Pred davnimi časi je v raztrgani bajti blizu gozda živel siromak s svojima otrokoma. Mati jim, je že dolno umrla in vse, kar so imeli, je bil star petelin.

Ko sta otroka že zrasla, sta se odločila, da bosta odšla v sosednjo vas k peku in ga prosila, če lahko delata pri njem. Pek ju je z velikim veseljem sprejel in jima ponudil veliko plačilo. Otroka sta bila vesela, da sta dobila službo in da bosta zaslužila denar. Ko sta že tri mesece delala, sta se odločila, da bosta odšla obiskat očeta. Vzela sta plačilo in rekla, da se bosta še vrnila.

Čez en dan sta se izgubila. Postalo ju je strah. Ko sta iskala pot iz gozda, sta srečala lisico in jo vprašala, če ve, kako se pride iz gozda. Lisica jima je odgovorila, da če ji bosta dala en dinar, jima bo povedala. Otroka sta se se strinjala in lisici sta dala dinar. Lisica jima je povedala, da če bosta odšla sto korakov levo, bosta prišla do drevesa, pri katerem morata desetkrat potrkati in iz drevesa jima bo padel želod. Z njim morata ravnati previdno, ker če želod pade na tla, se mu izničijo vse čudežne moči. Ko sta prišla do drevesa, sta naredila, kakor jima je naročila lisica, ampak želod ni padel iz drevesa. Otroka sta se začela spraševati, kako to, da želod ni padel iz drevesa. Nato sta vprašala zajca, če ve, kako se pride iz gozda. Tudi zajčku sta dala dinar in jima je povedal, da morata iti še pet korakov levo in prišla bosta do drevesa, pri katerem bo res padel iz njega želod. Zajček jima ni lagal in iz drevesa jima je padel želod. Otroka sta bila srečna, zaželela sta si, da se njima pokaže pot do doma. Otroka sta šla po poti, ki jima jo je povedal želod. Preden sta prišla do doma, sta na poti srečala njihovega petelina, ki je tako glasno kikirikal, da se ga je slišalo čez devet morij in devet gorovij.

Petelin ju je varno pospremil do doma in ko je otroka zagledal oče, ju je bil tako vesel, da je pripravil zabavo, ki je trajala sedem dni in sedem noči. Nič jim ni manjkalo, saj karkoli so si zaželi, se jim je uresničilo. Živeli so srečno do konca svojih dni in še zdaj živijo če še niso umrli.

Karolina Pernek, 6. a