Vsi prispevki, ki jih je objavil/a Melanie Žlahtič

Prezračimo omare

V četrtek 25.10 2018, smo se ob 17. uri učenci in učitelji zbrali v večnamenskem prostoru ter pripravili mize in oblačila za izmenjavo. Vse se je začelo s tem, da smo učenci prinesli vreče polnih oblačil iz kabinetov ter jih razporedili po selekcijah deklice, dečki, ženske, moški, otroci, knjige, igrače in dodatki. Ko smo končali, so v šolo že prišli prvi obiskovalci za izmenjavo. Starši in otroci so si ogledali oblačila in izbrali, katere so hoteli. Te so lahko odnesli domov popolnoma zastonj. Na koncu dneva nam je ostalo veliko oblačil, katere smo pospravili v škatle in dali v knjižnico. Oblačila, ki so ostala, so učiteljice odnesle v dobrodelne namene, da jih lahko vzamejo tudi otroci, ki si popolnoma novih oblačil ne morejo privoščiti. Ob koncu dneva smo se še posladkali in nasmejali.

  Melanie Žlahtič, 8.b

Noč pod zvezdami v Ciglencah

Spali smo v šotorih, se igrali različne igre ter se vozili s kočijo, pekli smo tudi penice ter klobase. Nato smo risali zastave in postavili naše šotore. Kasneje smo obiskali kmetijo in podružnično šolo Dvorjane. Tam smo tudi streljali na streljišču, za tem nas je avtobus odpeljal v Dom Danice Vogrinec, kjer smo pekli palačinke, ustvarjali in se igrali. Nazadnje pa smo odšli h gasilcem in se škropili z vodo. Preživeli smo lepo taborjenje, najbolj pa mi je bilo všeč spanje v šotoru.

Aleks, 6.a

Ta dan mi je bilo najbolj všeč, ko so nas gasilci poškropili z vodo in ko smo bili v dvorjanski šoli. Bilo mi je bilo tudi všeč, ko smo spali v šotorih.

Simon Zupančič, 6.b

Spali smo v šotoru, zakurili smo si ogenj, peljali smo se s kočijo, hodili smo na sprehode. Pekli smo si penice, šli na streljanje glinastih golobov. Na začetku drugega dne pa so nam še dovolili, da streljamo z zračnimi puškami. Najbolj všeč mi je bilo streljanje glinastih golobov. Preživel sem odličen dan v Ciglencah.

Rene Fradl, 6.a

Na taborjenju mi je bilo najbolj všeč, ko smo naredili zastavo, spali v šotorih, plesali, božali konja in se peljali s kočijo.

Lili, 6.b

Drevo

Drevo je lepo, visoko,
njegove korenine segajo globoko.
Ko spomladi zacveti,
jeseni z njega kar leti.

Drevo se viša in viša,
dokler ne postane visoko kot hiša.
Ko pa drevo postane staro,
je samo za eno veliko šaro.

Ko drevo se podrli,
pa vsi so se v en glas zadrli:
Kako smo mi vsi zdaj veseli,
ker se v hiši bomo greli.

Erik Žižek in Neža Glonar, 8. b

Ljubezen

Včasih lepa, včasih ne,
taka pač ljubezen je.
Ko zaljubljen si,
to včasih boli.

Ljubezen, ne samo do človeka,
včasih je lahko prepreka.
Če oseba ne ljubi te nazaj,
ti lahko postaneš zmaj.

Jeza, resnost ali jok,
ljubezen ima pač svoj rok.
Vse lepo se enkrat konča,
kot tudi vsaka pravljica.

Ljubezen lahko traja leta in leta,
včasih samo par dni,
nekdo z njo pometa,
spet drug jo tesno drži.

Če srečo imaš,
da ljubezen lahko daš,
potem deli jo z vsemi
in je odstopi še malo meni.

Neža Glonar in Erik Žižek, 8. b

Prešernov natečaj: Spomini gradijo prihodnost

Lina hodi v čudovito centralno šolo Spodnji Duplek, ki letos spraznuje 100 let. Nekega dne pa jo ogovori babica. Med pogovorom prideta na temo o Linini šoli. Zamišljeno vpraša babico: “Babi, kakšna je bila šola, ko si ti še hodila tja?” Babica se zamisli, si nekaj mrmra v brado ter izgine na podstrešje. Iz njega prinese staro knjigo. Lina se začudi in odpre usta, da bi babici zastavila vprašanja, a jih takoj zapre, saj babica sede in odpre staro knjigo.

V njej so bile slike Linine šole. Motilo jo je le to, da je bila lepa, le nekako starodavna. Sploh ni lebdela na zelenih krogih. Vprašala je babico:”Babi, kaj in kje je to?” “To je tvoja šola, ko sem še jaz hodila vanjo,” je mirno odgovorila. Knjiga je nosila naslov Spomini gradijo prihodnost, ki ga Lina ni povsem razumela, zato je vprašala babico, kaj pomeni. Ta ji je odgovorila: “Ko smo bili jaz in moji vrstniki mladi, smo si predstavljali šolo v prihodnosti. Ko smo nekatera dekleta in fantje zrasli v odrasle ljudi, so generacije zgradile šolo, v katero hodiš.” Lina je opazovala sliko svoje stare šole. Če bi jo videla kdaj prej, ne bi vedela, da so takrat v šolo hodili in se vozili z avtobusi in avti. To je seveda bilo za tiste čase zelo staromodno in počasno. Lin ji je povedala: “Jaz zelo rada hodim v šolo! Tam se veliko naučim in imam dobre prijatelje.” Babica pa jo je vprašala: “Kako pa vi hodite v šolo in kakšne predmete imate?” Lina ji je odgovorila: “V šolo prispem s svojim mehurčkom, kar smem, ker sem šesti razred, v petem razredu pa smo opravljali izpit zanj. Nižji razredi prihajajo v šolo z veliko večjim mehurčkom, ki ga vozi odrasla oseba, ki ima izpit zanj. Jaz sem komaj čakala, da opravim izpit zanj, saj se od doma odpeljem veliko kasneje, kot v nižjem razredu. Tudi učitelji so prijazni in razumevajoči. Najbolj všeč pa mi je, da nimamo ocen, le učiteljevo opisno mnenje, kako se lahko izboljšamo. Glede predmetov pa imamo tuje jezike, kjer se letos učimo madžarščine, saj smo se angleščine in nemščine naučili v petem in četrtem razredu. Imamo tudi astronomijo, šport, matematiko, življenjsko in štrikarsko vzgojo ter slovenščino, prav tako pa kuharsko vzgojo, glasbeno vzgojo (tam se učimo igrati na glasbila po naših željah), potem imamo še bralno vzgojo, zastavimo in še runologijo ter orientacijo. Za izbirne predmete sem si izbrala odbojko, živalstvo in umetnost.” Babica je temu pozorno prisluhnila ter, glede na to, da je bila pripoved dolga, ostala veliko časa tiho in tudi ko je Lina končala, je bila nekaj časa tiho. Kmalu pa ji je povedala nekaj povsem nepričakovanega: “Jaz sem svoj čas učila na tej šoli in to sem oboževala!” Lina jo je začudeno pogledala in na široko odprla usta, a ko se je tega zavedla, jih je zaprla. Sledilo je veliko vprašanj na to temo in babica je mirno odgovorila nanje. Kmalu je nekdo potrkal na vrata in obe sta vedeli, da sta to Linina starša. Babica je odprla vrata in starša sta močno objela hčerko. Bil je zgoden večer, zato so vsi ostali na večerji, ki je dišala že od daleč! Starša sta Lini pripeljala tudi njenega ljubljenčka, ki se ga je slednja zelo razveselila. Imela je Smrčika. To so bile puhaste kroglice z velikimi srčkanimi očmi. Bili večbarvni, a si je Lina izbrala takšnega z vijoličnim kožuhom in črno – belimi očmi, ki so prijazno mežikale vanjo. Starša je o dnevu ki sta ga preživeli Lina in babi, zanimalo vse, saj sta bila v službi. To se je večkrat dogajalo, a ne vnukinje ne babice to ni motilo. Imeli sta se lepo. Kmalu so se začeli pogovarjati o učiteljih in službah in prišli so do zanimivega vprašanja, ki so ga zastavili Lini: “Ljubica, kaj bi bila po poklicu, ko boš odrasla?” Lina je brez premisleka izstrelila: “Rada bi bila učiteljica kot moja babica ter tako pomagala številnim otrokom!” Vsi so bili nad tem zelo ganjeni in ponosni, še najbolj pa babica sama.

Lina je pridno hodila v šolo in bila odlična. Po svoji želji je postala odlična učiteljica, ki so jo imeli vsi radi. A dobro se je zavedala razloga za svojo službo in končno je razumela slogan “Spomini gradijo prihodnost!”

Alina Lilek, 5. b

Intervju s svetovalno delavko Marijo Baškarad

Šolska svetovalna delavka Marija Baškarad učencem pomaga pri učnih in osebnih težavah ter odločitvah glede vpisa v srednjo šolo. Z njo sva se pogovarjali nekega sončnega oktobrskega dneva.

1. Kako dolgo ste že svetovalna delovka in kako dolgo delate na tej šoli?

Svetovalna delavka sem zdaj že 7 let, na tej šoli pa delam 10 let.

2. Zakaj ste se odločili za ta poklic?

Najprej sem želela postati učiteljica nemščine, ampak sem si nato premislila ter se vpislala na pedagogiko in sociologijo. V bistvu mi je bila prej všeč sociologija, ampak ker dela kot sociolog nisem dobila, sem dobila delo kot pedagog, torej je bilo to naključje.

3. Kaj je bil najtežji problem ki ste ga morali rešiti kot svetovalna delovka?

Najtežje je bilo, ko je ena deklica imela težave z družino in je potem razmišljala, da bi naredila samomor.

4. Kaj ste hoteli postati kot otrok?

Kot otrok sem želela postati prevajalka.

cof

5. Kdo vas je navdušil za poklic?

Ko sem bila majhna, sem imela prvi tuji jezik nemščino, ker je bil ta jezik takrat bolj aktualen, šele kasneje se je začelo z angleščino. Že takrat sem gledala nemške programe, filme, tako sem nemško znala dobro in potem je posledično prišlo do te želje.

8. Kakšne ocene ste imeli v srednji šoli?

Povprečne.

cof

9. Kakšno je vaše mnenje o vzgoji otrok?

Pri delu v razredu imam občutek, da so otroci kar nekako preveč razvajeni, tako da mislim, da starši blago vzgajajo svoje otroke,  morali bi biti bolj strogi.

10. Bi želeli sporočiti kaj za bralce korakov?

Ja, v bistvu je en del mojega dela kot svetovalna delavka tudi karierna orientacija. To pomeni, da delamo razredne ure na temo, kaj bi želel v življenju početi, kateri poklic si želiš izbrati. Mislim, da je pri tem zelo pomembno, da imajo učenci oziroma mladostniki, mladi ljudje, čim več izkušenj pri različnih stvareh, predmetih, da se jim čim več stvari dogaja, da opazujejo svet okrog sebe in da potem iz tega sebe boljše spoznajo. Ko se dobro spoznajo, se lažje odločijo poklic, ki bi ga želeli delati. To pomeni, da greš v neke nove situacije, nove izzive, ne samo v tisto, kar poznaš. To, kar poznaš, lažje narediš kot tisto, česar ne poznaš.

Gospe Mariji Baškarad se za intervju najlepše zahvaljujeva in ji želiva še veliko uspeha pri delu.

Melanie Žlahtič, 7.b in Lara Klemenčič, 7.a

Moje počitnice

Med počitnicami smo se z družino odpravili na morje. Odšli smo v Pirovac na Hrvaško.

Ura je bila ena zjutraj. Prišla sta Tomaž in Sandra. Popili so kavo in se odpravili v avto. Med potjo smo se ustavili trikrat. Vozili smo se pet ur, ker je bila na avtocesti prometna nesreča. Prispeli smo, odšli v apartma in se razpakiralii. Namazala sem se s kremo in odšla plavat. Pridružili so se še ati, mami, Tomaž in Sandra. Vzeli so žogo začeli smo se igrati odbojko. Odpravili smo se iz vode in se posušili. V vodi so bila napihljiva igrala, na katerih sem se želela zabavati. Mami in ati sta mi plačala za pol ure. Bilo je zabavno in dan je hitro minilo. Ko sem prišla iz vode, sem se posušila In odšli smo v apartma. Nato smo se stuširali in odpravili smo se v mesto. V mestu sem se vozila z avtomobili, ki se zaletavajo. Tako je bilo tudi naslednjih dvanajst dni. Med temi dnevi sem si ogledala dirko in koncert Alena Nižetiča.

Te počitnice so bile nepozabne. Upam, da jih bom še večkrat ponovila.

Anja Čeh, 6.b

Intervju z učiteljico Marino Herman

Pogovarjali sva se z učiteljico Marino Herman, ki na naši šoli poučuje zgodovino in geografijo. Ob njeni zgovornosti in dolgoletnih izkušnjah je nastal zanimiv intervju.

Zakaj ste se odločili za ta poklic?

To se je zgodilo že v zgodnjem otroštvu, jaz sem to začutila, ko sem bila še majhna deklica. Babica, ki me je čuvala, mi je dala veliko domačih nalog, ki sem jih morala narediti. Živela sem ob robu mesta in v bližini je stala nova šola. Vsak dan sem skozi okno videla otroke, ki so z nahrbtniki hodili v šolo, bila sem jezna, saj sem bila takrat stara komaj 5 let. Moj oče je ob delu obiskoval tudi šolo. Ko je šolo končal, mi je dal svojo torbo in z njo sem se počutila kot šolar.

Kako dolgo že poučujete?

Letos poučujem že 35. leto.

Kakšno se vam zdi poučevanje na tej šoli?

Prva štiri leta sem delala na OŠ Podčetrtek, sedaj pa 31 let na tej šoli. Tukaj sem zelo zadovoljna, ker sem iz mesta in se zelo rada pripeljem na podeželje, tukaj je poučevanje geografije lažje in bolj ustrezno.

Kakšne ocene ste imeli pri zgodovini ter geografiji v osnovni šoli?

Pri zgodovini sem imela težave, saj se nisem znala učiti, zato sem imela trojke. Morala sem si narediti načrt učenja. Zgodovino sem imela zelo rada in potem ni bilo težav. Pri geografiji pa sem imela zelo nasilnega učitelja, ki nas je celo pretepal, čeprav ni bilo dovoljeno, in sem imela slabe ocene, ker sem se ga bala, ampak starši so me spodbujali in tudi sama sem imela dovolj samozavesti. Učitelj ni dolgo poučeval, ampak sem imela cmok, ko sem se učila ta predmet.

Ali se vam zdi, da imajo učenci radi zgodovino in geografijo?

To jih pa morate vi vprašati, saj jaz ne morem tega reči, ker smo vsi ljudje različni.

Če bi morali vsem učencem dati oceno pri zgodovini in geografiji, kakšno oceno bi nam dali?

Težko bi dala številčno oceno, saj ocene že tako dobite pri testih in spraševanjih. Ampak na splošno sem z znanjem učencev zelo zadovoljna. Njihovo znanje se tudi pokaže na raznoraznih tekmovanjih.

Ali imate učitelji za ure pouka pripravljeno snov, ki jo boste pri uri obravnavali, ali si jo sproti izmišljujete?

Vsak učitelj si med počitnicami mora pripraviti učni načrt za prihodnje šolsko leto, lahko pa kdaj kaj k uri dodamo, da stvar popestrimo.

Ali imate občutek, da učenci radi sodelujejo pri pouku geografije in zgodovine?

Da, imam tak občutek, saj to ni tak predmet kot je na primer matematika, to ni nič težjega.To je življenje mi se učimo preteklodti in prihodnosti ljudi.

Ali ste z učemci doživeli kakšno izkušnjo ki jo boste težko pozabili?

Zelo veliko, skoraj v vsakem razredu, doživljam jih že skoraj 35 let. Ampak najboljše pa je seveda to, da doživljamo le pozitivne izkušnje.

Ali ste imeli oziroma imate kakšnega učenca, ki ga boste težko pozabili?

Seveda, včasih tudi naletim na koga. Ravno zadnjič me je učitelj Branko vprašal, če sem brala večer, pa sem ga vprašala, če o Grušovniku in je bila cela stran z intervjujem našega prejšnega učenca. Meni ni važno, kaj je po poklicu ali je popularena ali ne, meni je važno samo to, da ga srečam srečnega.

Ali imate kakšno spročilo za bralce korakov?

Ja, imam. No, novinarji, bom z vami začela. Vas spodbujam in si želim, da ostanete tako delovni, kot ste bili do sedaj. Bralcem bom pa povedala, naj berejo, naj se družijo in da naj ne bodo samo za temi napravami.

Učiteljici se zahvaljujeva za deljenje svojih malih skrivnosti in ji želiva še veliko poklicnega uspeha ter zadovoljstva.

Ema Bračko in Melanie Žlahtič, 6.a

MOJE ZIMSKE POČITNICE

Moje počitnice so bile super. Začele so se z igranjem in zabavanjem.

Prvi dan smo z družino skupaj odšli na sprehod, na  katerem smo videli živali, kot so: osli, konji, ovce in psi. Ko je na  vrsto prišel ponedeljek, sta na obisk prišli Kaja in Ajda, ki sta pri nas prespali. Reševale smo kvize, bile na šolskem igrišču in zvečer taborile ter imele pižama party. Zjutraj smo se hitro zbudile. Pojedle smo zajtrk in se malo poigrale. Za tem je Ajda morala domov. S Kajo smo bile zunaj, si podajale žogo in se vozile s kolesi. Ko smo pojedli kosilo, smo odšle na šolsko igrišče. Tam so bili Gal, Maj in Luka. Zraven so imeli pištole z umetnimi naboji, s katerimi so nas streljali. Odšle smo domov in na računalniku igrale igrice. Kasneje je po Kajo prišla mama. Morala je iti domov.

V sredo dopoldne smo šli nakupovat, popoldan pa smo počivali. Naslednji dan sva sestro Tajo odšli prespat k babici in dediju. Sestra Lia pa je šla prespat k Ajdi. Skupaj z babico in dedijem smo odšli na Pohorje. Tam smo se vozili z gondolo. Iz gondole smo videli, kako so se nekateri smučali. Nato smo se še odpravili na sprehod. Ko smo se vrnili domov, k babici in dediju, je babi skuhala kosilo, midve s Tajo pa sva na sprehod peljali stričevega psička. Ko smo pojedli kosilo, sem z dedijem igrala šah in remi. Zvečerilo se je in odšli smo spat. Naslednji dan smo odšli v akvaterarij. Videlo smo veliko živali. Ko smo prišli domov, smo pojedli kosilo in šli gledat TV. Čez nekaj časa sva s Tajo morali domov.

V soboto sem vadila predstavitev za šolo in popoldan smo šli na pustno povorko v Duplek, ki mi je bila zelo všeč. Zadnji dan počitnic sem se učila, nato smo odšli pustovat na Ptuj. Ko smo se vrnili domov, sem si pripravila šolsko torbo in odšla spat.

Počitnice so bile predolge in pogrešala sem že prijateljice ter učiteljico.

Tia Horvat Zupančič, 4.a

7. b čez 20 let

Jaz bi čez 20 let po poklicu postala veterinarka, saj imam rada živali, še posebej konje. Rada bi postala še boljša športnica. V mojem športu, v preskakovanju ovir s konji, bi rada veliko tekmovala v tujini. Rada bi živela v tujini, kjer bi imela veliko hišo. Rada bi bila zdrava in zelo rada bi imela veliko prijateljev. Imela bi veliko posestvo s konji in tudi dober avto.

Pia Turk, 7.b

Čez 20 let bom imel dobro službo. Imel bom tudi lepo ženo ter dva otroka. Imel bom dober avto in živel bom v Veliki Britaniji. V svojem življenju bom uspešen. Imel bom tudi lepo in veliko hišo. Želim imeti prijatelje, takšne kot jih imam tudi sedaj. Ne želim biti bogat ali reven.

Milan Jankovič, 7.b

Moje želje čez dvajset let so “kul”. Hočem imeti lepo ženo, hišo ter lep avto. Rad bi postal dober dober glasbenik ter s tem tudi učitelj glasbe.

Alen Kapun, 7. b

Star bom 32 let. Želim imeti dobro službo, 2 otroka, živel bi v Ameriki. Želim imeti dobro hišo in dober avto. Rad bi živel zdravo.

Valentin Horvat, 7.b

Čez 20 let se vidim kot natakarja v kakšni restavraciji. Imel bi ženo, ampak brez otrok. Delal bi v piceriji. Živel bi v Veliki Britaniji ali Kanadi, nekje, kjer govorijo angleško in je sneg.

Timotej Pulko 7. b

Čez dvajset let se vidim kot avtomehanik. Živel bom v Severni Ameriki. Imel bi punco in dva otroka. Imel bi veliko hišo, dobre sodelavce in seveda dober avto. Obnavljal bi stare avtomobile in jih prenavljal v nove in lepe.

Gašper Beber, 7. b

Ko bom star 32 let, torej čez dvajset let, bom imel veliko vilo in velik vrt. Proučeval bom insekte in bom učitelj. Bom bogat, imel lepo in prijazno ženo, dve hčerki in enega sina. Imel bom psa in ribe ter želvo.

Erik Žižek, 7. b

Čez 20 let bom stara 33. Imela bom dva otroka, 7-letnega fantka in 3-letno punčko. Imela bom dve leti starejšega partnerja, ki bo po poklicu veterinar. Tudi jaz bom diplomirana veterinarka. Imela bom hišo v predmestju, velik travnik in vrt. Imela bom dva pitbulla in papigo. V prostem času bom hodila v telovadnico in tekla. Imela bom dva BMW-ja. Stanovala bom v Severni Ameriki, v Californiji ali LA-ju. Vsak vikend bomo z družino hodili na plažo. Z možem bova imela veliko denarja, zato bova imela bazen ob razkošni hiši.

Hana Mulec, 7. b

Čez 20 let bom poročena in imela štiri otroke. Imela bom dobro službo in najprijaznejšega moža. Imela bom tudi otroke, ki komaj čakajo šolo. Avto in hiša bosta lepa. Želim si veliko prijateljev ter dva psa, eno mačko in tri zajčke. Živela bi lepo.

Iris Gole, 7. b

Čez 20 let bom žena in mama dveh otrok. Po poklicu bom zdravnica in delala v pediatriji. V prostem času se bom ukvarjala s plesom in hodila na nastope in tekmovanja. Imela bom svojo hišo in dva psa. Živela bom v drugem kraju. Imela bom svoj avto in otroke vozila v šolo. Postala bom tudi teta otrok svoje mlajše sestre. Otroci se bodo z nečim ukvarjali, zato jih bom vozila tudi na treninge. Delala bi v tuji državi, po možnosti v Švici, Londonu ali v Avstriji. Tja bi se morda preselila.

Lucija Koren, 7.b