Izlet v Postojnsko jamo

31. 3. smo se pred našo šolo zbrali učenci od 5. do 9. razreda. Čeprav je bila sobota, smo se morali zbuditi precej zgodaj. Avtobus je namreč odpeljal že ob 6.30.

Vozili smo se dolge tri ure in končno prispeli. Najprej smo si ogledali razstavo EXPO, kjer so nam predstavili kraške pojave ter zgodovino Postojnske jame. Opisali so nam nastanek jam ter prikazali bitja, ki tam bivajo. Na koncu smo si ogledali še filmček, med katerim je učencu celo izpadel zob.

Nato smo se odpravili v Vivarij, k stenam podpisov, kjer so se prvotni obiskovalci podpisovali na kapnike. (Kasneje so to prepovedali.) Tam smo lahko videli tudi jamske prebivalce, kot so jamska kobilica, podzemni vodni polži, jamska striga ter seveda človeška ribica ali močeril, po kateri Postojnska jama slovi.

Potem smo se z jamskim vlakcem odpeljali v jamo. Med potjo smo se morali velikokrat skloniti, saj je bil strop zelo nizek. Čakal nas je dolg pohod. Nekaj časa smo hodili ter fotografirali vsak kamenček, vodo in kapnik, da izleta zagotovo ne bomo pozabili. Kmalu pa smo zavili v predor, ki javnosti ni na voljo. Ogledali smo si tudi špagetno, črno in poročno dvorano, ki sol nam vzele sapo. Zakorakali smo tudi ob strugi reke Pivke.

A, vsega lepega je enkrat konec, tako da smo se kmalu odpeljali proti domu. Izlet mi je bil res všeč, saj smo lahko videli prizore, ki jih morda ne bomo nikoli več. Upam, da se še kdaj podamo na takšen izlet.

Mia Miholič, 7. b

Test

Maj je reko kaj,
Matija pa kdaj,
se je Timon vprašal zakaj,
je Alen dodal pa daj,

učiteljica se je nasmejala,
učiteljica jim je zadala:
“Bi se malce več učili,
si ne bi toliko snovi pustili.”

“Test bo v petek peto uro,
da ne bi kdo zamudil,
ker si je popravljal frizuro,
mi bo vsak od vas dodatno nalogo naredil.”

Tako so vsi s sklonjeno glavo
odšli iz učiulnice.
Nikomur niso rekli zdravo
in komaj so čakali počitnice.

So kot pingvini okrog hodili,
velikokrat v napačno učilnico zavili,
niso pa bili edini,
ki se testa niso veselili.

Lia Horvat Zupančič, 7.a

Poseben obisk

Nekoč, toda ne tako dolgo nazaj, sem imela prav poseben dan. Na ta dan sem imela prav poseben obisk. Vas zanima, kdo je ta poseben obisk? Berite naprej pa boste videli.

Tisti dan se je začel običajno. Zbudila sem se, pojedla zajtrk ter se oblekla in umila. Šolo smo ta dan začeli kasneje kot ponavadi, zato sem imela še dovolj časa pogledati kakšen film. Odločila sem se za Sneguljčico, ki je bila včasih moja najljubša. Se je še kdo spomni ali je nihče več ne bere ter lista? Tega odgovorna na žalost nisem dobila. Film o Sneguljčici se je začel in jaz sem komaj čakala, da obudim stare spomine. Kot pri vsakem filmu je tudi pri Sneguljčici na začetku pokazal studio, kjer so ta film ustvarili. Zaslišati je bilo prelepo petje mlade dame, obdane z gozdnimi živalmi. Ta mlada dama je bila Sneguljčica. Trenutek za njo se je pokazala hudobna kraljica. Kot vsako jutro se je občudovala v ogledalu in ga spraševala: “Zrcalce, zrcalce na steni, povej, katera najlepša v deželi je tej?” Zrcalce ji je vsak dan odgovorila, da je ona, toda nekega dne se je to spremenilo. Odvrnilo ji je:”Najlepša je tvoja pastorka, mlada Sneguljčica.” Takrat je kraljica postala jezna na Sneguljčico. Lovcu je naročila, naj jo ubije. Vsi so vedeli, da je Sneguljčica milega srca, tudi lovec. Ker ni mogel ubiti mladega dekleta, ji je naročil, naj zbeži globoko v gozd. Kraljična ga je upoštevala in začela teči, kolikor so jo noge nosile. Pot jo je vodila mimo temnih dreves. Z vseh strani so se slišali grozljivi glasovi. Sneguljčico je bilo tako zelo strah,da je zavila v napačno smer in če verjamete ali ne, pristala je v Spodnjem Dupleku. Bolj natančno, v moji dnevni sobi. Lahko verjamete? Odgovor je enak kot moj. Seveda ne. Toda bilo je. Pred mano je stala deklica, malo višja od mene, imela je črne lase s pentljo, oblečena je bila v modro-rumeno obleko z rdečim plaščem in obuta v balerinke. Ogledovala si me je in prostor, v katerem je bila. Tudi njej se je zdelo nenavadno, trenutek nazaj je še bila v temačnem gozdu. Vprašala me je, kdo sem, nato pa se je predstavila še ona. Jaz sem vedela, kdo je in to jo je zelo presenetilo. Ponudila sem ji kozarec soka. Bila je prav navdušena nad njim, ker ga je prvič poskusila. Nekaj minut kasneje sem ugotovila, da to ni bila dobra ideja. Sneguljčici, ki je bila mirna ter razigrana deklica, je postala zelo nora in želela je še soka.

Takrat sem se spomnila, da moram v šolo. Kraljične nisem mogla pustiti same doma. Hitro sem stekla po torbo ter se skupaj s Sneguljčico odpravila proti naši šoli. Na srečo je nihče ni prepoznal zaradi krinke ali pa preprosto niso prebrali ene izmed najboljših zgodb. Kraljično je zanimala prav vsaka stvar. Pozdravila je vse, ki so šli mimo nje ter spoznala, da po novem ni več kočij, temveč avtobusi. Vsi so mislili, da je 7.a dobil novo učenko, toda niso imeli prav. Sneguljčici je bila šola kljub vsem novostim zelo všeč. Imeli smo matematiko ter angleščino pa slovenščino potem pa odmor. Med odmorom se je zgodil še bolj nenavaden dogodek, kot tisti prej. Po naših mizah so hodili palčki s polnimi vrečami premoga. Takrat sem hitro zgrabila Sneguljčico ter, kakor hitro sem lahko, odšla domov. Čeprav je lepo imeti nekoga tako prijaznega in prijetnega, sem morala temu narediti konec. Po internetu sem iskala rešitev in eno celo našla. Knjigo o Sneguljčici sem morala prebrati pred celo šolo in to v najmanj 6 urah od prvega pojava lika iz knjige. Pogledala sem na uro in ugotovila, da imam manj kot 10 minut časa. Spet sem morala nazaj v šolo. Tam sem poiskala mikrofon ter začela brati zgodbico o Sneguljčici. Vsi so me čudno gledali, nekateri se mi celo smejali, ampak jaz sem vztrajala. Vsake toliko časa je izginil eden izmed palčkov. Sneguljčica je prišla na vrsto zadnja. Objela me je ter se mi zahvalila za čudovit dan. Nato je izpuhtela tudi ona. Tisti dan nismo imeli več pouka. Odšla sem nazaj domov, kjer je bila še vedno prižgana televizija in še vedno se je predvajala Sneguljčica. Usedla sem se in jo pogledala do konca. Živali so Sneguljčico vodile do prav lepe koče, kjer je živelo sedem palčkov. Če se prav spomnim, jim je bilo ime Hihitavček, Jecljvček, Godrnjavček, Kihavček, Zaspanček, Sramežljivček in Vseznalček. Kljub zastrupitvi z jabolkom je bil konec srečen. Sneguljčico je poljubil princ in jo tako rešil smrti, nato pa se z njo poročil. Skupaj sta zaživela na gradu.

Na častnih mestih je seveda sedelo vseh sedem palčkov, toda če ste dobro pogledali, je bilo eno mesto prosto. To mesto je Sneguljčica prihranila meni. Zakaj, pa mislim, da že veste.

Lia Horvat Zupančič, 7.a

Srečanje s Frančkom

Moja najljubša književna oseba iz mladosti je Farnček. In opisala bom srečanje z njim.

Začel se je lep, sončen dan. Odšla sem v trgovino in naenkrat sem srečala Frančka in ga prvo nisem prepoznala. Nato pa sem ga prosila, če lahko greva v gostilno, da bi se pogovorila, on pa je predlagal, da se greva pogovarjat k njemu. Tam sem spoznala njegovo sestrico Albinco, mamo in očeta. V knjigi je Albinca bolj hudobna, v resnici pa je zelo prijazna. Z veseljem so me sprejeli, ostala pa sem do večerje. Pred večerjo sva šla z Frančkom na igrišće tam pa so tudi bili njegovi prijatelji. Vsi so zelo prijazni in se z teboj z veseljem igrajo. Za večerjo in kosilo so bile palačinke z muhami, jaz pa sem jedla samo palačinke. To je Frančkova najljubša jed. Razložil mi je tudi kako poteka njegovo življenje.

Zelo mi je všeč njegovo življenje in sem vesela, da sem ga spoznala.

Lara Klemenčič, 7.a

Šolski in regijski parlament

Na začetku šolskega leta smo se vsi, ki radi govorimo in debatiramo o šolskih sistemih v Sloveniji in drugod po svetu, prijavili v šolski parlament.

Vsak drugi petek je v kabinetu specialne pedagoginje Valentine Gaberšek Jančič potekala razprava o šolskih sistemih. Prvih nekaj srečanj smo debatirali o deklici Malali iz Mingole. Ugotovili smo, da moramo biti zadovoljni, da se lahko izobražujemo in imamo pravico do šolanja, čeprav nam to včasih ni všeč. Naslednja srečanja smo debatirali o zasebnih šolah in njihovem načinu poučevanja. Izvedeli smo veliko novega, saj smo se decembra odpravili na Warfdorsko šolo, kjer smo bili prisotni tudi pri uri pouka. Naslednji mesec smo se po naših željah razdelili v skupine. Vsaka skupina si je izbrala temo, katero je tudi predstavila na razredni uri v 4. in 5.razredu.

Kmalu pa je prišel čas za naš šolski parlament. V ponedeljek, 19.2., smo resnično zasedli šolske klopi v zgodovinski učilnici in skupaj s člani šolske skupnosti debatirali o šolskih sistemih v Ukrajini, na Kitajskem in v Sloveniji. Na koncu šolskega parlamenta smo ugotovili, da je naš šolski sistem izmed vseh še najboljši. Med vsemi sodelujočimi na šolskem parlamentu pa smo morali izbrati tri učence, ki so našo šolo zastopali na regijskem parlamentu v Mariboru. Odločitev je bila težka, saj smo si bili v govorništvu skoraj enaki in na koncu so odločali glasovi. Izbrane smo bile Urša Koser, Lea Živko in Karolina Pernek.

V petek, 16.3., smo se odpravile v Maribor. Na začetku so nas v veliki predavalnici zavarovalnice Sava lepo sprejeli in razdelili v že vnaprej določenih 8 skupin. Vsaka skupina je s svojim moderatorjem odšla v učilnico v Domu ustvarjalnosti mladih Maribor. Tam smo začeli z našimi razpravami. Najprej smo diskutirali na temo “sodelovanje otrok” in “otroci v digitalnem svetu”. Nadaljevali smo z razpravami po teh podtemah: “odnosi v šoli”, “učne vsebine”, “metode in načini poučevanja in učenja” ter “šola za življenje”. Svetlo rumena skupina, v kateri sem bila tudi jaz, je imela podtemo “šola za življenje”. Debatirali smo o tem, koliko nas šola na splošno nauči za življenje, ugotovili veliko problemov in našli tudi rešitve. Izbrali smo tudi kandidate, ki bodo našo regijo predstavljali v Ljubljani. Pravtako smo se pripravili na predstavitev in napisali naše ideje na plakat.  Ob dvanajstih smo se vse skupine odpravile v pritličje, kjer smo imeli tudi malico. Pripravili so nam mafine, ki so bili zelo okusni, različne namaze, domač čaj in še kaj. Kasneje smo rešili tudi anketo o regijskem parlamentu in se odpravili v veliko dvorano, kjer so potekale tudi predstavitve skupin. Vse skupine smo imele zelo dobre predloge in rešitve za njih.

oznor
dav
oznor
oznor

V veliko veselje mi je bilo sodelovati na tem regijskem šolskem parlamentu, ker sem lahko izrazila svoje mnenje o različnih temah, ki so za nas, učence, še kako aktualne.

Karolina Pernek, 7.b

Srečala sem Hazel Grace

Rada berem knjige, prebrala sem jih že ogromno. Od vseh pa mi je bila najbolj všeč knjiga Krive so zvezde. V njej nastopa Hazel, Hazel Grace, ki trpi za rakom na pljučih. S seboj mora vedno nisiti jeklenko s kisikom, da uravnava dihanje. Njeno življenje je prestalo veliko ovir. A se ji, ko je srečala Gusa (Augustusa), niso več zdele pomembne. Dal ji je upanje in ljubezen. Tudi on je imel raka, ki je na koncu prevzel oblast.

Hazel je bila tako pogumna, zabavna, prav zato mi je bila tako všeč. Od takrat sem velikokrat razmišljala, kako je otrokom, ljudem na splošno, ki morajo življenje deliti s to boleznijo. Jim je težko, imajo sploh še voljo do življenja? Hazel jo je imela in zato jo občudujem.

Nekega dne sem se odpravila proti gozdu, bila je namreč pomlad. Ko sem že nekaj časa hodila po vlažni, tlakovani cesti, bila sem le nekaj metrov od gozda, se mi je začela približevati majhna deklica suhcene postave. Na nosu so se ji lesketala rdeča očala. V nosu je imela vstavljeni prozorni cevki, ki sta bili povezani z ogromno jeklenko na vozičku. Bila je podobna Hazel Grace, če odštejemo očala, staros ter njene dolge svilene lase. Nisem mogla verjeti, da stoji pred mano. Zamižala sem in si nehote pomela oči.

Z zanimanjem si me je ogledovala. Njeni svetlo rjavi lasje so plapolali v vetru. Bila je res drobcena, ne bi ji pripisala več kot sedem let. Sklonila sem se in jo vprašala: “Kako ti je ime?” Strmela je v tla, nato pa mi odgovorila: “Margo.” “Lepo ime, kaj pa je to?” sem pokazala na jeklenko, čeprav sem točno vedela čemu služi. Želela sem le potrdilo. “To je kisikova jeklenka, pomaga mi dihati.” Hotela sem jo povprašati še o bolezni, a to ne bi bilo vljudno, zato sem se prijazno poslovila in ji namenila topel in upajoč pogled. Obrnila se je, nato pa mi stekla v objem. Margojina jeklenka me je suvala v trebuh, zato sem se nežno izvila iz objema. Potrepljala sem jo po laseh in odšla dalje. Nekajkrat sem se še obrnila in gledala za njo, kako je poskakovala, priklenjena na voziček.

Nikoli več je nisem videla, a še vedno se spomnim njenih igrivih oči.

Mia Miholič, 7.b

Življenje

Pred miljoni let
prav na tem mestu
življenje je vzklilo,
iz majhne celice se je razvilo,
tudi nam, ljudem,
upanje vlilo.

A ljudem je vse še premalo,
radost, ljubezen, volja, pogum
je le še preteklost,
kakršno danes le redko spoznamo.

Ljudje ne gledajo več drugih ljudi v oči,
ljudje ne čutijo več.

Živijo zato, da prizadanejo druge,
jim lažejo v obraz in uničujejo življenske struge.

Pa poglej jih zdaj:
živijo življenje spopadov in vojne,
živijo življenje odvisno od drugih.

Zakaj?

Se znova in znova sprašujejo,
a vsak dan, vedno bolj,
mu v sebi kljubujejo.

Preprosto ne želijo več živeti,
bojijo se na novo pot stopiti,
novo življenje začeti.

Torej, dobili smo ga kot darilo,
kaj vse nam je dalo,
naše življenje, eno samo,
mi pa ga kar tako končamo.

Mia Miholič, 7.b

Čarobna knjiga

V naši vasi stoji zelo stara knjižnica. Stoji na robu gozda, h katerem vodi le ena zaraščena cesta. Celotna knjižnica od zunaj spominja na kakšno pravljično hišo,iz katere bodo ravno zdaj skočili Sneguljčica in sedem palčkov, babica, volk in Rdeča kapica ter vsi ostali pravljični junaki. Na žalost pa temu ni tako. Knjižnica je zelo strašljiva in nima veliko obiskovalcev. Veliko vaščanov pa celo trdi da je zakleta in da je knjižničarka čarovnica.

Nekega jesenskega dne sem si zaželela, da bi prebrala kakšno dobro knjigo. Doma sem imela same otroške ali tiste, ki sem jih že neštetokrat prebrala. Odločila sem se, čeprav stežka in z veliko obotavljanja, da bom odšla v knjižnico. Tisto na robu gozda.

Odpravila sem se po glavni cesti mimo cerkve in šole, kasneje pa zavila na blatno pot proti gozdu. Že od daleč sem zagledala leseno hiško. Po pravici povedano v tej knjižnici nisem bila še nikoli. Vedno sem pregovorila mamo ali očeta, da sta šla namesto mene. Bližala sem se knjižnici in zelo me je bilo strah. Ne vem zakaj, le imela sem tak čuden občutek.

Pred vstopom v knjižnico sem še globoko vdihnila nato pa vstopila. Ko sem odprla vrata sem bila vsa začarana. Knjižne police so bile natančno izrezane iz lesa. V desnem kotu je stala stara miza, na kateri pa ni bilo niti malo prahu. Ogledovala sem si knjige, ko me je nagovoril šibek glas: “Pozdravljena deklica. Ti lahko pomagam?” zagledala sem staro gospo s palico, ki je počasi šepala proti meni. “Zdravo, prosim. Iščem knjigo ki bi jo brala v prostem času.” “Sledi mi.” je odgovorila starka. Počasi sem ji sledila med policami. Naenkrat sva se ustavili. “Tale!” je vzkliknila. S prstom je pokazala na knjigo z usnjenim ovitkom. Zahvalila sem se ji. Vzela sem knjigo in sedla za mizo. Začela sem z branjem. Na prvi strani je pisalo, da naj na knjigo položim roko. To sem tudi storila. Knjiga se je zasvetila in naenkrat sem se znašla v pravljici. Ampak ta pravljica je bila posebna. Saj je bila pomešana z zunanjim svetom, resničnostjo.

Proti meni je hodila Belle. Da, prav tista Belle iz pravljice Lepotica in zver. Bila sem polna navdušenja. Pristopila sem k njej in začeli sva se pogovarjati. Povedala mi je vse glede njene ljubezni in da se zgodba z zverjo uspešno nadaljuje. Pričakujeta otroka. Punčko, po imenu Felicia. Odšli sva po cesti, ki je vodila do mesta. Pogovarjali sva se o marsičem. Postali sva odlični prijateljici. Zdaj ve vse moje skrivnosti. Vedno mi pomaga, svetuje in me uči nove stvari. In zdaj, vedno ko rabim malo odklopa od vseh svojih skrbi, ko rabim pogovor, nasvete in nasploh odklop od sveta zavijem v pravljično knjižnico po čarobno knjigo in tako k Belle. Nihče ne ve za mojo skrivnost, razen knjižničarka. Tudi ona me razume in mi pusti da sem med branjem v popolnoma svojem svetu.

Ajda Rojko, 7. a

Prešernov natečaj: Jaz sem šola Duplek

Jaz sem šola in 40 let imam,
tukaj posedam prav vsak dan.
V meni se je že veliko otrok učilo
in to je za mene zdravilo.

Skupaj kaj ušpičimo,
vendar nič ne uničimo.
Učitelji prijazni so,
učence kdaj nasmejejo.

Ko pridejo počitnice,
samo pustijo me.
Jaz pa čakam in čakam,
da se počitnice končajo,
ker se učenci lahko na igrišču igrajo.

Pravijo, da sem kot lonec zlata
iz katerega se mavrica poda.

Tia Horvat Zupančič, 5.b