Že tretji mesec šole. Si lahko misliš?

Ne vemo, kaj nas čaka, prav tako ne vemo, če bomo to dočakali. Nekateri bi lahko že zdavnaj obupali nad vsem, kar se jim dogaja v življenju. Tisti bolj in tisti manj priljubljeni. Ampak še vedno vztrajajo. Na koncu koncev je še sedem mesecev, za nas devete malo manj, do zadnjega dneva šole.

Tukaj je nasvet:

Poskusi najti ta občutek, ki ti dokazuje, da lahko narediš karkoli želiš ter uresničiš svoje sanje. Toda to ne pomeni, da za to ne rabiš nič storiti. Zastavi si cilj in ga poskusi doseči, saj veš, kdor visoko leta nizko pade. Delaj nekaj, v čemer uživaš. Ne poskušaj odnehati. Vem, da je velikokrat težko, ampak veliko ljudi ti bo vedno stalo ob strani.

Sami imamo v rokah svojo prihodnost, sami imamo v rokah naše življenje.

Nihče ni brez napak,

Lia

Verjamem, da se marsikomu včasih zdi, da je neviden. Da ljudje hodijo mimo njega, pa ga sploh ne opazijo. Da vsi, ki bi mu naj stali ob strani, v trenutku, ko jih najbolj rabi, izpuhtijo. Da čez čas najdejo nekoga veliko boljšega od njega. Da ni enak drugim. In v takem trenutku hitro pristaneš na tleh. No vsaj zdi se ti, da si. Naj ti povem, da tudi ko se počutiš najbolj samega, nisi sam. Vedno bo oziroma vedno je nekdo ob tebi. Pa tudi, če se ti zdi da ni, boš ugotovil, da v “nesreči”(v takem času) spoznaš pravega prijatelja.

In vedi, nikoli nisi sam. Pa veš zakaj? Ker sem tu zate.

Lia

Se spomniš občutka, ko si bil otrok? Ko si brezskrbno tekal naokoli brez obveznosti in ne da bi te ljudje obsojali? Ko si v življenju potreboval tako malo za srečo. Ko te ni skrbelo stanje v politiki ali denar, ali katerakoli od mnogih nevarnosti, ki preži na tebe. Ko je bila največja tragedija, ki se ti je zgodila, padec, ali to, da si si umazal tvoje najljubše hlače, ki si jih nosil že cel teden. Se spomniš te brezskrbnosti?

Ko si mlajši, stremiš k odraslosti, k temu da boš bolj razvit, da boš razumel, o čem se pogovarjajo starejši in da te ne bodo več obravnavali kot otroka. Zdaj sem že kar nekaj let starejša in vem, da Božiček ne obstaja, vem, kakšne nevarnosti prežijo name in ljudje me na to vztrajno opozarjajo. Ugotovila sem, da se življenje večine ljudi vrti okoli denarja, ker se mora, če želijo preživeti. Izvedela sem mnogo stvari in moram priznati, da je bedno. Bedno je odrasti.

Včasih si še vedno želim, da bi verjela v superjunake, da dobro vedno premaga slabo. Da bi še vedno verjela v preprostost sveta.

Ajda, 9.a

Pozdravljen, dragi bralec/bralka, na ta ne preveč topel dan. Naslov ti ne izda današnje teme, vendar upam, da ti bo kljub temu všeč.

Veliko ljudi pravi, da je za srečo treba potrpeti. Da je treba za lepoto potrpeti. Da si uspešen le, ko si bogat. Pa je to res? Verjamem, da se marsikdo s tem strinja. Ampak ta marsikdo nisem jaz.

Zakaj bi morali potrpeti za srečo, ko pa si jo lahko sami skujemo? Ko smo lahko takšni, kot smo in se počutimo kar se da dobro. Da ima lepota standarde? Prvič slišim. Vsak je lep po svoje. Ni važna samo zunanjost, k njej doprinese tudi notranjost. Kar je meni lahko lepo, ne pomeni, da bo tudi tebi ali pa nekomu tretjemu. Uspeh. Za njega vsak dan delaš ter se odrekaš nekaterim stvarem, ampak spomni se kdaj, koliko časa in volje si potreboval, da si prišel sem, kjer si zdaj.

Upam, da ti je to dalo misliti. Da boš nekega dne imel možnost povedati kaj podobnega nekomu drugemu.

Lep dan še naprej,

Lia

September. Mesec novih začetkov.

Pozdravljeni. Ponovno sem tu in ponovno bom začela s pisanjem blogov. Včasih bodo pogostejši, včasih redkejši, ampak nič bati. Vsak teden bo vsaj en. To obljubim.

Upam, da se ne bom preveč ponavljala, da bom zanimiva in kar se da razumljiva. Da boš z veseljem sedel k računalniku / telefonu in ga prebral.

S pozdravi,

Lia

Včasih se zdi,
da izhoda ni.
Si v svetu izgubljen
in ranjen.

Na srečo obstaja še mnogo svetov,
v katere popelje te knjiga,
v njih ni le eden, temveč mnogo domov,
in tam se ti smeh v očeh skriva.

Včasih moj dom postane morje,
naslednji dan že letim čez obzorje.
Lahko da rešujem kakšno lepotico
ali pa se borim s tatico.

V knjigi lahko sem največji romantik,
lahko osvojim vsa srca deklet.
Lahko prepotujem ves širen Atlantik
potem ko sem od vse ljubezni ogret.

So ravno zato knjige čarobne,
ker možnosti je veliko in več.
Vsakemu je všeč drugačna,
a prav nobena ni odveč.

Lia Horvat Zupančič in Ajda Rojko, 9. a

Moje počitnice so bile zelo zabavne, ampak eno popoldne je bilo nepozabno.

Ko je 3. julija Maribor zmagal v nogometni tekmi, smo se vsi veselili. Babi mi je obljubila, da bomo šli nogometaše čakat na letališče. Bila sem zelo vesela. Nogometaši so prišli na letališče malo pred tretjo popoldne. Nogomet imam zelo rada, zato sta mi babi in dedi za rojstni dan kupila nogometno žogo. Seveda sem jo nesla zraven. Ko smo babi, mami, Maša, moja sestra in jaz prišle na letališče, sem se zelo veselila. Potem ko so nogometaši prišli, so se mi podpisali na žogo, dva nogometaša sta se mi podpisala na majico, na žogo se mi je podpisal še trener. Ko smo odšli domov, smo šli še na sladoled.

Ugotovila sem, da se sanje vedno uresničijo.

Ana, 6.a