Jaz sem Elena Marić. Že eno leto nazaj sem v Sloveniji. Govorim bosansko in sem se odločila, da z vami delim kako je potekalo moje učenje slovenščine. Ko sem se preselila v Slovenijo bila sem zelo jezna na svoje starše. Nisem hotela iti v Slovenijo, ampak tako so odločili moji starši in sem to morala upoštevati. Nisem znala govoriti slovenščino. Zelo težko sem razumela, kaj govorijo moji sošolci. Bile so podobne besede in bile so tudi različne besede. Na primer nekatere slovenske navadne besede so po bosansko kletvice. Bila sem zelo žalostna, ker svojimi sošolkami nisem mogla povedati vsega, kar sem hotela. Imela sem dodatne ure slovenščine pri strokovni delavki Ines in mi je zelo pomagala, da se naučim govoriti slovensko. Tudi sošolke so mi pomagale pri vsem. Vsi so mi govorili, da znam dovolj dobro govoriti slovensko, jaz pa sem vseeno vedela da zmorem boljše. Dan za dnem sem brala knjige v slovenščini in neglede na to koliko sem se jih trudila razumeti, so se vedno našle neznane besede. Najtežje mi je bilo naučiti se dvojino, ker mi nimamo dvojine. Dnevi so minevali , vse boljše pa sem govorila. Potem pa sem prišla v 7. razred. Dobila sem novo svetovalko Katjo. Z njo sem se naučila veliko novih besed. Tudi mi je zelo pomagala da bolje spoznam slovenščino. Zdaj sem že eno leto v Sloveniji in sem se naučila nekatere besede po domače govoriti. Kot sem prišla v Slovenijo sem želela nekaj trenirati, ampak mama mi je povedala da bom trenirala ko se naučim govoriti slovensko. Dala sem mami besedo da se čez eno leto bom naučila dosti tega. In sem izpolnila svojo besedo in moja mami je tudi izpolnila svojo. V septembru sem začela hoditi na karate. Na karateju sem spoznala več prijateljev in več novih besed. Zdaj pa so mi vse želje izpolnjene. Hodim na karate, imam dosti prijateljev in govorim slovensko. Moje življenje je res zelo zanimivo.

Elena Marić, 7.b

(Opomba: Besedilo namenoma ni lektorirano.)

                                                                                                                          

24. decembra 2024 smo v Osnovni šoli Duplek izvedli prireditev, s katero smo se spomnili pravega namena praznikov, ki so pred nami. Govora je bilo vse o božiču in novem letu, njuni toplini ter o zelo pomembnem slovenskem prazniku, dnevu samostojnosti in enotnosti. Izvedeli smo, da je pomembno, da se med prazniki malo ustavimo, živimo v trenutku ter preživimo čas okoli ljudi, ki jih imam resnično radi. Na pomemben državni praznik pa je prav, da izobesimo zastavo in s tem pokažemo spoštovanje in ponos na našo državo.

Prireditev se je začela z himno, kasneje pa so jo popestrili Tamburaški orkester Duplek in učenci. Vsi so se zelo izkazali in svoje pevske, plesne ali druge talente predstavili izvrstno. Govor je imel tudi gospod ravnatelj Tomaž Repenšek, ki pa je prvošolčkom med prireditvijo podaril slovenske zastave. Prireditev smo končali z razglasitvijo rezultatov tekmovanja za najlepšo okrašeno učilnico, v katerem so vsi razredi odlično odrezali. Imeli smo dve kategoriji, v katerih pa sta, po težki odločitvi, zmagala 5.a in 9.c.

Po prireditvi so se učenci udeležili božičnega rajanja, ki so ga odlično pripravili in izvedli 9. razredi. Rajanje je bilo polno smeha, plesa, toplih objemov in zabave.

Za vse učence je bil pester dan, vendar pa je prav, da se spomnimo tistega čara praznikov in jih res preživimo prežeti z ljubeznijo, hvaležnostjo in ponosom na našo državo.

Zala Lonec, 9.a

16. 12. 2024

Dragi dnevnik!

Prejšnji teden smo bili v šoli v naravi. Moj najljubši dan je bil četrtek , 12. 12. 2024.

Dan se je začel takole. Učitelj nas je zbudil ob 6. 55 zjutraj. Ob 7.00 je učitelj Tomaž prižgal zvočnik. Jaka je stopil iz sobe in začel peti, da nas bi zbudil. Ko smo se zbudili, smo imeli 20 minut, da se oblečemo in gremo na zajtrk. Kar je za mene zelo malo časa. Jedla sem marmelado in maslo. Za malico na smučišču smo dobili frutabelo. Po zajtrku smo se oblekli za smučanje ali za pohod tisti, ki nismo znali smučati. Jaz sem bila ena izmed tistih, ki nismo smučali, saj sem se udarila. Ob približno 8.00 je prišel avtobus ali kombi, ki nas je odpeljal do smučišča. Ko smo prišli do smučišča v Kranjski gori, smo tisti, ki nismo smučali , odšli v gostilno. Naročili smo si vročo čokolado ter se igrali in se pogovarjali. Na koncu smo si naročili tudi ocvrt krompirček. Ko smo pojedli, smo se peš odpravili do jezera Jasna. Po ogledu smo odšli do mesta, da smo si kupili magnet. Na poti nazaj do smučišča smo se ustavili v trgovini Mercator. Kupila sem si vitaminsko vodo in žvečilne gumije. Po končanem nakupu smo se odpravili nazaj do smučišča. Bil je dolg pohod, a je bil čudovit. Smejali smo se in zabavali. Na smučišču nas je pobral kombi, s katerim vožnja je bila zelo zabavna. Po vrnitvi v hotel smo se preoblekli v suha oblačila in odšli na kosilo. Bila je špinača in krompir. Ne moja najljubša 🙁 . Po kosilu smo se spet preoblekli v smučarske hlače. V nahrbtnik smo si dali pijačo in odšli na pohod na Tamar, ki je prečudovita mala koča, imenovana po ograji, ki je ločila ovce ali koze na planinah. Med pohodom smo imeli odmore za požirek vode. Ob prihodu na Tamar smo na klopeh lahko kaj pomalicali in popili. Odhod nazaj je minil zelo hitro. V hotelu smo se odšli uredit za odhod na večerjo. Vsi smo bili zelo utrujeni od 4 kilometrskega pohoda na Tamar, a smo končno dočakali večer diska. Med večerjo so nas punce prišle vprašati za glasbeno željo. Odločile smo se za pesem Low, low, low. Na začetku nam je bilo žal, da nismo izbrale pesmi Reševalec, a smo jo na koncu vseeno slišali. Največkrat je bila pesem F!en, ki je res zažigala. Po najboljšem disku smo odšli v sobe, se stuširali in odšli spat.

Najboljši dan na svetu!!! Obožujem šolo v naravi 🙂

Zoja Krebs, 6.a

V petek, 15. novembra 2024, smo zjutraj izvedli TRADICIONALNI SLOVENSKI ZAJTRK.

Jutro smo začeli s kratko predstavitvijo zajtrka, njegovega pomena in kdo ga je pridelal. Izvedeli smo:

• Kruh iz polnozrnate moke nam daje moč za delo in učenje – prispevala ga je kmetija Pesel iz Dvorjan.
• Mleko je pomemben vir kalcija, ki krepi naše kosti – dobili smo ga s kmetije Mulec, Ciglence.
• Med nas napolni z naravnimi sladkorji, ki dajejo takojšnjo energijo – dobili smo ga od pridnih čebelic Čebelarstva Gracel.
• Maslo nam prinaša zdrave maščobe, ki pomagajo pri pomnjenju in osredotočenosti – jedli smo maslo Ljubljanskih mlekarn.
• Jabolka so polna vitaminov in mineralov – sočna jabolka so bila od sadjarstva Medved iz Žikarc.

Pogovarjali pa smo se tudi o slovenskih pregovorih in modrostih, ki govorijo o zajtrku:

1. “Po jutru se dan pozna.”
   • Kako začnemo dan, pogosto vpliva na to, kako se bo ta razvil.
2. “Kdor zgodaj vstaja, kruha dobi.”
   • Tisti, ki vstaja zgodaj, ima več možnosti za uspeh in pridobitev dobrin.
3. “Zajtrk je zlato, kosilo srebro, večerja pa svinec.”
   • Zajtrk velja za najpomembnejši obrok dneva, kosilo je srednje pomembno, večerja pa najmanj.
4. “Zjutraj jej kot kralj, opoldne kot meščan, zvečer kot berač.”
   • Priporočljivo je, da je zajtrk obilnejši, medtem ko naj bi zvečer jedli skromneje.
5. “Zdrav zajtrk je pol zdravja.”
   • Poudarja pomen zdravega jutranjega obroka za celodnevno počutje in zdravje.
6. “Kar za zajtrk zamudiš, za večerjo težko dobiš.”
   • Izraža pomen zgodnjega in polnovrednega zajtrka, ki ga poznejši obrok težko nadomesti.

Jutro nam je popestril tudi Gašper iz 6.a, ki nam je na harmoniko zaigral pesem Čebelar.

Po predstavitvi smo si učenci in učitelji postregli z zajtrkom, ki pa je bil še bolj dober, saj smo se zavedali kdo ga je pridelal in za kaj nam koristi.

Zala Lonec, 9.a

V torek, 8. 10. 2024, smo učenci 6.- 9. razreda izvedli kulturni dan.

Dan smo začeli tako, da smo imeli skupno medgeneracijsko branje, kjer smo starejši učenci brali mlajšim in obratno. S tem smo se bolj povezali, spoznali ter jim postali vzgled.

Po malici smo se odpravili v kino, kjer smo si ogledali film Lars je LOL, ki je imel zelo poučno in navdihujočo zgodbo ter se je marsikoga zelo dotaknil.

Film govori o deklici Amandi, ki se mora soočiti z nalogo, da pomaga svojemu novemu sošolcu Larsu, ki ima Downov sindrom. Med njima se čez čas razvije edinstveno prijateljstvo. Vendar pa Amanda v hotenju, da jo vrstniki sprejmejo, navsezadnje izda Larsovo zaupanje ter s tem izgubi njegovo prijateljstvo ter tudi prijateljstvo drugih. V želji po odpuščanju pa mora Amanda zbrati pogum in najti pot, kako se izkazati ter obenem ostati zvesta sama sebi.

Mislim, da se veliko najstnikov spopada s podobnimi težavami kot Amanda. Ljudje se vedno bolj pogosto trudimo spadati v neko drugačno družbo, da nas včasih družba čisto prevzame ter pozabimo na sebe in na to, kakšna dejanja želimo delati. Vedno manj ljudi sprejema drugačnost, saj jo vidijo v negativnem smislu, ker jim je neobičajna in o njej ne vedo veliko, morda pa se je celo bojijo.

Zdi se mi, da bi se vsi morali bolj potruditi, da ne bi delali predsodkov že na začetku, saj bi tako osebam, ki majo podobne bolezni kot Lars, omogočili boljše ter lažje vključevanje v družbo in bi se na koncu počutili tudi bolj sprejeto.

Zala, 9.a