Slikar: (Postavlja svojo sliko na razstavno mesto. Kritično si jo ogleduje in polglasno ocenjuje svoje delo.) Hmmm, pa poglejmo. Obraz je, roke, noge, ja, to je to, popolno. Ampak le kaj mislijo drugi. Lahko bi se skril in poslušal mnenja drugih. Ja, točno to bom storil. (Skrije se za sliko. Mimo hodijo ljudje, nakar mimo gre čevljar. Že skoraj gre mimo, ko ga na sliki nekaj zmoti. Obrne se, natančno pregleduje sliko in pravi sam pri sebi)

Čevljar: Nekaj ni v redu, nekaj manjka. (Ogleduje sliko in pogled se mu ustavi na čevljih.) Aha, že vem. Na čevljih ni dovolj jermenov. (Čevljar odide, slikar pride izza slike in doriše jermene.)

Slikar: Popolno.( In odide.)

Naslednji dan se slikar spet skrije in čevljar pride, si ponovno ogleduje sliko ter si govori.

Čevljar: Poglej, poglej. Jermena so dorisana, vendar me še vedno nekaj moti. Meča, meča niso v redu.

Slikar: (Skoči izza slike in jezno odgovori.) Hvaležen sem, da si mi pomagal s čevlji, ampak to je tudi vse, za kar bi se moral zanimati, meča in risanje pa prepusti meni, saj je to moje področje.

Čevljar jezno, a hkrati užaljeno odide, slikar pa ponosno gleda za njim.