Nekoč je očka hčeri povedal; ,,Veš, svet ni ravno lep, ljudje so zamorjeni in nič jih ne zanima.

Brezdomci na cesti ležijo, ljudje pa samo mimo hodijo, sploh nič ne vidijo in za nič se ne zanimajo.

Gledajo mobilne naprave in se samo pritožujejo, in sami nič ne vedo, da samo čas zapravljajo.

In pomni zdaj, ne pusti jim, da te zvlečejo na drugo stran. Veš, majhno je to upanje, upanje, ki vedno greje te.”

Žiga Borovinšek, 7.a