10 idej za krajšanje časa med karanteno

Zdravo. Sklepam, da to bereš samo, ker ti je že doma kar malo dolgčas in ne veš, kaj bi počel. Danes je tvoj srečen dan, saj bom s teboj delila nekaj idejo. Pa začnimo.

1. Postani ‘chef’
Veš tisto, ko bi rad samo jedel pa jedel pa jedel? Namesto tega, da si odpreš vrečko čipsa ali pa naročiš komu naj ti nekaj naredi, postani ti ‘chef’ za en dan. Tvoje kuharske mojstrovine ne rabijo biti zakomplicirane, prav nasprotno. Že ob palačinkah ali pa pudingu, se boš prikupil celotni družini, pa še lačen ne boš.

2. Filmski kritik
Televizija marsikomu ni več tako rečeno ‘in’, nekateri pa so predelali že vse kanale in njihove vsebine. Nič zato. Trenutno je zaradi pandemije veliko filmskih strani brezplačnih. Od slovenskih do tujih. Tukaj je le ena stran od mnogih, ki priporoča spletne filmske strani. Še vedno pa imaš naš stari YouTube.

3. Knjižni molj
Marsikdo je doma prebral že vse knjige, tudi tiste iz knjižnice, pa ne mora po nove. Hm, imam rešitev. Pravzaprav začasno knjižno polico. Razne strani kot so slovenska e-emka.si, angleška open-library, … vam ponujajo brezplačno branje njihovih knjig na spletu. Kot pravijo, sončni vzhod prebuja naravo, branje knjig razsvetljuje glavo.

4. Umetnik pa pol
Med tem ko so nekateri bolj miselni in jezični tipi, nekateri raje ustvarjajo. Veliko raznih idej lahko dobiš na Pinterestu ter 1001 ideja. Stavim, da bodo vsi bližnji navdušeni nad tvojimi uporabnimi izdelki, ki so nastali zaradi dolgčasa.

5. Mojster lingue
Verjetno se sprašuješ kaj je lingue. To je italijanska beseda, ki jo mi prevedemo v jezik. Zdaj že verjetno veš, kaj je ta 5. točka. Učenje jezikov. Obstaja nešteto aplikacij, ki te lahko naučijo kakšne besede, ena izmed boljših pa je Duolingo. Tako, da buona fortuna – vso srečo.

6. Nov hobi
Med časom, ki ga preživljaš doma, lahko poskusiš tudi kakšen nov hobi. Prav gotovo si za nekaj talentiran/a; opcija, da nisi, pravzaprav ne obstaja. Talent ne pomeni le, da si talentiran za petje ali ples, lahko si recimo tudi za jezike, matematiko, pisanje člankov ali kaj drugega. Premisli, kaj bi rad/a počel/a v prostem času in če te tista dejavnost veseli, kar prični z njo. Morda se boš nekoč s tem ukvarjal/a. Naštela jih bom nekaj za primer, od tebe pa je odvisno, če boš katerega izbral: petje, ples, pisanje (dnevnik), ukvarjanje z živalmi, fotografiranje, risanje, kakšen šport,…

7. Stvar na črko P
Zate imam uganko: Kaj je v hiši še kar potrebno, pa vsi vedno prelagamo? Prepričana sem, da se ne boš spomnil. Ti dam namig? Nekaj na črko P. Še kar ne veš? Hm, naj ti povem, da ima ta beseda 13 črk. Se predaš? Se mi je zdelo. Ta besede je pospravljanje. Zdaj imaš na pretek časa in lahko si določiš, kateri dan boš pospravil kaj. Vem, da ni ravno zanimivo opravilo, ampak čas bo hitreje minil.

8. Bingo
Celo dopoldne garaš za šolo, popoldne pa si želiš nekaj početi z družino? Bingo, že vem. Skupaj zaigrajte kakšno družabno igro ali pa si jo izmislite. Zagotavljam vam, da bo to postal ritual, saj bo poraženec hotel dokazati, da je zgubil namenoma.

9. Stare slike
Ta točka mi je ena ljubših. S tem, ko odpreš album oziroma mapo fotografij, se spomniš kakšno lepo življenje smo imeli, koliko stvari smo že prestali, koga vse smo že spoznali, kako so nas starši oblačili in kakšne frizure smo imeli. Morda se spomniš na koga in ga pokličeš, ali pa poskusiš oponašati staro fotografijo. Še posebej priporočam ogled fotografij staršev, saj boš izvedel veliko doživetih pripetljajev in zgodb, prav tako pa se jim boš lahko nasmejal.

10. Še dobro, da imamo internet
Ker smo odmaknjeni od družbe in pogrešamo prijatelje ter druge družinske člane, svetujem #ostanidoma in jih pokliči ali jim kaj napiši, slikaj. Vedi, da jih boš zelo razveselil. Zjutraj lahko skupaj pozajtrkujete ali pa popoldne spijete čaj oziroma poližete sladoled (s pomočjo kamere). Tako boš z vsem boš na tekočem pa še videli se boste lahko vsak iz svoje terase.

Upam, da sem ti podala kakšno idejo. Mislim, da se vsi želimo čimprej vrniti nazaj na običajno življenje in zato je pomembno, da stojimo v tem skupaj, vendar narazen.

Lia, 9.a

Enako kot prej

Zunaj se zbuja pomlad,
vendar brez tebe ni enako.
Doma sem.
Gledam v zrak
in premišljujem, kaj vse bi lahko počeli.
Skupaj.
Saj veš, drevesa cveto
in ptice pojo rano
in misel mi žene ven.
Ven na prostost,
vendar ji ni dano.
Še tedne neprespanih noči,
še tedne zaskrbljenih dni.
Le kako nam bo uspelo
prebroditi te čase?
Ne morem več.
Ne morem več na enakem mestu stati,
zadrževati se vstran od ljudi.
Želim si le, da bi bilo enako.
Enako kot prej, pred temi stvarmi.

Lia, 9.a

Ljubezen nam je vsem v pogubo

Pozdravljeni. Moje ime je Bella in danes vam bom povedala resnično zgodbo, ki se mi je pripetila.

   Torej, zgodba bo govorila o ljubezni. O nesrečni ljubezni. Vse se je začelo, ko sem prišla v srednjo šolo. Zelo sem bila nervozna, saj mi spoprijateljevanje ni šlo dobro. V osnovni šoli nikoli nisem bila kot druga dekleta. Vedno sem se držala zase in nisem želela biti v središču pozornosti. Če sem se že s kom družila, sem se s svojima najboljšima (edinima) prijateljicama, z Emmo in z Alice. Odkar pa smo šolo končale, se še nismo videle. Ampak to zdaj ni pomembno.

Torej, prvi dan v srednji šoli me ni preveč navdušil. Ker sem prišla v prvi letnik, so me, kot tudi vse druge novince, pozdravili tako, da so nas popisali s črko F. Že v šoli je to pritegnilo ogromno pozornosti, kaj šele na poti domov. Je pa bil nekoliko boljši naslednji dan. Čeprav še nisem nikogar poznala, kaj šele, da bi imela prijatelje, je bilo vseeno kar prijetno. Sploh, pa se mi je za nekoga tako zadržanega kot sem jaz, da drugi dan v srednji šoli nikogar ne pozna, zdelo povsem normalno. No zdaj pa končno k zgodbi. Torej, drugi dan se mi je zdel kar prijeten. A ne zaradi česarkoli povezanega s šolo, temveč zaradi…ojoj, ne morem verjeti… zaradi fanta.

Mnogokrat se zamislim in pozabim na ves svet. Tako je bilo tudi takrat, le, da se je zgodilo na hodniku, polnem učencev. In seveda sem se morala zaleteti v fanta. Izgledal je leto ali dve starejši, bil je visok in imel je črne, bleščeče oči. Padla sem po tleh in pomagal mi je vstati. Predstavil se mi je, bil je Dylan. Vprašal me je po imenu, jaz pa sem samo gledala v njegove lepe oči. Nato je zazvonilo in kar naenkrat ga ni bilo več pred mano.

Minil je komaj prvi mesec novega šolskega leta, a zdel se mi je kot cela večnost, kar mi ni bilo niti najmanj podobno. Bilo je zaradi Dylana. Govoriti sem želela z njim in se mu opravičiti, zaradi tistega na hodniku. No, priložnost sem dobila nekega dne, ko sem čakala na šolski avtobus. Začela sem pogovor, opravičila sem se mu in se predstavila. Potem sva se pogovarjala dokler ni prišel avtobus, ker pa je vstopil tudi on sva sedela skupaj. Pogovarjala sva se še celo pot in preden sem izstopila mi je dal telefonsko številko. Tako sva se začela družiti in po dveh mesecih sva odšla na prvi zmenek!  V šoli še vedno nisem imela prijateljev in včasih mi je bilo malo žal. Recimo takrat, pred zmenkom. Poklicati sem morala sestrično za nasvete. Kakorkoli, na zmenku je bilo zabavno, bila sva v kinu in gledala sva romantično komedijo. Vse je bilo popolno. Sploh takrat, ko sva odšla po kinu v park. Sedla sva na klopco in se tudi prvič poljubila! Takrat sem bila najsrečnejša punca na svetu. Imela sem fanta in kmalu sem začela dobivati tudi prijatelje.

Zdaj pa pride tisti del, kjer se vse uniči. Nekega dne me je Dylan povabil v park. Želel se je o nečem pogovoriti. Niti slutila nisem, da je nekaj tako groznega, kot je bilo. Ko sem prišla me je najprej poljubil, potem pa močno objel. Tako objeta sva stala najmanj 10 minut, nato pa sva sedla na klopco.  Pogovor je začel umirjeno, vprašal me je, kako sem in kako sem preživela dan. Pozabila sem povedati, da ga ni bilo v šoli.

No, ko sem mu pripovedovala pa me je kar naenkrat prekinil in rekel: “Tumor imam!” Bila sem šokirana in brez besed. Nisem vedela kdaj, a začela sem jokati. Dylan me je močno objel in tudi sam potočil nekaj solz.

Domov sem prišla okoli 19.00, a sem takoj odšla spat. Nisem imela moči za kaj druga.

Tako so minevali dnevi in z Dylanom je bilo vse slabše. Vsak dan sem jokala, a najbolj tisti dan, ko se je zgodilo. Ko sem ga za vedno izgubila. Trpela sem. Zelo. Bilo je kot v najhujši nočni mori.

Na dan njegovega pogreba, ko sem prišla domov, pa se je končno nehalo. Ta grozna bolečina je končno izginila. Vedela sem, da brez Dylana moje življenje nima smisla, zato sem odšla. Odšla sem za zmeraj in moje življenje, tukaj na Zemlji je bilo končano. A tam nekje, v drugem vesolju, v drugem svetu, se je komaj začelo. Z Dylanom.

Sara,7.b

Intervju z učiteljico Donatajo Malinić Krašna

Učiteljica Donataja Malinič Krašna na naši šoli poučuje slovenščino, retoriko in gledališki klub. V pogovoru z njo sva izvedeli veliko zanimivega in zaupala nama je tudi odlične nasvete za javno nastopanje.

1.Kako dolgo že poučujete na naši šoli ?

Na naši šoli samostojno poučujem že eno leto in nekaj mesecev. Pred tem pa sem tukaj 8 mesecev opravljala pripravništvo.

2.Zakaj ste se odločili za poklic učiteljice? Ste imeli ta poklic v mislih, že ko ste bili majhni ?

Sem mnenja, da je poklic učitelja poslanstvo, ki ti je dano v zibelko. Ja, že od majhnih nog sem sanjarila o tem poklicu, vedno sem se igrala “za učiteljice” 🙂 Za ta poklic sem se odločila, ker sem od nekdaj rada nastopala, drugim razlagala in pomagala, ker me je v vaših letih vedno zelo zanimalo, kaj se dogaja za tistimi vrati z napisom “zbornica”. Velik del pa je doprinesla želja po leposlovju in pravopisu.

3.Vas poučevanje veseli?

Poučevanje me zelo veseli, ker ne mine dan, da se ne naučim česa novega. In to me bogati.

4.Ste pred prihodom na našo šolo, poučevali že na kakšni drugi šoli in kje zdaj ?

Moja poklicna pot se je pričela ravno na naši šoli OŠ Duplek in na OŠ Korena. Na obeh šolah poučujem slovenščino ter gledališki klub, na OŠ Duplek pa devetošolce nagovarjam pri retoriki in skrbim 2-krat na teden za red v podaljšanem bivanju na razredni stopnji.

5.Kakšni so vaši spomini iz osnovne šole ?

U, to pa je vprašanje. Obiskovala sem OŠ Selnica ob Dravi. Moji spomini na osnovnošolske dni so predvsem lepi. Za mene je to bil čas, ko sem bila izredno kreativna, marljiva, dosledna. To je bil čas, ko sem osvajala temelje znanja, a še zdaleč nisem vedela, kaj me v življenju vse še čaka. Imela sem krasne sošolce, odlične učitelje, s katerimi še danes rada poklepetam.

6.Glede na to, da poučujete retoriko, dobite še vedno tremo pred kakšnim nastopom ?

Seveda, trema je zdrava, mora biti prisotna, vendar v zmerni količini. In imam jo tudi jaz, čeprav znam to uspešno skriti.

7.Imate kakšen nasvet za koga, ki ima veliko tremo pred nastopom ali ki želi postati tudi sam dober retorik ?

Na nastop moraš biti vedno dobro pripravljen. Če se ti kje zalomi, je vedno najbolje stvar speljati spontano naprej in se čimprej vrniti na pripravljene tire. Ko si pripravljen, ti trema nič ne more. Predvsem pa moraš zaupati vase in v svoje sposobnosti. Drugega recepta ni.

8.Za katere nastope pa se je po vašem mnenju najtežje pripraviti?

Najtežje se je pripraviti na tiste nastope, ki razvijejo kakšno debato in nikoli ne veš, v katero smer se bo razvila. Vse ostalo je odvisno od nas samih.

9.Kaj cenite pri učencih najbolj?

Pri učencih najbolj cenim odkritost, spoštljivost in marljivost.

10.Kateri je najbolj smešen trenutek, ki se vam je zgodil, odkar poučujete?

Ne vem iz katerega razloga, vendar sem stala pred razredom z odprto zadrgo na hlačah. K sreči me je prijazna učenka vljudno na to opozorila in sem zadevo takoj uredila.🙊

11.Kateri je vaš največji cilj v življenju?

Ciljev je veliko. Imam tako osebno življenjsko načelo, da si moraš za duhovno rast vedno postavljati nove izzive. Ne sme ti biti dolg čas. Predvsem pa strmim k spoštovanju, zaupanju, ljubezni, dobrih družinskih odnosih, po nenehnem izobraževanju na različnih področjih.

12.Kaj bi sporočili bralcem Korakov ?

Dragi bralci! Ne bom vam tarnala o tem, koliko in kaj morate brati, kako in kje morate znati zapisovati, pozvala pa bi vas k spoštovanju sočloveka, k lepim odnosom med ljudmi, do narave in do samega sebe.

Učiteljici Donataji se zahvaljujeva za intervju ter ji želiva še naprej veliko uspeha tako pri poučevanju kot tudi javnih nastopih.

Tia in Lara, 9.a

Ljubezen nam je vsem v pogubo

Pozdravljeni! Moje ime je Amber. Rada bi vam povedala svojo zgodbo. Vse se je začelo tistega oblačnega dne, ko…
Mudilo se mi je domov, saj je že začelo deževati. Mimo mene so hodili ljudje z dežniki, jaz pa sem le tekla slalom med njimi. Zaprla sem oči in se ustavila, da si odpočijem, ko se je vame naenkrat zaletel privlačen mladenič. Bil je mojih let. Začel se mi je opravičevati, toda ko me je pogledal v oči, sva oba obmolknila. Njegove oči so me prevzele. Bile so temno rjave, skoraj črne. Iz njih je izžarevala skrivnost. Pomagal mi je vstati in se predstavil. Njegovo ime je bilo James. Hitro sva se bolje spoznala. Imel je tragično zgodovino. Starši so mu umrli v prometni nesreči, ko je bil star le tri leta. Od takrat je živel pri babici. Drugih sorodnikov ni imel. Babica je zanj lepo skrbela. Bil je njen zaklad in zanj bi naredila vse. Ko je James dopolnil 15 let, je zbolela za rakom. Preminila je še isto leto. James si še vedno ni opomogel od izgube. Ko sva postala prijatelja, sem mu vedno stala ob strani. Hitro sem začutila nekaj večjega od prijateljstva. Ob vsakem pogledu sem začutila metuljčke v trebuhu in ob vsakem dotiku prijetne mravljince. Kmalu mi je tudi on izpovedal svoja čustva in tako sva postala par. Dolgo sva bila srečno zaljubljena, toda vse dobro se nekje konča, kajne? Po nekaj mesecih se je začel do mene obnašati zadirčno, odmaknjeno, včasih pa tudi ukazovalno. Nekega dne sem hodila po parku. Ve meni so se porajala vprašanja, kot: „Zakaj?“ ali „Kaj sem storila narobe?“ Naenkrat pa sem zagledala obraz svoje „ljubezni“. Od presenečenja sem pogledala še enkrat, samo da se prepričam, da sem videla prav. V objemu je držal mladenko in se poljubljal z njo. Po mojih licih so tekle solze razočaranja, žalosti in besa. Takoj, ko me je zagledal, je punco izpustil iz rok. Pritekel je do mene in se začel opravičevati, toda jaz sem le nejeverno strmela v njegove oči. Toda takrat je rekel nekaj, kar je zaleglo. „Nihče me ni nikoli naučil, kako ljubiti, toda ti si tista, ki mi je pokazala to neverjetno čustvo! Prosim, ne zapusti me še ti!“ Po licih so mu polzele solze. Ker sem bila zaslepljena od ljubezni, sem mu takoj oprostila. Obljubil mi je, da mi bo zvest do konca življenja in da se bova skupaj postarala. To je bila moja želja že od otroštva. Bila sem neumna in naivna, da sem mu zaupala. Nekaj časa sva bila spet neločljiva. Ampak tisti dan je spremenil moje življenje. Jamesu sem povedala, da grem po nakupih s prijatelji. Poslovila sva se in sem odšla. Domov sem prišla prej kot sem nameravala. Jamesa nisem našla nikjer, nazadnje pa sem pogledala še v spalnico. „Kdo ve, lahko, da je zaspal,“ sem razmišljala. Toda takrat sem ga ujela z drugim dekletom. Ko sta me zagledala, je dekle s strahom steklo iz hiše. „Moja ljubezen“ ni vedela, kaj bi rekla. Spet se je začel opravičevati. Takrat sem v sebi začutila neznani bes. Stekla sem v kuhinjo, zgrabila najbližji nož in se vrnila k njemu. Ostal je brez besed, le strmel je vame s strahom v očeh. Seveda ga nisem nameravala ubiti ali raniti, le prestrašiti. Počasi sem se mu približevala, dokler nisva bila obraz ob obrazu. Začel je prositi za milost in odpuščanje. Le zaprla sem oči in…
Zbudila sem se na postelji. Vedela sem, da so bile vse to le sanje. Z olajšanjem sem pogledala v strop. Nato sem začutila, da imam nekaj v roki. Pogledala sem, kaj je to in s strahom ugotovila, da držim krvav nož. Moja oblačila so bila prelita s krvjo. Videla sem Jamesovo truplo ob moji postelji nad njim pa je, na steni, z njegovo krvjo pisalo: „LJUBEZEN NAM JE VSEM V POGUBO.

Alina, 7.b

Zimske priprave

V petek, 28. 2. 2020, sem se s Plesno šolo Samba odpravila na zimske priprave. Priprave so trajale tri dni in so bile v Rogaški Slatini.

V petek zjutraj sem se s prijateljico Sofijo odpravila. Vsi skupaj smo se dobili pred recepcijo hotela Grand hotel Rogaška. Že pred pripravami smo se morali dogovoriti s kom bomo skupaj v sobi, ker so bile sobe za dva. Jaz sem bila skupaj v sobi s Špelo. Ko smo vsi dobili kartice smo odšli v sobe in se pripravit na trening. V dvorani kjer smo imeli trening smo se morali dobiti ob pol devetih. Ko smo vsi prišli smo začeli. Čez eno uro je prišla gostja in to je bila Ana Vodišek, ki je ena izmed najboljših plesalk v Sloveniji. Ona nas je imela tri treninge. Med prvim in drugima dvema smo imeli pavzo in kosilo. Po vseh treningih smo imeli večerjo in zvečer prosto in smo se lahko šli kopat v bazen, ki je bil v hotelu ali pa vadit v dvorano. Midve z Mineo sva šle vadit koreografije v dvorano, ampak sva lahko bile samo pol ure.

Naslednji dan je bilo enako, ampak nas ni imela Ana, ampak drugi naši trenerji, ki tudi trenirajo pri Sambi. Od drugega dneva mi je bila najboljša koreografija od Vanese Majeič in Mojce Šauperl. Po večerji smo imeli do pol devetih prosto in nato igre v dvorani. Morali smo se razdeliti v 6 skupin. Imeli smo različne izzive, ki so jih sestavili in vodili člani. Jaz sem bila v skupini z Špelo, Elo, Ano, Tajdo, Saro in Hano. Super smo se razumele in smo se boljše spoznale. Izzivi so bili: zaplesat koreografijo, ki je bila napisana z besedami, metanje žogice v kozarec z vodo, pantomima in rešit križanko. Bili smo peti od šestih. Zmagovalna skupina je dobila lizike. Igre so trajale približno do desetih. Nato smo imeli prosto. Jaz in Špela sva šle do tistih s katerimi sva bile v skupini. Okoli enajstih sva šle v sobo in se pripravili na spanje.

V nedeljo, bil je zadnji dan, smo po zajtrku imeli zadnja dva treninga. Ta zadnja koreografija, ki je bila spet od Vanese, mi je najboljše šla. Po treningih smo imeli kosilo in prosto do 14:45, ko smo imeli zadnji trening, pri katerem smo samo ponavljali koreografije, ki smo se jih naučili na pripravah. Okoli pol štirih so prišli starši po nas.

To so bile za mene komaj druge priprave, ampak so bile najboljše. Komaj čakam, da bo poletje, ko bodo poletne priprave.

Lara, 9.a

Ustvarjali smo z glino

V četrtek, 13.2.2020, smo imeli učenci 7. razredov tehniški dan. Na našo šolo so prišli iz Lončarskega centra Maribor in nam pokazali ustvarjanje z glino. Razdeljeni smo bili v dve skupini, 7.a in 7.b. Ena skupina je najprej delala na lončarskem vretenu, druga pa je glino oblikovala ročno in le z nekaj pripomočki.

Ko smo glino oblikovali ročno, smo morali paziti, da je bilo lepo zglajeno in ni bilo razpok. Na izbiro smo imeli, da izdelamo manjšo sklečko ali krožnik. Na izdelek smo lahko naredili tudi razne vzorce ali napise.

Na vretenu je bilo nekoliko drugače. Vsi smo si izdelali majhne skledice, ki pa so bile med seboj vseeno zelo različne. Bile so najrazličnejših oblik, nekatere visoke, druge nizke, spet nekatere tanke in tako dalje. Na te izdelke smo lahko naredili samo vzorce ali jih pobarvali, napisov nismo smeli delati.

Končane izdelke so na koncu odnesli nazaj na Lončarski center Maribor, saj nam jih bodo predelali, da bodo za kuhinjsko rabo. Tehniški dan se mi je zdel zanimiv in komaj čakam, da dobim izdelek nazaj, da vidim, kako bo na koncu izgledal.

 Sara, 7.b

Detektivska zgodba

Pozdravljeni, sem Taja! Šla sem malo raziskovat Osnovno šolo Duplek.

Zbrala sem zelo zanimive informacije o tem, kaj so na šoli delali v mesecu februarju. V tem mesecu je potekal roditeljski sestanek za analizo prvega ocenjevalnega obdobja in predavanje o prekomerni rabi digitalnih tehnologij. Ugotovila sem tudi, da imajo spletno glasilo, ki se imenuje Koraki. Pri tem se novinarke in učiteljica Maja zelo trudijo. Na njem objavljajo pravljice, pesmi, slike,… Klara Gradišnik in Alina Lilek sta se poglobili v magični svet. Tia Horvat Zupančič in Karin Ludvik pa sta povedali, da so šli smučat na Roglo in drsat v Ledno dvorano Maribor. Lana Kos je rekla, da so snemali radijsko oddajo o Prešernu. Ko pa smo že pri Prešernu, je v Korenski dvorani potekala prireditev, na kateri so nastopali učenci šole Duplek in Korena. A ne samo to! Tudi na šoli so imeli šolski Prešernov natečaj, na katerem sta zmagali Lia Horvat Zupančič s svojo pesmijo Najlepši čas življenja in Karin Ludvik s svojo fotografijo Modra prihodnost. Alino Lilek bolj navduši angleščina, Julijo iz 4.c pa vse teme. Kot vemo, 5. februarja obeležujemo svetovni dan glasnega branja. Zato so učenci 7., 8. in 9. razreda brali mlajšim. Aja, pozabila sem še povedati, da so imeli na šoli tudi prireditev za slovenski kulturni praznik. Učiteljica Andreja Flis, je naredila tudi vabila za Vurko fest, na katerem lahko sodelujejo vsi učenci te šole.

Ko sem raziskovala, sem ugotovila, da se na njihovi šoli veliko dogaja in je zelo zanimiva šola.

Taja, 6.a