Med poletnimi počitnicami smo odšli z družino na morje na otok Pag.

Nekega večera smo se odločili, da bomo šli na večerjo v kampu. Preden smo dobili hrano, sem šla na sprehod ob obali. Opazila sem, da že dolgo hodim. Ko sem želela iti nazaj, nisem vedela, kje sem. Bila sem na koncu polotoka, ki je bil v kampu. Nisem vedela, kam naj grem. Samo hišice so bile, ampak brez ljudi, ker so vsi bili na glavnem prostoru, kjer se v sredo največ dogaja. Poiskati sem hotela pot do glavnega prostora, ampak je bilo preveč poti. Na srečo sem vedela, da vse poti navzgor vodijo do recepcije. Odšla sem navzgor, šla do znanega razpotja in sem našla vrh kampa. Odšla sem po poti do prikolice. Ko sem prispela do prikolice, sem že vedela, kam dalje. Prišla sem do gostilne in se razveselila, ko sem videla mamo in očeta.

Ostali smo še nekaj dni. To dogodivščino sem izbrala, ker je zanimiva in se iz nje nekaj naučiš. Naučila sem se, da nikoli sam ne hodi po kampu in če že sam hodiš po kampu, imej vsaj s sabo mobilni telefon.

Lara Klemenčič, 7.a