V Mariborski knjižnici so v sredo, 15.11.2017, v okviru 17. Pravljičnega dne oživele pravljice in zgodbe. Dogodek je povezoval pripovedovalce, igralce in glasbenike. Udeležile smo se ga tudi me, Ajda, Mia, Melanie, Ema, Karolina in Lia s knjižničarko Andrejko.
Po prvi uri pouka smo se zbrali pred šolo pri asfaltnem igrišču. Vsi so že sedeli v kombiju in čakali na naju. Hitro sva se usedli na prosta sedeža in že smo krenili na pot. Med vožnjo smo pojedle malico: rogliček in čokoladno mleko, ter naredile nekaj selfijev. Ko smo prispeli, je naš voznik, hišnik Igor, parkiral in me smo izstopile. Nato smo se odpravile do knjižnice. Vstopile smo in videle že kar nekaj otrok, ki čakajo na pravljični dan. Knjižničarka je šla poklepetat, me pa smo si ogledovale knjižnico ter se pogovarjale in smejale.
Nekaj minut kasneje so nas povabili v malo lutkovno gledališče. Vsi smo se posedli in nekaj trenutkov za tem se je začela predstava. Najprej nas je nagovorila gospa Meta Blagšič, ki je bila kordinatortka projekta Pravljični dan. Za njo so sledili bobnarji, ki so bili zelo dobri.
Nato je sledila prva pravljica, ki nam jo je povedal Viktor Melič. Šla se je o dvanajstih bratih ter eni deklici, ki je bila njihova sestra. Oče je hotel dvanajst bratov ubiti še preden se je deklica rodila, toda njihova mama jih je imela neizmerno rada in jim je naročila, naj se zatečejo v gozd. Ko se je deklica rodila in je imela že deset let, se je odpravila iskat njenih dvanajst bratov. Ko jih je našla, je živela z njimi sredi gozda v čarobni hiški. Nekega dne je hotela svoje bratce presenetiti, zato je utrgala dvanajst lilij z vrta in takrat so se bratje spremenili v dvanajst krokarjev. Odleteli so daleč stran, njihova sestrica pa je srečala starko, ki ji je dejala, da če natanko sedem let ne bo spregovorila in se niti nasmejala, bo dvanajst krokarjev spet dvanajst dečkov. Deklica tako sedem let ni govorila in niti se ni smejala. Vmes je spoznala tudi princa. Zelo mu je bila všeč in vprašal jo je, če se bi z njim poročila. Prikimala mu je in odpeljal jo je na grad, kjer pa njegovi mami ni bila všeč. Mislila si je, da je preveč sramežljiva in zato je princa prepričala, da jo obglavi. Tisti dan je minilo natanko sedem let in preden bi deklico obglavili, se je dvanajst krokarjev, ko so se dotaknili tal, spremenilo v dvanajst dečkov. Tako je deklica princu povedala vso zgodbo in na koncu sta se le poročila.
Sledila je še pohorska zgodba, ki nam jo je predstavila gospa Agica Kovše. Najprej je preverila, če vemo, kaj pomenijo nekatere pohorske besede, kot so ravbarji, butalci…. Sledila je zgodba, ki je govorila o ravbarjih, splavarjih, ki so prislužili dinare. Ko so jih šteli, so jih prestrašili trije butalci, ki pa so nato razdelili dinare medse. Ko se je en rvubar vrnili nazaj v krčmo, je slišal, kako nekdo deli denar in zraven govori: ” En dinar zate, en dinar zate, en dinar zate,…”. Mislil je, da je veliko duhov in tako so vsi ravbarji zbežali globoko v gozd.
Spet so nam zaigrali bobnarji, nato pa je sledil Chris Cooper, britanski dramski pedagog, igralec in režiser, ki pa je povedal zgodbico po angleško. Govorila je o kmetu, ki je imel sanje, da mora iti za tri dni in tri noči v mesto, ni pa vedel, kako se sanje končajo. Ko je ženi to povedal, mu je rekla, naj svoje sanje uresniči, drugače nikoli ne bo vedel, kakšen je zaključek. In tako je kmet šel v mesto, kjer je bil tri dni in tri noči. Minili so več kot trije dnevi in kmet še vedno ni poznal konca sanj. K njemu je še tisti dan stopil neki prodajalec, ki je imel trgovino nasproti njega. Vprašal ga je, zakaj tukaj čaka in kmet mu je povedal celo zgodbo. Prodajalec se je samo režal in mu povedal, da je on imel sanje, da se na neki kmetiji, kjer rastejo limonovci in ima veliki hlev, skriva skrinja zaklada. Še preden je prodajalec končal stavek, je kmet krenil na pot, saj je bila kmetija iz prodajalčevih sanj v resnici njegova. Nihče ni vedel, če je kmet zaklad našel in še zdaj ostaja to velika skrivnost.
Lea Hedl in Robert Kereži sta nam pripovedovala v temi. Robert je med zgodbo o soncu in njegovih žarkih prižigal na odru iskrice, ki so bile obešene na stropu, Lea pa je s seboj imela sveče. Oba sta nam nagnala malo strahu v kosti.
Pravljico o Svinjskem pastirju nam je predstavila Mateja Pucko, o treh prašičkih pa Mirjana Šajinovič.
Po vseh pravljicah je na oder prišla še enkrat Meta Blagšič, ki se nam je zahvalila ter nam povedala, da nas ob izhodu čakajo zapestnice za spomin. Nato smo se vsi otroci z našimi mentorji odpravili iz knjižnice. Na poti nazaj nas je knjižničarka vprašala, kako nam je bilo všeč in če bi še naslednje leto ponovili. Vse smo odgovorile, da je bilo super in zanimivo, posebej pa zgodbe Chrisa, Agice ter Mateje. V šolo smo se vrnili na polovici četrte ure in tako smo lahko bile še malo v knjižnici.
Vseh šest upa, da bomo lahko naslednje leto pravljični izlet spet ponovile, saj smo se vrnile v čase, ko smo bile majhne punčke.
Lia Horvat Zupančič in Ajda Rojko, 7.a
