Nekoč je živel moški po imenu Galjot, ki je vozil galejo in že zelo dolgo ni videl svoje družine. Vsak dan je prosil Boga, da bi še enkrat na suhem stal in da bi še enkrat videl svojo družino.

Galeja je končno dosegla kopno. Galjot je srečal mladeniča,ki je poznal Galjota, zato ga je vprašal, če ve, kako je doma. Mladenič mu je povedal, da se njegova hčerka moži, da bo njegov sin postal duhovnik in da ima njegova žena že dolgo drugega moža. Galjot je mladeniču dal denar za sina, zlati prstan za hčerko, ženi pa je napisal pismo.

Mladenič je odnesel te darove h Galjotovi družini. Ko je Galjotova žena dobila pismo, se je zelo razveselila. V pismu je pisalo:

Draga Mojca!

Če bereš to pismo, si spoznala mladeniča, ki mi je povedal, kako je doma. Zelo sem srečen zaradi hčerke, ki se bo poročila in zaradi sina, ki bo postal duhovnik. Slišal sem, da si se ponovno poročila in upam, da si srečna. Jaz se ne bom več vrnil domov, ker vidim, da je vse v redu. Nekje bom začel novo življenje.

Z ljubeznijo,
tvoj Galjot

Ko je Mojca to prebrala, se je zjokala, saj je bila vesela, da je njen mož še živ, ampak žalostna, ker ga nikoli več ne bo videla.

Nekega dne, ko se je Mojca sprehajala po mestu, je videla Galjota, ki je zavil v majhno ulico. Odločila se je, da mu bo sledila. Prišla je do majhne pekarne, kjer je videla Galjota, ki je tam delal. Ko jo je zagledal, so se mu ulile solze, saj je bil presrečen, ker jo je spet videl. Mojca se je takoj naslednji dan ločila od novega moža in se ponovno poročila z Galjotom.

Skupaj sta živela srečno še dolgo za tem.

Nika Petrišič, 8.b