V petek, 8.12.2017, smo se učenci, ki obiskujemo otroški parlament na naši šoli, drugo uro odpravili na pot proti Waldorfski šoli.
Učiteljica Valentina nam je že pred dvema tednoma omenila, da v petek za nas ne bo pouka. Vsi smo bili nad tem navdušeni, zanimalo pa nas je, zakaj. Povedala je, da se je dogovorila za obisk zasebne Waldorfske šole, ki jo obiskuje tudi naša bivša učenka Sara. Vsi smo dobili domačo nalogo, da sestavimo kakšno vprašanje za njih ter da opišemo en dogodek v povezavi z našo šolo. Pri naslednjem srečanju smo morali učiteljici vprašanja povedati. Takrat nam je tudi opisala, kakšno bo srečanje.
Že je prišel petek in vsi smo lahko od prve ure pouka odšli pet do deset minut prej. Najprej smo v jedilnici popili čaj ter pojedli malico. Nato smo se obuli ter oblekli in se odpravili, nekateri do kombija, nekateri pa z učiteljico Valentino do njenega avta. Peljali smo se dobrih dvajset minut. Pred zgradbo z lesenim napisom Waldorfska šola smo parkirali ter izstopili. Vsi smo se zbrali pred učiteljicama Valentino in Marijo, ki sta nam rekli, da naj pozdravimo ter se na koncu zahvalimo. Tako smo hoteli vstopiti, ampak vrata so bila zaklenjena. Videli smo gumb na poštnem nabiralniku, ki ga je nato učiteljica Valentina pritisnila in odprla nam je dežurna učenka. Povabila nas je naprej ter nam povedala, da ravnatelj Rimele pride čez nekaj trenutkov. Vsi smo se razgledali, nato pa nas je ravnatelj povabil v jedilnico. Rekel je, da stvari lahko odložimo na manjše mize ter stole v kotu in se usedemo za tiste, ki so v pravokotniku. Medtem ko smo mi odložili stvari, so prišli v jedilnico učenci, ki pri njih obiskujejo parlament. Osmega razreda med njimi ni bilo, saj so imeli zdravniški pregled.
Malo smo se pogovarjali, nato pa sta ravnatelj njihove šole ter naša učiteljica spregovorila nekaj besed. Odločila sta se, da nas bosta dala po tri skupaj in vsak bo šel v določen razred. Lea in David sta obiskala šesti razred, Timon, Matevž in Karolina so odšli k četrtošolčkom, Melisa, Nina ter Tjaša pa k devetošolcem, kjer so izvajali evritmijo.
Žana, Urša in jaz smo obiskale sedmi razred. Ana ter Anja sta nas peljali v prvo nadstropje, kjer smo zavile na levo in na koncu hodnika videle vrata, nad katerimi je bilo število sedem. Ana je potrkala in vseh pet nas je stopilo v učilnico. Učiteljica nas je pozdravila ter nas vprašala, kateri razred smo. Urša in Žana sta ji odvrnili, da sta osmi, jaz pa da sem sedmi. Povedala nam je, da imajo en predmet po tri tedne in da v sedmem razredu začnejo s prazniki znanja. To je enako kot pri nas dan, ko pišemo teste, le da dobivajo ocene od sedmega razreda naprej in jih imajo za vsak predmet enega. Nato nas je vprašala, kaj delamo pri fiziki. Ker je mi še nimamo, nisem rekla da nič, osmošolki pa sta rekli, da so končali s svetlobo. Tako se je začela naša prva ura na zasebni šoli. Če si dobro pogledal po učilnici, si videl, da imajo vsi učenci enake zvezke in posebne peresnice, kjer so imeli barvice. Videl si tudi zelo lepo okrašene table in učilnica je bila po oknih polepljena s servetami, po stenah pa s plakati in slikami. Najprej je učenec Andrej uglasil pet steklenic z vodo in nato na njih tolkel s palčko ter pihal. S tem poskusom smo dokazali, da če po steklenicah tolčeš s palčko, vibrira voda, če pa pihaš, pa vibrira zrak. Naslednji poskus je bil s glasbenimi vilicami, na katerih je bila zalepljena igla, ter moko. Ko smo ob mizo udarili glasbene vilice ter jih dali na moko, je bila črta kriva. Ko pa smo potegnili črto, ne da bi jih udarili, pa je bila ravna. Sledila sta še dva poskusa. Eden je še bil takšen, da smo poiskali dve enaki glasbeni vilici. Eno smo udarili ob mizo in jo približali k drugi, toda nista se smeli dotakniti. Potem smo tisto, ki je nismo udarili ob mizo dali ob uho in ugotovili, da se tudi ta trese. Podobno smo naredili tudi na lesu ter steklu, le da smo uporabili samo tisto, ki smo jo udarili nato pa smo jo naslonili na mizo ter steklenice in slišati je bilo, kako se trese. Zadnji poskus je bil z uro ter leseno palico in tulcem. Gospa Falež, kot jo kličejo učenci, je šla po razredu, tudi do nas, in odmaknila uro od nas. Vprašala nas je, če jo slišimo, toda nihče je ni. Potem nam je na uho položila tulec ter na konec tulca uro. Slišali smo jo že bolje. Nato nam je na uho dala še leseno palico in na konec palice uro. Uro smo tudi takrat slišali. Bilo je samo še nekaj minut do konca njihove ure fizike in takrat so nas vprašali, od kod smo. Urša jim je povedala, da iz Dupleka in za čuda so vsi vedeli, kje je to. Ker smo se z ravnateljem Rimlejem in učiteljicama dogovorili, da se ponovno vidimo v jedilnici ob desetih, smo morale oditi. Po poti smo vprašale še Ano ter Anjo, zakaj imajo vsi enake zvezke ter peresnice in česa ne smejo nositi, če lahko imajo telefone ,…
V jedilnico smo prispele druge. Ponovno smo se posedli za mizo ter počakali, da so prišle v jedilnico devetošolke. Medtem ko smo jih čakali, smo si pripovedovali, kaj smo delali pri pouku. Nato smo se prijeli za roke ter si zaželeli dober tek. To je njihov običaj. Za malico smo imeli njihov na šoli izdelan čokoladni namaz. Vsak je pojedel najmanj en kos kruha ter spil čaj, vodo ali sok. Nekateri so si privoščili še jabolko ali mandarino, nato pa smo imeli skupen parlament. Mize smo potisnili k steni ter iz stolov naredili limono. Najprej se je vsak predstavil in povedal, od kod je. Nato pa smo lahko postavili waldorfskim učencem vprašanja, ki so se nam pojavila med ogledom. Povedali so nam, da sami zbirajo denar za valeto in izlete z dnevi odprtih vrat, kjer prodajajo ročno izdelane izdelke ter pecivo. Čez leto morajo kot razred narediti predstavo za konec leta. Telovadnice pa nimajo. Kasneje smo obdelali tudi temo letošnjega otroškega parlamenta Šolstvo in šolski sistem. Čas je tako hitro minil, da smo se morali odpraviti domov. Še preden pa smo šli, jim je Karolina izročila darilo in jih povabila na našo šolo.
V tem dnevu smo se naučili veliko novega. Ugotovili smo tudi, da imata zasebna ter javna šola podobnosti in razlike, ampak obe nudita otrokom znanje za vse življenje.
Lia Horvat Zupančič, 7.a
