In potem smo odrasli…

Se spomniš občutka, ko si bil otrok? Ko si brezskrbno tekal naokoli brez obveznosti in ne da bi te ljudje obsojali? Ko si v življenju potreboval tako malo za srečo. Ko te ni skrbelo stanje v politiki ali denar, ali katerakoli od mnogih nevarnosti, ki preži na tebe. Ko je bila največja tragedija, ki se ti je zgodila, padec, ali to, da si si umazal tvoje najljubše hlače, ki si jih nosil že cel teden. Se spomniš te brezskrbnosti?

Ko si mlajši, stremiš k odraslosti, k temu da boš bolj razvit, da boš razumel, o čem se pogovarjajo starejši in da te ne bodo več obravnavali kot otroka. Zdaj sem že kar nekaj let starejša in vem, da Božiček ne obstaja, vem, kakšne nevarnosti prežijo name in ljudje me na to vztrajno opozarjajo. Ugotovila sem, da se življenje večine ljudi vrti okoli denarja, ker se mora, če želijo preživeti. Izvedela sem mnogo stvari in moram priznati, da je bedno. Bedno je odrasti.

Včasih si še vedno želim, da bi verjela v superjunake, da dobro vedno premaga slabo. Da bi še vedno verjela v preprostost sveta.

Ajda, 9.a