Bila sem Rečici in domačini so mi povedali ljudsko pripoved o kralju Matjažu. Bila mi je zelo všeč. Odločila sem se, da grem pogledat, če je resnična.

Prispela sem in se ozrla okoli. Videla sem veliko mogočno skalo, na kateri je bil narisan kralj Matjaž. Odšla sem še bližje. Nekaj je zaropotalo in ustrašila sem se. Nisem vedela, kaj naj storim. Skala se je začela premikati. Stopila sem vstran. Skala se je odprla in zaslišala sem glas, ki mi je govoril:” Vstopi in poglej, kaj imam.” Pogledala sem v jamo in videla debelega moža, ki je ležal na mizi in njegova brada je bila tako dolga, da je bila že trikrat ovita okoli dolge, široke mize. Kralj Matjaž je bil dober mož, so mi pripovedovali. Meni se tako ni zdelo. Naenkrat zaslišim premikanje skale. Odpre se mi še ena pot. Stopim naprej. Bila sem tiho, saj nisem želela zbuditi kralja Matjaža. Odšla sem naprej in morala sem splezati po lestvi v drugo nadstropje te jame. Srce mi je razbijalo. Videla sem vojake. V daljavi se je nekaj svetlikalo. Pogledala sem, kaj sploh to je. Bila je skrinja, v kateri so bili zlatniki. Vzela sem dva za spomin in se odpravila iz jame Pece. Skrbelo me je le še, kako bom prišla ven. Splazila sem se po lestvi navzdol in se dotaknila skale. Skala se mi je odprla in spet sem lahko videla, lepo žareče sonce. Ni me bilo več strah, bila sem zunaj.

Domačinom pa sem lahko povedala, da pripoved o kralju Matjaž drži in on zares obstaja.

Karolina Pernek, 7.b