Letos naša šola praznuje 40 let. Zdelo se nama je zanimivo, da bi naredili intervju z učencem, ki jo je obiskoval prav od začetka. Gospod Matej Mulec nama je izdal nekaj zanimivih podrobnosti ter spominov o šoli, ki jih je vredno poznati.

1. Na kaj pomislite ob besedi šola?

Na moje prve spomine, ko so mi rekli, da jo bom moral obiskovati. Od začetka sem si šolo predstavljal kot zabavo. Kasneje sem ugotovil, da se moraš v šoli truditi in učiti, da dosežeš neki uspeh.

2. Kdaj ste nazadnje stopili čez šolski prag?

Ne tako dolgo nazaj. Čez prag srednje šole, lani, saj jo obiskuje moj sin in sem odšel na njegove govorilne ure. 🙂 (smeh)

3. Kakšna se Vam je zdela šola včasih in kako na njo gledate zdaj?

Kaj pa vem. Če gledam sebe v primerjavi s svojim sinom, se mi zdi, da je zdaj šola težja. V prvem razredu smo več časa namenili igram in druženju, zdaj pa se otroci že takoj trdno učijo.

4. Se je na šoli veliko spremenilo?

Ja,  se je spremenilo.

5. Kaj Vas je najbolj presenetilo, ko ste šolo videli po nekaj letih?

Presenetilo me je, da se je šola povečala in da so polepšali okolico. Kaj drugega pa ne.

6. Vam je šola bolj všeč zdaj ali Vam je bila takrat?

Meni je bila takrat ta šola všeč, ker je bila nova. Malo šolo sem obiskoval v Žitečki vasi, v prvi razred pa sem prišel v povsem novo šolo in to je bil zame zelo poseben občutek.

7. Kakšna je bila šola včasih?

Ravnatelj je bil Maks Vele. Imenovala se je OŠ Bratov Greif. Imela je dve nadstropji, tam, kjer so zdaj prvi, drugi, tretji, četrti ter peti razredi, pa je bila narejena streha. Bila je belkasto-rdeča in vsi učitelji so bili veliko bolj strogi. V glavo so metali ključe in mokre gobe. Geografija se je imenovala zemljepis, naravoslovje pa biologija. Nismo imeli omaric tako kot vi, temveč obešalnike za stvari. Knjižnico smo že imeli. Učbenike smo si morali kupiti sami, saj učbeniškega sklada še ni bilo. Imeli smo samo eno igrišče, ki je še vedno za šolo. Iz šole nas niso vozili avtobusi (če že, smo morali iti na redne avtobuse), hodili smo peš.

8. Kakšna je bila telovadba?

Učil nas je Albert Žmak, ki je pregledoval umazanijo za ušesi in nohti. Ni imel rad nalakiranih ter pogriženih nohtov. Pri telovadbi smo bili bosi. Nismo imeli preverjanja kartončka.

9. Kaj bi spremenili na šoli?

V izobraževanje se ne bi spuščal, ker to ni moje področje. Spomnil pa bi, da so učitelji v šoli zato, da učijo, ker se mi zdi, da premalo pozornosti polagajo temu, da bi otroke v šoli naučili več in jim zato preveč puščajo za doma – domače naloge. Otroci so zato prikrajšani svojega prostega časa.

10. So tudi vaši otroci hodili oz. hodijo na isto šolo kot vi?

Da, ampak je sin že starejši in obiskuje srednjo šolo.

11. Kateri je bil vaš najljubši predmet in kdo ga je poučeval?

Najraje sem imel zgodovino in geografijo, poučevala pa me je razredničarka Almira Lipnik, ki je bila tudi moja najljubša učiteljica, saj je bila zelo prijazna in pripravljena prisluhnit, ter je vedno pomagala.

12. Katerega predmeta pa niste marali?

Nisem maral matematike.

13. Kdo je bil Vaš razrednik?

V prvem razredu Lidija Kristanič, v drugem Zdenka Duh, v tretjem Marija Trep, v četrtem učiteljica Lilijana Brčič, od petega do osmega sem bil v a razredu in mi je bila razredničarka Almira Lipnik, B razred pa je imel razredničarko Silvo Krajnc.

14. Morda veste, kdo izmed učiteljev, ki so poučevali Vas, poučuje še zdaj?

Zdaj poučuje še Branko Krajnc, ki me je učil biologijo, Sonja Ritonijaslovenščino ter Darja Šket, ki me je imela v varstvu.

15. Bi v šolo še enkrat hodili če bi lahko? Jo pogrešate?

V ŠOLO???? Ni potrebe več. (smeh) 🙂

16. Še se spomnite občutka, ko ste bili za šolskimi klopmi?

Ja. Luštno je bilo. Mi smo bili generacija brez telefonov. Dosti smo se igrali, družili. Bil sem tudi v podaljšanem bivanju, varstvu, kjer smo naredili nalogo ter se naučili snov, da smo imeli več prostega časa doma. Po koncu varstva smo šli “malo po bližnjici” domov. Med hojo smo odšli tudi v gozd, kjer smo se igrali partizane in Nemce ter Indijance in kavbojce.

17. Še imate stike s svojimi sošolci?

Imam, imam. Če bi imel sliko pred sabo, bi se spomnil vseh. Hišnik Igor, ki dela na vaši šoli, je tudi bil eden izmed mojih sošolcev. Drugače naštevati pa jih je težko… vem pa, da smo še vsi živi, a in b razred.

18. Kateri čas med šolskim letom je bil Vaš najljubši?

Luštno je bilo septembra, ker smo še obujali spomine na počitnice, potem se je začelo delo, za tiste, ki nismo imeli problemov z ocenami, pa še junij in maj. To so trije meseci, ki so bili zabavni in pestri.

19. Ste bili v šoli aktivni? Na kak način?

V šoli sem bil član pevskega zbora od petega do vključno sedmega razreda in nekaj časa, dokler je bil učitelj za telovadbo Albert Žmak, sem bil tudi član njegove ekipe judo kluba. Obšolska dejavnost je bilo tudi druženje.

20. Ste imeli na šoli veliko prireditev in prostih dni?

V osmem razredu, takrat zadnjem, smo učenci začeli prirejati prireditve. Bili smo del nekakšne mladinske organizacije, prej smo bili pironirčki, potem pa mladinci in smo prirejali kino prireditve, ko smo gledali filme v šoli, v telovadnici pa smo prirejali disko. Organizirali smo tudi zbiranje papirja in starega železa.

21. Kdaj in kako ste opravljali kolesarski izpit?

Razreda se točno ne spomnim. Spomnim se pa, da smo se s kolesi vozili okoli šole, teorije pa nismo imeli dosti. Na koncu smo dobili tudi izkaznice, kot potrdilo. Na njih smo bili vsi zelo ponosni.

22. Kakšna je bila valeta?

Valeto smo imeli v šoli. Plesali smo v glasbeni učilnici ali pa v jedilnici. Takrat smo imeli vsi enaka oblačila, ponavadi jeans hlače, da nismo delali razlik med seboj.

23.Ste imeli tudi malico ter kosilo? Ste si jo sami nosili s seboj?

Meni je bila hrana okusna. Imeli smo samo malico, kosilo pa tisti, ki smo bili v varstvu do četrtega razreda. Hrano so nam naredile kuharice.

24. Se vam je kakšen izlet posebno vtisnil v spomin?

Hmmm…. Točno, v spomin se mi je vtisnila ekskurzija v Splitu v osmem razredu, ki je potekala en teden. Tja smo odšli z vlakom, kar je bilo takrat zelo zanimivo. Tam smo preživeli zelo zanimiv teden, poln dogodivščin in lepih spominov.

25. Nam zaupate še kakšno zanimivost o šoli?

Seveda. Spomnim se, da smo imeli na šoli banko, kjer smo polagali in dvigovali denar. Za vsakih 50 dinarjev smo dobili darilo, od nahrbtnikov do hranilnikov. Druga zanimivost pa je ta, da so se med šolskim letom pojavile uši in takrat so učitelji v kopalnici pri telovadnici celotni šoli umivali glave.

26. Kaj bi sporočili našim bralcem?

Učite se snov sproti, da ne zaostaja, da se ne nabira in potem nas čas povozi, po domače povedano. Ubogajte nasvete staršev, ker ni vse samo v šoli. Jaz pravim, naj učitelji v šoli otroke nekaj naučijo, vzgojo pa naj prepustijo staršem.

Še enkrat se zahvaljujva gospodu Mateju, da si je za naju vzel čas in nama pomagal bolje razumeti preteklost. Poslušanje teh prigod je bilo zelo zanimivo in poučno, saj spomini gradijo prihodnost.

Lia Horvat Zupančič in Ajda Rojko, 7.a

Učiteljica Darja Šket je razredničarka 3. a razreda. V kratkem intervjuju nama je razkrila nekaj svojih majhnih skrivnosti o svojem dolgoletnem delu na šoli.

1. Kako dolgo že delate na naši šoli? Ste prej delali tudi kje drugje?

Polnih 37 let. Eno leto sem delala na Osnovni šoli Ivana Cankarja v Mariboru. 

2. Ste že od malih nog hoteli postati učiteljica?

Ne. Najprej sem si želela postati pediatrinja, kasneje sem se pa odločila za poučevanje. Za poklic učiteljice sem se odločila, ker imam otroke na splošno zelo rada.

3. Če bi morali poučevati en sam predmet, kateri bi bil?

Po vsej verjetnosti bi bila to slovenščina.

4. Po čem, mislite, da se razlikujete od drugih učiteljev?

Ne vem, če se od drugih učiteljev pretirano razlikujem. Trudim se po svojih najboljših močeh. V šolo prihajajo poučevat dosti mlajši učitelji in učiteljice od mene, z novimi idejami in se poskušam približati tudi mladi generaciji. Mislim, da na šoli vsi dobro poučujemo in se pri delu zelo trudimo.

5. Na kaj ste pri svojem delu najbolj ponosni? Ste ponosni na kakšen poseben dosežek?

Pri svojem delu sem najbolj ponosna, da sem pravična do vseh učencev. Če je treba, jih skregam, če pa so pridni, pa jih zelo pohvalim. 

6. Katera generacija se Vam je najbolj vtisnila v spomin?

Generacija, v kateri je bilo v razredu deset dečkov in nobene deklice, ko sem še poučevala v Zgornjem Dupleku.

7. Katere lastnosti imate pri učencih najraje in kaj Vas pri njih najbolj moti?

Najbolj me moti, če otroci niso prijateljski, če so drug do drugega nesramni, zavistni in obratno me najbolj osrečuje, če so prijateljski in se med sabo dobro razumejo.

8. Se spomnite kakšnega smešnega dogodka, ki se je zgodil v razredu?

Da, kar veliko smešnih dogodkov se je v razredu že zgodilo. Eden izmed njih je bil pa ta… Jaz imam fobijo pred pajki in ostalimi čudnimi živalmi in sem to otrokom tudi povedala. V razredu smo imeli navado, da smo vsako jutro iz predala vzeli dnevnik, napisali, kdo manjka ter vpisali snov za ta dan. Neko jutro pa sem kot nalašč to pozabila narediti takoj po prihodu v razred. Naenkrat je  v predalu začelo peti. Pelo je in pelo in jaz sem od straha skočila na mizo. Kasneje sem ugotovila, da so mi učenci v predal nastavili črička. Sicer je bil ta dogodek bolj zabaven za otroke kot zame.

9. Česa se pa neradi spominjate?

13. Se je delo v razredu od začetka vašega poučevanja zelo spremenilo?

 Zelo. Na začetku smo imeli samo table in krede. Računali smo na leseno računalo. Ko smo v šolo dobili računalnike, sem se morala, ker v šoli nismo imeli računalništva in informatike, od mladih kolegic učiti, kako se dela z njim. Zelo so mi pomagale. Hodila sem tudi na seminarje. Otroci in starejši smo kasneje dobili tudi prenosne telefone in tablice, tega včasih ni bilo. 

14. Kaj vam je najbolj všeč na šoli? Bi kaj spremenili?

Šolo bi spremenila prostorsko. Otrokom bi naredila velike učilnice, prostore za igro ter počitek. Najbolj pa mi je všeč kolektiv na šoli. Otroci na naši šoli so še vedno neprimerljivi z mestnimi otroki.

15. Na šoli veljate za precej strogo učiteljico. Ali ste kot mama in babica enako strogi kot v vlogi učiteljice?

Da. Enako. Tisto, kar zahtevam doma, zahtevam v šoli. Zdi se mi, da otroci niso toliko prizadeti zaradi strogosti, kot bi bili prizadeti zaradi nepravičnosti. Strogost do neke mere mora biti, da imajo otroci mejo. 

16. Kaj Vas še veseli zraven poučevanja?

Mnogo stvari. Veliko hodim, telovadim, se družim s prijateljicami in se ukvarjam z mojimi štirimi vnuki. Včasih mi prostega časa celo zmanjka.

17. Se Vam zdi, da zdaj, ko ste učiteljica drugače gledate na šolo kot takrat, ko ste še sami bili za šolskimi klopmi?

Ja, sigurno. Jaz nisem nič posebnega. Tudi meni so šli učitelji na živce, tako kot gredo vam. Zdaj pa to gledam malo drugače zaradi tega, ker vidim, da moji kolegi in kolegice v zbornici nikomur ne želijo nič slabega. Vse, kar delamo, delamo za dobro otrok. Včasih pa, ko si otrok, tega tako ne vidiš. Takrat sem jaz tudi imela učitelje, ki jih nisem hotela videti, nekatere pa sem imela rada. Predvsem smo imeli radi tiste popustljive.  

Šolska svetovalna delavka Marija Baškarad učencem pomaga pri učnih in osebnih težavah ter odločitvah glede vpisa v srednjo šolo. Z njo sva se pogovarjali nekega sončnega oktobrskega dneva.

1. Kako dolgo ste že svetovalna delovka in kako dolgo delate na tej šoli?

Svetovalna delavka sem zdaj že 7 let, na tej šoli pa delam 10 let.

2. Zakaj ste se odločili za ta poklic?

Najprej sem želela postati učiteljica nemščine, ampak sem si nato premislila ter se vpislala na pedagogiko in sociologijo. V bistvu mi je bila prej všeč sociologija, ampak ker dela kot sociolog nisem dobila, sem dobila delo kot pedagog, torej je bilo to naključje.

3. Kaj je bil najtežji problem ki ste ga morali rešiti kot svetovalna delovka?

Najtežje je bilo, ko je ena deklica imela težave z družino in je potem razmišljala, da bi naredila samomor.

4. Kaj ste hoteli postati kot otrok?

Kot otrok sem želela postati prevajalka.

5. Kdo vas je navdušil za poklic?

Ko sem bila majhna, sem imela prvi tuji jezik nemščino, ker je bil ta jezik takrat bolj aktualen, šele kasneje se je začelo z angleščino. Že takrat sem gledala nemške programe, filme, tako sem nemško znala dobro in potem je posledično prišlo do te želje.

8. Kakšne ocene ste imeli v srednji šoli?

Povprečne.

9. Kakšno je vaše mnenje o vzgoji otrok?

Pri delu v razredu imam občutek, da so otroci kar nekako preveč razvajeni, tako da mislim, da starši blago vzgajajo svoje otroke,  morali bi biti bolj strogi.

10. Bi želeli sporočiti kaj za bralce korakov?

Ja, v bistvu je en del mojega dela kot svetovalna delavka tudi karierna orientacija. To pomeni, da delamo razredne ure na temo, kaj bi želel v življenju početi, kateri poklic si želiš izbrati. Mislim, da je pri tem zelo pomembno, da imajo učenci oziroma mladostniki, mladi ljudje, čim več izkušenj pri različnih stvareh, predmetih, da se jim čim več stvari dogaja, da opazujejo svet okrog sebe in da potem iz tega sebe boljše spoznajo. Ko se dobro spoznajo, se lažje odločijo poklic, ki bi ga želeli delati. To pomeni, da greš v neke nove situacije, nove izzive, ne samo v tisto, kar poznaš. To, kar poznaš, lažje narediš kot tisto, česar ne poznaš.

Gospe Mariji Baškarad se za intervju najlepše zahvaljujeva in ji želiva še veliko uspeha pri delu.

Melanie Žlahtič, 7.b in Lara Klemenčič, 7.a

S šolo smo obiskali Hitradio Center in tam sva se imeli priložnost pogovarjati z radijskim voditeljem in pevcem Timom Koresom – Korijem. Izkazal se je kot zelo prijazen, prijeten in zabaven sogovorec.

1. Čeprav je šele poldne, je za vami že kar dolg dan. Ob kateri uri vstajate od delovnikih? Vas zgodnja ura kaj ovira v privatnem življenju?

Po navadi vstanem ob štirih zjutraj. Pojem zajtrk, se stuširam, da pridem malo k sebi, da nisem potem tak, s podočnjaki. Uh, včasih me ta zgodnja ura res ovira v privatnem življenju. Včasih se zgodi, da ne spim dobro in potem se moram vstati ob štirih in bi čez dan samo spal, spal, spal, spal…

2. Kako poteka Vaš dan na radiu?

Ko pridem, je na radiu trda tema, samo novinarka je prej tukaj, potem pa greva s Tanjo v sobo za snemanje. Jaz za mešalno mizo pripravim vse pesmi, zmiksam vse skupaj, se dvakrat “focnem”, da se zbudim in potem greva v eter, stisneva tiste gumbke, da se mikrofoni prižgejo in potem govoriva bedarije. (smeh)

3. Kaj Vas pri delu na radiu najbolj veseli?

Delo je zelo zanimivo, ker je razgibano, s Tanjo se lahko zabavava,  lahko jo strašim, niti en dan ni enak drugemu, ves čas se dogaja nekaj novega, razen plača ne (smeh), vse skupaj je “ful fajn”. Razgibano delo, zabavno.

4. Kaj pa je pri Vašem delu najtežja stvar, ki jo morate vsakodnevno opravljati?

Včasih se zgodi, da se po Sloveniji ne dogaja nič zanimivega, midva pa morava ves čas o nečem govoriti, tako da si morava nekaj izmisliti. Kaj bova danes govorila, če se ljudje o ničemer novem ne pogovarjajo in se nič novega ni po svetu zgodilo? V tem primeru je težko narediti nekaj dobrega.

5. Vaša jutranja oddaja je zelo zabavna. Je težko ostati dobre volje, tudi ko imate slab dan?

Uh, to je v bistvo najtežje, ja. Tebi se nekaj neprijetnega zgodi, ti pa moraš biti na radiu ves čas zabaven, ljudje se s tabo zbujajo. Zjutraj si potem umivajo zobe, se vozijo, so vsi takšni kot midva, kot zombiji, in potem jih moraš nasmejati, jih spraviti v dobro voljo. Itak nismo roboti, da bi zdaj stisnil na gumbek, pa si dobre volje, pa potem izklopil, to ne gre. Malo se moraš k sebi spraviti. Tudi drug drugega spodbujava, recimo, včasih je Tanja slabe volje, jaz mogoče malo zaspan in si potem praviva: “Kores, zbudi se! Tanja, malo se zbudi!” In nato se nekako spraviva k sebi. Ko pa vidiva, da nama je uspelo posneti dobro oddajo, pa sva ves čas dobre volje.

6. Kje dobite ideje za snemanje radijske oddaje in videe iz Facebooka?

Večinoma dobimo ideje, ko sedimo na kavi in se pogovarjamo, čisto iz sebe izhajamo. Kadar se, recimo, šalimo s prijatelji, jaz to prinesem sem in Tanji kaj ušpičim, rad ji malo nagajam.

7. Kako dolgo in kako se pripravljate na posamezno oddajo?

Odvisno, kaj počnemo drugi dan. Če se želimo s kom pošaliti po telefonu na primer, ne uspe vedno v prvo, včasih moraš poklicati deset ljudi. V povprečju pa traja tri do štiri ure.

8. Ali v sami oddaji kdaj improvizirate?

Uuu, dostikrat! To so najboljše stvari, ko improviziraš, bolj smešno izpade. Eni si vse napišejo in berejo, kar se sliši, midva pa si napiševa črtice in ključne besede, česa ne smeva pozabiti, potem pa improvizirava.

9. Kako se razumeta s Tanjo? Se kdaj tudi skregata?

S Tanjo? Ja, velikokrat. Saj sva moški in ženska, ne? Sicer se super razumeva, nekaj med sestro in prijateljico sva, le da sem jaz brat, ne sestra. Včasih se moraš skregati, tako razčistiš stvari. Nato se kakšen dan grdo gledava, no, ona, ne jaz.

10. Katera Tanjina lastnost Vam je najbolj všeč in katera malo manj?

Tanja je v bistvu zelo zabavna, pametna, skrbna, ne zna kuhati, panična je, boji se ogromno stvari – to mi je najbolj všeč pri njej, da jo potem lahko hecam. Kaj mi pa ni všeč?  Včasih ima rada vse pod kontrolo, jaz pa sem toliko mlajši, sem še malo bolj “na free”. Drugače pa ni nekih slabih lastnosti, če bi jih bilo veliko, ne bi delal z njo.

11. Kateri dogodek s Tanjo se Vam je najbolj vtisnil v spomin?

Jaz sem neizmerno užival, ko sem jo vrgel v morje. Ona zelo sovraži, če jo kdo vrže v morje v oblačilih in jaz sem jo pač takrat nahecal, da bova snemala sceno iz Titanika, za kar so vsi vedeli, samo ona ne. Na koncu sem jo dvignil in jo vrgel iz pomola v morje. Takrat mi je zamerila za en teden. Ta je eden izmed mojih najljubših.

12. Zakaj ste se odločili za delo na radiu?

Zanimivo, ko so me klicali, če pridem delat na radio, sem si mislil: “Neee, kaj bom jaz na radiu delal, če jaz pojem.” Potem pa sem pomislil, da sem si dejansko vedno želel delati na radiu in sem si sebe predstavljal v tej vlogi, ampak nikoli nisem vedel, kako bi prišel do tega dela. Potem so mi povedali, da če bi se odločil za službo, se ne bi rabil pravilno slovensko izražati, bi bil lahko jaz, tak kot sem in to je bil velik plus. Je tudi tako razgibano delo, vsak dan se nekaj novega zgodi, danes imam recimo intervju z vami, tega ni vsak dan.

13. Kako ste se počutili, ko ste prvič stopili pred radijski mikrofon? 

Kot da mi nekdo drži pištolo na čelu. Malo sem se tresel in malenkost me je bilo strah. Trema.

14. Poleg tega, da ste voditelj radijske oddaje, imate svojo glasbeno skupino, nastopili ste tudi v oddaji Znan obraz ima svoj glas, nazadnje smo vas gledali na Emi. Ali se delo na radiu veliko razlikuje od nastopov na televiziji?

V bistvu je drugače že to, da te na televiziji ljudje še gledajo zraven, tukaj na radiu pa te samo poslušajo. Ko te poslušajo, vse drugače zveni, kot pa če poveš kakšno stvar, šalo, karkoli na televiziji izpade popolnoma drugače in se moraš tudi na drugačen način potruditi. Moraš dati več energije, bolj zanimivo govoriti. V glavnem, razlika je velika.

15. Raje delate na televiziji ali na radiu?

Oboje mi je zabavno, na radio lahko pridem s tako frizuro (vau), na televiziji pa moram paziti na držo, hojo, kako sem oblečen, kam bom gledal, tukaj lahko še vmes kavo pijem, v glavnem, po domače, lahko se vmes “počoham”, lahko vmes še kaj počnem.

16. Lahko z nami delite kakšno zanimivost iz oddaj, v katerih ste nastopali?

Enkrat, ko sem bil na POP TV, bi naj prišel na vaje ob osmih zjutraj. Takrat sem šest mesecev živel v podnajemniškem stanovanju, da se nisem vozil vsak dan iz Maribora v Ljubljano. Tisti dan se mi je pokvarila ključavnica. Dve uri sem ostal zaklenjen v stanovanju. Potem so prišli gasilci odklenit vrata, tako da sem lahko šel na vaje. Tam pa mi nihče ni verjel, ampak so vsi mislili, da sem šel “žurat” prejšnji večer.

17. Kako se počutite kot prepoznaven medijski obraz?

Super. (smeh) Včasih je lahko naporno. Ko grem na koncert, moram poslušat iz zaodrja, saj ne smem iti med ljudi, oz. lahko grem, ampak ljudje kaj spijejo, so bolj sproščeni in se želijo pogovarjati, delati selfije …

18. Lahko z nami delite kakšno zanimivo izkušnjo z oboževalci?

Imam ogromno izkušenj in celo nekaj takih, ko so izvedeli, kje živim ter mi ob večerih trkali na vrata, ali pa so gledali v dnevno sobo, kaj delam.

19. Kaj ste hoteli postati v otroštvu? 

Paleontolog.

20. Imate kakšen nasvet za nas, učence, kako doseči zastavljene cilje?

Prvič, delajte to, kar veseli predvsem vas in ne poslušajte mame ali očeta, kaj vas veseli, ker to, kar si želite, boste vedno delali najboljše. Meni je oče govoril, naj grem študirat arhitekturo, ampak je nisem nikoli končal, pa me je vedno veselila glasba. Pa učite se, to vam bo vedno koristilo. Pa ne pustite šole.

21. Kakšni so Vaši načrti za prihodnost? Ali Vas bomo v kratkem spet videli na televiziji?

Mogoče, ja. Zdaj snemam album, par videospotov, tudi kakšna oddaja bo, koncertov bo ogromno poleti, na radiu vedno nekaj zganjamo. Kaj je še takega? Na morje grem poleti, juhu. To so v bistvu ti načrti. Bom pa na televiziji tudi, sem pogosto na različnih oddajah, če pa bo kakšna glasbena oddaja, pa še ne vem. Vedno me presenetijo.

Koriju se najlepše zahvaljujeva za prijaznost in mu želiva še veliko uspeha in zadovoljstva v delu, ki ga opravlja.

Lia Horvat Zupančič, 6.a in Eva Zelnik, 9.a

Pia Turk je najina sošolka, obiskuje 7. b na OŠ Duplek in trenira jahanje. Ker je v tem uspešna, sva se odločila, da jo z njo opraviva intervju.

1. Kdo te je navdušil za ta šport?
Navdušila me je moja sestra in želela sem postati tako dobra kot ona.

2. Katero pasmo konja jahaš in kako mu je ime?
Ime mu je Ramos in je slovenske toplokrvne pasme. Dobila sem ga tako, da sem ga poskusila jahati in ker mi je ustrezal,  smo ga kupili.

3. Kateri slog imaš najraje?
Najraje imam preskakovanje ovir, ker je to trenirala tudi moja sestra in mi je bilo všeč. V tem tudi tekmujem.

4. Kdaj si začela resno trenirati?
Jahati sem začela pri 9 letih, resno sem začela trenirati pri 10 leti, tekmovati pa pri 12 letih.

5. Kdo je tvoj vzornik?
Moja vzornica je Edwina Tops Alexander iz Avstralije, ker ima že veliko zmag in tekmuje na dobrih tekmovanjih.

6. Kakšne uspehe imaš?
Na svoji višini sem osvojila samo rozete.

7. Kakšni so tvoji cilji?
Želim postati uspešna jahačica in tekmovati v tujini.

8. Kako poteka tvoj trening?
Najprej pripravim konja, potem ga moram segreti in začneva s treningom.

9. Si se kdaj resno poškodovala?
Padla sem že, ampak se nisem poškodovala.

10. Ali boš nadaljevala s konjeništvom, ko odrasteš?
Da, kot veterinarka ali pa bom tekmovala v tujini.

11. Kje treniraš?                                                                                         Treniram v Mariboru, Hipodrom Kamnica.

Bi kaj sporočila bralcem Korakov?                                                        S trdim delom in trudom lahko uresničite svoje sanje!

Hvala Pii za deljenje svojih majhnih skrivnosti. Želiva ji še veliko uspeha tako v jahanju kot v šoli.

Kaja Breznik in Maj Garb, 7. b

Prva štiri leta šolanja sva obiskovali šolo v Zg. Dupleku, zato sva se odločili, da bova pripravili intervju z učiteljicami. Intervjuvali sva: učiteljico Petro Fajfer, ki uči 4. razred, učiteljico Andrejo Konrad, ki uči 2. razred, učiteljico Nino Mohar Krajnc, ki uči 3. razred in učiteljico Marjano Murko, ki ima jutranje varstvo in je vzgojiteljica v 1. razredu.

1.Kako dolgo že učite?
Učiteljica Nina: 15 let.
Učiteljica Andreja:16 let, to leto pa teče že 17. leto.
Učiteljica Petra : 12 let.
Učiteljica Marjana: 32 let.

2. Zakaj ste se odločili za ta poklic? Ali vas je morda za to navdihnila ena izmed vaših učiteljic?
Učiteljica Nina: Res je, mene je navdihnila moja učiteljica 3. razreda, gospa Berta Pisnik iz Osnovne šole Franca Rozmana Staneta, pa tudi vedno sem si želela delati z otroci.
Učiteljica Andreja: Tudi mene je navdušila učiteljica Nada Vujinič, ki je tukaj poučevala v 3. razredu in ravno v tej učilnici, v kateri imamo z mojim razredom letos pouk, me je učila takrat in nekako mi je približala ta poklic.
Učiteljica Petra: Mene pa ni navdušila nobena učiteljica, na splošno rada delam z otroki, pa sem se odločila za ta poklic.
Učiteljica Marjana: Jaz tudi imam zelo rada otroke in iz tega stališča sem se odločila za ta poklic.

3. Kako poučujete?
Učiteljica Nina: Razgibano, pestro, zanimivo in zabavno.
Učiteljica Andreja: Upoštevamo pedagoški trikotnik.
Učiteljica Petra: Mislim, da sem stroga, ampak se zabavamo, drugače pa se trudim, da je pouk razgiban in učenca dajamo na prvo mesto, da učenec sam raziskuje, mi pa jih vodimo.
Učiteljica Marjana: Jaz tudi naredim tako, da je otrokom zanimivo, da oblikujemo in pridemo do novih spoznanj.

4. Kateri predmet najraje učite?
Učiteljica Nina: Spoznavanje okolja.
Učiteljica Andreja:Uživam pri spoznavanju okolja, hkrati pa tudi pri slovenščini.
Učiteljica Petra: Bi rekla, da slovenščino.
Učiteljica Marjana: Meni pa je všeč umetnost.

5. Ali se učne navade učencev kaj spreminjajo? Se generacije učencev kaj spreminjajo?
Učiteljica Marjana: Zelo se spreminjajo glede na to, da dalj časa že učim.
Učiteljica Petra: Je pa zelo odvisno od generacije, eni razredi so bolj delavni in dobro vplivajo drug na drugega, kakšna generacija malo manj.
Učiteljica Andreja: Različni so interesi. V vsaki generaciji se najde nekdo, ki je močen na določenem področju in ga tam zanimajo stvari, zato je na tem področju strokovnjak.

6. Ali se vam zdi, da tehnologija vpliva na razvoj učenja, če da, zakaj?
Učiteljica Nina: Seveda vpliva, pri učenju. Učenje je tudi velikokrat bolj zabavno, plastično in poišče stvari, ki nam niso dostopne. Otroci tako tudi vidijo bolj vizualno, kakšne filmčke, slike, glasbo…
Učiteljica Andreja: Dostop do informacij je lažji in hitrejši kot nekoč, saj si včasih moral v knjižnico in knjigo prebrati, danes pa to lahko storimo v roku minutke.
Učiteljica Petra: Lažje je za učitelja in učenca, ker ima učenec tudi dosti delovnih zvezkov za utrjevanje, učitelji pa lahko delajo od doma.
Učiteljica Marjana: Pri tem pa moramo biti pazljivi, saj vse informacije na internetu tudi niso prave.

7. Katero lastnost pri učencih najbolj cenite? Kaj pa vas pri njih moti?
Učiteljica Nina: To, da je vesten, redoljuben, delaven in pošten. Moti pa me, da nekateri ne opravljajo domačih nalog.
Učiteljica Andreja: Vztrajen.
Učiteljica Petra: Iskren in radoveden. Moti pa me, da ne sprejmejo odgovornosti za neka določena dejanja.
Učiteljica Marjana: Vedoželen, moti pa me neiskrenost.

8. Ali se vam je kakšen dogodek iz pouka vtisnil še posebej v spomin?
Učiteljica Petra: Če sta pa že vidve tu, pa bom povedala en dogodek iz vašega razreda. Ko smo reševali neke naloge, me je eden izmed učencev nekaj vprašal, in ker ga nisem dobro razumela, sem mislila, da me je vprašal, če lahko spusti vetrove. Rekla sem mu, da raje ne in ko me je res čudno gledal, sem ugotovila, da me sploh ni to vprašal, ampak me je spraševal o eni nalogi.
Učiteljica Marjana: Meni pa je bilo zdaj zanimivo, ko smo imeli predhodnik, naslednik, zahodnik in celo predsednik. Drugače pa je meni posebno v spominu ostalo, ko sta prišli vidve zjutraj in sta se tako pocartali.
Učiteljica Nina: Pri meni je bilo toliko dogodkov, da se ne spomnim zdaj točno enega.
Učiteljica Andreja: V bistvu je vsak dan dogodek za sebe, vsak dan lahko najdeš nekaj, kar ti je bilo top, ker je bilo tako smešno, čudno ali tako zanimivo. Tako da je res težko najti samo en dogodek.

9. Imate kakšno sporočilo za bralce Korakov?
Učiteljica Marjana: Bravo! Pravi novinarji ste.
Učiteljica Nina: Berite glasilo Koraki.
Učiteljica Andreja: Pogumno in z nasmeškom korakajte v prihodnost.
Učiteljica Petra: Zelo sem ponosna na vas novinarke, še posebej, ker vas je dosti iz Žitečke in to nas veseli.

Učiteljicam se zahvaljujeva za prijeten in sproščen intervju ter jim želiva še veliko uspeha in zadovoljstva v njihovem poklicu.

Lara Klemenčič in Tia Heler, 6.a