Lev prišel je na obisk,
da pobegnil bi od stisk.
Preveč mučila ga je vročina
ta njihova prevroča klima.

Na Aljasko je zdaj prispel,
ker se je ohladiti hotel.

Prišel je v Iglu hotel
in kopati se je začel.
Vode tople ni bilo,
povsod bilo je prijetno hladno.

Tam je on hotel ostati,
a potem se spomnil je
na ženo in otroke,
zato brž domov moral je.

Preplaval je širno morje,
da do njih prišel bi le.

Zdaj pa ve, zdaj pa ve,
da doma najlepše je.

Na počitnicah lepo je bilo
a doma vedno najlepše bo.

Edvard, 6.a

Pisanje bloga, zahtevna zadeva za nekatere in če vprašate mene, se raje podam v vode pisanja kriminalk. Torej, moj blog je bolj ali manj raje nasvet, kako napišeš svojo kriminalko. Oziroma vsaj kako to počnem jaz.

1. LIKI

Vsaka zgodba potrebuje osebe, katerim se zgodba dogaja oz. kako so z njo povezani ali pa se v zgodbo zapletejo. Jaz si običajno naredim zapiske o vseh likih, ki nastopajo v moji zgodbi (kako izgledajo, kakšno osebnost imajo, kdaj imajo rojstni dan, kaj so po poklicu; če seveda imajo poklic…).

2. ZAČETEK

Vsaka zgodba potrebuje svojo temo, oz. tako imenovano rdečo nit. Preden začnem s pisanjem si po navadi zamislim, kako bo potekala zgodba, začnem pisati kratek osnutek, ki mi ga včasih uspe dokončati, včasih pa ne. Veliko zamisli običajno spremenim ali pa enostavno kaj pozabim.

3. PREDSTAVITEV OSEB

Ali začetek zgodbe oz. prvo poglavje: v njem po navadi na nek način ‘predstavim’ like, ki bodo v moji zgodbi. Npr. napišem prvo poglavje kriminalke, v prvi osebi določenega lika (po navadi glavnega), ki predstavi nekatere ostale like (npr. njene/njegove družinske člane, prijatelje)

4. ZAČETEK DOGAJANJA

Ko bralci zgodbe vsaj približno spoznajo like, takrat se lahko zgodba začne dogajati. Lahko se dogaja kjerkoli in lahko se zgodi karkoli.

5.  DOGAJANJE

Stvari se takrat začnejo zapletati, a ne povsem dramatično, saj potem svojega efekta ne bo imel še večji zaplet, ki sledi kasneje. Lahko se zgodijo kakšni prepiri ali pa kaj drugega.

6. DRAMATIČEN ZAPLET

Kriminalke ni brez dramatičnega zapleta. V veliko kriminalkah je ta zaplet kraja ali kaj podobnega, lahko pa se tudi zgodi, da se zgodba dogaja na terenu kriminalcev in je ta zaplet, da jih najde policija…Pri tem lahko ubereš dve poti: 1. Dogajanje podrobno opišemo, da bo razumljivo, kaj in kako se je to  zgodilo ali 2. Dogajanja ne opišeš podrobno, a ga razkriješ kasneje.

7. ‘ODPLETANJE’ ZAPLETA

Ko se zaplet zgodi, ga je treba še ‘odplesti’. Jaz poskusim to storiti na kar se da zanimiv način.

8. ZAKLJUČEK

Vsaka zgodba potrebuje svoj zaključek. Lahko je vesel zaključek, lahko romantičen ali pa žalosten.

9. PODROBNOSTI

Kako podrobna je zgodba, je pogosto odvisno za kaj bo kriminalka napisana in seveda, če se ti, da toliko pisati. Seveda pa so zgodbe, še posebej kriminalke bolj zanimive.

Upam da, se ti zdi ta moj blog koristen in zanimiv, še bolj pa, če si v njem našel inspiracijo za to, da napišeš svojo kriminalko.

Lana, 7.a

Nekaj novega in drugačnega.

Sem Klara Gradišnik, učenka 9.b razreda. Letos sem prvič začela hoditi k novinarskem krožku. Zdelo se mi je zanimivo in sem se hotela preizkusiti v tem.

Upam, da vas bodo moje objave vsaj malo pritegnile k branju in vam odprle svet ter pozitivno razmišljanje. Če vam po resnici povem, še sama dobro ne vem, o čem bom pisala. Seveda si bom za vsak nov blog in za vsako novo objavo vzela čas in izbrala čim bolj zanimive teme.

Ne morem vam obljubiti, da bo nova objava vsak dan, lahko pa vam obljubim da bo vsaj enkrat na teden. Brez skrbi.

Pozdrav do naslednjič,

                                                                Klara

Mi je prav všeč, če zlagam rime,
sedem za tipke, kadar me prime.
Edino je, kar nič ne stane –
misli, ki so v verzih zbrane.

Vsak po svoje
razlagal si bo rime moje.
A moja želja je ta,
da dotaknem se vsakega srca,
ki življenje komu da …
Prav vsakega srca,
ki bije v ritmu domišljije.
Jaz pišem, kadar me pač prime –
in čeprav me včasih kmalu mine,
mi je prav všeč, če zlagam rime.

Jutranja zarja moj je navdih,
včasih zvezda, ki žari,
v temni noči soj luči,
spet drugič veter blag in tih.
Moj navdih je lahko prav vsak,
bodisi revež ali junak.
Ko skušam spomniti se rime,
čas vselej hitro mine –
zato, da pisanje je lažje,
sedem za tipke, kadar me prime.

Pisanje pesmi je lepa stvar,
zato je res potreben dar.
Pisanje poezije je vrlina,
ki res malo koga zanima.
Zato posmehu izogniti se ne da nikdar,
a pomni, da pesništvo ni slaba stvar.
Žal pa stvar je taka,
da pesmi so za nasmeh prodane,
zato pisanje poezije
edino je, kar nič ne stane.

Črke, besede in seveda rime,
že dolgo del so naše zgodovine.
Z njimi kaže se prav vse,
od prezira pa do sreče,
tako pač je.
Za očete, sestre, brate, mame,
za vse, ki poezija jih prevzame,
tukaj čakajo jih v moji knjigi,
ki le redko jo kdo vidi –
misli, ki so v verzih zbrane.

Neža Glonar, 9. b l. 2018/19