Bilo je hladnega večera. ˝TOK, TOK, TOK!˝ je nekaj potrkalo na vrata. Zgrnjen pred kaminom v mali leseni koči se Krjavelj odpravi odpret vrat.a ˝Cviiii, cviiii, cviiiii!˝ so zaškripala stara vrata, ko jih je odprl. “In no! Kot da življenje ni bilo dovolj lepo, se mi sreča nasmehne!” pripoveduje prijateljem v gostilni. “Pred vrati je stal rdeče zelen tricikel, na katerem je pisalo…, Hmmm… Oprostite, tega vam ne morem povedati, saj sem pozabil, kako se bere.˝ “Pa prnes sen ta bicikl, bom že jaz prebral,˝ je Lojze odgovoril Krjavlju. ˝Pa ne morem! Ima ga moja mačka,˝ je odgovoril Krjavelj. V gostilni so ga vsi začudeno pogledali. “No, utihnite že, da nadaljujem z zgodbo!˝ je odvrnil Krjavelj. ˝No, takoj zraven tricikla je stala mlada mačka. Gledala me je in gledala, nato pa še trikrat zamjavkala. Mev, mev, mev…! Nato pa spregovorila: Nauči me vozit, da bom videla svet. Takoj sem pograbil mačko, jo posedel na kolo in jo porinil. Od takrat dalje je nisem videl.˝

Lora Lorenčič, 6. a