Pred davnimi časi je v raztrgani bajti blizu gozda živel siromak s svojima otrokoma. Mati jim je že davno umrla in vse, kar so imeli, je bil star petelin.

Iz dneva v dan jim je bilo življenje težje, saj so jim zaloge hrane pojenjale. Oče siromak se je zato odločil, da gre v mesto in si poišče službo. Preden je odšel, pa je še dejal, da se vrne pred mrakom. Zmračilo se je, otroka Miho in Meto je vsako minuto bolj skrbelo. Bila je že trdna tema, a očeta še ni bilo nazaj. Strah ju je bilo oditi sama v gozd, zato je bilo vse, kar sta lahko naredila, čakanje v upanju, da se bo oče vrnil. Nato sta zagledala petelina, ki je v kljunu nosil zlato zrno. Miha si je zrno začel ogledovati in zdelo se mu je, da bolj kot ga gleda, bolj se svetlika. Naenkrat pa je nekdo potrkal na vrata. Meta je odprla vrata in zagledala gospo srednjih let in drobne postave, ki jo je veselo gledala. Gospa jo je vljudno prosila, če lahko vstopi in otroka sta ji, sicer s težkim srcem, dovolila. Vstopila je, si privoščila kozarec toplega mleka in začela pripovedovati zgodbo o zlatem zrnu. Pripovedovala je doživeto in tako hitro, da sta jo otroka komaj dohitevala. Uspelo jima je razumeti, da je zlato zrno zelo poseben košček zbirke, ki je last Smaragdnega kralja. Najditelju naj bi ponujal zelo veliko nagrado. Otroka sta bila navdušena in sta gospo vprašala, kdo v resnici je in kako je izvedela vse to. Zaupala jima je, da ji je ime Florisa in da to ve, ker je bila nekoč pomočnica Smaragdnega kralja. Predlagala jima je, da se naslednje jutro vsi skupaj odpravijo do gradu. Otroka sta prikimala, a v mislih sta še vedno pogrešala svojega očeta. Naslednje jutro so se odpravili proti gradu. Miha in Meta sta bila zelo presrečna, ko sta na poti zagledala svojega očeta. Povedala sta mu celotno zgodbo o zatem zrnu, on pa jima je povedal, da ga tako dolgo ni bilo nazaj, ker se je zaljubil v Heldo, njuno novo mačeho. Heldo pa je od tistega trenutka naprej zanimalo samo še zlato zrno in sklenila je, da ga bo ukradla. Znočilo se je in vsi skupaj so na sredi poti legli k počitku. Helda ni zaspala, ampak je ukradla zrno. Ko so se vsi zbudili, so ugotovili da ni Helde in niti zrna. Odhiteli so do gradu in tam zagledali Heldo z zrnom. Vzeli so ga nazaj in ga izročili kralju. Dobili so devet diamantov, sto cekinov, veliko hrane in še veliko hišo, v kateri lahko udobno živijo. Oče se je razšel s Heldo in poročil s Floriso. Miha in Meta pa sta dobila še bratca in sestrico.

Živeli so srečno do konca svojih dni in še zdaj živijo, če niso že davno umrli.

Ajda Rojko, 6.a