Zelo rada gledam in spremljam nogomet ter sem že prej vedela, da je očetova sodelavka žena bivšega nogometaša Nk Maribora. Zdaj je pri NK Mariboru trener in seveda sem hotela opraviti z njim intervju. To se mi tudi je uresničilo.

1. Vemu, da ste iz Jugoslavije. V kateri današnji državi pa ste se rodili?

Jaz sem se rodil v Slovenj Gradcu, tako kot moja mama. Moj oče je bil iz Srbije, iz bivše republike Jugoslavije. Onadva sta se spoznala na morju.

2. Kako je potekalo Vaše šolanje?

Osnovno šolo sem opravljal v Mariboru, potem pa srednjo elektrotehnično, prva dva letnika v Mariboru. Zaradi družinskih zadev smo se odselili v Beograd in sem srednjo šolo končal v Beogradu. Kasneje sem se vpisal na študij, ki ga kasneje nisem dokončal in sem se potem vrnil v Maribor.

3. Kateri je bil Vaš najljubši predmet v osnovni šoli?

Telovadba je bila prva, ker je vsem bila zanimiva. Drugi predmet pa je bila zgodovina.

4. Ste radi hodili v šolo in zakaj?

Seveda, ker mi je bilo tam lepo. V šoli smo se veliko družili. Nisem nerad hodil v šolo.

5. Kateri poklic zdaj opravljate?

Jaz sem vodja za sanacije, popravila, vzdrževanje in gradnjo na velikem holdingu v Avstriji.

6. Zakaj ste si izbrali ta poklic?

Poklic je mene izbral, nisem si ga jaz izbral. Bil je splet okoliščin. Nekakšno izobrazbo že imam in se na to področje malo spoznam. Imel sem srečo, da sem si lahko tak poklic izbral.

7. Ali ste se izšolali za ta poklic ali za kaj drugega?

Jaz sem se učil na srednji elektrotehnični šoli za elektrotehnika, ker nisem nikoli študiral, da bom profesionalni nogometaš.

8. Ali ste se že od malega zanimali za nogomet?

Že od prve sekunde. (Smeh). Vedno ni nič drugega obstajalo.

9. Se spomnite kakšnega dogodka, ki se Vam je zgodil med tekmo ali soigralcem?

Tega je veliko, da bi lahko človek napisal knjigo. Anekdot in dogodkov je nešteto.

10. Ste imeli kakšne poškodbe?

Ja. Imel sem tri hujše in tri operacije. Dvakrat na kolenu in enkrat  na gležnju, vse na desni nogi.

11. Kako dolgo ste igrai nogomet?

Profesionalno 16 do 17 let.

12. Pri katerih vseh klubih ste igrali?

Moj prvi in matični klub je Nogometni klub Železničar iz Maribora, ki žal več ne ostaja. Potem sem nekaj časa igral v Beogradu pri prvo- in drugoligašu Radnič iz Novega Beograda. Nato sem se nazaj vrnil k Železničarju. Igral sem še za Nogometni klub Maribor, Nogometni klub Korotan, Nogometni klub Koper in nazadnje  GAK.

13. V katerem klubu ste najdlje igrali?

V Mariboru. Vse skupaj nekje 9 sezon.

14. Še imaste s katerimi bivšimi soigralci stike?

Ja, zelo veliko. Večinoma vsakodnevne stike s tistimi, ki so še pri Mariboru. Alimir Karič, Martin Pregl, Damir Pekič in  Klinton Bozgo. To so fantje, ki so Mariborčani. Z večino smo družinski prijatelji, ker se tudi otroci in soproge družijo.

15. Kaj Vam je lažje biti? Nogometaš ali trener?

Nogometaš, ker tam samo študiraš, kako boš igral. Kot trener pa moraš razmišljati o vsem. Malo lažje je biti trener otrokom kot profesonalcom.

16. Ali ste kdaj razmišljali, da bi ustvarili svoj nogometni klubi ali ga celo vodili?

Ne, nikoli. V Slovenijji ne, ker pogoji niso ugodni za kaj takega.

17. Ali ste imeli kakšnega vzornika?

Dva. V moji aktivni karieri, dokler sem jaz igral, sem imel dva. Moj vzornik je bil Diego Armando Maradona in Dragan Stojkovič Piksi. To sta edina dva.

18. Za katero moštvo navijate zdaj? Zakaj?

Poleg Maribora je moj prvi klub Crvena zveda. Tega se ne da razložiti. Zaradi okolja iz otroštva, počitnice, proste dni in praznike sem kot otrok preživljal v Beogradu. Moj oče je bil od tam. Pa sem bil nekako obkrožen z dvema kluboma od tam in jaz sem se odločil za Crveno zvezdo. Za njo samo navijam. Drugi so samo simpatije. Samo gledam jih.

19. Bi še kaj sporočili našim bralcem Korakov?

Če je možno, čim bolj v šport, čim manj na telefonu in več se družite. Uživajte.

Žikici Vuksanovič se iskreno zahvalujem za intervju in za njegov čas. Upam, da bo še naprej nadaljeval kot trener.

Lara Klemenčič, 8.a

Intervjuvali sva pomočnico ravnatelja Brigito Bračič, ki je učiteljica razrednega pouka, ampak na naši šoli poučuje slovenščino. Včasih je tudi poučevala na podružnici v Dvorjanah, a je zaradi okoliščin prišla na našo šolo. Pravi, da tudi sama rada prebere glasilo Koraki in da je zelo vesela, da sva jo intervjuvali.

1. Ste si poklic učiteljice želeli opravljati kot otrok?

Težko reči, da kot majhen otrok, ker sem verjetno tako kot vsi menjavala želje. Recimo, en teden sem bila zdravnica, drug teden sem bila veterinarka, potem tudi vzgojiteljica, frizerka, skratka vsak poklic, ki sem ga srečala – to bi rada tudi počela. Prava želja po tem poklicu pa se je porodila pri koncu osnovne šole.

2. Ali gledate na poklic učiteljice drugače kot ste nanj gledali v osnovni šoli?

Ja, zagotovo. Kot otrok vidiš stvari takšne, kot so ti všeč. Ko pa se stvari realizirajo in se spopadaš s kako težavo, pa vidiš, da so stvari drugačne. s pravim pristopom sem vse začetne težave rešila. Zdaj uživam v svojem poklicu.

3. Ali vas je slovenščina že takrat pritegnila?

Res je, da letos poučujem slovenščino, vendar sem učiteljica razrednega pouka, kar pomeni, da sem svojih triindvajset let poučevanja učila učence od prvega do četrtega razreda. To delo sem počela z veseljem in sem uživala vsak dan. Vedno govorim, da grem v službo z užitkom, skratka postala sem druga oseba v službi. Rada sem otrokom tudi prisluhnila, nekako je bila naša jutranja rutina, da so mi povedali njihove težave ali navdušenje prejšnjega dne. To kar malo pogrešam, ker zdaj delam s starejšimi učenci. Delo s starejšimi je spet nov izziv, ti pa nimajo dogodivščin iz prejšnjega dne, ampak kakšno najstniško težavo, ki mi jo tudi radi zaupajo.

4. Če bi imeli možnost poučevati kak drug predmet, kateri bi bil?

Šport. Po končani 3. gimnaziji (takratni srednji šoli Pedagoške kulturne usmeritve) si se moral odločiti, kaj boš poučeval in moja največja želja je bila, da bi poučevala šport. Na žalost je bila šola samo v Ljubljani in sem bila morda tisti čas rahlo strahopetna, zato si nisem upala v Ljubljano. Kasneje sem si izbrala razredni pouk, saj sem vedela, da so na teden tri ure športne vzgoje in sem na nek način svojo željo tudi uresničila.

5. Ali se zdaj učenci učijo drugačno snov pri slovenščini, kot ste se jih morali vi?

Snov je tako pri slovnici kot književnosti podobna, je pa res, da je način poučevanja bistveno drugačen od takrat, ko sem sama hodila v šolo.

6. Se vam zdi, da je katera snov, ki jo učite, nepotrebna, druge, ki jih sicer ne učite, pa bolj potrebne ali celo nujne?

Glede na to, da zdaj slovenščino poučujem dobro leto dni in ko debatiramo z drugimi slavistkami, bi, če bi bilo v naši moči, spremenile kakšno stvar. Morda kakšno temo odvzele in določenim temam, za katere vemo, da učenci potrebujejo več časa, namenile več ur, kar načeloma že naredimo. Največkrat to naredimo, če presodimo iz lastnih izkušenj, da je za določeno tematiko premalo časa za poglabljanje znanja.

7. Ali tudi v svojem prostem času govorite pravilno slovensko?

Doma ne. Doma se v bistvu ne izogibamo narečju, kar se mi ne zdi nič narobe, ampak celo prav. Tudi učencem povem, da morajo biti ponosni na to, v katerem okolju živijo in da v prostem času ali pa, če neformalno poklepetajo z mano, lahko govorijo narečno. Kadar pa imamo pouk slovenščine, pa se pogovarjamo v knjižnem jeziku in tega se moramo držati.

8. Katero državo bi radi obiskali v svojem prostem času?

Teh je kar nekaj. Morda bi odšla na celino v Afriko, tudi Ameriko bi bilo dobro pogledati. Tako da, če bo kdaj kaj več denarja, morda pa. (smeh)

9. Ali ste si ta poklic predstavljali malo drugače, preden ste poučevali?

Niti ne. Nekako sem vedno oboževala svoje učiteljice, ki so me poučevale in moram reči, da sem imela v osnovni in srednji šoli kar dobre učitelje in je mogoče ravno njihova zasluga, saj so me znali pritegniti. Kar  je pripeljalo tako daleč, da sem rekla, da bi to tudi jaz počela.

10.  Na kateri šoli vam je bolj všeč, v Dvorjanah ali tukaj?

To je pa vprašanje, ki mi ga je postavilo veliko ljudi in moj odgovor je vedno enak. Dvorjane so podružnična šola in vsaka podružnica ima zaradi svoje majhnosti svoj čar in tega čara ne more vzeti nobena velika šola. Ob delu na večji šoli pa spoznavam, da se tudi na veliki šoli lahko ustvari čar, če so v njej prijetni učitelji in učenci, ki med seboj dobro sodelujejo.

11. Se vam zdi, da je bil ta prehod iz podružnice na veliko šolo težak?

Mislila sem, da bo težji kot je bil. V bistvu sem prišla sem, na to šolo, z obilo strahu. Ni me bilo strah sodelavcev ali večje šole, saj sem jo tudi sama obiskovala, bolj me je bilo strah novega dela, ki ga v bistvu nisem poznala in sploh nisem vedela, kaj me čaka. Ampak ob podpori sodelavcev in seveda ob podpori g. ravnatelja, ki me je nekako prijetno vpeljal, se tukaj čudovito počutim.

12. Vas kaj novega tudi učenci naučijo pri pouku?

Jaz se učim že vseh štiriindvajset let poučevanja. Vsak dan znova je nekaj. Učim se, kako različni so učenci in kako moram do vsakega pristopiti, da razume snov. Tako da ste vi otroci tisti, ki nas neprestano učite iz vaših izkušenj ali dogodkov, tako da pravim, da se bom do pokoja učila ob opravljanju svojega dela.

13. Ali se vam zdi, da bi odnos učitelja do učenca in obratno moral biti vsaj malo prijateljski in ne ta strogi, katerega poznamo?

Dobro vprašanje. Tukaj pa imam neko načelo, katerega se držim odkar delam z učenci in starši. Namreč, tukaj je vedno ta trikotnik. Pravimo, da če dobro sodelujemo s starši in učenci, učenec napreduje. Nisem za prijateljske odnose v tistem pravem pomenu besede, namreč prijatelj si lahko z nekom, ki je podobno star in se družiš z njim v neformalnih okoliščinah, tako kot ste vi sošolci v razredu. Da bi imel učenec z učiteljem prijateljski odnos, je nemogoče, prav pa je, da imamo sodelovalen odnos oz. spoštljiv odnos, s strani učenca do učitelja in obratno, tako da smo v pogovoru enakovredni. Nikakor pa ne gre, da bi učenci začeli tikati učitelje in da bi to potem prešlo v nespoštovanje. Nisem pa zagovornik tega.

14. Kakšno imate sporočilo za bralce Korakov?

Bralci Korakov, redno spremljajte novice naših novinarjev, ki budno spremljajo dogajanje na naši šoli, iščejo vse skrivnostmi po vseh skritih kotički. Zato vam predlagam, da na računalniku namesto igranja računalniških igric, preberete njihov nov članek.

Učiteljici Brigiti se še enkrat zahvaljujeva za čas, ki ste si ga vzeli kljub napornemu urniku.

Alina Barbarič, 7.a, Tia Heler, 8.a