Rada te imam mami, mamica,
najboljša si vedno zame bila.
Ti rožo podarim
in se nasmejim,
saj rada me imaš,
in to tudi priznaš.
Vesela sem, da te imam,
da vidim te vsak dan.
Ajda Rojko in Lia Horvat Zupančič, 6.a
Pisma županu
Spoštovani gospod župan!
Naša gramoznica je zelo lep kraj, kjer se rada sprehajam . Moti me to, da ribiči ne odnesejo smeti za sabo, tam celo prenočijo, hodijo na stranišče kar za drevesa, se vozijo z avti okoli ribnikov in tako uničujejo in onesnažujejo gramoznico. To bi lahko preprečili tako, da bi več-krat prišel nadzornik, ki bi delil kazni, ribičem pa ne bi pustil prenočit. Moti me, da od postaje Slanič do postaje Križ ni javne razsvetljave. To bi lahko takoj popravili in to tako, da bi postavili svetilke.
Neža Lonec, 4.a
Za župana Mitjo Horvata!
Dragi župan Mitja Horvat, želim si, da bi v Sp. Dupleku naredili paint-ball. Otroci bi se zabavali. Med vikendom bi se odprl ob 18.00. Vsak bi dobil luč in puško. Ena karta za eno uro bi stala 5€, karta za dve uri bi stala 10€. Vsi otroci bi bili zelo veseli, zato vas prosimo, če bi nam to omogočili.
Jan Korošec, 4.a
Pustna povorka
V soboto, 25.2.2017, je v Dupleku potekala pustna povorka.
Ta dan je bil poseben še posebno za vrtec, saj so se potegovali za vpis v Guinnessovo knjigo rekordov. Izdelali so več kot 250 ročno izdelanih mask gasilcev. V povorki so se predstavili prvi.
In že je sledila šola Duplek, ki so bili domine.
S traktorjem so se pripeljali naši mornarji.
Videli pa smo lahko tudi dravske vile in povodnega moža.
Sledila sta ponorela mama in njen dojenček.
Naslednji so bili vinogradniki.
Obiskal pa nas je tudi živalski vrt, ki je zmagal in dobil nagrado.
Videli smo še turistično društvo Splavarjev in Rancarjev.
Zadnji so bili dimnikarji s hišico sreče.
Vse maske so bile zanimive, celo tiste, ki niso nastopale. Upam, da se vidimo ponovno drugo leto.
Lia Horvat Zupančič, 6.a
Gozdna pustolovščina (dramska igra)
Igrajo:
Metuljčica Naja
Hrošč Tine
Hrošč Tone
Hrošč Luka
Hrošč Luna
Hrošč Tina
Hrošč Maja
Hrošč Tara
Hrošč Matilda
Hrošč Tilda
Hrošč Mija
Petelin
Uharica
Sinička Marička
Kača Zvijača
Lisica Tatica
Petelin: Kikiriki, kikiriki zbudite hitro se vsi!
(Hrošči pridejo na oder, od vsega začetka pa metuljčica leži na odru kot, da je mrtva.)
Pesem, ki jo zapojejo Hrošči:
Dobro jutro vsem, ki so se že zbudili. Dobro jutro vsem, ki so se že spočili.
Hrošč Tine: Dobro jutro petelinček.
Hrošč Tara: Hej!
Hrošč Luna: Dobro jutro.
Hrošč Tone: Zdravo..
Hrošč Maja: Dobro jutro vsem.
Hrošč Mija: Hej, kako ste kaj?
Hrošč Tilda: Malce razigrano, drugače zaspano.
Hrošč Tina: (Jezno) Vredu, čeprav sem spala na tleh pred vrati, na mrzlem!
Hrošč Luka: Tisto si bila ti? Mislil sem, da nas bodo okradli, pa sem manjše luknje ter luknjo, ki ji ti praviš vrata dal liste in jagode.
Hrošč Matilda: Oooou, potem pa mi oprosti, da sem te malce poškropila. (Se skrije za drugimi)
Vsi razen Matilde: S čem pa?
Hrošč Matilda: Mislim, da nočete vedeti..
Hrošč Tina: (Jezno) Na mene si… si… se…! Moram se iti okopati! (Steče v zaodrje)
Petelin: No, pa je odšla.
Hrošč Tara: In kakšen dan ali dva je ne bo iz ribnika.
(Nato se malce igrajo in Tone opazi)
Hrošč Tone: Glejte nekaj se premika.
(Metuljčica se začne premikati in nekaj momljati)
Vsi: Kje?
Hrošč Tone: Tam. (pokaže na metuljčico, ki se prebuja)
Hrošč Luna: Kaj pa je to?
Vsi hrošči: Ja, kaj je to? (Pogledajo Petelina)
Petelin: Sklepam po krilih, dveh tipalkah ter dveh zadnjih nogah, da je metulj.
Hrošč Tine: Zbudil se je! (Vsi pogledajo metuljčico)
Metuljčica: (Se vstane, pogleda okrog in zagleda hrošče in Petelina) Pozdravljeni, sem metuljčica Naja. Prihajam iz Cvetličnega polja.
Vsi razen metuljčice: Kaj pa delaš tukaj?
Metuljčica: No izgubila sem se napoti k Čarobnem jezeru.
Hrošč Mija: Ali lahko gremo s teboj?
Vsi razen metuljčica: Prosim? (Pogledajo jo z žalostnimi obrazi)
Metuljčica: Če že prosite… Lahko.
Vsi razen metuljčica: Jej, juhuhu, k čarobnem jezeru gremo!
Metuljčica: Pod enim pogojem.
Vsi razen metuljčica: Katerim?
Metuljčica: Če me lahko Petelin nese en krog.
Petelin: Bom samo, da lahko gremo s teboj.
Hrošč Matilda: Gremo hrošči, hitro po stvari za v naravo.
Vsi hrošči: Ja, pojdimo! (Stečejo iz odra)
Petelin: Si pripravljena Naja?
Metuljčica: Na kaj?
Petelin: Na krog okrog drevesa. Na mojih ramenih.
Metuljčica: No pa pojdiva. (Odideta na Petelinovih ramenih, na oder pa prideta Lisica Tatica in Kača Zvijača.)
Lisica: Si jih slišala, da gredo do Čarobnega jezera?
Kača: Sem, Lisica tatica, sem.
Lisica: Torej kakšen je načrt Kača Zvijača?
Kača: Greva na Bahame in se dolgo ne vrneva.
Lisica: Mislila sem kaj bova naredili z njimi?
Kača: O, sledili jim bova, do jezera ter jih začeli obmetavati s paradižniki. (Zloben smeh) Hahahaha.
Lisica: Zdaj vem, zakaj so te vrgli iz tatinske tolpe.
Kača: Zakaj?
Lisica: Ker si zabita kot klovn!
Kača: Ne, pa nisem!
Lisica: Ja, pa si!
Kača: Ne, pa nisem!
Lisica: Ja, pa si!
Metuljčica: (Skriva se za drevesom in prisluškuje z dolgo palico na kateri je nataknjena nogavica, v roki pa drži čokolada za telefon) (Kihne) Ačih.
Lisica: Kača Zvijača si slišala?
Kača: Kaj pa?
Lisica: Ja to?
Kača: Kaj pa?
Lisica: Nekdo je kihnil.
Kača: Res?
Lisica: Zakaj pa ne bi bilo res?
Kača: Zato.
Lisica: Zakaj?
Kača: Zato.
Lisica: Nehaj že! Nehaj! Imam načrt kako bova to osebo izsledili. (Lisica začne Kači šepetati na uho)
Kača: Ni slab načrt, veš kako pa bi bil še boljši?
Lisica: (Mirno) Ne.
Kača: (Veselo) Vključiva lahko paradižnike.
Lisica: Ne! Ne! In ne! Zdaj pa začni.
Kača: Kaj?
Lisica: Najin načrt izpolnjevati.
Kača: O, no prav. Neee vrti se mi! (Pade na tla)
Lisica: Na pomoč, padla je, na pomoč, na pomoč!
Metuljčica: (Se pokaže izza drevesa) Hitro podaj mi tisti vrč vode.
Lisica: Samo malo, zelo je težak. (Poskuša ga dvigniti, a ga položi nazaj na tla, potem pa iz tal vzame vrv ali lisice in jo zaveže oz. pripne medtem pa se kača vstane in začne smejati)
Metuljčica: Na pomoč, na pomoč!
Lisica in Kača: Tukaj ni nikogar in ne bo te slišal! (Zloben smeh) Hahahaha!
Sinička: Ime mi je Marička in pišem se Sinička. Imam ogrinjalo in veliko ogledalo! Sem super junakinja in imam pomočnico Uharico. (Uharica pride na oder)
Sinička in Uharica: Zdaj preštejeva do tri in če ne bosta odšli še žal vama bo. (Počasi) Ena, dva (Hitro) tri! (Med štetjem Lisica in Kača pobegneta, odideta iz odra)
Uharica: Ime mi je uharica in sem sova. Zdajle pa še ti povej svoje ime.
Metuljčica: Ime mi je Naja in (Pridejo na oder hrošči in Petelin) to so moji novi prijatelji.
Petelin: Sem Petelin in vsako jutro hrošče zbudim.
Hrošč Tine: Sem hrošč Tine in sem najbolj pogumen. (Na tleh zagleda majhnega pajka in začne kričati) Aaaaaa! (Objame enega od hroščev) No sem najlepši.
Hrošč Tone: Sem Tone in sramujem se svojega brata. (Pokaže na Tineta)
Hrošč Luka: Sem hrošč Luka.
Hrošč Tina: Sem Tina najstarejša med hrošči.
Hrošč Maja: Ime mi je Maja Marjetica Marjanca Marija Marjetka prva. Ampak kličejo me Maja.
Hrošč Luna: Ime sem dobila po večerni zvezdi.
Sinička: Torej si Luna.
Hrošč Luna: Ja.
Hrošč Tara: Ime mi je Tara.
Hrošč Matilda: Starša sta me imenovala po njuni im moji najljubši knjigi Matilda.
Uharica: To je tudi moja najljubša knjiga.
Hrošč Tilda: Res? Moje ime je Tilda.
Hrošč Mija: Jaz pa sem Mija.
Sinička: Z j-jem ali brez?
Hrošč Mija: Z j-jem.
Metuljčica: Zdaj, ko smo se predstavili lahko gremo na pot.
Sinička in Uharica: Kam pa pojdete?
Petelin: Do čarobnega jezera.
Sinička in Uharica: Ali lahko pojdeva z vami?
Vsi razen Siničke in Uharice: Ja, lahko.
Metuljčica: Pojdimo, da bomo do večera tam.
(Hodijo po odru sem ter tja in hrošči rečejo)
Vsi hrošči: Sploh kdo pozna pot?
Sinička: Mislila sem, da jo metuljčica pozna.
Metuljčica: Ja sem mislila, da jo pozna petelin.
Petelin: Nehajmo obsojati drug drugega in poglejmo na zemljevid.
Metuljčica: Hrošči ali imate zemljevid?
Hrošči: Ja, imamo.
Hrošč Tina: Samo malo, da ga najdem. (Začne brskati po torbi.) Ne najdem ga.
Hrošč Tine: Naj jaz pogledam. (Začne brskati po torbi, a ga prekine Lisica, tako, da zemljevid skrije za hrbet.)
Lisica: Iščete tole? (Pokaže knjigo Zemljevid)
Uharica: (Začudeno) Kako si ga dobila?
Lisica: Ime mi je Lisica Tatica, (pokaže na Kačo) njej pa Kača Zvijača.
Sinička: Ja to je res, to pa ne pomeni, da si vzela Zemljevid.
Kača: Če pa piše Zemljevid.
Hrošč Tine: To je moja najljubša knjiga.
Petelin: Naslov Knjige pa je Zemljevid.
Lisica in Kača: Upsala!
Lisica: Beživa, hitro!
Pesem, ki jo zapojeta Lisica in Kača:
Tecite, tecite kar vas nesejo noge, toda naju ujeli ne boste, hehehe!
(Med pesmijo hrošči vsako možno pot za pobeg zakrijejo.)
Metuljčica: Vrni Tinetu knjigo.
Lisica: Bom, bom. (Poda mu knjigo)
Sinička: Kača Zvijača in Lisica Tatica aretirani sta zaradi ugrabitve ter tatvine.
Uharica: Zdaj vaju bova odpeljali v zapor za dobrih petnajst let, po sreči dvajset.
Lisica in Kača: (Glasno, jezno) Neeee!
Sinička: Lepo vas je bilo spoznati Petelin, Metuljčica Naja, Tine, Tone, Luka, Luna, Tina, Tara, Matilda, Tilda in Mija.
Vsi: Enako, enako.
Sinička in Uharica: Adijo, lepo se imejte.
(Lisica in kača se nočeta premikati, a Sinički in Uharici ju le uspe spraviti iz odra.)
Metuljčica: Pa poglejmo, kje je čarobno jezero. (Petelin vzame zemljevid in gleda ter gleda.)
Petelin: Nikjer ga ne vidim. (Pogleda še metuljčica.)
Metuljčica: Jaz tudi ne. ( Vsi hrošči pogledajo zemljevid.)
Hrošči: Ni ga.
Metuljčica: Ampak, če so mi povedali, da obstaja Čarobno jezero. Potem pa sem se malce zasanjala in slišala le gozdna pustolovščina z novim prijatelji.
Petelin: To se je zgodilo. Kaj si slišala morda kje je, kakšno je?
Metuljčica: (Malo razmišlja in pove) Obkroženo z drevesi in ima slap.
Hrošči: Še kaj?
Metuljčica: Je v gozdu Lonec se mi zdi.
Hrošč Tara: Misliš Konec.
Metuljčica: Ja, ja.
Hrošč Tilda: Je morda pod hribom?
Metuljčica: Je, ja, kako veš?
Hrošč Tone: To je jezero, ki je malce naprej od starega hrasta. Vse ustreza tvojemu opisu.
Metuljčica: Ali je jezero res čarobno?
Hrošč Tina: Če s tem misliš kopanje, igranje ter pitje vode je res.
Petelin: Žal mi je, da nisi našla takega jezera kot si želiš.
Vsi hrošči: Nam je tudi žal. Hoteli smo te videti kako vesela boš, ko bi našla pravo Čarobno jezero.
Metuljčica: Nisem našla Čarobnega jezera, ampak sem našla nove prijatelje, kar pa tudi nekaj šteje.
Lia Horvat Zupančič
MOJE ZIMSKE POČITNICE
Moje počitnice so bile super. Začele so se z igranjem in zabavanjem.
Prvi dan smo z družino skupaj odšli na sprehod, na katerem smo videli živali, kot so: osli, konji, ovce in psi. Ko je na vrsto prišel ponedeljek, sta na obisk prišli Kaja in Ajda, ki sta pri nas prespali. Reševale smo kvize, bile na šolskem igrišču in zvečer taborile ter imele pižama party. Zjutraj smo se hitro zbudile. Pojedle smo zajtrk in se malo poigrale. Za tem je Ajda morala domov. S Kajo smo bile zunaj, si podajale žogo in se vozile s kolesi. Ko smo pojedli kosilo, smo odšle na šolsko igrišče. Tam so bili Gal, Maj in Luka. Zraven so imeli pištole z umetnimi naboji, s katerimi so nas streljali. Odšle smo domov in na računalniku igrale igrice. Kasneje je po Kajo prišla mama. Morala je iti domov.
V sredo dopoldne smo šli nakupovat, popoldan pa smo počivali. Naslednji dan sva sestro Tajo odšli prespat k babici in dediju. Sestra Lia pa je šla prespat k Ajdi. Skupaj z babico in dedijem smo odšli na Pohorje. Tam smo se vozili z gondolo. Iz gondole smo videli, kako so se nekateri smučali. Nato smo se še odpravili na sprehod. Ko smo se vrnili domov, k babici in dediju, je babi skuhala kosilo, midve s Tajo pa sva na sprehod peljali stričevega psička. Ko smo pojedli kosilo, sem z dedijem igrala šah in remi. Zvečerilo se je in odšli smo spat. Naslednji dan smo odšli v akvaterarij. Videlo smo veliko živali. Ko smo prišli domov, smo pojedli kosilo in šli gledat TV. Čez nekaj časa sva s Tajo morali domov.
V soboto sem vadila predstavitev za šolo in popoldan smo šli na pustno povorko v Duplek, ki mi je bila zelo všeč. Zadnji dan počitnic sem se učila, nato smo odšli pustovat na Ptuj. Ko smo se vrnili domov, sem si pripravila šolsko torbo in odšla spat.
Počitnice so bile predolge in pogrešala sem že prijateljice ter učiteljico.
Tia Horvat Zupančič, 4.a
Ljubezen (akrostih)
Iskrenost se ceni,
Nikoli ne laži,
Skrivnosti se ne izda,
Ena in edina si,
Ko te pogledam, se ne zavedam, da
Ti si moja ljubezen.
Erik Žižek, 7. b
Ljubezen
Ljubim te, močna beseda,
ki ima dva pomena.
Je velika kot skala iz leda.
Ubere veliko poti,
da se razplamti med ljudmi.
Bi človeku povedal, da ljubiš ga?
Ena ali dve besedi sta dovolj
za radost tvojo in mojo.
Ena beseda pa včasih ni dovolj.
Nikoli pa ne reci ”Ljubim te”
tistemu, ki rad nima te.
Lea Živko, 7. a
Otroški parlament
V sredo, 15. februarja 2017, je na naši šoli potekalo srečanje otroškega parlamenta, ki so ga pripravili Rene, David, Milan, Anej, Žan, Alen, Miha, Lan, Aljaž, Jure in Tibor pod vodstvom učiteljice Valentine.
Člani šolskega otroškega parlamentaČetrto uro smo se zbrali v glasbeni učilnici, ki so jo že prej pripravili za dogodek. Posedli smo se na stole in ni manjkalo ne judoistov, ne predsednikov ter podpredsednikov šolske skupnosti. Srečanje je začela učiteljica Valentina, ki nam je predstavila program, kateri se je povezoval s talenti ter cilji. Nato smo prebrali nekaj spisov Jaz čez 20 let, ki so že objavljeni v spletnem glasilu Koraki. Sledila je krajša predstavitev o življenju Samie in Lindsey.
Jure in Tibor sta nam pokazala svoja talenta: igranje nogometa in harmonike.
David in Luka sta nam pokazala nekaj vozlov in povedala kako preživeti v naravi.
Predsednika šolske skupnosti Žak in Nino sta nam predstavila nekaj predlogov, ki so jih napisali učenci, da bi izboljšali šolo. Vključevali so dneve z starši, oziroma da bi za en dan starši namesto nas prišli v šolo, več ur športne vzgoje ali športnih dni, …
Imeli smo tudi dva posebna gosta. Judoistko Kristino Vršič, ki je članica kluba Duplek in judoista Roka Drakšiča iz kluba Sankaku Celje. Lahko smo ju vprašali karkoli o judu ter njuni karieri in na vsa vprašanja sta z veseljem odgovorila. Kakšno vprašanje pa so odgovorili tudi judoisti kluba Duplek.
Srečanje se je končalo pred načrtovano uro, tako da smo se vsi učenci vrnili k pouku, člani parlamenta pa so pospravili učilnico.
Lia Horvat Zupančič, 6.a
Intervju z učiteljico Natalijo Kušar
Učiteljica Natalija Kušar poučuje kemijo na OŠ Duplek, na OŠ Korena pa tudi biologijo in naravoslovje. V sproščenem klepetu sva izvedeli kar nekaj majhnih skrivnosti.
1. Kako dolgo že učite na tej šoli? Ste prej poučevali še na kateri drugi šoli?
Na tej šoli učim približno 20 let, prav tako na OŠ Korena. Učila sem že na Osnovni šoli Maks Durjava v Mariboru, osnovni šoli v Framu in štiri leta na šoli Bratov Polančičev.
2. Kako dolgo pa učite na Osnovni šoli Korena?
Enako kot na tej šoli, torej 20 let.
3. Zakaj ste se odločili za ta poklic?
Mislim, da imam dobro razvite socialne veščine z otroki, delo z mladostniki mi je blizu.
4. Katero snov najraje učite in katero snov se najraje učijo učenci?
Situacija se spreminja iz leta v leto, težko je reči, kaj se učenci najraje učijo. Velikokrat imam občutek, da to, kar učim, učence dolgočasi. Najraje pa imajo poskuse, sploh če ni treba nič reševati.
5. Vam je bila kemija vedno tako lahka, kot vam je zdaj?
Ja, mi je bila.
6. Kakšne ocene ste imeli v osnovni in srednji šoli pri kemiji?
V osnovni šoli sem imela štiri, v srednji šoli pet, maturirala pa sem z desetko.
7. Kakšne imate izkušnje z učenci prejšnjih generacij?
Predvsem dobre, ko srečam učence prejšnjih generacij na cesti, me vedno pozdravijo.
8. Kaj pa vas pri učencih najbolj moti?
Neiskrenost, vulgarnost.
9. Kaj bi počeli, če ne bi bili učiteljica?
Bila bi knjižničarka, ker zelo rada berem.
10. Kateri dogodki iz prejšnjih let se vam bodo za vedno vtisnili v spomin?
Enkrat smo dokazovali vsebnost beljakovin in sem si pred poskusom oprala epruvete, vendar za ta poskus ne smejo biti mokre. Nisem dobro preverila in je bilo še malo vode v eni od epruvet. Med poskusom je vsebino epruvete pognalo proti blizu stoječi deklici in to v bližino očesa. Na srečo se ni zgodilo nič slabega, ampak mi bo ta spomin za vedno ostal v mislih. Nepozabna izkušnja bo pa vedno zaključni izlet v Gardaland z generacijo 1998, ko so si učenci kupili vodne pištole in se z njimi streljali. Pod pretvezo, da moramo pištole zapleniti, smo jim učitelji vzeli pištole in jih napolnili z vodo ter začeli špricati otoke in tudi drug drugega.
11. Kaj hočete sporočiti bralcem našega glasila?
Največje veselje je to, da greš v službo in domov z istim veseljem.
Učiteljici Nataliji se najlepše zahvaljujeva za prijaznost in ji želiva še veliko uspehov in zadovoljstva.
Nika Petrišič in Larisa Vauhnik, 8. b
Ljubezen
V mladosti ljubezen je čudna stvar,
A, kaj moreš, ko pa pride tak kar.
Le poglej to ljubezen ali bolezen.
Ej, ljubezen pa res ni bolezen, če imaš nekoga rad.
Nikoli ni prepozno za ljubezen, pa tudi če nisi več mlad.
Tejle naši ljubezni so posvetili tudi praznik.
Imenuje se valentinovo, ki te zadane v peto Ahilovo.
Na ta dan si podarimo vrtnice in čokolade,
Ob katerih nas ponese v čase mlade.
Valentinovo, ljubezen ali bolezen,
Oh, vsi ti problemi, ljubezen, bolezen.
Žana Ivana Halužan Sagadin, 7. b