Vse se je začelo leta 1939 z napadom Nemcev na Poljsko. Takrat so se vsi nemški fantki igrali, kot da so letala.

Nekega dne pa je bil oče enega iz med the otrok povišan. Povišan je bil v vodijo taborišča. Njegov sin Bruno, ki je bil star komaj osem let, je izgubil vse prijatelje saj so se morali odseliti. Ko so se preselili v novo hišo, pa se je zgodilo kar nekaj slabih stvari. Za vzgojo otroka je bilo to zelo slabo, saj so hišo varovali vojaki. V hišo je tudi prihajal Pavel, ki je bil žid iz taborišča. Pomagal je pri hišnih opravilih in lupil krompir. Še ena slabost te hiše je bila, da je Bruno iz svoje sobe videl to taborišče. Ker bil star 8 let in ni vedel, kaj se dogaja, je mislil, da je taborišče kmetija.

Vedno si je želel biti raziskovalec, ampak mu starši niso pustili, da bi se igral z nimi. Sklenil je da bo šel do tega taborišča. Tam pa je spoznal dečka po imenu Shmuel. Shmuel je bil žid iz taborišča in se je lahko pogovarjal z Brunom samo skozi ograjo. Obiskoval ga je dosti dni, nekega dne pa ga je zagledal v svoji hiši. Pomival je njihove kozarce, saj so potrebovali nekoga, ki ima fine prste. Bruno mu je ponudil nekaj keksov, nakar je prišel vojak in je vprašal Shmuela, če krade kekse in mu je odgovoril, da mu jih je ponudil Bruno. Vojak je vprašal Bruna, če je to res, ampak je on to zanikal. Vojak je odpeljal Shmuela in ga pretepel.

Nekaj dni se Shmuel in Bruno nista videvala pri ograji. Bruno je misli, da je Shmuel jezen. Naslednji dan pa sta se srečala in skovala načrt, kako bo Bruno pomagal, Shmuel prinesel dodatno pijamo, Bruno pa lopato. Ko sta bila v eni od barak, kjer sta iskala očeta, pa so na enkrat prišli nemški vojaki. Otroka nista vedela, kaj se dogaja. Odpeljali so jih v drugo celico, kjer so jim rekli, naj se slečejo, saj se grejo tuširat.

Na žalost je ta tuš bil strupen plin. Vse se je maščevalo vodiji taborišča, Brunovem očetu.

Gal, 9.a

Film Deček v črtasti pižami je zelo kruta, žalostna a resnična zgodbna.

Odpelje nas v čas med drugo svetovno vojno, ko ljudje niso poznali ne pravičnosti, ne enotnosti in ne usmiljenja. Ubijali so krivično. Judi so bili čisto enaki, morali bi imeti enake pravice, saj smo na koncu dneva vsi samo ljudje. Bruno, sin Hitlerja je bil le deček, ki svojega življenja ni izbral sam. Izbral je lahko samo mišlenje o dogodkih, ki so se dogajali. Bil je majhen in še sveta ni razumel dovolj. Mislil je, da gre le za lepo kmetijo kjer se ljudje zabavajo, nažalost pa tekom zgodbe ugotovi kako krut je svet v resničnosti.

Bruno spozna prijatelja Shmuela, ki pa je jud. Vsak dan sta se skupaj igrala, Vse kar sta želela je, da bi lahko bila skupaj, a jima je ograja to preprečevala. Konec je tragičen. Skupaj sta, skupaj se igrata, skupaj umreta.

Ujeta sta bila v grozi, katere se nista nisti zavedala. Ljudje so kruti. Ljudje smo kruti. Takšnih časov si danes sploh ne moremo predstavljati saj so nepredstavljivi.

Larisa Gavez, 9.a