Bralni maraton: Pesništvo

Mi je prav všeč, če zlagam rime,
sedem za tipke, kadar me prime.
Edino je, kar nič ne stane –
misli, ki so v verzih zbrane.

Vsak po svoje
razlagal si bo rime moje.
A moja želja je ta,
da dotaknem se vsakega srca,
ki življenje komu da …
Prav vsakega srca,
ki bije v ritmu domišljije.
Jaz pišem, kadar me pač prime –
in čeprav me včasih kmalu mine,
mi je prav všeč, če zlagam rime.

Jutranja zarja moj je navdih,
včasih zvezda, ki žari,
v temni noči soj luči,
spet drugič veter blag in tih.
Moj navdih je lahko prav vsak,
bodisi revež ali junak.
Ko skušam spomniti se rime,
čas vselej hitro mine –
zato, da pisanje je lažje,
sedem za tipke, kadar me prime.

Pisanje pesmi je lepa stvar,
zato je res potreben dar.
Pisanje poezije je vrlina,
ki res malo koga zanima.
Zato posmehu izogniti se ne da nikdar,
a pomni, da pesništvo ni slaba stvar.
Žal pa stvar je taka,
da pesmi so za nasmeh prodane,
zato pisanje poezije
edino je, kar nič ne stane.

Črke, besede in seveda rime,
že dolgo del so naše zgodovine.
Z njimi kaže se prav vse,
od prezira pa do sreče,
tako pač je.
Za očete, sestre, brate, mame,
za vse, ki poezija jih prevzame,
tukaj čakajo jih v moji knjigi,
ki le redko jo kdo vidi –
misli, ki so v verzih zbrane.

Neža Glonar, 9. b l. 2018/19

Bralni maraton: Svetovi

Včasih se zdi,
da izhoda ni.
Si v svetu izgubljen
in ranjen.

Na srečo obstaja še mnogo svetov,
v katere popelje te knjiga,
v njih ni le eden, temveč mnogo domov,
in tam se ti smeh v očeh skriva.

Včasih moj dom postane morje,
naslednji dan že letim čez obzorje.
Lahko da rešujem kakšno lepotico
ali pa se borim s tatico.

V knjigi lahko sem največji romantik,
lahko osvojim vsa srca deklet.
Lahko prepotujem ves širen Atlantik
potem ko sem od vse ljubezni ogret.

So ravno zato knjige čarobne,
ker možnosti je veliko in več.
Vsakemu je všeč drugačna,
a prav nobena ni odveč.

Lia Horvat Zupančič in Ajda Rojko, 9. a

Ponovno korakamo z vami

Drage bralke, dragi bralci!

Spet je tukaj september, čas, ko zasedemo šolske klopi in komaj čakamo na poletne počitnice, ki so se nedolgo nazaj končale. S tem je tudi tisti čas v letu, ko se novinarji ponovno zberemo skupaj.

Letos vam bomo že četrto, in s tem tudi naše zadnje leto, poročale Lia, Mia, Ajda, Karolina, Tia in Lara ter novinke, sedmošolke Lana, Sara, Tia, Alina ter Karin in pa devetošolka Klara. Naša mentorica bo ponovno učiteljica Maja Ferk.

Tudi to leto vas bomo poskušale obveščati o vseh dogodkih na šoli in izven nje, vaše lene sobote bomo popestrile z zanimivimi intervjuji, umetniške nedelje pa z izdelki učencev… Tukaj boš sigurno našel nekaj po svojem okusu. 😉

Novinarke Vam želimo uspešen korak v šolskem letu 2019/20!

 

Nepozaben večer

Nekega večera sva se sestro dolgočasili, v resnici sva gledali v strop. Takrat pa mi je prijateljica Maša napisala sporočilo, če bi šli v mesto. Čeprav je že kapljalo, naju to ni motilo, saj sva res želeli iti. Vzeli sva dežnike in se odpravili na ulico, kjer smo se dobili.

Ko so prišli še ostali, je že nehalo deževati, česar smo bili res veseli. V mesto smo prišli kar hitro ali pa je čas samo tako hitro minil. Tak smo si kupili krofe in se usedli v gostilno, kjer smo jih pojedli. Čez nekaj časa smo se odpravili, saj je že močno grmelo in nismo želeli hoditi po dežju. Hodili smo počasi in se zabavali ter popolnoma pozabili na možnost, da lahko dežuje. Začelo je močno pihati in liti kot iz škafa. Dežniki nam niso kaj dosti pomagali, zato smo jih zaprli in tekli. To je verjetno izgledalo precej neumno saj smo bili premočeni in nosili s sabo zaprt dežnik. Mojo sestro je bilo kar precej strah grmenja in bliskanja in moram reči, da ni bila edina. Vse je bilo strah, da bi padlo drevo, zato ker je bilo dan prej močno neurje, ki je podrlo tri drevesa. Blaž je želel izboljšati vzdušje in je rekel, da če bi drevo padalo na nas, bi ga on zagotovo prijel. Ker sva bili midve z Mašo kar precej izmučeni od teka, ki ravno ni najina vrlina, smo se ustavili pod stojnico. Prodajalka na stojnici je razlagala svoji pomočnici, da bo verjetno toča. Da ne bi slišali še kaj, kar nas bi še bolj  prestrašilo, smo se odpravili naprej. Zdaj nismo bili več prestrašeni in smo se spet zabavali, saj nekaj časa ni grmelo. Ubrali smo še daljšo pot, saj je na bližnjici prejšnji dan padlo drevo. Ko sva s sestro prišli do najine prikolice, tam ni bilo staršev in sva se z ostalimi odpravili do njihove prikolice. Tek do tja je bil precej naporen, saj je bil klanec, za povrh pa so bili tudi v zadnji coni. Ko smo končno prispeli, so se nam starši smejali, mi pa smo bili samo veseli, da smo prišli. Preoblekla sem se v Mašina oblačila, saj so mojo bila mokra in kasneje smo že sedeli na jogiju in gledali turške serije.

Ta dan je bil res nepozaben in kljub temu da nas je bilo zelo strah, je bil eden najboljših v mojih celih počitnicah.

Alina, 8. a

Moje počitnice

Moje počitnice so bile zelo zabavne, ampak eno popoldne je bilo nepozabno.

Ko je 3. julija Maribor zmagal v nogometni tekmi, smo se vsi veselili. Babi mi je obljubila, da bomo šli nogometaše čakat na letališče. Bila sem zelo vesela. Nogometaši so prišli na letališče malo pred tretjo popoldne. Nogomet imam zelo rada, zato sta mi babi in dedi za rojstni dan kupila nogometno žogo. Seveda sem jo nesla zraven. Ko smo babi, mami, Maša, moja sestra in jaz prišle na letališče, sem se zelo veselila. Potem ko so nogometaši prišli, so se mi podpisali na žogo, dva nogometaša sta se mi podpisala na majico, na žogo se mi je podpisal še trener. Ko smo odšli domov, smo šli še na sladoled.

Ugotovila sem, da se sanje vedno uresničijo.

Ana, 6.a

Slovenščina, moj jezik

Ko je učiteljica povedala, da naj pišemo o našem jeziku, smo skoraj vsi čudno pogledali. Kako odgovoriti na vprašanje, kaj mi pomeni slovenščina? Na začetku je zgledalo nemogoče, vendar če malo razmisliš, najdeš prave besede. Dejansko v slovenščini delamo skoraj vse: mislimo, sanjamo, govorimo, pišemo, … Naše prve besede so bile v njej. Morda sem edina, vendar si ne predstavljam, kako bi bilo brez nje. Bi zdaj govorili kakšen drug slovanski jezik? Nikoli ne bomo izvedeli… Čeprav imamo v slovenščini dvojino, nešteto zaimkov, glagole vseh vrst, nas ravno to dela posebne, drugačne. V naši državi je po mojem mnenju ne cenimo dovolj. Nismo dovolj ponosni na vse dogodke, ki jih je preživela, da jo imamo danes takšno, kot je. K ohranjanju takšne pa bi lahko prispevala tako, da besed ne bi krajšala ali uporabljala izrazov iz tujega jezika.

Lia Horvat Zupančič, 9.a

Moje poletje

Na začetku julija sva se z najboljšo prijateljico Stašo odpravili v Punat.

Tistega jutra sem se z veseljem zbudila in se s starši odpravila na mariborsko glavno avtobusno postajo. Ko sem vstopila, sem takoj začela iskati skupino deteljice. Našla sem jo po dolgem iskanju. Ko sva izvedeli, kdo je najina učiteljica, sva kar poskočili od veselja, ker sva dobili najboljšo učiteljico. Čez petinštirideset minut so starši naložili kovčke na avtobus. Otroci smo se poslovili od strašev in se usedli na avtobus ter se odpeljali v Punat. Tam sem preživela enajst prekrasnih dni, med drugimi je tudi naša skupina zmagala na modni reviji. Zadnji dan je bila najhujša nevihta, saj je v sobah razbijalo okna, ampak smo preživeli.

Ob koncu počitnic sem se že veselila prihoda domov, saj sem že zelo pogrešala družino in živali.

Mateja Greifoner, 6.a

Slovenščina, moj jezik

Slovenščina je moj materni jezik. Jezik, v katerem sem se naučila svoje prve besede, v katerem sem v nadaljnem povedala še veliko besed. Je jezik, v katerem lahko ljudem, ki jih imam rada, povem, koliko mi pomenijo. Je večji del mojega življenja, kot sem si predstavljala, saj je vsa moja preteklost zapisana le in izključno s petindvajsetimi črkami njene abecede. V njej mi je bilo predano ogromno znanja in življenjskih nasvetov. In navsezadnje je slovenščina glavni krivec, da lahko tukaj in sedaj to pišem.

Ajda Rojko, 9.a

Slovenščina, moj jezik

Spet smo v novem šolskem letu in začeli bomo s slovenščino.

Slovenščina mi je zelo pomembna, saj je moj materni jezik in je prvi jezik, ki sem se ga naučila. Veliko mi pomeni, saj je zelo pomembna, ker jo govorimo samo v eni državi in moramo ohraniti jezik. Imam pa težave s slovenščino, ker velikokrat govorim po domače. Mislim, da slovenščina ni dovolj cenjena, saj določene besede zamenjujemo s tujimi. Sama bi to popravila tako, da bi čim več govorila pravilno slovensko in ne bi govorila po domače. Mislim, da je tudi težava s slovenščino, ko pridejo tujci živet v Slovenijo in imajo težave z jezikom, saj je slovenščina zahtevna za tujce.

Upam, da slovenščine ne bom nikoli zanemarjala.

Lara Klemenčič, 9.a

Slovenščina, moj jezik

Slovenščina je moj materni jezik in mi je kar všeč, saj ga izven Slovenije redko kdo govori, poleg tega pa sem zelo hvaležna, da lahko svoj materni jezik uporabljam povsod po Sloveniji, saj se tudi zdaj včasih zmedem pri kakšnem stavku, torej si ne morem predstavljati, da državni jezik ne bi bil moj prvi jezik. Največ težav imam, ko pozabim, kako se določeni besedi reče in se mi zdi, da se to lahko edino popravi z več branja. Slovenščina se mi ne zdi ravno cenjen jezik, ker zdaj mnogo več ljudi (z mano vred) uporablja angleščino med pogovori in to ne samo preko sporočil. Sama bi lahko prispevala k lepšemu jeziku, če bi med pogovori manj uporabljala angleške besede ali slovenske krajšave.

Tia Heler, 9.a

S šolskimi Koraki v nov dan…