam nagajivo plešejo na jasnem nočnem nebu. Verjamem pa, da lahko vsi vi trdite enako tudi za svojo domovino.
Z ljubečimi pozdravi,
Eva
PISMO PINE KRAMBERGER IZ 9. A
Lepo pozdravljeni!
Zaradi hude stiske med prvo svetovno vojno sem se odločila, da napišem pismo, saj tukaj nikoli ne vem, kdaj se mi bo življenje končalo in vam želim opisati to kruto obdobje.
Sem bolničarka na vzhodni fronti in oskrbujem naše vojake, ki imajo psihične in fizične poškodbe od strelov in granat. Z vojaki se skrivam v jarkih in jim pomagam po najboljših močeh. Vsak dan umre veliko mojih “prijateljev” in mi živci že res zelo popuščajo, saj sem zelo čustvena oseba. Rada bi povedala, da nikakor nobenemu na svetu ne privoščim mojega dela. Ko vsak dan pred mojimi očmi izkrvavijo ljudje, se začnem zavedati, kaj mi pomeni moja domovina Slovenija. Tukaj na meji med Rusijo in Avstro – Ogrsko se skrivam v jarkih, medtem ko me doma čaka velika družina. Mož je prav tako moral v vojno, zato je najstarejša hči, ki je stara rosnih 12 let, morala prevzeti mojo vlogo, najstarejši sin, ki jih ima 13, pa vlogo očeta. Ne vem, kako mojih sedem otrok shaja iz dneva v dan, saj nimamo veliko stikov, saj je to tukaj praktično nemogoče. Napisala sem že ogromno pisem, a še nisem dobila odgovora. Upam, da bo sreča tokrat na moji strani.
To pismo pišem, saj želim vsem prebivalcem, še posebej otrokom povedati, kako čudovita je naša dežela. Tukaj nimamo veliko vode, vi imate vodnjake, nimamo hrane, vi ne veste, kaj je lakota, nimamo varnega zavetja, vso noč in dan ždimo v blatnih jarkih, vi spite pod streho na toplem senu, imamo raztrgane in umazane cunje, vaša obleka pa je čista. Vi imate prijatelje, družino, tople besede, objeme, medtem mi ohranjamo mirno kri sami s seboj. Povem vam, cenite svoje življenje, premoženje, prijatelje, prisluhnite svoji domovini in ji pomagajte, kolikor je v vaši moči. Velikokrat se mogoče ne zavedate, kaj imate, vendar prisluhnite zgodbam kot je moja in takoj se vam bo spremenilo mišljenje. Tudi če vas zebe, če ste bolni, ko želite obupati, ko mislite, da ne gre več naprej, takrat se vprašajte, zakaj obstajate in živite. Naj vam pojasnim, življenje vam je bilo dano, ker ste dovolj močni, da ga živite, zato ga izkoristite in počnite stvari, ki vas razveseljujejo. Vem, da se morate potruditi, da preživite, ampak zato živite, da se dokažete in v najtežjih trenutkih si zapomnite le eno: “Nikoli ne obupajte!”. Včasih se vam zdi, da je zdaj res konec sveta in se vam vse poruši, ampak v takih trenutkih si samo recite: “Jaz zmorem!”, in se spomnite mojih besed.
Res je najbolj pomembna na svetu ljubezen, pripadnost do svoje dežele, domovine. Domovina je najlepša stvar na svetu in zato jo moramo cenit, kakršna je. In upam, da ne bom nikoli v življenju slišala človeka, ki bo rekel, da ne mara svoje domovine. To ni mogoče, saj je ljubezen do domovine prirojena, mi jo z leti lahko le še izpopolnimo in krepimo. Domovina nam da najbolj pomembne in osnovne stvari v življenju, zato ji moramo pomagati, ko nas potrebuje in se za njo boriti.
Hvala vam, ki boste prebrali to pismo in prosim dajte mi odgovor, saj mi bo to dalo več moči, da se borim naprej in rešujem padle borce. Cenite in spoštujte domovino!
Lepo vas pozdravlja,
bolničarka Tončka
PISMO MELISE ZELENIK IZ 8. A
PISMO ŽANE IVANE HALUŽAN SAGADIN IZ 7. B
Draga moja Slovenija, moja ljuba domovina!
Videl te nisem že zelo dolgo. Te tvoje lepe gore in reke pa še tvoje čudovito morje. Tam v daljni Ameriki me daje domotožje. Zdaj sedim v hiši in ti pišem to pismo. Saj ne, da tu ni lepo. Veliko zabavnih stvari je, ampak še vseeno ni Slovenija, moja domovina.
Pogrešam te tvoje običaje kot so kurentovanje, pustna povorka in Katarinin sejem s suho robo v starem mestu Ptuj, kjer je vedno polno ljudi. Pogrešam svojo družino v Sloveniji, sorodnike in prijatelje. Pogrešam to, da v roku treh ur lahko prideš iz enega konca Slovenije na drugega. Pogrešam čisto vse, kar se tam dogaja. Rad bi se vrnil domov v svojo majhno hiško na Gorenjskem in rad bi odšel na morje v Portorož in Piran. Rad bi se odpravil na obisk k teti Mari v Belo Krajino. Odpravil bi se v Lendavo k prijateljici Poli in nato zavil še v Maribor pogledat najstarejšo trto na svetu.
A kaj mi vse te želje, če pa imam tukaj službo in hišo, pa še tudi svojo ženo in otroke. Za to službo sem garal celo življenje, zdaj pa jo naj kar pustim? V hišo smo vložili celo premoženje in sedaj jo naj kar prodamo? Oh, vsi ti problemi. Zares si želim, da bi bil doma v Sloveniji pri svojih bratih in sestrah. Zelo rad imam svojo ženo in otroke, ampak svojih sorodnikov nisem videl že 10 let. Še brati in sestre ne poznajo mojih otrok. Želim si kupiti letalsko karto in se odpraviti v Slovenijo. Spakirati vse stvari in se odpraviti v ljubo domovino. Upam, da mi bo to kdaj uspelo, srčno upam. Če pa ne, vedi, da te pogrešam in te imam zelo rad.
Z vso ljubeznijo,
Janez Černejšek
PISMO KAJE BREZNIK IZ 7.B
Draga Slovenija!
Vse premalokrat ti povemo, kako te imamo radi. Ti si naša država, naš ponos in naš dom.
V sebi skrivaš toliko bogastev, toliko bogate zgodovine, toliko naravnih lepot, mi pa tega ne znamo ceniti, spoštovati. Ponujaš nam toliko lepot, ki jih ne znamo odkriti. Dala si nam vse, kar potrebujemo za življenje: vodo, rodovitno prst, toliko naravnih lepot, mi pa od tebe zahtevamo še več tako nepotrebnih stvari. Ti nas tako lepo oskrbuješ, mi pa te zavračamo, onesnažujemo in te uničujemo. Res, da si mala država, a imaš vse, kar imajo druge, večje države, ki jih cenimo bolj kot tebe. Imaš obalo, gore, hribe, travnike, nižine, reke, polja, jame, mesta, vse. Res, da smo imeli veliko poplav, nesreč, za katere smo si krivi sami, a vseeno si nas obvarovala pred vojnami, napadi in vsemi hujšimi stvarmi. Res, da nismo najbolj napredni, a imamo televizijo, telefon, radio in različne tehnologije, ki jih nekateri nimajo. Že toliko hudega si dala skoz,i a te še vseeno ne cenimo dovolj.
Zelo te imam rada, a vem, da bi o tebi lahko izvedela mnogo več in te cenila še toliko bolj.
Tvoja Kaja
Nekaj časa smo se še pogovarjale, potem pa so nas vodili do studia. Učiteljici sta stali za steklom in nas opazovali. Soba je bila zelo lepa. Na stenah so viseli božični koledarji, saj se približuje čas božiča, soba pa je bila bele barve. Na sredi je bila okrogla miza, na kateri je bilo okoli pet mikrofonov, računalnik in veliko stikal. Prišla je voditeljica oddaje, ga. Natalija Škrinjar, in nam razložila postopek. V sobi je bil tudi gospod, ki je skrbel za računalnik in reklame. Vse nas je bilo že pošteno strah. Voditeljica oddaje nam je povedala, da je do začetka samo še nekaj minut. Bile smo na trnih.
Po nekaj vprašanjih smo se znebile treme in šlo je kot po maslu. Med pogovorom so zavrteli tri pesmi, ki smo si jih izbrale. Mogoče se nam je včasih kaj zataknilo, a se nismo dale motiti. Dolgo smo klepetale in se pogovarjale, približno 45 minut. Ko smo končali, nas je gospa iz radia pohvalila, se poslovila in nam povedala, da jo sedaj čaka nezabavno delo, kot je branje osmrtnic.
Šle smo si po naše stvari in se odpravile proti vratom. Učiteljica nas je povabila na pijačo. Vse smo si izbrale vročo čokolado.
Po poti do avta smo opazovale Ptuj. Videle smo celo Ptujski grad. Nebo je bilo temno, saj je bilo že pozno. Odpravile smo se domov.
