Poslednji partizan

Je prisegel, da bo zvest,
ob kapo dal je svojo pest.
Tudi ko prišel bo zadnji dan,
ponosno bo rekel, da je bil partizan.

Pretekel skoraj vse je jarke,
redko kdaj uvidel sončne žarke.
Ponosno se boril je za nas,
izognil smrti se je za las.

Ko pa Nemca ustreli,
še Hitler zbeži,
nato pa pride zadnji dan,
umre poslednji partizan.

Neža Glonar in Erik Žižek, 8.b

Intervju z ravnateljem OŠ Duplek, g. Đanom Novakom

      1. Že kar nekaj časa ste ravnatelj naše šole. Predvidevava, da tega dela ne opravljate od vsega začetka. Kako ste začeli svojo poklicno pot?   
        Svojo poklicno pot sem začel že kot študent. Ko še nisem imel diplome, so me povabili v OŠ Pesnica. Tam sem poučeval nekje pol leta, potem pa se je v Mariboru odprla celodnevna osnovna šola na Teznu na OŠ Slave Klavore, tam sem tudi sam obiskoval osnovno šolo in seveda sem to povabilo tudi sprejel, tako da sem na tej šoli delal sedem let in po sedmih letih se je ta celodnevna OŠ šola tudi ukinila. Potem sem dobil delo na OŠ Angela Besednjaka v Mariboru, tam sem poučeval tudi dobra tri leta in nato sem se prijavil na razpis za ravnatelja na OŠ Duplek in od takrat do danes sem ravnatelj na tej šoli.
      2. Kako dolgo ste že ravnatelj in učitelj tehnike na naši šoli?
        Ravnatelj sem že petindvajset let in vsa ta leta tudi poučujem tehniko, tako da ima tudi poučevanje že petindvajset let delovnega staža na tej šoli in deset let sem ga imel prej, to pomeni skupaj petintrideset let.
      3. Ali ste si že od malih nog želeli opravljati Vaš poklic?
        Moram reči, da ne čisto od malih nog, ker takrat še nisem vedel, kakšen bo moj poklic v prihodnosti, sem pa si konec OŠ želel postati učitelj fizike, ampak potem sem se odločil za učitelja tehnike in kasneje sem se izobrazil tudi kot ravnatelj.
      4. Živite danes življenje, kot ste si ga predstavljali kot otrok?
        Življenje živim čisto normalno, tako kot sem pa že prej omenil, pa kot otrok še nisem vedel, kaj bom po poklicu, tako da si svojega življenja še nisem moge tako natančno določiti.
      5. Se spomnite kakšne dogodivščine iz Vaših šolskih let? Seveda se jih spomnim… bilo jih je kar veliko. Najbolj pa so mi ostale v spominu dogodivščine iz osnovne šole in včasih, ko sem v razredu, mi pridejo na misel, ko kateri učenec naredi kaj podobnega.
      6. Kako se počutite kot ravnatelj šole, ki stoji že 40 let?   Počutim se zelo odgovorno in sem vesel, da sem lahko ravnatelj in učitelj tehnike na OŠ Duplek.
      7. Čeprav ste ravnatelj, vseeno tudi poučujete. Ali radi greste v razred?                                                                               V razred grem zelo rad in tisti dve uri na teden, kar imam tehniko, mineta kot en zelo zabaven trenutek v mojem življenju.
      8. Kaj Vam bo od ur poučevanja najbolj ostalo v spominu? Od ur poučevanja mi bodo najbolj ostale v spominu smešne svari, ko kateri učenec reče kdaj kaj narobe in se potem vsi, vključno z mano, zasmejimo, ali pa ko se kdaj zgodi kaj res smešnega, zato mi bodo ure in trenutki poučevanja res ostali v spominu.
      9. So Vam učenci v letih poučevanja kdaj kaj zagodli?         Seveda se kdaj zgodijo kakšne napake ali kaj zares smešnega, priznam pa tudi, da so mi zagotovo v letih poučevanja učenci kdaj kaj zagodli, a nič takega, kar bi bilo res žaljivo ali zelo nesramno.
      10. Kakšno je Vaše delo kot ravnatelj, vas veseli?                   Delo ravnatelja je zelo razgibano in polno lepih trenutkov, je pa naša šola oz. naš zavod zelo povezan z ministrstvom in drugimi ustanovami, zato ne morem narediti prav vsega, kar si bi sam kot ravnatelj in učitelj zaželel.
      11. Katere sploh so naloge ravnatelja?                                          Moja naloga kot ravnatelj je, da naš zavod popeljem do uspehov, zato je tudi na naši šoli kar 105 zaposlenih ljudi, število učencev pa se je v zadnjih letih povečalo in zato vas je kar 650, zato je zelo pomembno, da se dobro razumemo in da se tudi učenci dobro razumete z učitelji.
      12. Kot dolgoletni ravnatelj ste zagotovo doživeli že kar nekaj sprememb na šoli. Kako se je življenje na šoli spremenilo od vsega začetka?                                                   Ponosen sem na to, da je tudi naša šola tako dobro opremljena z digitalnimi pripomočki, ker lahko tako naš zavod komunicira z vsemi šolami in izobraževalnimi sistemi po Sloveniji, sodelujemo in komuniciramo pa tudi izven naših meja.
      13. Kakšno je Vaše mnenje o učencih naše šole? So se skozi leta kaj spremenili?                                                             Takrat ko sem jaz začel poučevati in tudi takrat ko sem še jaz sedel v šolskih klopeh, smo bili učenci veliko bolj spoštljivi do učiteljev, ker je za vsako nesramno besedo ali pretep sledila kazen, velikokrat so nam dali tudi zaušnico, danes pa menim, da tega spoštovanja do učiteljev primanjkuje in se tudi učencev v šolah več ne kaznuje na tak način.
      14. Kako, menite, da ste tudi vi vplivali na spremembe na šoli?
        Malo sem seveda tudi jaz vplival, sedaj pa vam lahko povem tudi, da našo šolo v prihodnosti čaka kar nekaj prizidkov in dogradenj. V Žitečki vasi bomo zgradili prizidek, v Sp. Dupleku pa novo športno dvorano in v prihodnosti bomo naredili tudi prizidek k vrtcu v Sp. Dupleku.
      15. Pa poglejmo malo v prihodnost. Nama lahko bolj podrobno poveste nekaj o tem, kakšne spremembe načrtujete?
        Že do jeseni se bo podružnica v Žitečki vasi razširila, kajti v Žitečki vasi imamo na šoli kar dva oddelka vrtca in zelo veliko vpisanih učencev, tako da se bo tam zgradil prizidek, da bodo učenci imeli več prostorov za izobraževanje. V prihajajočem letu pa bo tudi OŠ Duplek dobila novo športno dvorano, v kateri boste učenci imeli tudi športno vzgojo in sicer bo razdeljena na tri dele, tako da vas bo lahko tudi več imelo športno vzgojo naenkrat. Služila bo tudi za razvoj društev in klubov v naši občini, ki bodo lahko v popoldanskem času tudi to telovadnico koristili. Čez nekaj čas pa naj bi se povečal tudi vrtec v Sp. Dupleku. Naj bi dobil prizidek, tako, da boste učenci imeli več prostora za svoje izobraževanje.
      16. Kakšne učence in s tem šolo si želite v prihodnosti?       Želim si pridne in poslušne ter tudi zabavne učence. Želim pa si tudi, da boste šolo razvijali v prihodnosti tudi tako pridno kot jo sedaj.
      17. Imate kakšno sporočilo za bralce Korakov?                         Učenci, bodite še naprej tako pridni in zagnani za pridobitev znanja, ker vam bo to pomagalo v življenju in nikoli ne obupajte.

Mia Miholič in Karolina Pernek, 7. b

Moje šolsko leto

To šolsko leto se je začelo kot vsako šolsko leto. Nihče se ni ravno veselil prihajajočega leta. Za 7. razred je prvi šolski dan bil še slabši, saj so nas razdelili na dva razreda in s tem tudi ločili veliko prijateljev. In to, da so nas ločili, je definitivno najbolj negativna stvar letošnjega šolskega leta. Ampak sčasoma smo se tega tudi navadili. Sledilo je prvo ocenjevalno obdobje in takoj za tem šola v naravi. 7. razredi smo se odpravili v šolo v naravi, in sicer v Portorož, tam smo se imeli zelo lepo, vendar vsega lepega je enkrat konec. Tako smo se odpravili nazaj domov. Ampak šolskega leta še zdaleč ni bilo konec, sledilo je še drugo ocenjevalno obdobje v katerem so se zgodile zelo lepe in tudi slabe stvari, ampak v vsaki slabi stvari se najde nekaj lepega.

Ema Bračko, 7.b

Moje šolsko leto

Moje šolsko leto se je začelo kot ponavadi, le da smo letos dobili tri nove predmete. Kemijo, fiziko in biologijo. Bilo me je malo strah, saj so vsi govorili, da so zelo težki predmeti, a se je izkazalo, da so zelo zabavni in zanimivi. Čeprav ni bilo vedno lahko, sem z dobro razlago tudi tu dobila precej lepe ocene. Tudi to šolsko leto je bilo kot vsako poprej, včasih zanimivo in včasih precej dolgočasno, vendar nam zaradi naših sošolcev smeha ni nikoli manjkalo. To leto je bilo eno iz med najboljših in zapomnila si ga bom po mnogih spominih s sošolci in prijatelji. Upam, da bo tudi drugo leto tako uspešno in hkrati zabavno.

Kaja Breznik, 8.b

Moje šolsko leto

Začelo se je kot vsako leto poprej. Nekateri nad njim niso bili pretirano navdušeni, drugi pa so ga že nestrpno pričakovali. Letošnje šolsko leto. Bilo je polno padcev in vzponov.

Poletnih počitnic je bilo konec in že so nam ramena oteževale torbe. Po dolgem času smo spet videli sošolce ter seveda učitelje. No, nas, sedmi razred, pa je čakalo presenečenje. Razdelili so nas na dva dela. Nekatere želje so bile pri tem izpolnjene, druge ne. A vsi smo pogrešali dolgoletne prijatelje. Na to se dolgo nismo mogli navaditi, smo pa spoznali, da razdalja ni ovira.

To je bila le ena izmed ovir, ki nam jih je ponudila šola. Kot vedno smo se morali veliko učiti, brati ter si zapisovati. Dobili smo namreč kar nekaj novih predmetov. Pa ne le njih, po dveh poletnih mesecih je šolski prag skupaj z nami prestopila tudi nova sošolka.

Začetek se je zdel varljivo sproščen, saj smo se še spoznavali in na urniku ni bilo testov in spraševanj, a kmalu se je snovi nabralo. Vsako uro si moral biti pozoren. Doma si moral ponavljati. In še in še. Priznam, da je to včasih zelo težko, ampak kmalu smo ujeli ritem. Šola pa ima – na našo srečo – tudi zabavne dneve. Imeli smo športne, tehniške ter kulturne dni. Sedmi razred smo obiskali tudi primorski del Slovenije, imeli smo namreč šolo v naravi. Ker je naša šola letos dočakala 40 let, pa je bilo še toliko boljše. Sodelovali smo na Prešernovem natečaju.

Konec šole in s tem začetek počitnic se hitro bliža. Do zdaj je šlo dobro, upam, da se bo na koncu tudi tako zaključilo. Pridobiti moramo še kar nekaj ocen. Letošnje šolsko leto je minilo zelo hitro, no, tako se mi vsaj zdi. Za nami je veliko vloženega truda in upam, da bo naslednje leto še boljše in uspešnejše. Kakor koli pa se mi bo to leto vtisnilo globoko v spomin.

Mia Miholič, 7.b

Moje šolsko leto

V tem šolskem letu se je zgodilo veliko stvari na katere sem ponosna in tudi stvari, na katere bi rada čimprej pozabila.

– Glede pouka mi je zelo všeč, da smo na razredni stopnji in se selimo po razredih za večinoma vsak predmet, po mojem mnenju to naredi pouk bolj zanimiv, saj nisi v isti učilnici konstantno pet do sedem ur.
– To leto se je tudi naš razred razdelil v dva razreda. To me ni skrbelo, saj se z večino iz B razreda vidimo, če ne med odmori, tudi pri izbirnih predmetih ali obšolskih dejavnostih.
– Všeč mi je bilo tudi, da smo dobili eno sošolko pri začetku šolskega leta in sošolca po novoletnih praznikih.
– Za naslednjo šolsko leto si želim le, da bi pri nekaterih predmetih imela malo boljše ocene kot to leto, kar pa bom dosegla z več učenja.

Tia Heler, 7.a

Moje šolsko leto

To moje šolsko leto je bilo zelo razbuljivo. Zadnja dva meseca sta bila zelo naporna, ker se je največ dogajalo na šoli in drugod. To leto si bom najbolj zapomnila po veliko dogodkih.

  1. Najbolj si bom zapomnila začetek, ko smo se razdelili v dva razreda, čeprav smo bili skupaj že od petega razreda.
  2. Najslabše pa je bilo, ko sem dobila prvo enko pri naravoslovju, to bi tudi najraje pozabila.
  3. Najbolj me motivira to, da bi imela naslednje leto tako dobre ocene kot v drugem ocenjevalnem obdobju.
  4. Najbolj mi je bilo všeč, da sem se v drugem ocenjevalnem obdubju izboljšala pri določenih predmetih.

Lara Klemenčič, 7.a

Moje šolsko leto

To šolsko leto se je začelo kot ponavadi, seveda ne preveč navdušeno, saj je bilo konec počitnic. Čez čas, ko sem se končno navadila na hitro vstajanje ter vse, kar zahteva šola, pa je postalo prav zabavno.

Skozi leto sem se naučila veliko, o štirikotnikih, stavčnih členih, glagolih v pretekliku, žuželkah ter pravicah, vseh znanih glasbenikih ter umrlih vojskovodjih. Učenje o vsem tem ni bilo vedno zanimivo in še vedno ni, toda mi se imamo pri tem prav fajn. Kljub ocenam, ki smo jih in ki jih še moramo dobiti, vsako uro debatiramo in smejemo.

Od letos naprej nas je v razredu manj. Ne, ker se je kdo preselil, ampak, ker se je 7. razred, v katerem nas je lani bilo še 28, delil na pol. Zdaj nas je še samo 14 plus 1 nov učenec. To je neke vrste dobro za vse, saj se nam učitelji lažje posvetijo, po drugi strani pa nismo skupaj s tistimi, ki se z nami več družijo.

Še vedno se najbolj razveselim prostih ur, če ne iz drugega razloga, ker so proste. (: Takrat največkrat čas preživim s prijatelji, ob četrtkih pa smo dobile nekatere punce tudi priložnost delati v šolski knjižnici, kjer smo tisto uro glavne za celotno knjižnico. Na to leto sem še posebej ponosna, saj smo se dekleta udeležile odbojkarskega tekmovanja, kjer smo bile kljub hudi konkurenci prav dobre. Vesela sem tudi, da bom del 40-letnice šole.

Upam, da bo naslednje leto polno izletov in tako tudi veliko novih prijateljstev. Upam, da bo šola še naprej nekaj zabavnega, kljub učenju. Upam tudi, da bodo počitnice daljše. Najbolj pa si želim, da mi bo še vedno šlo tako dobro v šoli ter da bom še vedno imela take dobre sošolce.

Lia Horvat Zupančič, 7.a

 

Intervju z učiteljico Nevenko Jesenik

Učiteljica Nevenka Jesenik  je v življenju doživela že marsikaj zanimivega. S prigodami s svojih potovanj, poučevanja in preteklosti naju je nasmejala, hkrati pa nama dala odlične nasvete za prihodnost.

1. Zakaj ste se odločili za poklic učiteljice? Zakaj ravno poučevanje angleščine?

Hm… Dolga zgodba.(smeh) V osnovni šoli sem želela študirati fiziko, v srednji šoli sem želela študirati umetnost, potem pa sem dobila štipendijo v ZDA za eno leto in ko sem prišla nazaj, sem ugotovila, da sem zamudila sprejemne izpite na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani. Zato da ne bi eno leto doma počivala oziroma nič ne počela, sem se vpisala na študij slovenščine in angleščine, ki je v Mariboru, ker sem si mislila, da mi bo šlo dobro. In šlo mi je dobro. Potem sem po enem letu ugotovila, da nima smisla pustiti tega leta študija in študij nadaljevala ter tudi končala.

2. Če angleščine ne bi poučevali, kaj bi?

Sem že povedala, da bi se po vsej verjetnosti ukvarjala z umetnostjo. Po vsej verjetnosti bi bila zdaj kakšna slikarka. (smeh)🙂

3. Kako dolgo že poučujete na naši šoli?

Uhh. Nikoli mi niso šle številke dobro od rok. Preko dvajset let.

4. Na šoli ste torej že dolgo časa. Se je na njej skozi leta veliko spremenilo?

Ja, precej se je spremenilo. Spremenila se je sama šolska zgradba, šolski sistem, ki se tako ali tako neprestano spreminja. Otroci oziroma učenci se spreminjate. S tem tudi starši in družba kot taka se spreminja. Kar se pouka samega tiče, prej osemletka, zdaj devetletka. Deljenje učencev na učne skupine, tega včasih ni bilo. Zelo je napredovala tehnika oziroma tehnologija poučevanja. Včasih ni bilo nobenih pametnih tabel, telefonov, snemalnikov. Kar se tiče fotokopiranja, so velikanske spremembe. Vse smo še morali pisati na stari pisalni stroj in potem razmnoževati na roke. Ampak na srečo se je veliko stvari spremenilo tudi na bolje.

5. Če bi imeli možnost, bi na šoli kaj spremenili?

Absolutno. Na naši šoli bi zadeve spremenila tako, da bi bilo več učilnic, da bi bila nova telovadnica, da bi imeli najmanj eno učilnico zunaj, na prostem. Torej prostorska stiska je tista ki moti, vse nas, učitelje ter tudi vas, učence. Zadnjič je en učenec iz petega razreda tako prisrčno rekel, da ta šola bi rabila podstrešje, zato da bi lahko vse stvari, ki jih imamo, pospravili tja.Organiziraja bi malce manj sestankov, takih in drugačnih.(smeh) V našem slovenskem prostoru pa bi si želela, da bi poklic učitelja bil malce bolj cenjen, da bi imel več cene, da bi bili, tako kot strokovnjaki, bolj priznani v družbi.

6. Kaj Vam je pri Vašem poklicu najbolj všeč? Ali česa ne marate?

Po vseh teh letih poučevanja sem še vedno najrajši v razredu. Še sploh, če imam pred sabo učence, ki so pripravljeni poslušati.  Posebno rada pripovedujem zgodbice in zgodbic imam vedno kar veliko na zalogi. Zelo mi je všeč, ko pridem v razred, ki ima rad angleščino, da so dobre volje, da se nasmejemo skupaj. To je en del mojega poklica, ki je neprecenljiv. Malo manj pa mi je všeč recimo spraševanje. Vi, učenci, si mogoče ne mislite, ampak spraševanje je za nas učitelje zelo zelo odgovorna zadeva in je včasih zelo težko. Toda jaz poskušam čim bolje opraviti svoje delo.

7. Kaj je najbolj smešen dogodek, ki se je zgodil med poukom?

Uhhh… smešnih dogodkov med poukom je kar veliko. Tako da bi zdaj težko stresla kakšnega iz rokava. Mogoče se bo vam, učencem, to zdelo malo smešno… Včasih kakšen učenec kaj ušpiči in se meni zdi to zelo zabavno, ampak ker pri tem krši šolski red, se moram narediti hudo in ga skregati, potem pa se obrnem vstran od učencev in se sama pri sebi smejem.

8. Vas kaj novega naučijo tudi učenci pri pouku?

Absolutno, velikokrat dobim kakšno idejo ravno od učencev. Vsake toliko časa me nekdo preseneti s kakšno zabavno domislico ali s kakšnim vprašanjem, na katerega sama niti v sanjah ne bi pomislila, ampak je vredno razmisleka ali pa celo obravnave pri pouku.  Mogoče tukaj ena anekdota. V lanskem šolskem letu me je en učenec, ki  je mislil, da bo zmotil pouk, vprašal vprašanje, čisto nepovezano od šolske snovi. Ali imajo pingvini kolena. In to se mi je zdelo tako zanimivo, da smo tekočo snov prekinili  in smo odšli vprašati strička Googla, ali imajo pingvini kolena. Ugotovili smo, da jih imajo v bistvu skrita v telesu. Zanimivo, ne?

10. Kaj je vaša najljubša aktivnost, ko pridete iz službe?

Odvisno od tega, kako sem razpoložena, ampak prva stvar, ki jo vedno naredim, je, da si malo spočijem ušesa. Potem pa je odvisno, kako se odvijejo zadeve. Hodim še v likovni tečaj namreč, tako da se velikokrat ubadam s tem. Zelo rada imam fotografijo, kot hobi. Zelo rada berem, zelo rada gledam filme, pa tudi kuham rada. Če pa imam čas, še sedem na kolo, tako da mi je dan vedno prekratek.

11. Kateri predmet je bil vaš najljubši, ko ste še sami hodili v šolo?

Angleščina vedno, to moram reči. Že ko sem bila otrok, mi je moja mama kupila angleške knjige, ki sem jih z veseljem prebirala. Še zdaj znam na pamet na primer Pepelko. Potem fizika, še posebej vesolje, optika in podobno. V srednji šoli pa so se mi stvari že začele prevešati v likovno umetnost. Ampak angleščina ves čas. Kasneje pa sem razvila, bom rekla, velik interes do zgodovine in geografije.

13. Katerega predmeta v osnovni šoli niste marali?

Moram povedati? (smeh) Tehnike. To pa zato, ker smo imeli grozno strogega učitelja, ki so se ga vsi bali na daleč in blizu in seveda tudi jaz. Čeprav mi nikoli ni nič naredil, je bil zelo nagle jeze.

14. Ali Vam potovanja pomagajo pri poučevanju? Na kak način?

Absolutno da. Potovanja so krasna. Kadar kam grem, kar je zelo pogosto, uživam v vsem, kar vidim in kar slišim. Ponavadi naredim ogromno fotografij. Uživam tudi v kulinariki. Tako da je zelo zabavno.  Srečaš nove ljudi, se učiš tudi drugih jezikov, ne samo angleščine. V glavnem komuniciramo v angleščini, ampak v zadnjem času sem bila preko projekta nekajkrat v Italiji in je prav fino, ko slišiš italijanščino in jo skušaš razumeti glede na  skupne jezikovne korene. In vedno je kaj novega. Recimo nazadnje, ko sem bila v Italiji, smo v hotelu kar nekaj časa čakali na prevoz na letališče, ker so imeli naši prevozniki malo zamude. Zraven hotela je bil krožni promet, ki je bil poraščen s travo in je imel en majhen grmiček. Naenkrat zagledam, da čez cesto pridejo tri ovce.  Pogledam drugič in se za tistimi tremi ovcami vsuje cela čreda ovc, ki jih je bilo zagotovo 150. Potem prileti za njimi pastir, ker so pobegnile. Tiste ta prve so se pasle, ostale pa so zaustavile cel promet in je trajalo približno 15 minut, da je ta pastir vse ovce nagnal, s tem da so se med naganjanjem nazaj razbežale. Ene v levo, ene pa v desno, tako da je bilo kar zabavno. Vedno je kaj zabavnega.

15. Se angleški jezik iz knjig zelo razlikuje od pogovornega?

Odvisno od tega, kakšne knjige imamo v mislih. Če imamo v mislih knjige s poglobljenimi znanstvenimi razlagami, potem ja. Če pa imamo v mislih knjige za najstnike, ki so že tudi v slovenščini vedno bolj pogovorne, potem pa ne.

16. Ste imeli kakšne težave pri razumevanju angleškega jezika, ko ste prvič obiskali London?

Ne. Pred obiskom Londona sem bila že v Ameriki in pri razumevanju jezika že tam nisem imela pretiranih težav. Zgodila pa se mi je ena prigoda. V našem šolskem sistemu smo se vedno učili britanske angleščine, v Ameriki pa seveda govorijo ameriško angleščino. Amerika je zelo velik kontinent in velika večina  Američanov v času svojega življenja sploh ne potuje v tujino. Potujejo sicer zelo veliko, ampak le v notranjosti ZDA. V tisti časih, ko sem prvič obiskala ZDA, velika večina Američanov sploh ni imela potnih listov. Torej, ko sem bila prvič tam s svojo “ameriško sestro”, me je nekega dne vprašala, kaj bi za kosilo. Povedala sem ji, da bi rada hot dog, ampak me ni razumela, saj oni hot dog naglasijo hat dag. Do tega, da me je razumela, sva prišli tako, da sem ji po petem poskusu besedo zapisala na papir. (smeh) Zdi se mi, da so Američani nasplošno zelo “hecni”. “Hecni” v smislu, da so dosti bolj odprti in zgovorni kot mi, ter jih ni sram zastavljati vprašanja.  V okviru programa smo pred leti odšli učitelji iz vsega sveta po svetu in na šolah predstavljali naš šolski sistem in kulturo. In ko sem ravno predstavljala Slovenijo v Ameriki, me je punčka vprašala, če živimo na drevesih, ker sploh niso imeli predstave, kje in kako živimo. Spraševali so me tudi, če poznam hladilnik, če sem že videla televizijo in telefon ter podobne nenavadne stvari. Nad temi vprašanji sem bila zelo začudena. Ampak njim ni bilo niti malo nerodno. Preden bi jaz koga vprašala kaj takega, bi se verjetno že pogreznila v zemljo. Sploh pa Slovenija že takrat ni imela veliko slabšega standarda od Amerike.

17. Kateri kraj, ki ste ga obiskali, je bil vaš najljubši? Zakaj?

Težko bi se odločila, saj so bili vsi nekaj posebnega. Ampak osebno mi je zelo dobro v spominu ostal New York. Žal sem v njem bila za samo en dan, ampak to, kar sem videla, je bilo nepopisno. Videli smo ogromno. Od palače OZN do kitajskega mesta, Kipa svobode, svetovnega trgovinskega centra, ki je bil zrušen in mnogo mnogo več. Ker že celo življenje živim v mestu, so mi velemesta, kot je New York, še posebej pri srcu in z veseljem bi šla še enkrat. Seveda pa obožujem tudi London, Washington DC s prelepimi muzeji in galerijami. Pri mestih pa nasplošno obožujem vrvež, vedno se kaj dogaja in vedno imaš kaj za videti, doživeti. Pred potovanji pa je najbolj pomembno, da te ne sme biti strah. Ljudje, ki gredo s strahom po svetu, tistim se ravno nekaj zgodi.

19. Kako ste prišli do ideje, da bi napisali svoj učbenik in delovni zvezek?

V bistvu nisem jaz prišla na to idejo, ampak so me povabili v tim. Ta ideja mi je bila zelo všeč in še danes sem ponosna, saj lahko na tak način dam marsikaj učencem in tudi potešim svojo željo po pisanju. Tudi pisati sem že začela zelo zgodaj. Že v četrtem razredu osnovne šole sem napisala svoj otroški roman, ki sicer nikoli ni prišel v javnost.

20. Kaj je bilo najtežje pri ustvarjanju samega učbenika?

Najtežje oziroma tisto, kar ti vzame največ časa in energije, je obdelava učbenika in priprava na tisk, potem ko je že vse napisano. Namreč, ko je vse napisano, je še veliko stvari, ki jih moraš narediti, da učbenik lahko izide. Torej lektoriranje, napisati moreš rešitve in pripraviti CD-je. Lektorji morajo velikokrat skozi besedilo in ko smo vsi prepričani, da napak ni, lahko gre učbenik v tisk. Ampak napake so vedno, saj ljudje nismo roboti in napake velikokrat spregledamo. Ta del je torej naporen, saj ni kreativen, ampak je k večjemu samo iskanje in pregledovanje napak.

21. Koliko časa Vam vzame pisanje raznih nalog?

Na primer za pisanje ene besedilne naloge najprej vedno dobim idejo, o čem bi pisala in potem grem raziskovat. Včasih me kakšna tema tako pritegne, da za računalnikom sedim več dni in pregledujem gradiva iz raznih spletnih strani, hvala Bogu za internet (smeh), in potem si delam izvlečke. Pozorna moram biti na dolžino, težavnost in avtorske pravice besedila. Tudi vprašanja pod besedilom morajo biti zanimiva in hkrati poučna ter vam učencem zadati nekakšne cilje. Torej, včasih beseda steče takoj, včasih pa za takšno nalogo potrebujem tudi štiri dni ali več. Moram pa priznati, da zelo uživam pri brskanju med informacijami in sem vesela, ko se naučim kaj novega, saj se mi zdi, da je znanje zelo pomembno in ga sama zelo cenim.

22. Katera je Vaša najljubša knjiga?

Težko bi se odločila za eno. Bartolov Alamut, recimo. Od slovenskih avtorjev vem, da mi je bila všeč knjiga Cvetje v jeseni. Zelo rada imam tudi poezijo Franceta Prešerna. Za dušo pa rada berem takšne bolj odštekane knjige. Nekaj let nazaj sem si kupila knjigo “neumnih” vprašanj in odgovorov, katere naslov je bil Is there anything good about wasps? (So ose sploh koristne?). V knjigi so povedali, da če ne bi bilo os na svetu, se naš eko sistem ne bi niti malo spremenil. Poleg tega je bilo v knjigi cel kup smešnih in odštekanih vprašanj in odgovorov.

23. Imate vzornika?

Vzornika? Vzornika, torej osebo, po kateri se zgledujem v življenju, ne. Občudujem pa cel kup ljudi. V svetu slikarstva in umetnosti so to Pablo Picasso, Joan Miro, Henri Matisse,… Na splošno pa mi je bil zelo pri srcu Stephen Hawking zaradi tega, ker je kljub svojem telesnem in fizičnem primanjkljaju naredil za človeštvo več, kot ne vem koliko popolnoma zdravih ljudi skupaj. Resnično je vreden spoštovanja. Seveda pa občudujem tudi Galilea Galileia, Alberta Einsteina ter ogromno drugih ljudi, od katerih dobivam navdih. Je pa res, da če si genij, ti nekje narava da, nekje ti pa vzame. Zato so geniji vedno tisti, ki so za večino ljudi malo čudni. Ker so drugačni, imajo druge predloge, po navadi imajo težave pri komunikaciji, ker imajo toliko stvari v svoji glavi in zato so potem takšni, kot so.  Ampak takšni ljudje morajo obstajati.

24. Kolikor veva, ste ena izmed glavnih pri prireditvi za 40 let šole. Ste veseli da ste dobili to čast?

Da, absolutno. To je zelo velika čast, je pa tudi zelo velika odgovornost. Srčno upam, da bo zadeva uspela in da bo na takšnem nivoju, da bomo vsi  zadovoljni.

25. Imate s pripravljanjem prireditve in natečajev veliko dela?

Je dokaj veliko dela ja, ampak bomo mogoče o tem kdaj drugič. Neke stvari še ne bi rada obelodanila. Zdi se mi bolje, da je okoli tega še malo skrivnosti, kot pa da vse razbobnamo in bodo potem ljudje razočarani.

26. Imate že kakšne projekte v mislih za prihodnost?

O ja. (smeh) Vedno mi nekaj po glavi mrgoli. Imam kar nekaj projektov v mislih, ampak bom povedala enako, dokler so v moji glavi, še niso dozoreli in ko bodo dozoreli, bodo obelodanjeni. Nekateri se vežejo na moje delo v šoli, nekateri pa seveda tudi na stvari, ki jih počnem v prostem času.

27. Kako Vam uspe vzpostaviti kontakt z vsemi gosti, “nation speakerji” in drugimi zanimivimi ljudmi, ki jih povabite v šolo?

Tisto leto, ki sem ga preživela v Ameriki, mi je dalo to, da sem postala dosti bolj komunikativna, zgovorna in odprta do drugih ljudi. Večinoma nimam težav pri vspostavljanju stikov. V enem trenutku se kar začneš pogovarjati. Ne sme te biti strah, ti biti nerodno. Če vidiš, da je sogovornik pripravljen, in večinoma so, ker tujci so načeloma bolj odprti za pogovore kot mi Slovenci, potem sploh ni nobenega problema. Malo jih pohvališ, se pohecaš in to je to. Humor odpira mnoga vrata.

28. Vam je kateri gost do sedaj bil posebej všeč, se Vam je vtisnil v spomin?

Vsak po svoje. Vsak ima svojo osebnost, svoj način pristopa in svoje znanje. Zelo zanimivi so bili lanski gosti na noči branja. Posebej rada se pa spominjam jezikovnega asistenta, ki mu je bilo ime Stewart. Pri meni je bil eno leto, ker je šlo za neko mednarodno izmenjavo in je bil vsako sredo na naši šoli. Imam ga v zelo lepem spominu, saj je bil zelo resen, odgovoren in komunikativen.

29. Se spomnite kakšnega zanimivega dogodka, trenutka z gosti?

Da. Nekaj let nazaj smo, ravno tako na noči branja, imeli gosta Tima Ribiča in on nam je zapel del arije, katere naslova se trenutno ne spomnim. Zelo lepo je bilo slišati njegov lep, šolan glas v šolskih prostorih. Saj če hočeš slišati opero, moraš oditi v opero, on pa je prišel k nam. Bilo je zelo mogočno in mi bo zagotovo še dolgo ostalo v spominu.

30. Imate s katerimi gosti še stike?

S temi gosti je tako. Če se vidimo, imamo stike, sicer pa zelo težko ohranjam prijateljske stike s komerkoli, ker enostavno nimam časa. Doma moram postoriti gospodinjska dela, se družiti z družino, se ukvarjati z delom v šoli, s hobiji ter takšnimi in drugačnimi obveznostmi. Morala bi se odločiti, kaj mi je bolj pomembno in meni je bolj pomembno znanje. To, kar rada počnem, mi vzame veliko časa. Torej pri meni ni časa za družabno življenje.

31. Kaj hočete sporočiti našim bralcem?

Znanje je vrednota. Naj vas ne bo sram pokazati znanja. V našem prostoru marsikdo na učence, ki veliko znate, neupravičeno gleda z viška. Če ne bi bilo takšnih genijev, o katerih smo prej govorili, ki so celo življenje posvetili znanosti, napredku in raziskovanju, potem mi ne bi bili tukaj, kjer smo. Naj vam ne bo nerodno, če znate več kot ostali, ker je to vrednota in slej kot prej se vam bo znanje obrestovalo.

Učiteljici Nevenki se neizmerno zahvaljujeva, da si je vzela košček dragocenega časa ter nama izdala majhne skrivnosti in velike prigode iz svojega življenja.

Ajda Rojko in Lia Horvat Zupančič, 7.a

Šola za pošasti

Tam nekje za sedmimi gorami je v najstrašnejšem gozdu v najglobljem močvirju živela najbolj grozovita pošast. Imela je dolge, če ne najdaljše kremplje v vesolju, najbolj kosmate tace na Jupitru in najmanjše srce v gozdu. Torej tej najbolj grozoviti pošasti, ki je živela v najglobljem močvirju v najstarejšem gozdu je bilo ime … Pufek.

Nekega dne, ko se je Pufek odpravljal na lov, je zagledal Lady Einstein (to je krava s kosmatimi kopiti, ki je že zelo dolgo niso postrigli). Po šestih sekundah se je zaljubil vanjo, zato jo je ogovoril: “Živjo, kako ti je ime…No, jaz sem Pufek… Lady Einstein odgovori :”Sem Bilka, a lahko me kličeš Lady Einstein”.Pufek je obstal na mestu, ni mogel reči ničesar drugega kot: “Hej, a bi lahko prišla na kavo?” je komaj prepričljivo izdavil Pufek”.”Mmm no okej,kdaj in kje? “,ga vpraša Bilka. “Mmmmm, Pufkova jama 22b , ob 16.53, če ti je seveda prav?!”, ji odgovoril Pufek.”Ja z veseljem bom prišla,adijo!”, je rekla Bilka in mu pomahala v slovo. Pufek jo je še dolgo zaljubljeno gledal, ko pa je pogledal na uro je tiktakala 16.47. Pufek je hitro stekel proti domu, da bi skuhal najboljšo kavico na svetu. Skočil je čez podrto drevo, stekel do potoka in ga preplaval, a glej ga zlomka, tam so ga ujeli lovci na pošasti, ki vse pošasti dspeljejo v šolo za pošasti. Ko so ga odpeljali, pa je Bilka ravno odhajala k Pufku, na srečo (ali bolj nesrečo) ji je Pufek dal napačen naslov, namesto svojega ji je predal naslov svojega brata, ki ga je najraje od vsega posnemal. (Pufkov pravi naslov: Pufkova jama 22b , nekaj metrov stran od njegovega brata). Ko je Bilka prišla k Pufku , je bila presenečena, ko Pufkov brat sploh ni vedel kaj dela tukaj.

Zato se je Bilka odločila, da nikoli več ne gre na kavo h kateremukoli fantu. Pufek pa je v šoli za pošasti spoznal Milko, ki je bila še lepša od Bilke. Najboljše pa je bilo, da je bila Milka, čokolada.

Zoja Miholič, 6. b