Pri novinarskem sva dva novinarja dobila nalogo, da narediva zanimive intervjuje. Za prvega intervjuvanca sva si izbrala Jureta Krajnca, ki ima zelo zanimivo življenje in pester urnik. Če pa želite izvedeti več, si boste morali intervju prebrati do konca. Uživajte.
1. Koliko ste bili stari, ko ste se začeli ukvarjati z plesom ter kje ste začeli svojo plesno kariero?
Imel sem 12 let, pričel pa sem pri plesni šoli, ki danes ne obstaja več (Apolonij) in s tehniko, ki se je na Štajerskem ne pleše več – Rock’n’Roll.
2. Kako to, da ste se odločili ravno za ples in kdo vas je navdihnil za plesanje?
Od zelo majhnih nog sem se ukvarjal s športom in moja mama (kar sem zvedel šele kasneje) si je že od svojih mladih let želela ukvarjati s plesom, zato me je enkrat preprosto vprašala, če bi poskusil, kar več očitno sem (smeh)
3. Kot že vemo, imate svojo plesno šolo. Kako ste prišli na to idejo?
Na idejo za svojo plesno šolo sem prišel dokaj hitro po tem, ko sem pričel učiti, kar sem pričel pri 16 letih. Nekako mi je bilo vsa ta leta dano, da sem razmišljal širše, več kot samo biti plesalec in plesni učitelj. Je pa bilo potrebnega veliko poguma. Potrebno pa je razjasniti, da sem svojo šolo ustanovil že leta 2008, ko sem bil star 24 let, skozi čas pa je naneslo, da te šole nisem zaprl, sem pa pred skoraj 7 leti pridružil ustanavljanju nove plesne šole Samba, kar pomeni, da sem danes v tej šoli partner oziroma po domače solastnik, svojo “staro” pa prav tako ohranjam.
4. Kakšni so vaši največji dosežki v plesu in v kateri zvrsti plesa?
Če gledamo z vidika rezultatov, so to definitivno večkratne uvrstitve na prva mesta na državnih prvenstvih tako osebno kot s plesalci, ki sem jih treniral, ter večkratna udejstvovanja na evropskih in svetovnih prvenstvih. Če gledamo osebno, je največji uspeh to, da se lahko ukvarjam z dejavnostjo, ki je iz hobija postala profesionalna in s tem preživljam svojo družino. Seveda ne smem pozabiti na nešteto nastopov, tako v Sloveniji kot tujini in da sem s plesom lahko videl precej sveta ter spoznal veliko ljudi po vsem svetu.
Treniral sem skoraj vse, kar se je dalo trenirati, imam pa najboljše rezultate v hip-hopu.
5. Katera skupina v plesni šoli vam je trenutno najljubša in na katero ste najbolj ponosni ter zakaj?
Vsi moji plesalci oziroma naši plesalci mi veliko pomenijo in ponosen sem na vse, ki trenirajo pri nas.
6. Kaj najraje počnete v prostem času, ko se ne ukvarjate s plesom?
Kako misliš, ko se ne ukvarjam s plesom?(smeh) Seveda, jem, spim in se družim z družino. Je pa ples dejavnost, ki nima delovnika, na primer od 8ih do 16ih. Ples je “lifestyle”, torej si noter ali pa nisi, zato bi lahko rekel, da ne obstaja čas, ko se ne ukvarjam s plesom.
7.Kako so vaši vrstniki sprejeli vašo odločitev o plesnem življenju? So vas vzpodbujali?
Niso (smeh). V tistih časih se je zelo malo ljudi ukvarjalo s plesom in mišljenje, da je ples za punce in ne za fante, je bilo takrat v našem okolju mnogo bolj prisotno kot danes. Dobrih 20 let nazaj je bilo pogosto slišati, da se s plesom ukvarjajo samo fantje, ki so geji. Predstava je namreč bila, da smo vsi plesalci baletniki, hip-hop pa je zagotovo daleč od tega.
8. Ali lahko po vašem mnenju vsak postane profesionalni plesalec?
Žal ne, vsak ne more postati profesionalec, ampak to ne velja samo za ples, to velja za vse dejavnosti v življenju.
9. Kateri ples vam je najbolj pri srcu in katerega najbolj obvladate? Zakaj ravno ta?
Plesov mi je veliko pri srcu, niso pa mi pri srcu vse plesne tehnike. Ples in plesna tehnika ni enako. Od tehnik mi je seveda najbolj pri srcu hip-hop, ki je moja osnovna tehnika in tekmovalna disciplina, mi je pa pri srcu veliko tehnik, saj sem namreč zagovornik raznolikosti oziroma, da mora dober plesalec/koreograf obvladati več tehnik.
10. Kaj bi sporočili bralcem Korakov?
Uživajte življenje, naj vam hobi postane poklic in po možnosti posel, ne zmenite se za negativne kritike v okolju in sledite svojim sanjam.
Juretu se najlepše zahvaljujeva za čas, ki si ga je vzel, da je odgovoril na najina vprašanja, saj je ob pogovoru nastal zanimiv intervju.
Do naslednjič,
Erik Žižek, 9.b in Ema Bračko, 8.b
