Lepa princesa

Nekoč pred davnimi časi je živela princesa, ki je bila zelo čudovita in je imela rada živali.

Nekega dne, ko je princesa šla na ježo v gozd, je zagledala premraženega čarobnega zajčka. Vzela ga je domov v grad. Vso zimo je skrbela za njega, spomladi pa ga je spustila nazaj v gozd. Preden je čarobni zajček odšel, je princesi podaril čarobno ogrlico. Čarobna ogrlica je lahko izpolnila vse njene želje. Ampak čez deset let bo čarobna ogrlica izgubila čarobno moč in takrat bodo vse njene želje izginile.

Čez nekaj let je princesa postala polnoletna in takrat je postala še lepša, kajti za prvo in edino željo si je zaželela, da bi vedno izgledala mlada. Iz druge dežele je prišlo sedem bratov princev, ki so jo hoteli za ženo. Princesa je izbrala najmlajšega. Čez eno leto pa je čarobna ogrlica res izgubila čarobno moč in princesin obraz se je spremenil in nagubal. Princese vaščani niso več marali tako kot prej. Ampak princu ni bil pomemben njen videz, tudi če je storila napako, je bila še vedno dobra v srcu.

In tako sta princ in princesa živela srečno do konca svojih dni.

Pia Turk, 6. B

Moje počitnice

Letošnje poletne počitnice so bile zelo zabavne in nadvse zanimive. A žal so mi prehitro minile.

Med počitnicami sem praznovala svoj rojstni dan. Doma sem čofotala in se hladila v bazenu, gledala TV, hodila sem bolj pozno spat, zjutraj sem lahko dolgo spala, skratka brezskrbno sem se zabavala. Najbolj pa sem uživala s starši na morju v Omišu, kjer smo ostali dvanajst dni. Večino časa sem na morju preživela na plaži in v vodi. Veliko sem plavala, se potapljala, delala prevale, stoje. Pojedla sem veliko sladoleda, ki me je hladil v vročih dneh. Ob večerih smo se odpravili v mesto. Všeč so mi večerni sprehodi po mestu. Ogledali smo si grad Mirabela, iz katerega je bil čudovit razgled. Šli smo tudi na izlet s čolnom po reki Cetini, v kateri sem se kopala. Bila je ledeno mrzla. V mestu Omiš smo videli tradicionalno gusarsko bitko, res enkratno doživetje. Večkrat sem šla tudi v zabaviščni park, kjer je bilo zelo zabavno.

A vse lepo tudi mine. Počitnic je konec, ostali so le nepozabni spomini.

Larisa Vauhnik, 7.b

Poroka

Nekoč, nekje, za devetimi gorami in devetimi vodami, je živel kralj, ki je imel prečudovit grad. Stene so bile zgrajene iz diamantov, imel je na tisoče sob, miza v jedilnici pa je bila dolga kot dvanajst avtobusov skupaj, saj je imel sedem hčera.

Toda kljub vsem sobam, mizi in denarju je kralja nekaj težilo. Kraljica je pred leti umrla, najstarejša hči pa je dopolnila osemnajst let in bi se morala v štirih mesecih poročiti, ampak je zavrnila vse snubce, ni ji bilo mar, tudi če so prišli iz drugega konca sveta, v gradu niso smeli ostati niti sekunde več. Kralj jo je hotel poslati po svetu, da si sama izbere pravega ,ampak si ni upal, saj je pred gradom na njo prežala kraljičina sestra, ki se mu je želela maščevati, ker ni poročil nje. Želela se je znebiti vseh svojih nečakinj in kralja, da bi lahko ona končno postala kraljica. Princesa pa je vendarle prepričala očeta, da ji je dovolil oditi v svet. Princesa se je preoblekla v navadnega jezdeca, oče pa ji je dal deset stražarjev in najboljše konje. V sosednji vasi pa se je odvijala enaka zgodba, le da je tam to doživljal princ. Princesa je jezdila mesece in vsako hrano, ki jo je dobila predse, so najprej poskusili stražarji, vsa oblačila, ki bi jih naj oblekla, so najprej oblekli stražarji in to le s posebno nalogo, da jo zaščitijo, a nihče ni posumil, da je princesa. Nekega dne pa je prijezdila v gozd, kjer je bilo postavljenih veliko pasti, ki jih je postavila sestra kraljice. Zvečer, ko so delali obhode in tako ščitili princeso, so izginili trije stražarji. Princesa ni vedela za mamino sestro in ni vedela kako ukrepati. Vsako naslednjo noč so izginili še trije. Ko je ostal še le eden stražar, se je princesa odločila, da gresta dalje. Tam sta zagledala princa, preoblečenega v dečka. Princesa se je takoj zaljubila vanj, on pa vanjo. Zaupala sta si skrivnost in princ ji je povedal, da ima doma še šest mlajših bratov, ki jih bo pripeljal na princesin grad. Odločila sta se,da se poročita in prišla kralju povedati srečno novico. Leto po kronanju princese in po poroki, sta dobila dvojčka in dvojčico, kralj pa je princesam in kraljici povedal vse o mamini sestri. Leto za tem se je vrnilo devet ugrabljenih stražarjev in povedali so, kje ima kraljičina sestra zavetje. Izvedli so napad na njeno drevesno hišico in jo ujeli.

Nekaj let za tem je oče umrl. Leto po njegovi smrti je bila sestra izpuščena iz ječe in na gradu je delala kot služkinja. Vse sestre so se poročile in dobile otroke. Živeli so srečno in še zdaj živijo, če še niso umrli.

Kaja Breznik, 6.b

Princesa in diamantni uhani

Nekoč pred davnimi časi je živela princesa, ki nikoli ni želela kaj dragocenega. Imela je tri starejše sestre, ki so najmlajšo sovražile. Imela je tudi dvanajst bratov, ki pa so jo imeli zelo radi.

Nekega dne je princesa v grajski kleti našla diamantne uhane, ki so imeli čudežno moč. Z njimi se je lahko spremenila v morsko deklico in vilo, sestre v grde žabe, brate pa v prelepe krilate samoroge. Popeljali so jo v svet vil in morskih deklic. Dežela se je imenovala Lali. Ko se je vrnila, so jo sestre pretepale, ker jim ni povedala, kje je bila. Le mami je lahko povedala, kje je bila, saj je bila zelo prijazna in jo je razumela. Oče ji je umrl pred devetimi meseci, ker je imel hudo bolezen. Imel je srčnega raka. Vsakič, ko je šla v svet Lali, se ji je moč spremenila. Tam so bratje imeli velik travnik, polnega krilatih samorogov. Sestre pa so uhani poslali v mlake Telile, kjer so bile v grdih sobah pod vodo. V Lali je spoznala princa vil in morskih deklic in dečkov. A vsakič, ko je bila tam, se je moč uhanov slabšala. Ko je dopolnila dvajset let, so uhani izgubili moč, a je še vseeno uspela rešiti princa in brate iz dežele Lali, sestre pa so ostale zaklete v mlaki Telile.

Princesa in princ sta se poročila, poroka je bila zelo vesela. Do konca svojih dni sta srečno živela, imela mnogo otrok, najmlajšemu sinčku pa sta podarila diamantne uhane.

Iris Gole, 6.b

Ptička

Kam bi rada?
K tisti ptički bi rada.
K tisti ptički bom prišla le,
ko poleteti bom znala.

In ko bom znala
bom tako vesela,
da bomo rajali vsi.
In ko bomo rajali,
bom tako vesela,
da me bo še ptičica vzela.

                                                         Aneja Čeh, 4.c

S šolskimi Koraki v nov dan…