Povedala vam bom zgodbo. In kot lahko sklepate iz naslova bo govorila o tem, kako sem prišla v svet Harry-ja Potter-ja. Torej, vse se je začelo na moj rojstni dan. Starša vesta, da obožujem Harry-ja zato sta mi za darilo podarila izlet v The Wizarding World of Harry Potter, ki je v Londonu. Ker se z mojim rojstnim dnem, ki ga imam konec junija, konča šola, smo lahko odpotovali v London takrat. Zares sem se že veselila!
Vedela sem,da bo na izletu vse izgledalo kot v filmu, nisem si pa mislila, da bom film tudi doživela! Ja prav ste prebrali, film sem doživela! In zdaj, ko vam najbrž ni več nič jasno, bom začela z zgodbo.
Ko smo prišli v London smo najprej odšli v hotel. Prvi dan smo si le ogledali del mesta v katerem smo bili, drugi dan pa smo začeli z ogledom The Wizarding World of Harry Potter. Vse je bilo v redu, dokler nisem prišla do stene, ki je v filmu prikazana kot prehod med našim, svetom navadnih ljudi ali “bunkeljnov”, in med svetom čarovnikov. Torej, ko sem se stene dotaknila sem kakor v filmu zdrsnila čez njo in prišla na peron 9 3/4! Najprej sem mislila, da sanjam ali, da se mi meša. Ampak vse je bilo resnično.
Kmalu sta do mene pritekla fant in punca, stara približno toliko kot jaz. Bila sta mi zelo znana. Nekaj sta mi začela govoriti, a ju nisem poslušala. Poskušala sem se spomniti zakaj sta mi tako znana in kmalu sem se spomnila, da sem ju videla v zadnjem delu Harry-ja Potter-ja. Fant je bil Albus Severus Potter, punca pa je bila Rose Weasley-Granger. Presenečeno in malo prestrašeno sem strmela v njiju in očitno sta kmalu ugotovila, da ju ne poslušam, saj sta nehala govoriti. Nekaj časa smo se samo nerdno gledali, potem pa nas je zmotil vlak, ki je zapiskal v znak, da odhaja. Rose me je prijela za roko in stekli smo na vagon. Sedli smo v prazen kupe, nekaj časa je bila tišina. Kar iz nenada, nevem kako ali zakaj pa sem jima začela razlagati kaj se mi je zgodilo in zakaj sem tu. Mislila sta, da se mi meša in mi povedala, da smo sošolci že 3 leta. Onadva sta mi prigovarjala, da sem se najbrž le udarila v glavo in si domišljam stvari, a jaz sem vedela, da nisem od tukaj.
Kakorkoli, ko smo prišli na Bradavičarko (čarovniško šolo) smo odšli v veliko dvorano, kjer je bila razkošna večerja, ki je vsako leto na prvi šolski dan. Po ravnateljevem govoru smo se lotili hrane, po večerji pa smo se odpravili do Gryffindorovske dnevne sobe, ki je bila čisto enaka kot v filmu.
Naslednji dan, je bil prav poseben. Malo zato, ker je bil hkrati moj prvi in zadnji dan v čarovniškem svetu in predvsem zato, ker je bila danes tekma quidditcha med Gryffindorom in Slytherinom. Ti dve moštvi sta med seboj največja tekmeca. Seveda sem kot pripadnica Gryffindora navijala zanj. Tekmo smo na koncu tudi zmagali, pa čeprav so Slytherinovci kdaj pa kdaj grdo igrali.
Kot sem vam pa omenila je bil to tako kot prvi tudi moj zadnji dan v svetu čarovnikov. Torej, da vam povem kako sem prišla nazaj. Po tekmi smo se odpravili v svoje domove in komaj sem že čakala, da se drug dan zbudim in doživim še več neverjetnih reči, a, ko sem se zbudila je bilo vse drugače. Nisem več bila v Gryffindorovski dnevni sobi. Niti na Bradavičarki več nisem bila. Zbudila sem se v hotelski sobi v Londonu in ugotovila, da so bile vse le sanje. Tako sem bila navdušena nad tem, da bom obiskala The Wizarding World of Harry Potter, da sem v sanjah tudi postala čarovnica.
Čeprav so bile vse le sanje, se počutim kot, da bi bilo resnično. Bilo je zanimivo videti kako je biti čarovnik, a zaenkrat sem zadovoljna tudi tukaj, v svetu “bunkeljnov”!
Sara,7.b
