Intervju: Tomaž Himelrajh

Tomaž Himelrajh obiskuje 7. a osnovne šole Duplek. Igra v šolskem bendu in tekmuje v taekwondoju. Z nami se je pogovarjal o svojih hobijih, uspehih in še čem.

S čim se ukvarjaš v prostem času?
Ukvarjam se z bobni in taekwondojem.

Razloži, kaj je to teakwondo.
 Taekwondo je borilna veščina, kjer uporabljaš roke in noge.

Koliko let se že s tem ukvarjaš?
Z bobni se ukvarjam tri leta, s taekwondojem pa eno leto.

Kje treniraš/vadiš?
Teakwondo treniram na Betnavi, bobne pa v šolskem bendu.

Ali ti je všeč, kar počneš?
Ja, zelo mi je všeč. Bobni, ker imam rad tolkala in hrupna glasbila, teakwondo, ker imam rad borilne veščine.

 Kakšen je tvoj največji uspeh?
Moj največji uspeh je bil, ko sem bil na državnem prvenstvu v Novi Gorici tretji.

Ali se s tem želiš ukvarjati v prihodnosti?
Seveda, saj me bobni in teakwondo zelo zanimata.

 Kakšen uspeh si najbolj želiš?
Pri teakwondoju si želim, da bi bil prvi na državnem prvenstvu.

 Ali se v družini še kdo ukvarja s športom?
Ja, moj ata.

 S čim se ukvarja?
Ukvarja se z atletiko.

 Koliko let se že s tem ukvarja?
Ukvarja se z atletiko približno že 30 let.

12. Ali ima že kakšne uspehe?
Ja, ima jih že veliko.
Prvi na svetovnem v Turinu na 100m.
Drugi na olimpijskih igrah v Španiji na 200m.
Tretji na olimpijskih igrah v Franciji na 200m.

Hvala Tomažu za kratek klepet in deljenje majhnih skrivnosti svojega življenja!

Sara Mohorko in Nina Pečar, 7. a

Intervju: Sianya Esquivel Esquivel

Deklica Sianya se je prejšnje leto preselila v Slovenijo iz Mehike. Rodila se je v Trstu v Italiji, nato se je preselila na Hrvaško in od tam v Mehiko. Iz Mehike je prišla sedaj v Slovenijo.

Iz katere države prihajaš?
Prihajam iz Mehike.

Pogrešaš prejšnjo solo in sošolce?
Ne, ker so me tam radi jezili.

Si bila vesela, ko si prišla v Slovenijo? Kako ti je všeč šola in sošolci?
Ja, sem bila. V redu, tukaj mi ne nagajajo toliko in je boljše.

Kaj je tvoja najljubša mehiška jed? Zakaj?
Tacosi. Ker ima različne sestavine, ki jih tukaj nimamo, na primer posebni čili. Sestavine za tacos so: koruza, čili, avokado, čebula in še nekaj sestavin.

Kaj so tradicionalne jedi v Mehiki?
Tacos, tortilije, chicarron, guakamole, pozole…….

Imaš kakšnega brata ali sestro? Kako jima je ime?
Imam brata po imenu Kin in sestro Metztli.

Katera je tvoja najljubša slovenska jed?
Potica, vseh vrst, ker je dobrega okusa.

Imate tradicionalna oblačila v Mehiki? Kako se jim reče?
»Vipil«, so ročno izdelana.

Ste imeli kakšne posebne prireditve v Mehiki?
Ja. Dia de Mortos, izdelovali in krasili smo mize. Spomnim se tudi, da je vsako leto 21. septembra na neki piramidi svetloba padala tako, da se je videla kača, ki ji pravimo pernata kača.

Kaj rada počneš v prostem času?
Delam nalogo, gledam TV in berem.

Kaj želiš postati po poklicu?
Tega pa še ne vem.

Hvala Sianyi za deljenje svojih malih skrivnosti!

Nika Petrišič in Larisa Vauhnik, 7.b

Vrabec in lastovka

Ko zjutraj sončni žarki posijejo na toplo to dolino,
lastovke in vrabci že pesmi pojejo.
Nikoli ne videla in nikoli ne slišala,
se vrabec in lastovka skupaj zaletita.
Že lastovka žvrgoli in se jezi: “O ti neroda nerodasta, le kaj si naredila, da z vrabcem si me skupaj zbila”.
A vrabec čivka nazaj: “To ni neroda in ne naključje, to je usoda, da s tako lepotico sem se skupaj zbil. Seveda jaz nisem kriv.”
Nekaj časa sta se pričkala in kregala, a potem sta le spregledala, da rada se imata.
Lastovka vrabcu žvrgoli: “Kaj če gnezdo si narediva in mešančke posvojiva”.
Vrabec se je strinjal.
In tako so meseci in meseci minevali in prišla je jesen.
Lastovka vrabcu dejala je: “Oditi bom morala v daljne, tople kraje, pridem nazaj pomladi. Do takrat ne pozabi, da ljubim te”.
In takrat je odletela. Minili sta zima in pomlad, ampak lastovke ni bilo nazaj. Vrabec s svojo družino čaka še sedaj, nikoli je ni izdal, vedno tej mešani ljubezni predan je ostal.

Prava ljubezen nikoli ne umre.

Melisa Zelenik, 7.a

Jastreb in črv

Črv je živel in si pesmico je pel.
Jastreb pa je priletel in si črvička zaželel.
Rekel mu je:”Hej, črviček!”
Črviček pa:”Oj, kakšen ptiček!”
Jastreb je rekel:”Pridi v moj dom.”
Črv pa:”Okej, zelo užival bom.
Jastreb, pridi dol,
da lahko bom splezal gor.”
Jastreb pa:”Že grem,
zabava je šele potem”.
Ko pride, reče: “Zdaj te bom pojedel.”
Črv pa si misli: »Ti kar, saj se boš prenajedel.«
Pojedel je črva in rekel: “Ni mi dobro, bruhal bom.”
Črv pa: “Jaz pa zadnji se smejal bom.”
In čez nekaj časa živ prileze iz trebuha.

Če nekomu hočeš slabo, se ti to vrne.

Rene Rajh in Luka Ciringer, 7.b

Na kožuhanju

Med vikendom smo bili na kožuhanju. Tam je bilo zelo veliko ljudi. Kožuha se tako, da vstran odtrgaš vse liste iz koruznega storža ali pustiš dva, da se koruza lahko obesi. Na koncu kožuhanja sem se igrala s prijatelji Alenom, Žanom, Žano,Luno, Lio, Tajo, Neli, Saro in z muckom Tačkom. Pripravili so nam večerjo. Po večerji smo se še malo igrali. Morali smo iti domov, ker je že bilo pozno. Tega dne ne bom nikoli pozabila, ker sem se naučila kožuhati.

Tia Horvat Zupančič, 3.a

Galjotov srečen konec

Nekoč je živel galjot, ki je vozil galejo. Svojo bitko proti kralju je izgubil in postal ujetnik na galeji. Od takrat naprej več ni videl svoje družine. Na galeji je prosil boga, da bi še enkrat prišel domov. Veter je galejo pognal k obali, kjer je galjot srečal mladeniča. Galjot je vprašal mladeniča, ali ve od kod je doma. Mladenič je vedel, da je iz bele Ljubljane, zato ga je galjot vprašal, kako gredo stvari doma. Mladenič mu je povedal, da se bo hči poročila, da bo sin postal duhovnik in da ima njegova žena že dolgo drugega moža. Galjot je bil vesel za sina in mu je podaril zlatnik. Za hčer je bil tudi vesel in ji je podaril zlat prstan. Za ženo je bil srečen, ker je nadaljevala svoje življenje in se poročila, zato ji je sporočil, da bo lahko srečna brez njega in se bo ubil. Sporočilo in darove je galjotovi družini prenesel mladenič, ki ga je srečal na obali.

Čez nekaj dni je mladenič prinesel sporočilo in darove galjotovi ženi v Ljubljano. Žena je bila srečna, ko je končno izvedela kaj se je zgodilo z njenim možem. Odprla je pismo, kjer je pisalo:

Draga Metka!
Verjetno ti je mladenič povedal, kaj se mi je zgodilo, zato se ne bom ponavljal. Leta so minila, a nisem niti za trenutek nehal misliti na tebe. Vedi, da te ljubim z vsem, kar imam in sem srečen za tebe, da si našla drugega moža in si srečna brez mene… Upam, da se tvoj mož lepo obnaša in, da si je hčer našla prijaznega fanta, ki jo bo cenil in ji bo zvest. Na sina pa sem zelo ponosen. Zraven pisma sem dal še darove, ki so moj blagoslov. Ugotovil sem, da ste brez mene lepo nadaljevali življenje in se niste oklepali preteklosti, zato se več ne bom vrnil domov. Jaz nimam več za kaj živeti in bom s svojim telesom nahranil ribe.
Večno tvoj, Peter

Žena je pismo prebrala in vlile so se ji solze. Galjota je še vedno ljubila in ga zelo pogrešala. Želela si je še zadnjič galjotu reči, da ga ljubi. Zlatnik je dala sinu, ki svojega očeta ni poznal, hčer pa je svojo zvestobo obljubila z očetovim zlatim prstanom. Minilo je kašno leto in odkar je Metkin mož Miha izvedel za galjota, je postal nesramen, nespoštljiv, nezvest, ni je več ljubil in ker otrok več ni bilo doma jo je pogosto pretepal. Metka je bila zelo nesrečna in upala, da galjot ni naredil samomora tako kot je napisal. Od Mihe se je ločila in se preselila na drug konec Ljubljane, a ker jo je zasledoval, se je preselila na obalo, kjer je začela iskati svojega Petra. Takrat si je Miha našel drugo ženo in je prenehal zasledovati Metko. Metka je v tem času poiskala mladeniča, ki ji je prinesel darove in pismo in ga vprašala, če ima kakšne novice o Petru. Mladenič ji je povedal, da je pred nekaj dnevi na obalo naplavilo galjotovo jakno s sliko svoje družine. Njegovega trupla še niso našli, zato je bila možnost, da se ni ubil ali pa, da so ga pojedle ribe. Metka je upala, da je Peter še živ in ga je iskala še naprej. Denarja ni imela, da bi najela koga, ki bi ji pomagal, zato so ji pomagali prijatelji, sin in hčera. Čez par mesecev je izvedela, da je Peter takoj za mladeničem naletel na starca, ki mu je pomagal preživeti in pozabiti na Metko. Starec mu je ponudil delo v njegovi ribarnici. Povedal mu je, da delo ni nekaj posebnega, ampak je plačilo dobro in vsi imajo radi njegove ribe, a ne more več delati odkar se je pičil na strupeni ribi in mu je roka ohromela. Galjotu se je starec zasmilil in je sklenil, da bo delal za njega. Metka se je res namučila, da je našla tega starca in njegovo ribarnico, ker je v tem času število ribarnic zelo naraslo. Ko je končno našla starčevo ribarnico, je izvedela, da je starec umrl. Ribarnica je bila zaprta. Nato je slučajno šla mimo nove ribarnice, ki je bila posvečena temu starcu in si je mislila, da jo je odprl kakšen starčev sorodnik, ampak jo je odprl Peter. V to ribarnico je šla po svoje kosilo in tam srečala svojo ljubezen življenja.

Peter je bil presrečen, da jo je videl in tako sta se ponovno poročila. Ribarnico sta vodila skupaj v spomin na starca, ki je pomagal Petru, da se ni ubil in da je zdaj spet srečen z njegovo Metko. Nato sta srečno živela do konca svojih dni.

Eva Zelnik, 8.a

Moje počitnice

Moje poletne počitnice sem preživela tako, da smo kampirali v kampu Menina in kampu Šobec.

V kampu Menina smo bili tri dni. Imeli smo lepo sončno vreme. Obiskali smo slap Savica v Logarski dolini. Najbolj všeč mi je bilo, ko sva se z mamo spustili po firefox-u v adrenalinskem parku.
Kamp Šobec je zelo velik in lep. V njem je bilo zelo veliko Nizozemcev in drugih tujcev. Sicer nismo imeli največje sreče, ker je skoraj cel teden deževalo. Bilo je zelo mrzlo. Zadnji dan smo spali pri 9 stopinjah. Zelo blizu nas je bilo jezero, v katerem smo se kopali. Voda je imela 17 stopinj. Vsak večer se je v kampu nekaj dogajalo. Najbolj mi je bila všeč cirkuška predstava z ognjem. En dan smo si ob ognju pekli koruzo. Obiskali smo tudi Bled.

Počitnice sem zaključila z obiskom Istralandije na Hrvaškem skupaj z mamo, očetom in sestricama. Cel dan smo se vozili po toboganih. Z očetom sva preizkusila čisto vse tobogane. Zvečer smo obiskali še mesto Novigrad.

Preživela sem čudovite počitnice, ki so prehitro minile.

Anja Staroverški, 7.a

Predmetna stopnja

Letos sem šesti razred. To pomeni, da sem letos prvo leto na predmetni stopnji. Selimo se iz razreda v razred, za vsak predmet imamo drugega učitelja, razredničarko do devetega razreda in podobno.

Meni osebno je to zelo všeč. Najprej sem bila zelo živčna, ampak po prvem tednu mi je bilo že vse jasno. Počasi sem se privadila. Ker me je zelo zanimalo, kako je to všeč mojim sošolcem, sem naredila čisto kratko anketo. Ugotovila sem, da je večini vsem všeč, ker se selimo iz razreda v razred in ker hodimo od razreda do razred, ni pa jim všeč, ker imamo za vsak predmet novega učitelja in ker eni ne želijo hoditi po hodnikih naše šole. Letos smo dobili tudi nekaj novih predmetov kot so: tehnika in tehnologija, geografija in zgodovina. Meni se včasih zdi, da pouk zaradi tega ”pešačenja” mine dosti hitreje kot drugače. Naš šolski dan po navadi poteka približno takole:
Zjutraj ob 7.30 se nam začne pouk. Po navadi smo že vsi pred učilnico ob 7.25. Ko pride učitelj in se začne pouk, si pripravimo vse potrebščine in začnemo s poukom. Tako je vsako uro. Imamo 5, 6 ali 7 ur pouka. Vmes imamo še malico. Pouk imamo večinoma do 12.40. Nato imamo kosilo in gremo domov. Tako se naš šolski dan konča.

Iz razredne stopnje najbolj pogrešam istega učitelja za vsako uro in ničesar drugega. Res mi je zelo všeč tukaj!

Lep pozdrav do prihodnjič!

Žana Ivana Halužan Sagadin, 6. B

S šolskimi Koraki v nov dan…