Intervju sem opravila z znano slikarko Dolores Ponoš, ki je navdušila svetovno zvezdnico Pink.
1.Kdaj ste se začeli ukvarjati s slikanjem?
Težko rečem, da je to bil nek dotičen trenutek. Od nekdaj sem rada risala in v srednji šoli, ko mi je bilo dolgčas med uram, sem velikokrat čečkala po zvezkih. Kasneje se je to sprevrglo v skoraj obsesijo in zanimanje, kako bi lahko nekaj narisala še bolje. Ni dolgo trajalo, da sem vso svojo energijo usmerila prav v slikanje in risanje ter razvoj teh veščin.
2.Zakaj ste se odločili za poklic slikarke?
Nekako se mi je risanje zdelo vedno kot moj »klic«. V tem sem se res počutila doma. Vse težave in vsa zmedenost odraščanja je izginila ko sem enkrat začela risati. Vedela sem, da sem v tem res dobra in da ni stvari, v katero bi raje vložila svoj čas in energijo, da bi jo izpopolnila. Vseeno je bila ta ideja, da bi postala »poklicna slikarka«, zelo slabo sprejeta. Nekako ogromno (za moje pojme krivičnih) stereotipov spremlja ta poklic. A vendarle sem vsak dan znova, ko pridem v svoj studio, vesela, da sem bila skozi življenje dovolj trmasta, da sem vztrajala pri ideji , da je slikarstvo in risanje lahko tudi poklic in ne samo hobi.
3.Česa pri svojem poklicu ne marate?
Najbolj ne maram strank, ki me kličejo za naročilo iz danes na jutri. Dobra slika terja svoj čas, da jo ustvariš. Večje slike mi vzamejo tudi po 2 do 3 tedna risanja. Zato sem res jezna, ko me nekdo pokliče z idejo, da bi sliko imel do jutri. Nekako se s tem razvrednoti celoten proces in ideja same slike, ki jo jaz tretiram kot nekaj večnega in ne želim, da je to nekaj na hitro skupaj spacano samo zato, da je.
4.Kaj vas pri delu najbolj veseli?
To, da lahko z svojim delom razveselim ljudi in da jim z svojim znanjem in talentom ustvarim nekaj, kar bodo vedno z veseljem pogledali.
5.Koliko časa vam vzamejo portreti?
Sama dnevno rišem portrete 4 ure. To je čas, v katerem lahko držim visoko koncentracijo in fokus na sliko. Skozi leta prakse sem ugotovila, da se pri vsem, kar je nad tem časom, začnejo pojavljati napake. Risanje portretov po naročilu išče resnično globok fokus, da lahko ujameš vsak detajl, ki posameznika naredi njega. Preostali čas pa vadim risanje ali učim v svoji likovni šoli, ki sedaj izobražuje že 2 leto.
6.Kdo je vaš vzornik pri slikanju?
To so prav gotovo klasični mojstri, kot sta Rembrandt, Caravaggio, Michelangelo… Sama se najraje učim in vadim prav po renesančni šoli slikanja, ki je na umetnost gledala kot na obrt, ki išče ogromno predhodnega znanja in discipline.
7.Kaj vas poleg slikarstva še veseli?
Zelo rada se ukvarjam z živalmi. Imam psičko Liso, ki me tudi spremlja vsak dan v studio. Rada se odpravim tudi s fantom v hribe, na kakšen koncert ali z prijatelji na pijačo. Skratka lahko rečem, da me veseli življenje samo.
8.Kaj se vam zdi najtežja stvar pri slikanju?
Razviti pravo mejo samokritičnosti.
9.Kateri predmet v šoli vam je bil najbolj všeč in zakaj?
Mislim, da je bila to zgodovina. Ta je tesno povezana z razvojem slikarstva in kot takšna mislim, da je ena najlepših in najbolj žalostnih zgodb, ki jo piše človeštvo – slike, arhitektura in kipi pa so njene ilustracije in pričanja iz tistega časa. Drug predmet, ki me je veselil je pa bila slovenščina, ampak samo del o književnosti.
10.Kakšna je bila vaša reakcija, ko je Pink delila vašo sliko?
Seveda sem bila zelo zelo vesela. Nekaj takega se mi zdi res poseben dosežek. Moram pa priznati, da me isto razveseli, ko mi kakšna stranka javi kakšen je bil odziv, ko so izročili sliko in kako se je nekdo razjokal od veselja.
11.Imate kakšen nasvet za začetnike slikanja?
Predvsem to, da naj ne bodo preveč kritični do lastnih ustvarjanj, saj je vsaka slika odraz nekega časa in znanja. Pomembno je, da si s svojim delom zadovoljen in ponosen nanj, da pa hkrati vedno iščeš izpopolnitev, da bo delo jutri še boljše.
12.Imate kakšno sporočilo za bralce Korakov?
Ne glede na to, v kateri smeri ali panogi delaš, je v življenju najpomembnejša vizija, pa naj je le-ta še tako bizarna. Če je tvoja in je resnična ter srčna, se je drži, saj boš tako lahko dosegel nemogoče.
Zahvaljujem se Dolores Ponoš, da si je vzela čas in odgovorila na nekaj vprašanj. Želim ji, da še naprej ustvarja neverjetne portrete.
Valentina Stevanovič, 8. a
