Šolski Prešernov natečaj: Papirnata letala

»Prosim!« poskusim že stotič. »Ne.« »Zakaj? Nič mi ni!« »Mack, umiraš!« »Saj vem. Ni me treba prepričati!« Odkar je izvedel, da imam raka na pljučih in da so mi dnevi šteti, mi to kar naprej ponavlja. Želi, da bi bila močnejša od njega. Noče se sprijazniti z dejstvom, da njegova mala deklica ne bo živela večno. »Zakaj si potem tako želiš ven?« »Ne razumeš? Vedno praviš, da se moraš počutiti živo, če hočeš živeti. Želim izkoristiti zadnje trenutke.« Ljudje govorijo eno, delajo pa drugo. Kako ironično. »To sem jaz. To je moje življenje.« »Vem, zato ga moraš varovati.« Ne bom ga prepričala. Ujeta sem v hiši. V moji bledi, dolgočasni podrtiji, napolnjeni s prahom.

Počasi se obrne. »Mack, nočem te izgubiti.« Odide. Počutim se krivo. Vedno se je trudil zame, jaz pa ga ignoriram.
Odprem vrata balkona in stopim na stol. »Justin!« Zavese na oknu sosednje hiše se dvignejo. »Hej.« »Počakaj trenutek.« Z mize poberem list papirja in nanj nakracam par besed. Iz njega oblikujem malce deformirano papirnato letalo in ga vržem proti njemu. Seveda mi to ni uspelo. Letalce je zadelo steno in padlo v sneg. »Življenje ni pravljica,« se mi je nasmehnil. Stekel je ven in ga pobral. Razgrnil je list. »So ti dovolili?« je posmehljivo vprašal. »Ne.« »Si prepričana o tem?« »Ne.« Odkimal je z glavo, nato pa prasnil v smeh: »Čez pet minut pred mojo garažo.«

Pol ure kasneje sva že sedela v njegovem avtomobilu. »In kam pravzaprav nameravava iti?« »Ne vem še.« »Mack?« Pogledam ga. Zazrem se globoko v njegove oči. Temno rjave z zelenimi pegami. Prime me za roko. »Skupaj sva v tem.« Naslonim se na sedež. Globoko vdihnem in zamižim. Kaj vse bi lahko počela, če bi bila taka kot vsi, če ne bi bila drugačna.

Avto se ustavi. Skozi zarošeno steklo se svetlikajo topli sončni žarki. Vse naokrog je snežno belo. »Tu sva,« oznani. Stopi ven in mi odpre vrata. »Imaš kakšno željo?« »Ne vem, če sploh kaj zmorem. Saj veš, lahko umrem.« Zadnjo besedo sem povedala počasi, da bi se mu vtisnila v njegovo veliko glavo in ga preganjala. Očitno rada dražim druge. Ampak Justin le privzdigne obrv in me porine v sneg. »Mack Mcallister, živi!« Podal mi je roko in me dvignil. »No, kaj bova počela?« sem vprašala. »Drsala bova,« reče in se obrne proti zaledenelem jezeru. »Nimava drsalk,« pokažem na noge. »S čevlji.« Prepričal me je.

»Zakaj si sploh tu, z mano? Ne bi ti bilo treba priti.« »Veš, včasih te je res težko prenašati. Prišel sem zato, ker te imam rad. Vem, koliko ti pomeni svoboda in zato sem tu. Tebi na uslugo.« »Nisem vedela, da se rada drsam.« »V bistvu le hodiva po ledu. In to si prvič počela pred petimi minutami.« »Veš, veliko zabavnejši si, ko molčiš.« In je. Molčal in se nasmihal. Ravno takrat pa se je od zadaj zaslišal pok. Zaprepadeno me je pogledal in se v istem hipu ustavil. »Mack, ne premikaj se!« Bila sva sredi jezera. Popolnoma sama. Led pred nama je počil. Nekaj vode je pljusknilo na površje. »Ne premikaj se!« je ponovil. Razpoka se nama je hitro bližala. Še trdneje sem ga objela. Moje dihanje je postalo vse sunkovitejše in nenadzorovano. »Vse bo v redu,« je še izdavil, preden so se tla pod nama vdrla. Ledeno mrzla voda naju je posrkala vase. Vse pred nama se je krušilo. Nisva imela izhoda. »Potrpi še malo.« Njegov glas ni bil več tako odločen, bil je tih in prestrašen. »Uspelo nama bo. Zdrži.« Oprijel se je za debel kos plavajočega ledu in se povzpel nanj. »Primi se!« Potegnil me je iz vode.

Tresla sem se. »Oprosti,« sem dahnila. Objel me je, nato pa pobral. Sedela sva na mehkem snegu. Tiho. »Hvala,« sem končno izustila. »Zakaj?« »Zato, ker si.« Spogledala sva se in začela smejati. »To je bila slaba ideja,« je rekel, medtem ko si je iz las pobiral koščke trave. »Najslabša.« »Samo malo.« Stekel je k avtu in v predalu našel košček papirja. Iz njega je naredil majhno letalce in mi ga vrgel. Razgrnila sem list in prebrala stavek. »Ja, prav imaš, še sem živa.«

Mia Miholič, 8. b

Športni dan – tek na smučeh

 V torek, 5.2.2019, smo učenci od 6. do 9. razreda na OŠ Duplek imeli zimski športni dan.
Učenci so lahko izbirali med smučanjem, plavanjem, drsanjem in tekom na smučeh. Tisti, ki so šli smučat in tisti, ki smo šli na tek na smučeh, smo se zbrali že ob 7. uri zjutraj. Na avtobus smo naložili osebne stvari in smučke ter se odpravili proti Rogli. Vozili smo se dobro uro, ko smo končno prispeli.
Razdelili smo si malico in se odpravili proti hotelu Natura. Tam smo si obuli čevlje za tek na smučeh, pomalicali ter se opremili za tekanje. Tekali smo približno eno uro, nato pa smo zopet šli na malico. Odtekali smo približno 15 kilometrov tekaške proge.
Ob koncu, ko smo bili že vsi utrujeni, smo očistili sneg iz smuči ter se preoblekli in odšli proti parkirišču. Tam nas je čakal avtobus, s katerim smo prej prišli, ter se odpeljali proti naši šoli. Ko smo prispeli, smo si razdelili smuči ter odšli domov.
 
Erik Žižek, 9.b

Športni dan – drsanje in pohod

V torek, 5.2.2019, smo imeli učenci šestih, sedmih, osmih in devetih razredov športni dan. Izbirali smo med tremi zimskimi športi in plavanjem. Midve sva izbrali drsanje.

Ko smo se okoli pol osme ure zjutraj zbrali vsi drsalci, smo z avtobusom krenili v Maribor. Ustavili smo se pred Prvo gimnazijo, kjer stoji prelepo drsališče. Piko na i mu doda zanimiva oblika. Takoj za tem, ko smo si obuli drsalke ter na glavo nadeli čelade, smo stopili na led. Vozili smo se z medvedki ter tekmovali, kdo bo prej prevozil celotno drsališče. Drsali smo se dobro uro. Ko se je iz pohoda na Piramido Maribor vrnila 2. skupina, smo se zamenjali. Nas je čakal pohod do kapelice na vrhu hriba, oni pa so bili na vrsti, da izkusijo čarobnost ledu. Že po prvih nekaj metrih so bili nekateri utrujeni. Spraševali so, koliko je še do vrha, če lahko gremo po bližnjici, če bi se lahko obrnili in šli nazaj,… Ampak, kljub vsem problemom, nam je uspelo. Na vrhu smo si oddahnili ter uživali ob pogledu na Maribor. Nekateri smo poiskali tudi Duplek, toda še zdaj nismo prepričani, če je tisto res bila naša občina. Po fotografiranju ter upanju na uresničitev želja smo se podali nazaj k drsališču. Med potjo smo obkrožili še ribnik ter pozdravili vrstnike iz OŠ Korene. Dan smo zaključili s povratkom domov.

Ta dan je navdušil tudi tiste, ki niso ravno športni tipi. In veste kaj? Ta športni dan je bil zares zimski. Proti koncu nas je celo presenetil sneg.

Lia Horvat Zupančič in Ajda Rojko, 8.a

Zimski športni dan

V torek, 5. 2. je za učence od šestega do devetega razreda potekal športni dan. Lahko smo izbirali med štirimi različnimi dejavnostmi, smučanjem, drsanjem, plavanjem ter tekom na smučeh. Jaz sem se odločila za drsanje.

Zjutraj smo se zbrali pred šolo in tam pričakali avtobuse, ki so nas odpeljali na drsališče pred prvo gimnazijo. Prostor je bil odprt, oblikovan v stezo. Najprej smo si obuli drsalke ter na glavo poveznili čelado. Nato smo lahko uro in pol drsali. Za nekatere je bila to prva taka izkušnja, drugi so to počeli že večkrat, a prav vsi smo se zabavali. Na koncu smo drsalke odložili na stran ter se odpravili na piramido. Tam smo si ogledali Maribor še iz zraka. Imeli pa smo še nekaj časa, zato smo obhodili še ribnik.

Športni dan je bil zagotovo nepozaben in upam, da ga drugo leto zopet ponovimo.

Mia Miholič, 8. b

2. svetovna vojna

Življenje je lepo, se strinjaš?

Ampak včasih ni bilo tako,

v taboriščih garali so hudo,

no, naj vam povem zgodbo to…

Preden Hitler prišel je na oblast,

vsak človek imel je svojo čast,

živel je tako, kot je hotel,

ampak nato Hitler je znorel.

Duševno bil je nižje,

vendar mnogi ljudje ga niso znali pogledati pobližje,

strastno ljudem je govoril,

kako rad bi cel svet osvojil.

Naj vam povem,

kakšno nesrečo prinesel je ljudem.

Žena in mož sta se zaljubila,

hitro otroka sta dobila,

a kmalu za tem se na vlak napotila.

Nista vedela kaj pričakovati,

ali bo se njun otrok sploh mogel kdaj še igrati.

Ko so prispeli, so morali se ločiti,

mati ni hotela solznih oči dobiti,

vendar bilo je prehudo,

v srcu bolelo je zelo.

Oče pogumen je ostal,

otroka in ženo varoval,

na koncu tvegal je življenje za oba,

samo da onadva srečna bi bila.

To je bila prava družina,

tudi če poškodovana bila je njena domovina.

Zgodba takšna na žalost ni edina,

zato prosim,

naj ne ponovi se zgodovina.

Ljudje, imejte dober um,

in zmeraj vklopite razum!

Hana Mulec, 9.b

Življenje je lepo

Kje je mama?

Družine več ni,

hiša zdaj sama

v samoti stoji.

Prišel je vojak

ter jih s silo

naložil na vlak.

Po dolgi poti

so le prispeli,

ko v taborišču

so jim obleke odvzeli.

Jih čakala je

črtasta pižama,

otroci so kričali,

kje je njihova mama.

Po dnevih trpljenja,

po nočeh bedenja

ostali brez hrane,

ki življenja jih stane.

Stradali do smrti,

v taboriščih zaprti,

v plinske celice pregnani,

nekateri z vagoni odpeljani.

Otroku v srcu

ostala je praznina,

ko spoznal je,

da matere več nima.

Očeta odpeljali

so daleč stran,

otrok ostal

je čisto sam.

 

Erik Žižek, 9.b

 

Kako preživeti šolo

Zdravo,

v današnjem blogu Vam bom razkrila skrivnosti o preživetju osnovne šole. Sedaj hodim v osmi razred, torej je za mano veliko težkih, a lepih let. Iz mojih izkušenj sem ugotovila, da obstajata dve bližnjici, ki ti lahko olajšata pot. Upam, da Vam bodo nasveti v pomoč.

Kot prvo je seveda učenje. Najti moraš svoj stil, seveda pa je najboljša metoda učenje sproti. Ampak dvomim, da kdo to počne iz veselja. Nečesa, ki nas ne veseli, pa ne moremo opravljati z odliko. Zato je bolje, da izberemo sebi primernejši pristop. Vem, da se ljudje učimo z različno hitrostjo in ne moremo doseči enakih rezultatov v istem času. A to nas dela posebne.

Torej, kot sem že rekla, obstaja več načinov učenja. Nekateri si snov posnamejo in jo nato znova in znova poslušajo. Spet drugim pomaga ustvarjanje izpiskov ter miselnih vzorcev. Če želite biti uspešni, pa morate zagotovo poslušati med poukom. Tako bo več kot polovica dela že opravljena. Zelo priročno je tudi, če si snov preberemo pred spanjem, saj si takrat zapomnimo največ.

V bistvu se učenja lahko naučimo. To nas po navadi ne skrbi preveč. Več nam pomeni družba, priljubljenost ter prijateljstva. Sliši se preprosto, a veliki večini je težko navezati stik in se sporazumevati. Skrbi nas njihovo mnenje. Seveda to ni prav, ampak priznajmo si, še nikoli se nismo pogledali, ne da bi razmišljali o tem, kako nas bodo ocenili drugi. Toliko se ukvarjamo s tem, da pozabimo, kdo smo. Pri svobodi nas omejujejo pravila družbe.

Ker pa v tem blogu dajem nasvete, bom s tem nadaljevala. Ni nujno, da smo zapostavljeni, ne rabimo se skrivati za drugimi. Najboljše je, da začnemo sklepati prijateljstva. To se na prvi pogled zdi zastrašujoče, pa ni. V osnovni šoli ste obdani z vrstniki, ki se spopadajo s podobnimi težavami in si čas krajšajo z enakimi interesi. Ni tako težko stopiti do nekoga in se spoprijateljiti. Vse je v naših glavah. Zato se ne bojte postaviti zase, ponuditi nekomu roko in je sprejeti. Šola je preprosta, če jo gledaš skozi mirne oči.

Upam, da sem Vam z nasveti pomagala.

Lepo se imejte,

Mia

Ocena knjige: Sadako hoče živeti

Knjiga Sadako hoče živeti je zgodba, ki temelji na zgodbi štiriletne deklice Sadako, ki živi v Japonskem mestu Hirošimi. Dogaja se v 2. svetovni vojni. Knjigo je napisal Karl Bruckner in je ravno za to knjigo prejel največja priznanja. V njej je prepričljivo in nevsiljivo opisal ljudi in njihovo življenje nekaj dni preden je nanjo padla atomska bomba…

Knjiga me ravno ni pritegnila po zunanjosti ali naslovu ampak toliko bolj po vsebini. Na čase se vidi, da je knjiga iz leta 1961 ampak je pisateljica uporabljala dokaj moderen način pisanja. Precej dobro je tudi napisano kako je deklica popolnoma nedolžna in sploh ne ve, da je vojna. Knjiga je predstavljena tudi iz drugih stališč. Predstavljeno je življenje napadalca, ubranitelja in prebivalcev. To se mi zdi zelo dobro saj je predstavljeno trpljenje vseh treh prej naštetih.

Knjigo bi priporočala vsem, ki imajo radi zgodovinske in knjige z zgodovinskim ozadjem, najbolje pa bi bilo, da knjigo bereje tisti, ki jih ne moti star način pisanja ampak pozor! Tudi sama nisem ljubiteljica tega načina pisanja ampak verjamem, da bi bilo zanimivo branje tudi bralcem, ki imajo raje sodobne knjige. Knjiga je napisana tudi na zelo žalosten način, a navsezadnje resničen.

Če pa vam bo ta knjiga všeč pa so tukaj tudi druge knjige z zgodovinskim vsebino: Upihni luč, Košček zemlje, Tetovator iz Auschwitza, Kradljivka knjig in druge.

Kdor spričo določenih stvari                                                                                                                                                                  ne izgubi razuma,                                                                                                                                                                                     ga nima, da bi ga                                                                                                                                                                                     izgubil.

G. E. Lessing

Alina Barbarič, 7.a

 

Smo ljudje lutke?

Čeprav vedo že veliko o naši vrsti, je še vedno nekaj stvari, ki jih je treba ugotoviti. Ljudje smo skrivnostna bitja.

Ni čudno, da ima vsak človek drugačno mnenje o tebi. Na primer jaz. Nekateri mislijo, da sem sramežljiva, dokler me ne spoznajo. Drugi me imajo za odgovorno, nekateri za tečno, drugi spet za smešno, … Vsi imajo drugačno predstavo. Vsi imajo drugačne misli. Tudi jaz, tudi ti. Niti dva na tem svetu, ki ga ti prav dobro poznaš, nista enakih misli. Vsak ima tudi drugačen odgovor na vprašanje, kako je nastal človek. Jaz o tem razmišljam predvsem pred spanjem. Moja predstava je, da smo lutke. Lutke še večjih ljudi. Saj veste, kot imamo mi Barbike, imajo oni nas. Če želijo dramo, nas med seboj sprejo. Včasih, ko so žalostni, naredijo žalostne tudi nas. Če se želijo smejati, nas postavijo v smešno situacijo. Njihovo počutje izrazijo na nas. Vem, nenavadna predstava, vendar, če pomisliš, je lahko tudi smiselna. No, kakor za koga. Zanimivo je tudi, kako gledamo na enako situacijo vsi različno. Ali pa kako smo si med seboj različni, čeprav imamo obenem tudi veliko podobnosti. Vsi smo enaka vrsta. Vsi mislimo. Vsi čutimo. Vsi komuniciramo. Vsi živimo na enakem planetu. Vsi imamo enake potrebe.

Vsak človek nekaj prispeva, k razvoju, ampak vprašanje je, če nam bo to uspelo vzdržati.

Srečno,

Lia

 

 

 

 

Prehrambne navade

Živjo! Tukaj je po dolgem času en blog, v katerem bom pisala o prehrambnih navadah. Kaj so sploh prehrambne navade? Katere skupine prehrambnih navad poznamo? Kako se oblikujejo prehrambne navade? Če bi radi zvedeli več o prehrambnih navadah in dobili odgovore na ta vprašanja, si preberite ta blog.

Kaj so prehrambne navade?

To so navade: kako jemo (hitro, počasi, sede, stoje,..), kaj radi jemo (sadje, zelenjava, meso, kuhane ali ocvrte jedi,..). Te navade pa delimo na dve skupini in sicer na slabe in na dobre prehrambne navade.

Dobre in slabe prehrambne navade

Kaj so slabe prehrambne navade?

Uživanje enolične hrane, zaužitje premalo oz. preveč hrane, hitro uživanje hrane in manj kot trije obroki na dan.

Kaj so dobre prehrambne navade?

Uživanje raznolike hrane, ustrezna količina hrane, počasno uživanje hrane ter več kot trije obroki na dan.

Kako se oblikujejo prehrambne navade?

Tvoje prehrambne navade se oblikujejo na različne načine največji dejavnik na njih pa so starši npr. če so starši vegani bodo vrjetno  tudi tebe vzgajali kot vegana. Tukaj so še tudi drugi dejavniki kot so pokrajina, vera npr. Kristjani-postni dnevi, kaj je “cool” in seveda ne smemo  pozabiti na denar, nekateri si lahko privoščijo več bolše oz. zdrave hrane kot ostali, ki si tega ne morejo.

Kako dolgo bi naj potekali obroki?

Za vsak obrok si moramo vzeti čas za nekatere več za nekatere manj. Zajtrk naj bi trajal 10-15 min tako kot popoldanska in dopoldanska malica medtem ko naj bi kosilo trajalo 20-30 min tako kot večerja.

Bulimija in anoreksija

Z napačnimi prehrambnimi navadami pride tudi do bulimije in anoreksije. Bulimija je bolezen v kateri se bolniki prenajedajo in nato zaužito  hrano izbruhajo. Anoreksija pa je nasprotno od bulimije bolniki anoreksije pa pojejo premalo in preveč telovadijo v misli, da so “predebeli”.

Kakšne so vaše prehrambne navade, so dobre ali spadajo med slabše? Kdo je pri vas največji vpliv na vaše prehrambne navade?

Zara Šauperl,7.a

 

S šolskimi Koraki v nov dan…