Duplečanke slovimo po lepoti že dolg čas,
a le ena je lepša od vseh nas.
To je ta Bina iz osmega a,
ki v družbi je vedno vredna zlata.

Po šoli hodi kakor kraljica,
v razredu se počuti kot grofica.
Imela je fantov za izvoz,
a noben ji nikdar ni kos.

V torek je za dežurno mizo sedela
in ko je vstopil novi učenec,
je skoraj omedlela.

Zasledovala ga je po hodnikih,
še mesto na kosilu mu je odstopila,
ob novici, da na disko gre, se je zelo razveselila,
o njem je vsem prijateljicam govorila.

Ko ura odbila je pet,
se zanjo je skoraj porušil svet.
So vsi želeli z njo plesati,
toda kaj, ko se njej ni dalo vrteti,
želela je le njega imeti.

Je že mislila, da ga ne bo,
ko se on pojavil je za njo.
Takoj se ji nasmeh je narisal na obraz,
ko vprašal jo je kar na glas:
“Bi z mano plesala,
se z mano smejala,
se z mano vrtela,
le če bi želela?”

Bina ni vedela kaj storiti,
kaj temu dečku odgovoriti.
Prijela ga je za roko
in mu šepnila na uho:
“Čakala sem in dočakala,
tebe, to ni šala.
Če se strinjaš se greva vrtet’,
dokler je še disko odpret.”

Pa sta se vrtela,
po dolgem in po kratkem.
Niti enkrat nista postala,
samo plesala sta in plesala.

Čez čas je Bino noga začela boleti,
Toda plesalec ji ni pustil sedeti.
Prijel jo je še močneje,
plesala sta še hitreje.

Iz jedilnice na hodnik,
nato pa ven na travnik,
vse do Drave,
kjer ni več sledi,
kje Brina tiči.

Lia Horvat Zupančič, 8.a