Čarovniška akademija Duplštajn

V Dupleku, skritem kraju, ki ni dostopen navadnim ljudem, stoji čarovniška akademija Duplštajn. To je akademija za učenje čarovnikov in čarovnic.

Je precej nenavadna. Namesto stopnišč ima zoprna dvigala. Zoprna so zato, ker nekatera dvigala nimajo tal in če stopiš v njih, padeš v bazen marmelade. Imajo tudi tla, ki govorijo same neumnosti in vrata, ki so tako velika in ozka, da komaj prideš v učilnico. V učilnicah pa seveda učijo učitelji. Čarovniške uroke uči učitelj Kabumm, ki je plešast in tih kot miš. Če ga hočeš slišati, mora govoriti v megafon. Listogijo jih uči učiteljica Salatina. Je majhna in ima zelene lase. Pri tem predmetu jih uči, kako vzgajati in skrbeti za rastline. Učiteljica Omletina učence uči spreminjanja oblik. To je sigurno najtežji predmet, saj skoraj nikomur ne uspe določenih stvari spremeniti v to, kar zahteva. Najbolj dolgočasen predmet je zgodovina čarovništva, ki jo uči učitelj Kremžes. Najbolj zabaven predmet pa je letovija. Uči ga je učiteljica Vranovska. Pri tem predmetu se učijo leteti.

Vsekakor pa je Duplštajn najbolj nenavadna čarovniška akademija, kar jih je.

Tia Voglar, 6.b

Intervju z učiteljico Darjo Šket

Učiteljica Darja Šket je razredničarka 3. a razreda. V kratkem intervjuju nama je razkrila nekaj svojih majhnih skrivnosti o svojem dolgoletnem delu na šoli.

sdr

1. Kako dolgo že delate na naši šoli? Ste prej delali tudi kje drugje?

Polnih 37 let. Eno leto sem delala na Osnovni šoli Ivana Cankarja v Mariboru. 

2. Ste že od malih nog hoteli postati učiteljica?

Ne. Najprej sem si želela postati pediatrinja, kasneje sem se pa odločila za poučevanje. Za poklic učiteljice sem se odločila, ker imam otroke na splošno zelo rada.

3. Če bi morali poučevati en sam predmet, kateri bi bil?

Po vsej verjetnosti bi bila to slovenščina.

4. Po čem, mislite, da se razlikujete od drugih učiteljev?

Ne vem, če se od drugih učiteljev pretirano razlikujem. Trudim se po svojih najboljših močeh. V šolo prihajajo poučevat dosti mlajši učitelji in učiteljice od mene, z novimi idejami in se poskušam približati tudi mladi generaciji. Mislim, da na šoli vsi dobro poučujemo in se pri delu zelo trudimo.

5. Na kaj ste pri svojem delu najbolj ponosni? Ste ponosni na kakšen poseben dosežek?

Pri svojem delu sem najbolj ponosna, da sem pravična do vseh učencev. Če je treba, jih skregam, če pa so pridni, pa jih zelo pohvalim. 

6. Katera generacija se Vam je najbolj vtisnila v spomin?

Generacija, v kateri je bilo v razredu deset dečkov in nobene deklice, ko sem še poučevala v Zgornjem Dupleku.

7. Katere lastnosti imate pri učencih najraje in kaj Vas pri njih najbolj moti?

Najbolj me moti, če otroci niso prijateljski, če so drug do drugega nesramni, zavistni in obratno me najbolj osrečuje, če so prijateljski in se med sabo dobro razumejo.

8. Se spomnite kakšnega smešnega dogodka, ki se je zgodil v razredu?

Da, kar veliko smešnih dogodkov se je v razredu že zgodilo. Eden izmed njih je bil pa ta… Jaz imam fobijo pred pajki in ostalimi čudnimi živalmi in sem to otrokom tudi povedala. V razredu smo imeli navado, da smo vsako jutro iz predala vzeli dnevnik, napisali, kdo manjka ter vpisali snov za ta dan. Neko jutro pa sem kot nalašč to pozabila narediti takoj po prihodu v razred. Naenkrat je  v predalu začelo peti. Pelo je in pelo in jaz sem od straha skočila na mizo. Kasneje sem ugotovila, da so mi učenci v predal nastavili črička. Sicer je bil ta dogodek bolj zabaven za otroke kot zame.

9. Česa se pa neradi spominjate?

Nimam negativnih spominov. 

10. Na šoli ste torej že skoraj od vsega začetka. So se učenci, njihove učne navade in obnašanje skozi leta spremenili?

Da, da, zelo. Učenci veliko znanja že sami prinesejo v šolo. Tudi njihove vrline so se spremenile. Otroci so malo bolj prepuščeni šoli, saj starši dalje delajo. Včasih so starši prišli domov ob dveh in zato otrokom ni bilo treba preživljati toliko časa v šoli. Otroci so zdaj bolj obremenjeni, saj se je tudi šolska snov zelo spremenila. Vseeno pa so zelo pozitivni.

11. Večkrat vidite vaše bivše učence? Kaj vam najprej pade na misel, ko jih zagledate?

Da, svoje bivše učence večkrat vidim. Najprej pomislim na to, kako sem že stara. Prvi moji učenci so stari skoraj 45. Nekatere moje učenke pa so že babice. 

12. Zgodi se tudi, da poučujete otroke vaših bivših učencev. Opazite kakšne podobnosti med njimi?

Seveda. Veliko podobnosti je med starši in otroci.

13. Se je delo v razredu od začetka vašega poučevanja zelo spremenilo?

 Zelo. Na začetku smo imeli samo table in krede. Računali smo na leseno računalo. Ko smo v šolo dobili računalnike, sem se morala, ker v šoli nismo imeli računalništva in informatike, od mladih kolegic učiti, kako se dela z njim. Zelo so mi pomagale. Hodila sem tudi na seminarje. Otroci in starejši smo kasneje dobili tudi prenosne telefone in tablice, tega včasih ni bilo. 

14. Kaj vam je najbolj všeč na šoli? Bi kaj spremenili?

Šolo bi spremenila prostorsko. Otrokom bi naredila velike učilnice, prostore za igro ter počitek. Najbolj pa mi je všeč kolektiv na šoli. Otroci na naši šoli so še vedno neprimerljivi z mestnimi otroki.

15. Na šoli veljate za precej strogo učiteljico. Ali ste kot mama in babica enako strogi kot v vlogi učiteljice?

Da. Enako. Tisto, kar zahtevam doma, zahtevam v šoli. Zdi se mi, da otroci niso toliko prizadeti zaradi strogosti, kot bi bili prizadeti zaradi nepravičnosti. Strogost do neke mere mora biti, da imajo otroci mejo. 

16. Kaj Vas še veseli zraven poučevanja?

Mnogo stvari. Veliko hodim, telovadim, se družim s prijateljicami in se ukvarjam z mojimi štirimi vnuki. Včasih mi prostega časa celo zmanjka.

17. Se Vam zdi, da zdaj, ko ste učiteljica drugače gledate na šolo kot takrat, ko ste še sami bili za šolskimi klopmi?

Ja, sigurno. Jaz nisem nič posebnega. Tudi meni so šli učitelji na živce, tako kot gredo vam. Zdaj pa to gledam malo drugače zaradi tega, ker vidim, da moji kolegi in kolegice v zbornici nikomur ne želijo nič slabega. Vse, kar delamo, delamo za dobro otrok. Včasih pa, ko si otrok, tega tako ne vidiš. Takrat sem jaz tudi imela učitelje, ki jih nisem hotela videti, nekatere pa sem imela rada. Predvsem smo imeli radi tiste popustljive.  

18. Kaj bi radi sporočili našim bralcem?
Poklic učiteljice je zelo lep poklic, ampak mora vsak, ki se za ta poklic odloči, v prvi vrsti imeti rad otroke.
Hvala učiteljici Darji za prijeten pogovor, v katerem sva izvedeli veliko zelo zanimivih stvari.
Ajda Rojko in Lia Horvat Zupančič, 7.a

Novoletne želje naših učencev

Želim si, da bi v letu 2018 bilo zame in za vse veliko vzponov, kot tudi padcev, uspeha, veselja, zdravja, sreče in prijateljstva!!!

Alina

V letu 2018 si želim veliko uspeha za vse…

Zoja

Vsem želim vse, kar si sami želijo, da bi bili zdravi, veseli in predvsem imeli lep uspeh in življenje!!!

Lana

Želim si, da bi se še nekaj naučila. Drugim želim, da bodo srečni.

Samanta

Želim si, da vsi dobili lepe ocene in želje.

Helena

Vsem želim, da so v dobrih odnosih s sosedi in poznanimi. Zase pa želim enako.

Luka

V letu 2018 si želim, da bi v šoli šlo vsem odlično.

Matija

Želim si, da bi bilo leto zame in za vse ostale srečno, zdravo, uspešno, in da se vsem izpolni kar si sami želijo.

Tia

Želim si uspešno, zdravo, srečno leto in veliko uspeha pri jahanju. Za ostale si želim isto in vse, kar si sami želijo.

Neja

Želim si, da bi bil zdrav, srečen, mir. To si želim za mene in za vse ljudi v moji okolici.

Tilen

Želim si, da bi bilo leto 2018 zelo zabavno, srečno in veselo, vsem želim, da bi se imeli radi in , da se ne bi prepirali.

Mai

Želim si, da bi izpolnila svojo novoletno zaobljubo. Za vse druge pa želim, da bi se imeli radi in izpolnili  skoraj vse želje.

Ema

Želim si, da bi bila uspešna in da bi z Emo ostali najboljši prijateljici, za vse druge pa si želim, da bi bili srečni in se imeli radi.

Manca

Želim si veliko uspeha v šoli in v nogometu, veliko zdravja ter sreče. Drugim pa želim sreče, zdravja in uspehov v šoli.

Žiga

Želim si, da bi bil uspešen v šoli, v nogometu in da bi bil zdrav. Za druge pa si želim veliko uspehov.

Tim

V letu 2018 si želim dobre ocene, drugim pa želim veliko uspeha.
Matevž

Želim si uspehe pri flavti in atletiki, drugim pa ogromno sreče.
Karolina

Želim si veliko uspeha v šoli in na odbojki, drugim pa veliko sreče in zdravja.
Mia

Želim si veliko uspeha, sreče, zdravja, drugim pa zdravje in to, kar si sami želijo.
Melanie

Želim si, da bi bil dober v šoli, ostalim pa isto in to, kar si sami najbolj želijo.
Domen

Želim si, da bi uspešno končala šolsko leto 2017/18.
Ana

Želim si veliko uspeha in dobrih ocen.
Andraž

Želim si veliko lepih in dobrih ocen.
Patrik

Želim si veliko dobrih ocen.
Luka

Želim si uspešne ocene in da zaključim 7. razred.
Timotej

Želim si veliko dobrih ocen, da bi zaključila 7.razred
Klara

Želim si veliko zdravja in sreče. Prav tako pa vsem sošolcem želim, da z dobrimi ocenami zaključijo 7.razred.
Ema

Želim si da bi bil sprejet v srednjo šolo in da bi se tam tudi spoprijateljili.
Luka

Želim si srečo in dober uspeh.
Nika

Želim si srečo, veliko zabave, da bi se dobro odločila za srednjo šolo in tam spoznala veliko prijaznih ljudi, najbolj pa zdravja.
Larisa

Želim si veliko sreče, prijateljev in da se vključim v družbo na srednji šoli.
Žak

Želim si dobre ocene, da sem sprejet na srednjo šolo, da sem sprejet v družbo, srečo in veliko zabave.
Rene

Želim si dobre ocene in srečo ter da sem sprejet v srednjo šolo.
Jernej

Želim si srečno in uspešno leto. Da bom sprejet v srednjo šolo in imel dobre pogoje.
Robi

Želim si dober uspeh, da bi bil sprejet v srednjo šolo, da bi tam dobil prijatelje.
Lan Patrik

Želim si sreče v letu 2018 in želim si spoznati nove ljudi. Najpomembnejše pa je zdravje, kar si želim najbolj. Upam tudi, da bom uspešno končal osnovno in uspešno začel s srednjo šolo. Želim si tudi, da bom v letu 2018 užival čim bolj in da bom med počitnicami kaj zaslužil, da bomo lahko šli s prijatelji na sladoled ali na pijačo.
Timi

V letu 2018 si želim zdravja, sreče, znanja. Da bi se uspešno vpisal na srednjo šolo, hočem spoznati nove ljudi in da bi se vsi imeli radi.
Lan

Želim si dober uspeh, da bom sprejeta v srednjo šolo, ki si jo bom izbrala, srečo, veliko novih prijateljev in pravih odločitev.
Amadeja

Želim si veliko sreče, zdravja, dobrih ocen in novih prijateljstev.
Sara

V letu 2018 si želim dobro izbiro za srednjo šolo, da bi tam spoznala nove prijatelje, veliko sreče v življenju, zabavni zaključek šolskega leta v osnovni šoli.
Laura

Skrivna votlina

Pred nekaj leti sem si s starši ogledala “slavno” goro Peco. Slišala sem, da so domačini velikokrat govorili o kralju Matjažu, ki spi tam. Želela sem izvedeti, če je to res, zato sem se odpravila proti skali, ki je kralju pomagala pri pobegu.

Nekaj časa sem stala tam, premaknila sem vse kamenčke, kamne in skale, ki bi lahko bili ključ. Kmalu sem nad tem obupala, se naslonila na skalo in spolzela na tla. Nekaj je počilo in skala se je počasi začela umikati. Oddahnila sem si, saj mi je končno uspelo najti vhod v votlino. Pazljivo sem stopila v zatemnjeno votlino. Srhljive sence so padale po tleh. Ostro kamenje je viselo s stropa. Iz nahrbtnika sem vzela telefon in si z njim svetila. Pred mano se je prikazala ogromna, kamnita miza in majhen stol, na katerem je sedel sam kralj Matjaž. Njegova siva, nepočesana brada, v kateri je mrgolelo plesnivega listja in prahu, se je že štirikrat ovila okoli mize. Glava mu je slonela na stari mizi. Oči je imel tesno zaprte. Na glavi je imel zarjavelo krono z rdečimi biseri. Roke so mu prosto padale ob telesu. Njegova oblačila so bila raztrgana, zmečkana in umazana. Če človek ne bi slišal govoric, bi mislil, da je mrtev. Pri njegovi glavi, na mizi, je stala mošnja zlatih cekinov. Želela sem si enega vzeti, kar tako, za spomin, a mu je kar naenkrat trznilo desno oko. Dotaknila sem se cekina, ga stisnila v pest in roko hitro potegnila k sebi. Nisem še imela namena oditi, zato sem potiho, da ne bi zbudila spečega kralja, odšla še globlje v temno jamo. Da se pri vrnitvi ne bi izgubila, sem na tla polagala majhne nepomembne stvari, ki sem jih našla v nahrbtniku. Ko sem že kar nekaj časa hodila, se je pot končala. Pred mano se je pojavila lesena stena. Vedela sem, da je za njo nekaj, česar še živa duša ni videla. Srce mi je začelo še močneje biti, v meni je naraščal adrenalin. Stekla sem nekaj metrov nazaj in se z vso močjo zakadila v steno. Bila je zelo tanka, les je že gnil in ni je bilo težko prebiti. Malo prej sem nestrpno ugibala, kaj je za njo, a prizor ni bil ravno lep. Na tleh so mrtvi ležali shujšani vojaki, na steni pa je viselo srebrno orožje. Glasno sem kriknila in stekla ven. Po poti sem panično pobirala prej nastavljene drobnarije. Manjkala mi je le rumena denarnica s tremi kovanci. Ko sem odhitela mimo spečega kralja, sem na mizi opazila moj kovanec, denarnica pa je ležala nekaj metrov stran. Tudi njegova glava se je nekoliko premaknila. Vse se mi je zdelo zelo nenavadno, a želela sem si čim prej uzreti toplo sonce. Še enkrat sem se zazrla v njegove zaprte veke, nato pa pohitela na svež zrak. Rabila sem kar nekaj časa, da so se moje oči privadile dnevni svetlobi. Pohitela sem po strmem, zasneženem hribu nazaj v dolino in domačinom povedala svojo zgodbo. Vsi so me le čudno gledali in zatrjevali, da tam že stoletja ni bilo nikogar. Ker pa sem bila o tem, kaj sem videla, prepričana, sem jih peljala do vhoda.

A skala je bila spet na svojem mestu. Tudi mojih stopinj se v snegu ni videlo. Ali se mi je vse le zdelo, ali…

Mia Miholič, 7.b

Kralj Matjaž počiva pod Peco

Bila sem Rečici in domačini so mi povedali ljudsko pripoved o kralju Matjažu. Bila mi je zelo všeč. Odločila sem se, da grem pogledat, če je resnična.

Prispela sem in se ozrla okoli. Videla sem veliko mogočno skalo, na kateri je bil narisan kralj Matjaž. Odšla sem še bližje. Nekaj je zaropotalo in ustrašila sem se. Nisem vedela, kaj naj storim. Skala se je začela premikati. Stopila sem vstran. Skala se je odprla in zaslišala sem glas, ki mi je govoril:” Vstopi in poglej, kaj imam.” Pogledala sem v jamo in videla debelega moža, ki je ležal na mizi in njegova brada je bila tako dolga, da je bila že trikrat ovita okoli dolge, široke mize. Kralj Matjaž je bil dober mož, so mi pripovedovali. Meni se tako ni zdelo. Naenkrat zaslišim premikanje skale. Odpre se mi še ena pot. Stopim naprej. Bila sem tiho, saj nisem želela zbuditi kralja Matjaža. Odšla sem naprej in morala sem splezati po lestvi v drugo nadstropje te jame. Srce mi je razbijalo. Videla sem vojake. V daljavi se je nekaj svetlikalo. Pogledala sem, kaj sploh to je. Bila je skrinja, v kateri so bili zlatniki. Vzela sem dva za spomin in se odpravila iz jame Pece. Skrbelo me je le še, kako bom prišla ven. Splazila sem se po lestvi navzdol in se dotaknila skale. Skala se mi je odprla in spet sem lahko videla, lepo žareče sonce. Ni me bilo več strah, bila sem zunaj.

Domačinom pa sem lahko povedala, da pripoved o kralju Matjaž drži in on zares obstaja.

Karolina Pernek, 7.b

Novoletne želje

Želm si, da v letu 2018 naš planet ne bi bil tako onesnažen. Želim si, da bi vsi otroci imeli dovolj denarja. (Klea, 2.c)

Upam, da  v novem letu ljudje ne bodo več onesnaževali Zemlje, da bodo vsi ljudje imeli hrano in vodo. Želim si, da bi si tudi Božiček malo odpočil. (Žiga, 2.c)

Moja novoletna želja je, da bi vsi ljudje imeli dovolj denarja za hrano, da bodo zdravi in srečni in se bodo veliko zabavali. V veselje mi je bilo to zapisati. (Leo, 2.c)

Imam več želja. Za Zemljo, da ne bi bila več tako onesnažena. Za revne otroke, da ne bi bili več lačni. Za mamice, ki veliko delajo, da bi imele manj dela in bi hitro prišle domov. Srečno! (Zoja, 2.c)

Ljudem želim, da ne bi imeli nesreč in ne bi ostali brez doma, našemu planetu pa želim, da bi nas varoval cele dni. (Mia, 2.c)

Želim si, da bi se vsi na svetu počutili veselo, razigrano in precej srečno. Božičku želim, da bi se malo odpočil. Vsem družinam pa nekaj lepega. (Vita, 3.c)

Vsem na planetu želim, da bi imeli dovolj denarja, da bi si kupili hišo in oblačila. Želim si, da bi se imeli vsi radi in bi bili vsi ljudje prijazni. Vsem otrokom želim, da bi bili veseli in razigrani. (Julija, 3.c)

V novem letu želim, da bi bili ljudje srečni, da bi odšli na kakšno potovanje. Otrokom brez staršev želim, da bi jih dobili, tistim, ki so poškodovani želmi, da bi okrevali in lačnim, da nikoli ne bi bili več lačni. (Neja, 3.c)

Vsem ljudem želim veliko veselja, dobre volje in da bi se imeli radi. (Zala, 3.c)

Želim si, da ljudje ne bi onesnaževali Zemlje! Želim si, da bi ljudje, ki nimajo domov lahko normalno zaživeli! Hočem, da bi bil moj ati več doma, ker ga pogrešam, ko je na službenem potovanju! Hočem, da mami ne bi imela toliko dela! Dobrim možem pa želim, da ne bi hodili po svetu zaradi nas in bi si v novem letu vzeli dopust. (Patrick, 4.c)

Vsem na planetu želim, da bi imeli svoje domove, da bi bili zdravi, da ne bi bilo toliko avtomobilskih nesreč. Upam, da tudi Božiček pomisli na tiste, ki nimajo toliko sreče. (Nikolina, 4.c)

V letu 2018 želim, da bi revni dobili denar, da bi bolani ozdraveli, da bi bil svet brez vojn, da bi poredni postali dobri. In še moja ne preveč pomembna želja: želim si, da ne bi bilo več komarjev. (Špela, 4.c)

Želim si manj naravnih nesreč, da lačni ljudje ne bi bili več lačni, da bi bile bolezni milejše. Čeprav smo za pljučnega raka krivi sami! Upam, da bodo vsi otroci našli svoje družine, da bo manj prometnih nesreč, terorističnih napadov in vojn. Naj bo na Zemlji mir. Naj v letu 2018 male ljubezni postanejo velike. (Anamarija, 4.c)

Upam, da se bo v novem letu vsem ljudem uresničila vsaj ena želja. Da je bil božič zabaven, vesel in zanimiv. (Nuša, 4.c)

Naši Zemlji želim, da ne bi bila tako onesnažena. Vsem ljudem na svetu želim, da bi imeli dom in ne bi bili lačni. Staršem želim, da lahko svojim otrokom kupijo, kar potrebujejo za življenje. Mojemu atiju pa želim, da bi večkrat prišel na obisk. (Kaja, 4.c)

Apel in čevljar v dramski igri

Slikar: (Postavlja svojo sliko na razstavno mesto. Kritično si jo ogleduje in polglasno ocenjuje svoje delo.) Hmmm, pa poglejmo. Obraz je, roke, noge, ja, to je to, popolno. Ampak le kaj mislijo drugi. Lahko bi se skril in poslušal mnenja drugih. Ja, točno to bom storil. (Skrije se za sliko. Mimo hodijo ljudje, nakar mimo gre čevljar. Že skoraj gre mimo, ko ga na sliki nekaj zmoti. Obrne se, natančno pregleduje sliko in pravi sam pri sebi)

Čevljar: Nekaj ni v redu, nekaj manjka. (Ogleduje sliko in pogled se mu ustavi na čevljih.) Aha, že vem. Na čevljih ni dovolj jermenov. (Čevljar odide, slikar pride izza slike in doriše jermene.)

Slikar: Popolno.( In odide.)

Naslednji dan se slikar spet skrije in čevljar pride, si ponovno ogleduje sliko ter si govori.

Čevljar: Poglej, poglej. Jermena so dorisana, vendar me še vedno nekaj moti. Meča, meča niso v redu.

Slikar: (Skoči izza slike in jezno odgovori.) Hvaležen sem, da si mi pomagal s čevlji, ampak to je tudi vse, za kar bi se moral zanimati, meča in risanje pa prepusti meni, saj je to moje področje.

Čevljar jezno, a hkrati užaljeno odide, slikar pa ponosno gleda za njim.

Božična prireditev za starše

V ponedeljek, 11.12.2017, je ob 16.30 na naši šoli potekala prireditev, ki smo jo za starše pripravili učenci od 6. do 9. razreda.

Da je bila prireditev zanimiva, smo pripravili različne točke. Nekateri so zaplesali, drugi peli, tretji pa so se preizkusili v igranju na inštrumente.

Prireditev smo obarvali božičnemu času primerno.  Na začetku prireditve je mladinski pevski zbor zapel pesem Na božično noč. Nadaljevali smo s plesno točko, ki so jo pripravili trije učenci iz šestega razreda. Šesti razredi so tudi peli in igrali na kitaro. Učenci sedmega razreda smo se predstavili s petjem božične pesmi Lučke praznikov. Osmi razred je zapel pesem Bela Snežinka. Deklamirali so nam pesem, ki so jo napisali sami in je govorila o osmem razredu. Program so popestrili tudi harmonikarji. Zaigral nam je šolski bend s pevcema Uršo in Tinom. Na koncu pa so bili navrsti učenci devetega razreda, ki so deklamirali pesem Sreča Toneta Pavčka ter zaigrali na klavir in harmoniko.

Prireditev je bila zelo zanimiva in zabavna. Upam, da bo takšnih še več.

Karolina Pernek, 7. b

Obisk Waldorfske šole Maribor

V petek, 8.12.2017, smo se učenci, ki obiskujemo otroški parlament na naši šoli, drugo uro odpravili na pot proti Waldorfski šoli.

Učiteljica Valentina nam je že pred dvema tednoma omenila, da v petek za nas ne bo pouka. Vsi smo bili nad tem navdušeni, zanimalo pa nas je, zakaj. Povedala je, da se je dogovorila za obisk zasebne Waldorfske šole, ki jo obiskuje tudi naša bivša učenka Sara. Vsi smo dobili domačo nalogo, da sestavimo kakšno vprašanje za njih ter da opišemo en dogodek v povezavi z našo šolo. Pri naslednjem srečanju smo morali učiteljici vprašanja povedati. Takrat nam je tudi opisala, kakšno bo srečanje.

Že je prišel petek in vsi smo lahko od prve ure pouka odšli pet do deset minut prej. Najprej smo v jedilnici popili čaj ter pojedli malico. Nato smo se obuli ter oblekli in se odpravili, nekateri do kombija, nekateri pa z učiteljico Valentino do njenega avta. Peljali smo se dobrih dvajset minut. Pred zgradbo z lesenim napisom Waldorfska šola smo parkirali ter izstopili. Vsi smo se zbrali pred učiteljicama Valentino in Marijo, ki sta nam rekli, da naj pozdravimo ter se na koncu zahvalimo. Tako smo hoteli vstopiti, ampak vrata so bila zaklenjena. Videli smo gumb na poštnem nabiralniku, ki ga je nato učiteljica Valentina pritisnila in odprla nam je dežurna učenka. Povabila nas je naprej ter nam povedala, da ravnatelj Rimele pride čez nekaj trenutkov. Vsi smo se razgledali, nato pa nas je ravnatelj povabil v jedilnico. Rekel je, da stvari lahko odložimo na manjše mize ter stole v kotu in se usedemo za tiste, ki so v pravokotniku. Medtem ko smo mi odložili stvari, so prišli v jedilnico učenci, ki pri njih obiskujejo parlament. Osmega razreda med njimi ni bilo, saj so imeli zdravniški pregled.

Malo smo se pogovarjali, nato pa sta ravnatelj njihove šole ter naša učiteljica spregovorila nekaj besed. Odločila sta se, da nas bosta dala po tri skupaj in vsak bo šel v določen razred. Lea in David sta obiskala šesti razred, Timon, Matevž in Karolina so odšli k četrtošolčkom, Melisa, Nina ter Tjaša pa k devetošolcem, kjer so izvajali evritmijo.

Žana, Urša in jaz smo obiskale sedmi razred. Ana ter Anja sta nas peljali v prvo nadstropje, kjer smo zavile na levo in na koncu hodnika videle vrata, nad katerimi je bilo število sedem. Ana je potrkala in vseh pet nas je stopilo v učilnico. Učiteljica nas je pozdravila ter nas vprašala, kateri razred smo. Urša in Žana sta ji odvrnili, da sta osmi, jaz pa da sem sedmi. Povedala nam je, da imajo en predmet po tri tedne in da v sedmem razredu začnejo s prazniki znanja. To je enako kot pri nas dan, ko pišemo teste, le da dobivajo ocene od sedmega razreda naprej in jih imajo za vsak predmet enega. Nato nas je vprašala, kaj delamo pri fiziki. Ker je mi še nimamo, nisem rekla da nič, osmošolki pa sta rekli, da so končali s svetlobo. Tako se je začela naša prva ura na zasebni šoli. Če si dobro pogledal po učilnici, si videl, da imajo vsi učenci enake zvezke in posebne peresnice, kjer so imeli barvice. Videl si tudi zelo lepo okrašene table in učilnica je bila po oknih polepljena s servetami, po stenah pa s plakati in slikami. Najprej je učenec Andrej uglasil pet steklenic z vodo in nato na njih tolkel s palčko ter pihal. S tem poskusom smo dokazali, da če po steklenicah tolčeš s palčko, vibrira voda, če pa pihaš, pa vibrira zrak. Naslednji poskus je bil s glasbenimi vilicami, na katerih je bila zalepljena igla, ter moko. Ko smo ob mizo udarili glasbene vilice ter jih dali na moko, je bila črta kriva. Ko pa smo potegnili črto, ne da bi jih udarili, pa je bila ravna. Sledila sta še dva poskusa. Eden je še bil takšen, da smo poiskali dve enaki glasbeni vilici. Eno smo udarili ob mizo in jo približali k drugi, toda nista se smeli dotakniti. Potem smo tisto, ki je nismo udarili ob mizo dali ob uho in ugotovili, da se tudi ta trese. Podobno smo naredili tudi na lesu ter steklu, le da smo uporabili samo tisto, ki smo jo udarili nato pa smo jo naslonili na mizo ter steklenice in slišati je bilo, kako se trese. Zadnji poskus je bil z uro ter leseno palico in tulcem. Gospa Falež, kot jo kličejo učenci, je šla po razredu, tudi do nas, in odmaknila uro od nas. Vprašala nas je, če jo slišimo, toda nihče je ni. Potem nam je na uho položila tulec ter na konec tulca uro. Slišali smo jo že bolje. Nato nam je na uho dala še leseno palico in na konec palice uro. Uro smo tudi takrat slišali. Bilo je samo še nekaj minut do konca njihove ure fizike in takrat so nas vprašali, od kod smo. Urša jim je povedala, da iz Dupleka in za čuda so vsi vedeli, kje je to. Ker smo se z ravnateljem Rimlejem in učiteljicama dogovorili, da se ponovno vidimo v jedilnici ob desetih, smo morale oditi. Po poti smo vprašale še Ano ter Anjo, zakaj imajo vsi enake zvezke ter peresnice in česa ne smejo nositi, če lahko imajo telefone ,…

V jedilnico smo prispele druge. Ponovno smo se posedli za mizo ter počakali, da so prišle v jedilnico devetošolke. Medtem ko smo jih čakali, smo si pripovedovali, kaj smo delali pri pouku. Nato smo se prijeli za roke ter si zaželeli dober tek. To je njihov običaj. Za malico smo imeli njihov na šoli izdelan čokoladni namaz. Vsak je pojedel najmanj en kos kruha ter spil čaj, vodo ali sok. Nekateri so si privoščili še jabolko ali mandarino, nato pa smo imeli skupen parlament. Mize smo potisnili k steni ter iz stolov naredili limono. Najprej se je vsak predstavil in povedal, od kod je. Nato pa smo lahko postavili waldorfskim učencem vprašanja, ki so se nam pojavila med ogledom. Povedali so nam, da sami zbirajo denar za valeto in izlete z dnevi odprtih vrat, kjer prodajajo ročno izdelane izdelke ter pecivo. Čez leto morajo kot razred narediti predstavo za konec leta. Telovadnice pa nimajo. Kasneje smo obdelali tudi temo letošnjega otroškega parlamenta Šolstvo in šolski sistem. Čas je tako hitro minil, da smo se morali odpraviti domov. Še preden pa smo šli, jim je Karolina izročila darilo in jih povabila na našo šolo.

V tem dnevu smo se naučili veliko novega. Ugotovili smo tudi, da imata zasebna ter javna šola podobnosti in razlike, ampak obe nudita otrokom znanje za vse življenje.

Lia Horvat Zupančič, 7.a

“20 za 20” tudi na OŠ Duplek

Učitelj Primož Kramberger nas je že kar nekaj časa nazaj prijavil na Sokijevi spletni strani v projekt “20za20”, saj smo potrebovali nova glasbila in bi bili veseli kakšne kitare ali bongos bobnov. Upal je, da bomo izbrani in nas bo Soki obdaril z novimi glasbili.

Bobnar Marko Soršak »Soki«, sicer bobnar skupine Elvis Jackson, je pred nekaj leti praznoval 20. obletnico glasbenega delovanja. Proslavil jo je z ustanovitvijo dobrodelnega glasbenega projekta 20za20, v katerem je želel z glasbili obdarovati 10 osnovnih šol po Sloveniji.

Projekt je v celoti uspel do te mere, da je prerasel začrtan cilj in tako je v sredo, 29. 11. 2017, Osnovna šola Duplek postala že 64. osnovna šola, ki jo je Soki obiskal.

Po krajšem glasbenem programu, v katerem so se predstavili mladinski pevski zbor OŠ Duplek, šolska glasbena skupina ter solistki Lara Petrovič in Alina Bratovčak, je Marko učencem na kratko predstavil svojo zgodbo, nato pa na oder poklical nekaj prostovoljcev, ki so v imenu šole prevzeli glasbila.

S pomočjo g. Marka Slaviča, direktorja doma Danice Vogrinec, je šola tako bogatejša za električno kitaro in električno bas kitaro z ojačevalci, bongos bobne in dva cajona.

Vsi smo zelo veseli, da nas je obiskal Soki, še bolj pa da imamo nova glasbila. Presenečenje je popolnoma uspelo.

Lia Horvat Zupančič in Ajda Rojko, 7.a