Ocena knjige Živeti hočem

Avtor: Merliese Arold

Založba: Mladinska knjiga

Prevod: Darja Erbič

Leto izdaje: 1998

Knjiga živeti hočem je mladinski roman, ki govori o punci, ki je zbolela za aidsom. Aids je spolno prenosljiva smrtna bolezen. Nadive je najstniško dekle, ki ima normalno življenje, dokler nekega dne ne dobi pisma od svojega bivšega. V pismu napiše da je zbolel za AIDS in da je možno da je tudi ona zbolela. Nadive najprej ne verjame kasneje pa pri zdravniku opravi test kateri je bil pozitven.

Knjigo bi priporočala vsem, ki radi berejo napete knjige, katerih zgodba temelji na vsakodnevnih stvareh.

Zara Šauperl, 7. a

Intervju z Juretom Krajncem

Pri novinarskem sva dva novinarja dobila nalogo, da narediva zanimive intervjuje. Za prvega intervjuvanca sva si izbrala Jureta Krajnca, ki ima zelo zanimivo življenje in pester urnik. Če pa želite izvedeti več, si boste morali intervju prebrati do konca. Uživajte.

1. Koliko ste bili stari, ko ste se začeli ukvarjati z plesom ter kje ste začeli svojo plesno kariero?
Imel sem 12 let, pričel pa sem pri plesni šoli, ki danes ne obstaja več (Apolonij) in s tehniko, ki se je na Štajerskem ne pleše več – Rock’n’Roll.

2. Kako to, da ste se odločili ravno za ples in kdo vas je navdihnil za plesanje?
Od zelo majhnih nog sem se ukvarjal s športom in moja mama (kar sem zvedel šele kasneje) si je že od svojih mladih let želela ukvarjati s plesom, zato me je enkrat preprosto vprašala, če bi poskusil, kar več očitno sem (smeh)

3. Kot že vemo, imate svojo plesno šolo. Kako ste prišli na to idejo?
Na idejo za svojo plesno šolo sem prišel dokaj hitro po tem, ko sem pričel učiti, kar sem pričel pri 16 letih. Nekako mi je bilo vsa ta leta dano, da sem razmišljal širše, več kot samo biti plesalec in plesni učitelj. Je pa bilo potrebnega veliko poguma. Potrebno pa je razjasniti, da sem svojo šolo ustanovil že leta 2008, ko sem bil star 24 let, skozi čas pa je naneslo, da te šole nisem zaprl, sem pa pred skoraj 7 leti pridružil ustanavljanju nove plesne šole Samba, kar pomeni, da sem danes v tej šoli partner oziroma po domače solastnik, svojo “staro” pa prav tako ohranjam.

4. Kakšni so vaši največji dosežki v plesu in v kateri zvrsti plesa?
Če gledamo z vidika rezultatov, so to definitivno večkratne uvrstitve na prva mesta na državnih prvenstvih tako osebno kot s plesalci, ki sem jih treniral, ter večkratna udejstvovanja na evropskih in svetovnih prvenstvih. Če gledamo osebno, je največji uspeh to, da se lahko ukvarjam z dejavnostjo, ki je iz hobija postala profesionalna in s tem preživljam svojo družino. Seveda ne smem pozabiti na nešteto nastopov, tako v Sloveniji kot tujini in da sem s plesom lahko videl precej sveta ter spoznal veliko ljudi po vsem svetu.
Treniral sem skoraj vse, kar se je dalo trenirati, imam pa najboljše rezultate v hip-hopu.

5. Katera skupina v plesni šoli vam je trenutno najljubša in na katero ste najbolj ponosni ter zakaj?
Vsi moji plesalci oziroma naši plesalci mi veliko pomenijo in ponosen sem na vse, ki trenirajo pri nas.

6. Kaj najraje počnete v prostem času, ko se ne ukvarjate s plesom?
Kako misliš, ko se ne ukvarjam s plesom?(smeh) Seveda, jem, spim in se družim z družino. Je pa ples dejavnost, ki nima delovnika, na primer od 8ih do 16ih. Ples je “lifestyle”, torej si noter ali pa nisi, zato bi lahko rekel, da ne obstaja čas, ko se ne ukvarjam s plesom.

7.Kako so vaši vrstniki sprejeli vašo odločitev o plesnem življenju? So vas vzpodbujali?
Niso (smeh). V tistih časih se je zelo malo ljudi ukvarjalo s plesom in mišljenje, da je ples za punce in ne za fante, je bilo takrat v našem okolju mnogo bolj prisotno kot danes. Dobrih 20 let nazaj je bilo pogosto slišati, da se s plesom ukvarjajo samo fantje, ki so geji. Predstava je namreč bila, da smo vsi plesalci baletniki, hip-hop pa je zagotovo daleč od tega.

8. Ali lahko po vašem mnenju vsak postane profesionalni plesalec?
Žal ne, vsak ne more postati profesionalec, ampak to ne velja samo za ples, to velja za vse dejavnosti v življenju.

9. Kateri ples vam je najbolj pri srcu in katerega najbolj obvladate? Zakaj ravno ta?
Plesov mi je veliko pri srcu, niso pa mi pri srcu vse plesne tehnike. Ples in plesna tehnika ni enako. Od tehnik mi je seveda najbolj pri srcu hip-hop, ki je moja osnovna tehnika in tekmovalna disciplina, mi je pa pri srcu veliko tehnik, saj sem namreč zagovornik raznolikosti oziroma, da mora dober plesalec/koreograf obvladati več tehnik.

10. Kaj bi sporočili bralcem Korakov?
Uživajte življenje, naj vam hobi postane poklic in po možnosti posel, ne zmenite se za negativne kritike v okolju in sledite svojim sanjam.

Juretu se najlepše zahvaljujeva za čas, ki si ga je vzel, da je odgovoril na najina vprašanja, saj je ob pogovoru nastal zanimiv intervju.

Do naslednjič,

Erik Žižek, 9.b in Ema Bračko, 8.b

Zasvojenost

Danes sem se odločil pisati o zasvojenosti.

Lahko smo zasvojeni od veliko stvari, jaz bom danes pisal o zasvojenosti od telefonov.

Od telefon smo danes zasvojeni že skoraj vsi, čeprav se tega ne zavedamo. Nekaj let nazaj so ljudje rekli, da si zasvojen, če si na telefonu več kot eno uro. Danes si zasvojen, če si na telefonu več kot tri ure. To lahko ima dva pomena – ali so se motili prej ali pa da se motimo zdaj. Jaz mislim, da se motimo zdaj, ker se v nekaj letih to ne more spremeniti za tako veliko število. In misli, da se glede zasvojenosti ne bi smeli pogovarjati v urah, ampak v minutah. Telefone danes uporabljamo že za vse, igranje igric, družabna omrežja, klicanje, slikanje, ure, beležke, dopisovanje in koledarje. Če bi v trenutku izginili vsi telefoni na tem svetu, bi se že naslednjo sekundo porušil sistem v svetu. Mislim, da ljudje preveč stvari zaupamo telefonom in da se preveč zanašamo na njih. Če bi ljudje telefone uporabljali samo zato za, kar smo jih včasih, torej klicanje, bi bili ljudje dosti bolj družabni in ne bi bilo toliko sporov in nesporazumov.

David Ferčec, 9. a

Spominska slovesnost ob dnevu upora proti okupatorju

Kaj sploh je dan upora proti okupatorju? To je dan, ko so ustanovili osvobodilno fronto. Marsikomu to nič ne pove, a treba se je zavedati, da je to bil pomemben dan v slovenski zgodovini. Po drugi svetovni vojni je bilo tudi v Dupleku kar nekaj žrtev. Te smo v četrtek, 25.4.2019, počastili s spominsko slovesnostjo.

Ob 16. uri smo se vsi udeleženci zbrali pri Kukovičevem spomeniku. Čeprav je skrit nekje v gozdu, se nas je nabralo kar veliko. Na začetku je nastopil moški pevski zbor Društva upokojencev Duplek. Nato so nekateri domačini prebrali oziroma povedali svoje misli o umoru Kukovičev in namenili nekaj besed nam, poslušalcem. Sledil je nastop ljubiteljskih pevk Društva upokojencev in učencev Osnovne šole Duplek. Nekaj besed so spregovorili tudi člani Združenja borcev za vrednote NOB občine Duplek in na koncu vsem zaželeli lepe prvomajske praznike. Če je kdo želel, si je na koncu lahko postregel še s piškoti in sokom, tisti starejši pa s kozarčkom vina.

Najbolj si bom zapomnila naslednje besede: “Domačini imamo srečo, da imamo takšno burno zgodovino, a kaj, ko je čez nekaj let ne bo nihče več ohranjal.” Zato upam, da je ne bomo pozabili. Na koncu koncev nam pove, od kod prihajamo in zakaj smo danes, kjer smo. Če boš kdaj imel čas, nesi kakšno rožo k spomeniku. Ne za sebe, ampak za tvoje umrle sokrajane.

Lia Horvat Zupančič, 8.a

 

Otroci pojejo slovenske pesmi in se veselijo 2019

Danes, 23.4.2019, je v jedilnici naše šole potekala glasbena prireditev Otroci pojejo slovenske pesmi in se veselijo. 15 pogumnih učencev si je upalo stopiti pred občinstvo in nam zapeti izbrano slovensko pesem.

Ob 18.00 je na oder stopil voditelj in še tisti hip začel veselo nagovarjati občinstvo. Za vse, ki se še nikoli niste udeležili te ‘glasbene prireditve’, naj vam na kratko opišem, kako poteka. Voditelj, Dalibor Bedenik, najprej pride na oder in vse veselo pozdravi, predstavi komisijo, nagovori otroke in njihove starše, se večino časa heca in potem napove prvega nastopajočega. Tega najprej izpraša in ga predstavi. Za njim sledi drugi, nato tretji, četrti in peti,… Vse do zadnjega pogumneža. Nastopajoči se delijo na dve skupini, tisto mlajšo od 1. do 5. razreda in tisto starejšo od 6. do 7. razreda. Ker sta dve skupini, sta tudi dva polfinalista. Iz lastnih izkušenj povem, da je čakanje na konec celotne prireditve najtežji. Takrat se namreč razglasi, katera dva oziroma kateri, če sta dva v paru, so srečneži, ki nas bodo predstavljali na polfinalu. Ta srečneža sta bila danes Patrick Šabeder, ki mu je uspelo že tretje leto zapored in Amaja Krašna, ki bo lahko izkusila polfinale prvič. Vsako leto pa sodelujoči dobijo tudi nagrado, ki jim jo podarijo po odpeti pesmi. Letos je bila to plastenka za vodo.

Po mojem mnenju so bili vsi nastopajoči odlični. Vsak nas je presenetil z izborom pesmi in s svojim glasom. In ker vem, kako je, če ne prideš v naslednji krog, želim pohvaliti vsakega nastopajočega posebej. Ker si je upal priti iz pod tuša na oder, premagati svojo tremo in pokazati ‘neznancem’ svoj glas. Bravo.

Lia Horvat Zupančič, 8.a

 

Prezračimo omare

V četrtek, 18.4 2019, ob 17.00 je v šoli potekala dobrodelna akcija, pri kateri so učenci, učitelji, starši ter drugi prebivalci občine Duplek prinesli oblačila, ki jih več ne potrebujejo. Lahko si si tudi sam našel kakšen kos oblačila, ki si ga brezplačno odnesel domov. Prišli so ljudje različnih starostih, tudi čistilke so se nam pridružile. S sošolkama smo si izmenjale mnenje o oblačilih ter se tudi nasmejale kakšnim smešnim tiskom majic. Na koncu smo vse ostale obleke pospravile v škatle, v katerih so jih učiteljice odnesle na rdeči križ za druge revne družine. Vse se je končalo ob 19.00 in vsi prostovolci smo odšli z mislimi, da smo nekomu polepšali dan ali celo več.

Melanie Žlahtič

Šola v naravi, 5.dan

Petek, 12.4.2019

Jutro smo začeli kot vsak dan s higieno ter jutranjim sestankom. Ker je bil naš zadnji dan je bil današnji sestanek krajši. Po sestanku smo si ogledali dokumentarec o soški postrvi, ob katerem smo spoznali njeno zgodbo, kako je skoraj izumrla in kako so jo spet vrnili v reko Sočo. Po filmu smo imeli 20 minut pavze. Kasneje smo se spet vrnili v učilnico in ker nam vreme ni bilo naklonjeno smo igre imeli znotraj. Mi smo igre poimenovali kmečke, ker so se navezovale na razne spretnosti. Takoj po igrah smo bili zelo lačni, zato smo zdrveli na kosilo.

Spet smo se vrnili v svoje sobe, kjer smo spakirali svoje stvari. Zunaj nas je že čakal avtobus na katerega smo se odpravili z mislijo, da bomo kmalu videli svoje starše. Vožnja je trajala približno 4 ure in imeli smo 2 postanka. Ko smo končno prispeli pred OŠ Duplek so nas starši že čakali, mi pa smo hitro vzeli prtljago ter zdrveli proti staršem. Čeprav smo že skoraj “odrasli” se še vedno razveselimo, ko vidimo svoje starše po dolgem času.

To je bila naša avantura v Tolminu, upam da ste tudi vi uživali v branj naših podvigov in dogodivščin.

Zara Šauperl, 7.a

Začne se…

Začne se s tem, ko prilezeš na svet. Na svet poln ljudi, ki so ti enaki, po drugi strani pa čisto drugačni. Nato, čez leta, rasteš. Ne samo v jezik, kakor pravijo starši. Začneš odkrivati stvari, ki te veselijo in ljudi, ki te osrečujejo. Ampak na tej poti, tvoji poti, ni vedno vse tako kot si želiš. Včasih ti bo uspelo, včasih ne. Ne smeš pa se vdati. Ne nad sanjami, ne nad svojimi cilji.

Kot pravijo, verjemi in si že pol poti bližje,

Lia

Fotografski spomin

Ste si kdaj že zaželeli, da ne bi več nič pozabili ?

Sigurno ste, saj vsi kdaj pa kdaj kaj pozabimo, pa je to domača naloga, opravilo, dogodek, naloga v službi,… Nekateri ljudje s tem nimajo problemov, saj imajo fotografski spomin. In ne tistega izmišljenega, ki vam včasih vaši prijatelji razlagajo, da ga imajo.

Fotografski spomin je sposobnost, pri kateri prikličeš v svoj spomin nazaj predmete, zvoke, slike, dogodke, datume, nekateri pa celo vsak dan svojega življenja. Tej sposobnosti pravijo blagoslov in prekletstvo, saj si lahko ljudje poleg lepih stvari zapomnijo tudi pretresljive, ki jih hočejo imeti pozabljene, a je to pri njihovem spominu nemogoče.

Po mojem mnenju je to zelo lepa in praktična sposobnost, saj če jo imaš, jo lahko sam uriš in raziskuješ. Se pa strinjam, ko ljudje temu rečejo tudi prekletstvo, saj ko se mi zgodi kaj strašnega, to želim čim prej pozabiti, odmisliti, ljudje s to sposobnostjo pa nimajo takšne sreče, saj se lahko spominjajo tudi najbolj pretresljivih dogodkov iz otroštva in življenja.

Tia, 8.a

Šola v naravi, 4. dan

Tako kot vsak dan smo se zbudili ob 7. 15, se umili, oblekli in odšli na jutranji sestanek, kjer so nam povedali, da bomo danes imeli lokostrelstvo in plezanje, medtem ko se bo druga skupina povzpela na Kozlov rob. Kasneje smo imeli zajtrk. Po zajtrku se je druga skupina odpravila na Kozlov rob, mi pa smo imeli predavanje o tem, kako naj streljamo z lokom in o tem, kako naj plezamo. Ko smo začeli plezati, so nam povedali, da tisti, ki pride do vrha, lahko zazvoni na zvonček, ki je bil na vrhu plezalne stene. Čeprav je deževalo, to nas ni preveč motilo, čeprav smo bili zunaj. Ko smo končali s plezanjem, je sledilo lokostrelstvo. Razdelili so nas v dve skupini. Prva skupina je najprej odšla v igralno sobo, kjer smo igrali družabne igre. Druga skupina je pa medtem imela lokostrelstvo. Kasneje sta si skupini svoja mesta zamenjali. V obeh skupinah smo pri lokostrelstvu pisali rezultate prvih štirih strelov. Ugotovili smo, da je lokostrelstvo zabavno, a hkrati težko. Ko se je druga skupina vrnila iz Kozlovega roba, smo imeli kosilo, kasneje pa počitek. Po počitku so nam povedali, da bomo imeli disko, za katerega potrebujeta oba razreda dve točki. Prva točka a razreda je bil klavir in ena pesem, ki jo je zaigral šolski ansambel, saj so si zraven prinesli inštrumente. Točki b razreda pa sta bili ena pesem šolskega ansambla in smešno zaigrana kratka igra. Kasneje smo ieno uro in pol plesali in smo se ob tem res zabavali. Ko je čas potekel, smo bili zelo presenečeni, saj se nam ni zdelo tako dolgo. Ker so učitelji videli, kako se zabavamo, so našo mentorico prosili, da nam zaigra še dve pesmi, nad čemer smo bili navdušeni. Po končanem plesu smo imeli čas za umivanje in kratko druženje po sobah, kasneje pa za spanje. Mislim, da je bil to veliki večini najboljši način za zadnji večer.

Alina Barbarič, 7.a

S šolskimi Koraki v nov dan…