Na kožuhanju

Med vikendom smo bili na kožuhanju. Tam je bilo zelo veliko ljudi. Kožuha se tako, da vstran odtrgaš vse liste iz koruznega storža ali pustiš dva, da se koruza lahko obesi. Na koncu kožuhanja sem se igrala s prijatelji Alenom, Žanom, Žano,Luno, Lio, Tajo, Neli, Saro in z muckom Tačkom. Pripravili so nam večerjo. Po večerji smo se še malo igrali. Morali smo iti domov, ker je že bilo pozno. Tega dne ne bom nikoli pozabila, ker sem se naučila kožuhati.

Tia Horvat Zupančič, 3.a

Galjotov srečen konec

Nekoč je živel galjot, ki je vozil galejo. Svojo bitko proti kralju je izgubil in postal ujetnik na galeji. Od takrat naprej več ni videl svoje družine. Na galeji je prosil boga, da bi še enkrat prišel domov. Veter je galejo pognal k obali, kjer je galjot srečal mladeniča. Galjot je vprašal mladeniča, ali ve od kod je doma. Mladenič je vedel, da je iz bele Ljubljane, zato ga je galjot vprašal, kako gredo stvari doma. Mladenič mu je povedal, da se bo hči poročila, da bo sin postal duhovnik in da ima njegova žena že dolgo drugega moža. Galjot je bil vesel za sina in mu je podaril zlatnik. Za hčer je bil tudi vesel in ji je podaril zlat prstan. Za ženo je bil srečen, ker je nadaljevala svoje življenje in se poročila, zato ji je sporočil, da bo lahko srečna brez njega in se bo ubil. Sporočilo in darove je galjotovi družini prenesel mladenič, ki ga je srečal na obali.

Čez nekaj dni je mladenič prinesel sporočilo in darove galjotovi ženi v Ljubljano. Žena je bila srečna, ko je končno izvedela kaj se je zgodilo z njenim možem. Odprla je pismo, kjer je pisalo:

Draga Metka!
Verjetno ti je mladenič povedal, kaj se mi je zgodilo, zato se ne bom ponavljal. Leta so minila, a nisem niti za trenutek nehal misliti na tebe. Vedi, da te ljubim z vsem, kar imam in sem srečen za tebe, da si našla drugega moža in si srečna brez mene… Upam, da se tvoj mož lepo obnaša in, da si je hčer našla prijaznega fanta, ki jo bo cenil in ji bo zvest. Na sina pa sem zelo ponosen. Zraven pisma sem dal še darove, ki so moj blagoslov. Ugotovil sem, da ste brez mene lepo nadaljevali življenje in se niste oklepali preteklosti, zato se več ne bom vrnil domov. Jaz nimam več za kaj živeti in bom s svojim telesom nahranil ribe.
Večno tvoj, Peter

Žena je pismo prebrala in vlile so se ji solze. Galjota je še vedno ljubila in ga zelo pogrešala. Želela si je še zadnjič galjotu reči, da ga ljubi. Zlatnik je dala sinu, ki svojega očeta ni poznal, hčer pa je svojo zvestobo obljubila z očetovim zlatim prstanom. Minilo je kašno leto in odkar je Metkin mož Miha izvedel za galjota, je postal nesramen, nespoštljiv, nezvest, ni je več ljubil in ker otrok več ni bilo doma jo je pogosto pretepal. Metka je bila zelo nesrečna in upala, da galjot ni naredil samomora tako kot je napisal. Od Mihe se je ločila in se preselila na drug konec Ljubljane, a ker jo je zasledoval, se je preselila na obalo, kjer je začela iskati svojega Petra. Takrat si je Miha našel drugo ženo in je prenehal zasledovati Metko. Metka je v tem času poiskala mladeniča, ki ji je prinesel darove in pismo in ga vprašala, če ima kakšne novice o Petru. Mladenič ji je povedal, da je pred nekaj dnevi na obalo naplavilo galjotovo jakno s sliko svoje družine. Njegovega trupla še niso našli, zato je bila možnost, da se ni ubil ali pa, da so ga pojedle ribe. Metka je upala, da je Peter še živ in ga je iskala še naprej. Denarja ni imela, da bi najela koga, ki bi ji pomagal, zato so ji pomagali prijatelji, sin in hčera. Čez par mesecev je izvedela, da je Peter takoj za mladeničem naletel na starca, ki mu je pomagal preživeti in pozabiti na Metko. Starec mu je ponudil delo v njegovi ribarnici. Povedal mu je, da delo ni nekaj posebnega, ampak je plačilo dobro in vsi imajo radi njegove ribe, a ne more več delati odkar se je pičil na strupeni ribi in mu je roka ohromela. Galjotu se je starec zasmilil in je sklenil, da bo delal za njega. Metka se je res namučila, da je našla tega starca in njegovo ribarnico, ker je v tem času število ribarnic zelo naraslo. Ko je končno našla starčevo ribarnico, je izvedela, da je starec umrl. Ribarnica je bila zaprta. Nato je slučajno šla mimo nove ribarnice, ki je bila posvečena temu starcu in si je mislila, da jo je odprl kakšen starčev sorodnik, ampak jo je odprl Peter. V to ribarnico je šla po svoje kosilo in tam srečala svojo ljubezen življenja.

Peter je bil presrečen, da jo je videl in tako sta se ponovno poročila. Ribarnico sta vodila skupaj v spomin na starca, ki je pomagal Petru, da se ni ubil in da je zdaj spet srečen z njegovo Metko. Nato sta srečno živela do konca svojih dni.

Eva Zelnik, 8.a

Moje počitnice

Moje poletne počitnice sem preživela tako, da smo kampirali v kampu Menina in kampu Šobec.

V kampu Menina smo bili tri dni. Imeli smo lepo sončno vreme. Obiskali smo slap Savica v Logarski dolini. Najbolj všeč mi je bilo, ko sva se z mamo spustili po firefox-u v adrenalinskem parku.
Kamp Šobec je zelo velik in lep. V njem je bilo zelo veliko Nizozemcev in drugih tujcev. Sicer nismo imeli največje sreče, ker je skoraj cel teden deževalo. Bilo je zelo mrzlo. Zadnji dan smo spali pri 9 stopinjah. Zelo blizu nas je bilo jezero, v katerem smo se kopali. Voda je imela 17 stopinj. Vsak večer se je v kampu nekaj dogajalo. Najbolj mi je bila všeč cirkuška predstava z ognjem. En dan smo si ob ognju pekli koruzo. Obiskali smo tudi Bled.

Počitnice sem zaključila z obiskom Istralandije na Hrvaškem skupaj z mamo, očetom in sestricama. Cel dan smo se vozili po toboganih. Z očetom sva preizkusila čisto vse tobogane. Zvečer smo obiskali še mesto Novigrad.

Preživela sem čudovite počitnice, ki so prehitro minile.

Anja Staroverški, 7.a

Predmetna stopnja

Letos sem šesti razred. To pomeni, da sem letos prvo leto na predmetni stopnji. Selimo se iz razreda v razred, za vsak predmet imamo drugega učitelja, razredničarko do devetega razreda in podobno.

Meni osebno je to zelo všeč. Najprej sem bila zelo živčna, ampak po prvem tednu mi je bilo že vse jasno. Počasi sem se privadila. Ker me je zelo zanimalo, kako je to všeč mojim sošolcem, sem naredila čisto kratko anketo. Ugotovila sem, da je večini vsem všeč, ker se selimo iz razreda v razred in ker hodimo od razreda do razred, ni pa jim všeč, ker imamo za vsak predmet novega učitelja in ker eni ne želijo hoditi po hodnikih naše šole. Letos smo dobili tudi nekaj novih predmetov kot so: tehnika in tehnologija, geografija in zgodovina. Meni se včasih zdi, da pouk zaradi tega ”pešačenja” mine dosti hitreje kot drugače. Naš šolski dan po navadi poteka približno takole:
Zjutraj ob 7.30 se nam začne pouk. Po navadi smo že vsi pred učilnico ob 7.25. Ko pride učitelj in se začne pouk, si pripravimo vse potrebščine in začnemo s poukom. Tako je vsako uro. Imamo 5, 6 ali 7 ur pouka. Vmes imamo še malico. Pouk imamo večinoma do 12.40. Nato imamo kosilo in gremo domov. Tako se naš šolski dan konča.

Iz razredne stopnje najbolj pogrešam istega učitelja za vsako uro in ničesar drugega. Res mi je zelo všeč tukaj!

Lep pozdrav do prihodnjič!

Žana Ivana Halužan Sagadin, 6. B

Tekma med počitnicami

Med počitnicami sem doživel veliko zanimivega. Bil sem na morju na otoku Viru, kampiral sem v Radovljici ob reki Savi ter obiskal tekmo NK Maribora.
Bila je tekma sezone, Maribor proti Astani iz Kazakstana in stadion je bil nabito poln. Veliko ljudi je hotelo priti na tekmo, zato je bila čakalna vrsta pred Vijolčno bajto zelo dolga. Na karte smo čakali štiri ure, komaj sem čakal, da jih dobim v roke. Na dan tekme je bilo vzdušje pred stadionom veselo, igrali so mali nogomet, bile so stojnice, risanje po obrazu, prodajale so se tudi še zadnje vstopnice. Nekateri so bili pijani že pred tekmo. Ko se je tekma pričela, sva se z očetom odpravila na stadion, kupila sva štiri karte,saj sva povabila še sosede,ki so z veseljem prišli. Tekma se je začela in Maribor je v dvanajsti minuti prejel gol,vsi smo mislili,da je že vse izgubljeno,nato pa je Maribor zadel,vsi smo se veselili. Na koncu je bil rezultat izenačen.
Čez en teden je bila povratna tekma v Kazahstanu in Maribor je izgubil ter se ni uvrstil v ligo prvakov. Prepričan sem,da bodo imeli več sreče prihodnje leto.

Nino A. Kukovec, 8.b

Tutti-frutti počitnice

Letošnje počitnice so bile zelo pestre. Že na zadnji šolski dan smo se s sošolkami zabavale na praznovanju mojega rojstnega dne. Čeprav mesec kasneje, je bilo to praznovanje najboljše doslej, najbrž tudi zato, ker smo se končno lahko brezskrbno zabavale. Pred nami so bili težko pričakovani počitniški dnevi.

Že naslednjega dne sem v teh počitnicah prvič pakirala kovčke, saj sem s sestrično odšla na dvotedenski jezikovni kamp v Anglijo. Po celodnevni vožnji in spoznavanju novih prijateljev smo se ustavili v Parizu. Naslednje jutro smo se podali v Disneyland. Vožnjo z vlakcem po Disney Villageu, skozi labirinte do znamenitega Disneyevega gradu, smo zaključili v Walt Disney Studios in se po razburljivem, a napornem dnevu vrnili na avtobus, da nas pelje do našega končnega cilja, do Abbeya. Do Londona smo se peljali s trajektom. V poletni šoli Abbey Collaguea smo se pogovarjali in sporazumevali v angleščini, saj smo bili udeleženci z različnih delov sveta. Spoznala sem veliko novih prijateljev, z nekaterimi sem tudi ohranila stike. Na Collageu je billo zmeraj zanimivo. Po jutranjem bujenju smo pozajtrkovali ter se odpravili v učilnico, kjer smo imeli pouk. Utrdila sem znanje angleščine. Pouku so sledile zabavne aktivnosti kot so zumba, karaoke in podobno. Ko se je zvečerilo, smo se odpravili v disko ali na kakšne druge zabavne igre. Deset dni je minilo kot bi mignil in že smo se poslavljali – slovenski udeleženci smo se podali za dva dni še na ogled Londona. Zame nepozaben je znameniti Big Ben, palača kraljice Elizabete in Tower Bridge, za popestritev smo odšli v Muzej Madame Tousard, žal pa nismo imeli dovolj časa za obisk londonske znamenitosti London eye. Upam, da ga bom nekega dne še obiskala in si tudi podrobneje ogledala London. Od angleške prestolnice smo se poslovili na letališču, kjer sem se prvič peljala z letalom. Dnevi doma so prehitro minevali. Skoraj nikdar mi ni bilo dolgčas, saj sem se videvala s prijateljicami, včasih sem pazila tudi mlajšo sestro, dokler se z družino nismo odpravili še na morje. Na Hvaru smo preživeli nekaj mirnih dni, kjer sem si čas krajšala z branjem. Počitnice smo zaključili z obiskom Bohinjskega jezera, kjer smo se kopali in obiskali nekatere gorenjske naravne bisere kot jer na primer slap Savica in dolina Voje.

Počitnice so minile kot bi trenil. Bile so zanimive, napete ter polne pustolovščin, predvsem pa zelo raznovrstne. Čaka me naporno šolsko leto, ko se bo zame zaključilo neko obdobje, zato upam, da bom kaj podobnega lahko izkusila tudi prihodnje leto.

Lara Weingerl, 9.a

Usodna ljubezen

Julija, hčerka Capuletova,
na zabavi je bila
in zagledala Romea Montegovega,
smrtnega sovražnika.

Romeo pritihotapi se
do balkona Julije,
sliši objokovanje
lepotice Capuletove.

Ljubezen vzklila,
sovraštvo ubila,
v cerkvi pri menihu se bosta dobila
in se poročila.

Ker Romeo prijatelju bil je vdan,
iz Verone bil je izgnan.
Julija je bila potrta,
čisto vase zaprta.

Menih Juliji stekleničko je podaril,
ki za 42 ur jo bo ubil,
pismo Romeu poslal,
da z zvijačo bo družino pretental.

Romeo pisma ni dobil,
s stekleničko strupa se ubil.
Julija se je zbudila
in na koncu se tudi sama umorila.

Lara Weingerl in Tija Bračič, 9.a

Dragi bralci našega novega šolskega glasila!

Korake ste lahko do sedaj brali samo na papirju in to se je spremenilo… Predstavljamo vam Korake na spletu, kjer bo lahko vsak videl naše članke, intervjuje, vstopili boste lahko v literarni kotiček, kjer boste lahko prebirali zgodbe in pesmi naših učencev, utrinke iz popotovanj in še in še…

Šola je vedno bila najpomembnejši medij za prenašanje bogastva tradicije z generacije na generacijo. Danes to morda velja še toliko bolj kot včasih, ker je zaradi razvoja ekonomije pomen družine kot nosilca tradicije oslabljen. Nadaljevanje in zdravje človeške družbe je torej še toliko bolj odvisno od šol.
~Albert Einstein

Iz zelo lepe misli, ki jo je napisal Albert Einstein, lahko ponosno povemo, da je tudi naša šola pomembna pri prenašanju bogastva tradicije iz generacije v generacijo, saj vsako leto priredimo trgatev in letos smo postavili tudi klopotec, kar sta pomembna dogodka na območju štajerske. O tem in še drugih pomembnih dogodkih boste lahko brali tukaj in skupaj nam lahko uspe, da bodo spletni Koraki postali ena izmed naših tradicij, ki jo bomo vedno znova nadgrajevali mladi novinarji in bo vam branje še bolj zanimivo.

Eva Zelnik, 8.a