Ko zjutraj sončni žarki posijejo na toplo to dolino,
lastovke in vrabci že pesmi pojejo.
Nikoli ne videla in nikoli ne slišala,
se vrabec in lastovka skupaj zaletita.
Že lastovka žvrgoli in se jezi: “O ti neroda nerodasta, le kaj si naredila, da z vrabcem si me skupaj zbila”.
A vrabec čivka nazaj: “To ni neroda in ne naključje, to je usoda, da s tako lepotico sem se skupaj zbil. Seveda jaz nisem kriv.”
Nekaj časa sta se pričkala in kregala, a potem sta le spregledala, da rada se imata.
Lastovka vrabcu žvrgoli: “Kaj če gnezdo si narediva in mešančke posvojiva”.
Vrabec se je strinjal.
In tako so meseci in meseci minevali in prišla je jesen.
Lastovka vrabcu dejala je: “Oditi bom morala v daljne, tople kraje, pridem nazaj pomladi. Do takrat ne pozabi, da ljubim te”.
In takrat je odletela. Minili sta zima in pomlad, ampak lastovke ni bilo nazaj. Vrabec s svojo družino čaka še sedaj, nikoli je ni izdal, vedno tej mešani ljubezni predan je ostal.

Prava ljubezen nikoli ne umre.

Melisa Zelenik, 7.a