Z družino smo se oktobra odpravili na potovanje po Japonski, ki jo je mama že obiskala službeno. Po zelo napornem potovanju smo po 24 urah prispeli v Tokio.

V Tokiu smo se še privajali javnemu prevozu, jeziku in hrani. Čeprav smo bili zelo pripravljeni, smo na trenutke bili precej disorientirani. V tem ogromnem mestu smo večinoma potovali v oddaljene dele zaradi odlične železniške povezave. Kljub populaciji Tokia je bilo mesto zelo tiho. Po Tokiu smo se odpravili proti Kyotu.

Do tja smo potovali s hitrim vlakom (shinkansenom), ki nas je zelo hitro pripeljal do destinacije. Od železniške postaje smo se odpeljali z avtobusom. V Kyotu sem spoznal pravo vrednost kulture Japonske. Skozi zgodovino je Japonska bila zelo zaprta država, ki je svet precej hitro prehitela v tehnologiji. To pride iz zgodovine, kjer so bili Japonci obrtniki in so bili naučeni trdega dela in discipline. To se najbolj vidi v količini templjev po vsej deželi. Templji so kljub starosti še vedno ene izmed najbolj obiskanih zgradb. Njihova velikost in lepota zelo hitro očarata turiste. Po ogledanih templjih smo se odpravili v zgodovinsko mesto Hirošimo. Ko v živo vidiš mesto, se zelo hitro zavedaš pomembnosti miru. Mesto je prečudovito, hkrati pa drži zelo temno atmosfero.

Nato smo se odpravili proti Fukooki. V tem času smo obiskali kraj, ki se mi najbolj zatisnil v spomin. Fushimi Inari je kraj, kjer se lahko odpraviš na goro polno tori vrat. V obe smeri smo našteli 2300 stopnic. Vsak dan je bil zelo naporen, saj smo povprečno naredili osemnjast tisoč korakov.

Po Fukooki smo si še ogledali Miyazaki, Naro in Beppi. Počasi se je že bližal čas vrnitve. Po enako naporni vožnji kot na začetku smo se vrnili v Slovenijo.

Japonsko bom zelo pogrešal, saj je bilo vse zelo čudovito in upam pa da se v prihodnosti spet vrnem tja.

Maks, 8.a