V Ljubljani Urška zala živi
in vsak večer na žur hiti.
Kakor najsvetlejša zvezda zabavo razsvetli,
vsako oko jo ulovi.

Gledalce si zbira,
pozornost dobi.
Vsakemu plesalcu se upira,
ko najlepši mladenič prihiti.

S hladnimi rokami
jo za roke drži,
brez besed jo zavrti,
vsak lahko opazi,
da si Urška to želi,
saj srce ji zadrhti.

Vsa dekleta so obstala,
ko Urška z mladeničem je divjala.
Vsi so snemali njun ples,
na Facebooku je bil potres.

Urška slavna je postala,
ker mladeniču se je predala.
Brez premora sta plesala,
ko Urška mladeniča je prepoznala.

Ob plesu rob mize je oplazil,
ni človeka, ki ne bi opazil,
da mladeniču se strgala obleka,
pokazala se luskasta prevleka.

Urška rada bi šla proč,
mladenič jo drži na vso moč,
na pomol z njo odhiti,
v Ljubljanici izginejo sledi.

Eva Zelnik, 8.a

Bil je petek,
dan za metek.
Cela banda se je zbrala
tam na Lentu v Niagari.

Na zabavi bila je tudi
Urška lepa, mlada Korošica.
Temnolasa, črnooka, bledolična,
kot prava bi bila kraljična.

Klub bil je poln čednih fantov in deklet,
Urška bila je res nad vsemi cvet.
Čaka tam pri šanku ona,
zavrnila je že vse, kot da čakala bi nekoga.

Potem k njej prisede Danilo,
ponudi hladno ji tekilo.
Urški všeč bil je Danilo,
zato sprejela je povabilo.

Ko Urška spije to tekilo,
vrti se ji, blede,
še sama ne ve za sebe.

Urški postalo je slabó,
zato odpravita se ven
na hladnó.

Danilo šel je po svoj avto,
rekoč, da peljal bi jo domov.
Urška čakala ga pri mostu,
tam v temi, polni duhov.

Naslednji dan iskali so jo starši, prijatelji, ostali vsi,
za njo izginile so vse sledi.
»Drava,« odmevalo je v temí.

Tako bilo je konec z Urško,
lepo, mlado Korošico,
nobeden več je našel ni,
odgovor v Danilu tiči,
se govori.

Nino A. Kukovec, 8. b