Pozdravljeni. Moje ime je Bella in danes vam bom povedala resnično zgodbo, ki se mi je pripetila.

   Torej, zgodba bo govorila o ljubezni. O nesrečni ljubezni. Vse se je začelo, ko sem prišla v srednjo šolo. Zelo sem bila nervozna, saj mi spoprijateljevanje ni šlo dobro. V osnovni šoli nikoli nisem bila kot druga dekleta. Vedno sem se držala zase in nisem želela biti v središču pozornosti. Če sem se že s kom družila, sem se s svojima najboljšima (edinima) prijateljicama, z Emmo in z Alice. Odkar pa smo šolo končale, se še nismo videle. Ampak to zdaj ni pomembno.

Torej, prvi dan v srednji šoli me ni preveč navdušil. Ker sem prišla v prvi letnik, so me, kot tudi vse druge novince, pozdravili tako, da so nas popisali s črko F. Že v šoli je to pritegnilo ogromno pozornosti, kaj šele na poti domov. Je pa bil nekoliko boljši naslednji dan. Čeprav še nisem nikogar poznala, kaj šele, da bi imela prijatelje, je bilo vseeno kar prijetno. Sploh, pa se mi je za nekoga tako zadržanega kot sem jaz, da drugi dan v srednji šoli nikogar ne pozna, zdelo povsem normalno. No zdaj pa končno k zgodbi. Torej, drugi dan se mi je zdel kar prijeten. A ne zaradi česarkoli povezanega s šolo, temveč zaradi…ojoj, ne morem verjeti… zaradi fanta.

Mnogokrat se zamislim in pozabim na ves svet. Tako je bilo tudi takrat, le, da se je zgodilo na hodniku, polnem učencev. In seveda sem se morala zaleteti v fanta. Izgledal je leto ali dve starejši, bil je visok in imel je črne, bleščeče oči. Padla sem po tleh in pomagal mi je vstati. Predstavil se mi je, bil je Dylan. Vprašal me je po imenu, jaz pa sem samo gledala v njegove lepe oči. Nato je zazvonilo in kar naenkrat ga ni bilo več pred mano.

Minil je komaj prvi mesec novega šolskega leta, a zdel se mi je kot cela večnost, kar mi ni bilo niti najmanj podobno. Bilo je zaradi Dylana. Govoriti sem želela z njim in se mu opravičiti, zaradi tistega na hodniku. No, priložnost sem dobila nekega dne, ko sem čakala na šolski avtobus. Začela sem pogovor, opravičila sem se mu in se predstavila. Potem sva se pogovarjala dokler ni prišel avtobus, ker pa je vstopil tudi on sva sedela skupaj. Pogovarjala sva se še celo pot in preden sem izstopila mi je dal telefonsko številko. Tako sva se začela družiti in po dveh mesecih sva odšla na prvi zmenek!  V šoli še vedno nisem imela prijateljev in včasih mi je bilo malo žal. Recimo takrat, pred zmenkom. Poklicati sem morala sestrično za nasvete. Kakorkoli, na zmenku je bilo zabavno, bila sva v kinu in gledala sva romantično komedijo. Vse je bilo popolno. Sploh takrat, ko sva odšla po kinu v park. Sedla sva na klopco in se tudi prvič poljubila! Takrat sem bila najsrečnejša punca na svetu. Imela sem fanta in kmalu sem začela dobivati tudi prijatelje.

Zdaj pa pride tisti del, kjer se vse uniči. Nekega dne me je Dylan povabil v park. Želel se je o nečem pogovoriti. Niti slutila nisem, da je nekaj tako groznega, kot je bilo. Ko sem prišla me je najprej poljubil, potem pa močno objel. Tako objeta sva stala najmanj 10 minut, nato pa sva sedla na klopco.  Pogovor je začel umirjeno, vprašal me je, kako sem in kako sem preživela dan. Pozabila sem povedati, da ga ni bilo v šoli.

No, ko sem mu pripovedovala pa me je kar naenkrat prekinil in rekel: “Tumor imam!” Bila sem šokirana in brez besed. Nisem vedela kdaj, a začela sem jokati. Dylan me je močno objel in tudi sam potočil nekaj solz.

Domov sem prišla okoli 19.00, a sem takoj odšla spat. Nisem imela moči za kaj druga.

Tako so minevali dnevi in z Dylanom je bilo vse slabše. Vsak dan sem jokala, a najbolj tisti dan, ko se je zgodilo. Ko sem ga za vedno izgubila. Trpela sem. Zelo. Bilo je kot v najhujši nočni mori.

Na dan njegovega pogreba, ko sem prišla domov, pa se je končno nehalo. Ta grozna bolečina je končno izginila. Vedela sem, da brez Dylana moje življenje nima smisla, zato sem odšla. Odšla sem za zmeraj in moje življenje, tukaj na Zemlji je bilo končano. A tam nekje, v drugem vesolju, v drugem svetu, se je komaj začelo. Z Dylanom.

Sara,7.b