Nova priložnost za galjota

Galjot se je po širnem morju vozil z galejico. Vseskozi je prosil Boga za usmiljenje in vrnitev domov. Močan veter je na galjotovo željo galejico zanesel na kraj morja. Galjot je tam srečal mladeniča, ki mu je povedal, kaj se dogaja pri njemu doma. Njegov sin je postal duhovnik, hčera se moži, žena pa ima že dolgo drugega moža. Galjot se je mladeniču zahvalil, zatem pa je odveslal nazaj na širno morje.

Sedel je v galejici popolnoma brez upanja. Prepuščen je bil usodi. Veslal je in veslal, na koncu dneva pa utrujeno zaspal. Tako so se vrstili dnevi, tedni. Vedel je da bo nekega dneva veslal do smrti in da takrat ne bo več vrnitve nazaj v ta svet. Nekega jutra pa je nedaleč naprej zagledal kopno. Majhen otoček sredi neskončnega morja. Odločil se je, čeprav je bilo to prepovedano, da bo odveslal do njega. Ko se je otočku približal je opazil, da je zapuščen. Bil je popolnoma mrtev, brez znakov življenja. Obdajalo ga je gosto rastlinje čez katerega ni bilo videti prehoda. Nikjer ni bilo videti domovanj ali česarkoli drugega kar bi lahko bilo delo človeških rok. Hotel se je splaziti iz galejice in odkriti ta skrivnostni svet, pa so ga omejevaje verige. Verige ki se jih na noben način ni mogel rešiti. Naposled pa se je zgodilo nekaj neverjetnega, kar je že krepko mejilo na meje neresničnega. Galejica je se prevrnila. Kar naenkrat, brez pomoči galjota ali česarkoli drugega vidnega s človeškim očesom. Z verigami vret je galjot pristal pod vodo. Panika… Kako se rešiti? Z močnimi sunki je galjot potiskal galejico v zrak in se poskušal osvoboditi. Časa je zmanjkovalo, saj so pojenjale zaloge kisika v galjotovih pljučih. Nenadoma pa tema. Je to torej konec? Se bo tako neplemenito končalo galjotovo življenje? Njegove oči so se zaprle in panika ter neutrudno iskanje izhoda se je ustavilo. Njegovo telo se je prepustilo blagemu toku nežnega morja. Ni videl luči na koncu tunela, le temo. Večno temo ki ga je obdajala iz vseh strani. Čez nekaj trenutkov pa ga je nekaj predramilo. Zbudil se je daleč od morja v katerem je veslal v galejici, daleč od otoka ki je bil le korak oddaljen. Hodil je po oblakih. Tako preprosta a breztežna so torej nebesa? Prevzet od okolja v katerem se je znašel ni bil zmožen razmišljati.

Nenadoma pa spet tema. Oblaki so se razblinili in začela se je prikazovati slika domače kuhinje. Znašel se je tam, v kuhinji. Sedel je torej z ženo, sinom in hčerjo v kuhinji in se pomenkoval. Točno tako kot se je točno pred enim letom. Dana mu je bila še ena priložnost.

Ajda Rojko, 8.a

Delo na terenu pri uri naravoslovja

21. 9. 2018 smo se 7.a z učiteljem naravoslovja Brankom Krajncem odpravili v gozd raziskovat in spoznavat nove rastline in živali. Tukaj je napisanih nekaj utrinkov iz tega dne.

Bilo je mrzlo in vlažno.Nismo videli samo žužkov, ampak tudi žabe, močerada, kobilico ,.. Večkrat smo se nasmejali, zato je bilo zabavno. Ta ura mi je bila všeč zato, ker smo jo preživljali na drugačen način. Bilo je veliko različnih dreves, ki sem jih občudovala.

Julija Zupan

Bilo je mrzlo in vlažno.Ugotovila sem,da se na vsakem koraku najde kakšna žuželka ali malo večja žival. Videli smo močerada, ki je bil zelo zanimiv. Na sebe sem zelo ponosna, kajti dotaknila sem se gosenice.

Katja Pinterič

Zelo sem užival v zvokih narave. Odkril sem tudi nekaj novih stvari. Po nesreči sem uničil pajkovo mrežo.

Gal Namestnik

Bilo je mrzlo in vlažno. Morali smo poiskati 10 različnih živali in jih narisati. Učitelj nam je pokazal gobe in razložil, katere so užitne in kakšni so znaki za užitne gobe. V gozdu je bilo poučno in zabavno.

Alina Barbarič

Iskali smo živali in različne rastline.Bilo je zabavno, poučno in super. Zrak je bil čist in prijeten. Všeč mi je bilo zelo veliko stvari.

Žiga Ostrž

Terensko delo je bilo razburljivo, zanimivo ter zelo poučno: zbirali smo talne živali, ki smo jih dali v eprovetke in si jih podrobno pogledali, se o njih pogovorili in jih skicirali.

Neli Hausfirt Kocbek

Delo na terenu mi je všeč, saj je nekaj drugačnega, kot delamo večinoma. Z delom na terenu sem prvič v živo videla močerada in se ga dotaknila.Na terenu sem spoznala, da žuželke sploh niso tako grozne, kot sem mislila.

Zara Šauperl

Prvič, ko smo šli v gozd, se mi je zdelo, da ne bo zanimivo, ampak ko smo začeli zbirati in opazovati živali in rastline, mi je postalo všeč.

Nik Kramberger

Uživala sem, da smo stopili v naravo in se tam tudi kaj naučili. Ugotovila sem, da so tudi rastline lahko zelo zanimive. Upam, da nisem edina takega mnenja.

Lana Kovačević

Gozd mi je bil zelo všeč, saj smo lahko videli zanimive živali. Hodili smo po listnatem gozdu, kjer so prevladovale bukve.

Niko Breznik

V gozdu je bilo zelo zanimivo, saj smo spoznali okolico, ki je prej nismo niti opazili. Veliko smo raziskovali, iskali in se smejali. Meni je bilo to doživetje zelo všeč, saj smo bili v stiku z naravo in živalmi.

Sara Podgorelec

Prezrti zakladi dediščine

Leto 2018 je evropsko leto kulturne dediščine in tako smo tudi na naši šoli letos sodelovali pri tem projektu.

S projektom smo začeli že v mesecu aprilu z Dnevom za spremembe, kjer smo si s pohodom po naši občini ogledovali kulturno dediščino, ki smo jo označili z rumenimi ribicami kot znak k večji pozornosti. Nato smo z njim nadaljevali v letošnjem šolskem letu. Naslov projekta smo poimenovali Prezrti zakladi dediščine.

V naši občini smo tako poiskali kapelice in znamenja, nekatera že vključena v register, druga pa ne, katere smo fotografirali in o njih poiskali najrazličnejše zgodbe. O njih smo se tudi pozanimali, v kakšnem stanju so in kdo za njih skrbi. Ugotovili smo, da bi kar nekaj znamenj in kapelic potrebovalo prenovo. Zato smo se odločili, da bomo eno znamenje tudi obnovili. Obnovili smo Znamenje pri hiši Dvorjane 5a, kjer smo znamenje najprej sami pleskali, nato pa smo delo prepustili profesionalcem. Pri obnovi nam je še pomagala Občina Duplek, Zavod za varstvo kulturne dediščine in pa tudi vrtnarstvo Tement, ki nam je doniralo zasaditev.

V četrtek, 4.10.2018, je torej na naši šoli potekal zaključek projekta. Na šolo so bili povabljeni gostje, ki so nam pri projektu pomagali. Za njih smo pripravili kratek program o kapelicah in zgodbah, ki smo jih našli, za tem pa je sledila tudi delavnica, na kateri smo izdelovali kolaž.

Po projektu je na našo šolo prišla tudi novinarka Večera, s katero smoopravili intervju na temo našega projekta.

Pri projektu je bilo zelo zabavno sodelovati, saj smo se kar nekaj novega naučili o kulturni dediščini, upam pa, da smo s tem tudi pripomogli k ohranjanu kulturne dediščine in spominov na preteklost.

Žana Ivana Halužan Sagadin, 9.b

Teden otroka

Učenci šolske skupnosti smo se odločili, da bomo teden otroka posvetili učencem. Zato smo jim že v soboto, 29. 9. 2018, predstavili igre, s katerimi si lahko krajšamo prosti čas.

V tednu otroka smo učenci cel teden pripravljali igre v večnamenskem prostoru, tako so se lahko učenci od 6. do 9. razreda igrali igre v glavnem odmoru in varstvu.

V četrtek pa smo trije učenci predstavljali igre na podružnici v Dvorjanah. Zjutraj smo v telovadnici pripravili igre, potem so se pa vsako uro menjavali razredi.

Otroci so rekli, da jim je bilo všeč in da bi se takšni dnevi lahko večkrat ponovili.

David Ferčec, 9.a

Can you imagine how many

Some people are now sad,
others are mad or even glad.
Some of them are happy,
not like others who are crappy.
They are living their dreams in Hollywood magazines,
or are living on the street with nothing to eat.

Our lives are different that’s the point
they go really fast, like a joint,
so be happy, smart and wild
be childish when you are still a child.
Because you will grow up too fast
and also regret the past.
So many people are trying to be the best,
at the end, they’re just acting like an ass.

So at the end you will maybe realize to be yourself,
don’t let your mind be small like an elf.
Be thankful for all the good people in your life,
don’t act like an old unhappy wife.

Be kind to many, but don’t hurt any.

Hana Mulec, 9.b

Galjot se srečno vrne

Galjot je vozil ladjo galejico. Ker je to ladja za kaznjence,
je vse skozi prosil Boga, da bi se kdaj še vrnil domov. Čez čas so prišli do kopnega, kjer je galjotu uspelo zbežati.

Pomagala mu je dokaj mlada deklica, tako da je zamotila stražarje. Skupaj z njo se je odpravil na pot do ljubega doma. Po dolgem tednu sta prišla do Ljubljane. Galjota je skrbelo, kako bo deklica prišla nazaj, oziroma če bo se sploh vrnila tja. Ko jo je vprašal, kaj  se bo zgodilo z njo, se je samo obrnila in komaj zadrževala solze. Videl je, da je nekaj narobe, zato je spremenil temo in odpravila sta se k njegovi družini. Pot ni bila dolga. Ustavila sta se pred hišo z lesenimi vrati. Bila so velika vsaj meter pa pol. Komaj sta potrkala in že je pred vrati stala starejša gospa. Ko je zagledala galjota, se je od veselja začela jokati. Zaklicala je:”Franc, si to ti?!” Galjot je odkimal, ona pa ga je objela tako močno, da je komaj dihal. Od vsega zanimanja, koga se je njena tašča razveselila, je pred vrati stala tudi galjotova žena. Tudi ona je jokala. Malo od sreče, malo od presenečenja. Poklicala je svoja otroka. Očeta sta se razveselila še bolj kot babica. Seveda je tudi naš Franc jokal od veselja in vsakega močno objel, toda deklica ni vedela, kaj naj naredi. Nihče se ni zmenil za njo. Ravno ko je želela oditi, jo je galjot poklical. Vprašal je, če želi ostati tukaj z njimi. Postala bi njegova neprava hčera. Imela bi streho nad glavo ter seveda najvažnejše, družino. Deklica ni vedela, kaj naj reče, samo solza ji je stekla po licu. Franceva žena je stopila do nje in jo objela. Tokrat je vprašanje ponovila njegova žena, deklica pa je na rahlo prikimala ja. Vsi skupaj so jo objeli, ja, ta družina se veliko objema. Franceva hčerka se je ponudila, da novi cimri pokaže hišo ter kje bo spala. Njegov sin se je malce zaljubil, a naš galjot Franc je bil vesel, da je srečno prišel domov.

Ta družina še zdaj živi srečno skupaj. Franceva mama je postala prababica, on in njegova žena pa babica ter dedek. Deklica in galjotov sin sta postala starša Francu Pogumnemu. Ime je izbrala galjotova hčera, a vsi skupaj so se strinjali, da bodo v dobrem in slabem vedno imeli upanje na najboljše.

Lia Horvat Zupančič, 8.a

Šolski novinarji

Dragi bralci glasila Koraki,

čeprav je komaj začetek šolskega leta, novinarji že pridno delamo. Tudi letos bomo za vas pripravljali intervjuje, objavljali vaše prispevke, poročali o dogajanju na šoli in še in še… To leto se bo ponovno dogajalo veliko zanimivih stvari, kot so dnevi dejavnosti, prireditve, šola v naravi in podobno. Če boste spremljali Korake, boste na tekočem z dogajanje.

Letos smo pričeli z dvema novostima, to sta šolski radio in šolski nabiralnik. Šolski radio bo oddajal približno enkrat na mesec, v šolski nabiralnik pa boste lahko oddajali svoje prispevke, ki bi jih želeli imeti objavljene v Korakih ali Mladem dopisniku.

To so naši načrti za šolsko leto in upamo, da nas boste spremljali v največjem možnem številu.

Alina Barbarič in Zara Šauperl, 7.a

Najboljši prijatelj slikar

Nekega lepega dne je ježek Ferdinand igral nogomet s svojim najboljšim prijateljem slonom Nikom. Takrat pa se je ježek Ferdinand nekaj spomnil:”Hej, pridi, greva slikat.” “Slikat? Slikat s fotoaparatom ali s čopičem?” “Aaaa… s čopičem. Grem po čopiča in slikarsko stojalo.” Ko se je ježek vrnil, je rekel tri, štiri, zdaj in sta začela s slikanjem. Ko sta končala, je slon vprašal:”Kateri lepše slika?” “Jaz!” “Jaz!!” A na koncu, da se nista prepirala, sta se strinjala, da oba dva slikata lepo. In tako se naša zgodbica konča.

Eva Tepeh, 2.a