Jaz sem Elena Marić. Že eno leto nazaj sem v Sloveniji. Govorim bosansko in sem se odločila, da z vami delim kako je potekalo moje učenje slovenščine. Ko sem se preselila v Slovenijo bila sem zelo jezna na svoje starše. Nisem hotela iti v Slovenijo, ampak tako so odločili moji starši in sem to morala upoštevati. Nisem znala govoriti slovenščino. Zelo težko sem razumela, kaj govorijo moji sošolci. Bile so podobne besede in bile so tudi različne besede. Na primer nekatere slovenske navadne besede so po bosansko kletvice. Bila sem zelo žalostna, ker svojimi sošolkami nisem mogla povedati vsega, kar sem hotela. Imela sem dodatne ure slovenščine pri strokovni delavki Ines in mi je zelo pomagala, da se naučim govoriti slovensko. Tudi sošolke so mi pomagale pri vsem. Vsi so mi govorili, da znam dovolj dobro govoriti slovensko, jaz pa sem vseeno vedela da zmorem boljše. Dan za dnem sem brala knjige v slovenščini in neglede na to koliko sem se jih trudila razumeti, so se vedno našle neznane besede. Najtežje mi je bilo naučiti se dvojino, ker mi nimamo dvojine. Dnevi so minevali , vse boljše pa sem govorila. Potem pa sem prišla v 7. razred. Dobila sem novo svetovalko Katjo. Z njo sem se naučila veliko novih besed. Tudi mi je zelo pomagala da bolje spoznam slovenščino. Zdaj sem že eno leto v Sloveniji in sem se naučila nekatere besede po domače govoriti. Kot sem prišla v Slovenijo sem želela nekaj trenirati, ampak mama mi je povedala da bom trenirala ko se naučim govoriti slovensko. Dala sem mami besedo da se čez eno leto bom naučila dosti tega. In sem izpolnila svojo besedo in moja mami je tudi izpolnila svojo. V septembru sem začela hoditi na karate. Na karateju sem spoznala več prijateljev in več novih besed. Zdaj pa so mi vse želje izpolnjene. Hodim na karate, imam dosti prijateljev in govorim slovensko. Moje življenje je res zelo zanimivo.

Elena Marić, 7.b

(Opomba: Besedilo namenoma ni lektorirano.)