Moje želje za šolsko leto 2020/2021

Moje ime je Marisa in sem učenka 7.b razreda osnovne šole Duplek. Že kot mlajša sem prebirale članke in občudovala dela drugih učencev. Končno sem to leto dobila možnost, da postanem novinarka pri novinarskem krožku. Sama vem, da že od nekdaj rada pišem. Moja domača mapa je polna ljubezenskih in dramatičnih zgodb. Zelo se veselim, da bom napisala še veliko zanimiv člankov, ki bodo navduševali druge generacije.

Za to šolsko leto pa si preprosto želim, da bi imela odlične ocene in v 8. razred odnesla čim več znanja. Drugače pa tudi upam, da bomo kmalu premagali ta grozljiv korana virus in, da bomo končno spet normalno zaživeli.

Marisa, 7.b

Jaz in moje želje glede šole in moje prihodnosti

Jaz sem Teja, učenka 7.b razreda Osnovne šole Duplek. Zelo rada obiskujem šolo, a se mi šolsko leto brez obšolskih dejavnosti zdi preveč dolgočasno. Zato sem se odločila, da bom začela obiskovati novinarski krožek. Prav tako sem si želela biti kot neka mlada novinarka ter pisati članke in intervjuvati razne osebe.

Želim si, da bi bilo to leto uspešno kar se da, za mene in moje sošolce ter sošolke, da bi se koronavirusa končno rešili in ne bi več uporabljali zaščitnih mask ter da bi še naprej bila dobra prijateljica in članica družine. Seveda pa je mojih želja preveč, da bi vse zapisala v ta prispevek.

Zdaj pa še nekaj o moji želji za življenje v prihodnosti. Po osnovni šoli bi se rada dalje izobraževala na II. gimnaziji v Mariboru. Ker pa si želim postati kirurginja, bom šla še na medicinsko fakulteto v Mariboru. Upam, da bom kar se da odlična kirurginja in rešila veliko življenj.

Teja, 7.b

Naj se predstavim

Sem Nikolina, hodim v 7.a razred. K novinarskem krožku sem se prijavila, ker si želim poskusiti nekaj novega in zanimivega.

Rada bi pisala spise in morda kdaj tudi inervjuvala ljudi. Treniram jahanje in se v tem športu zelo sprostim in zabavam, čeprav je včasih treba tudi dobro poprijeti za uzdo in pravilno trenirati. Moja najljubša pasma konja je toplokrvni angleški konj. V življenju bi si rada ustvarila družino in imela prijazne prijatelje. Po poklicu si želim biti živinozdravnica. Se že veselim tega leta z novinarskim krožkom.

Rada pa tudi delim lepe misli, kot na primer: “Sledi svoji luči in ne zaidi v temo.”

Nikolina, 7.a

Naj se predstavim

Jaz sem Ana, učenka 7.a. Že v prejšnjem letu sem hotela obiskovati novinarski krožek. Rada raziskujem in tudi pišem. Moj hobi je predvsem branje in ples, rada pa se igram tudi s svojim psom. Rada tudi sprašujem in raziskujem, še raje pa pišem članke. Vse to so razlogi, da sem se prijavila k novinarskemu krožku. Moje želje v letu 2021 so, da bi bila v šoli še naprej odlična in da bi bila dobra prijateljica. Želim si tudi, da bi se še naprej razumela s svojimi prijateljicami.

Ana,7.a

Snemanje dupleške himne

V četrtek, 1.10.2020, smo nekateri učenci imeli priložnost videti novo športno dvorano, saj smo s pevskim zborom snemali dele videospota za novo dupleško himno. Himna in video sta bila prvič javno videna ter slišana na otvoritvi nove športne dvorane.

Ob pol desetih smo se vsi pevci zbrali pred vhodom v dvorano. Ko smo vstopili, se je prav vsakemu izmed nas videlo navdušenje na obrazu. Posedli smo se na tribune in učitelj nam je dal nekaj navodil. Kasneje smo se vsi učenci postavili za tremi vrati ter počakali, da se snemalca pripravita, na to pa smo na učiteljev znak vsi stekli v dvorano. To smo posneli in ponovili še dvakrat.

Kasneje smo se vsi učenci postavili na tribune, zapeli refren dupleške himne in se pretvarjali, da navijamo na tekmi. Petje refrena smo sicer posneli že v torek, 29.9.2020, ampak brez kamere, torej samo zvok.

Ko smo s tem končali, smo se še vsi obuli in oblekli, saj smo posneli tudi prizor, kako tečemo zraven telovadnice. Za konec pa se je cel pevski zbor slikal zunaj, zraven telovadnice. Nato smo vsi odšli nazaj v učilnice in k pouku.

Na otvoritvi dvorane si je večina že pogledala himno in bili so navdušeni. Zaradi epidemiološke situacije je otvoritev sicer potekala s številnimi omejitvami, a zato ni bila nič manj zanima.

Veliko pozitivnih komentarjev je prišlo na himno, od mladih in tudi starejših. Tudi jaz sem himno že videla in moram reči, da sem se ob koncu zraven že smejala.

Kaja, 8.b

Nevidni nepozabni šolski dan

Nekega dne sem se zbudila in ugotovila, da sem nevidna in s prijateljico Nikolino Sršen sva se odločili, da odidem v zbornico pokukat, kaj učitelji počnejo, ko nas ni zraven.

Na poti do zbornice sem bila prestrašena. Bog ve, kako je tam! Uh, ta vrata! Ogromna, strašljiva in težka. Izmuznila sem se noter, ravno pa je za mano prišla moja razredničarka Faja Merk. Vem, čudno. Ne vem, zakaj ji niso menjali prvih črk. Bilo bi lepše, pa še avto hišo bi imela. Ni važno. Važno je to, kar se je dogajalo v zbornici. Učitelji se niso pripravljali za naslednjo uro in niso kopirali učnih listov. Imeli so zabavo. Učitelj zgodovine Herman Marino je slikal učiteljico geografije Marjetko Kuhar in učiteljico likovne Andrejo Tattu, ki sta mu pozirali. Učiteljica nemščine Jerneja Dojč je kričala čez zbornico: »Tanz, meine Liebe!« Takrat pa so vsi učitelji zavriskali in zaplesali ob novi glasbi. Učiteljica angleščine pa se je naslanjala na kavni avtomat in si verjetno mislila: »Oh my, kakšna šola!« Takrat pa sem videla nekaj, česar ne bom nikoli pozabila. Zavrtela se je nova glasba in učitelji so zaplesali. Komaj zdaj sem opazila ravnatelja gospoda Vzdiha, ki je pred mano zaplesal makareno! Okej, preveč! Stekla sem v razred in vse povedala Nikolini, da sva se smejali do solz.

Naučila sem se, da včasih ni dobro posegati v zasebno življenje. Prosim, ne počnite enako, ker boste pri mami spali dva meseca. Upam, da čimprej mine nevidnost. Pa še opravičilo za izostanek od pouka bom potrebovala…

Staša, 7.a

Spomini na karanteno

Vsi vemo, da karantena ni najbolj pravljična izkušnja za nikogar izmed nas. V vsaki stvari pa lahko vedno najdemo nekaj dobrega. Zato smo sošolce in povprašale o njihovih lepih trenutkih v karanteni.

Larisa K.: Najbolj mi je bilo všeč, da je moja babica dobila psa, saj sem kljub prepovedi druženja imela nekoga za igro.

Tajana K.: Všeč mi je bilo, da smo si lahko sami razporedili čas delanja naloge za šolo.

Leonit G.: Rad sem preživljal čas z družino. Imel sem tudi čas, da se bolje naučim slovensko.

Mark J.: Imel sem čas, da sem si preuredil urnik, veliko časa pa sem tudi preživel s družino.

Nives P.: Všeč mi je bilo, da sem ves čas preživela z družino in svojim psom. Dela v spletni učilnici sem se hitro navadila, vendar mi je manjkal stik z učitelji.

Amaja K.: Ugotovila sem, da so mi med tem časom socialna omrežja zelo koristila, saj sem se lažje povezala s sošolci in sošolkami.

Kaja M.: Všeč mi je bilo, da sem lahko dolgo spala in da sem pridobila veliko novih računalniških spretnosti.

Lili M.: Všeč sta mi bila mir in tišina, saj sem se lahko bolj osredotočila na naloge in učenje.

Miha E.: Ugotovil sem, da sem rad sam. Všeč mi je bilo, da sem imel precej prostega časa in sem lahko cel dan preživel v pižami.

Enej D.: Ocenjevanja so se mi zdela lažja od običajnih.

Larisa G.: Čas sem preživljala z družino, veliko smo kolesarili in se sprehajali ter se zabavali.

Lana K.: Izboljšala sem se v risanju, pomagala očetu na gradbišču in spoznala, da sem rada v družbi moje družine.

Alina, Tia in Sara, 8.b

Pošast na naši šoli

Točno tam je bila. Videl sem jo. Bila je pošast. Verjetno mi ne verjameš. Zato pa ti bom podrobno opisal, kaj se je sploh zgodilo.

Ne verjameš v pošasti. Imam prav? Rekel bi, da imam. Vidiš jo lahko vsepovsod. Za vogalom, v oknu ter njene oči v zračniku. Ampak njene oči se svetlikajo rdeče, zato izgleda še bolj zlobna. Tako sem jo videl jaz sam. Plezala je po stropu ravno v slovenski učilnici. Bil sem res prestrašen. A je pošast takoj, ko se je učiteljica obrnila k tabli…iz-izgi-nila. Med malico sem gledal, če se bo spet pojavila. Ali ste že videli, kako se skozi odprto okno priplazi temna, iz senc narejena, rdečeoka pošast? Jaz sem. In zdaj smo pri delu v uvodu. Tekel sem iz razreda. Ni mi sledila. Takrat sem jo še cel dan videval. Ko pa sem jo videl zadnjič, sem padel na tla in se zgrudil v nezavest. Ko sem se zbudil, sem bil na bolnišnični postelji. Zdravniki so mi povedali, da sem imel pretres možganov in zato tudi privide. Oddahnil sem si. Rekli so tudi, da se še kak lahko pojavi. Ko je bila noč, so ugasnili noč v moji sobi. Takrat sem pa slišal globok glas izpod postelje reči: “Lahko noč.”

In to je bil zadnji privid. Konec. Ali pač…

Mark, 8.b

Nevidna za en dan

Nekega dne sem se prebudila ob pogovoru mojih staršev. Zaspano sem se uredila. Bilo je le navadno jutro. Prispeli smo na šolsko dvorišče in nejevoljno sem izstopila iz avtobusa.

Pouk je potekal kot ponavadi. Med odmori sem prebirala knjigo, medtem ko so se sošolci podili drug za drugim in vpili. Ker nismo smeli zapuščati učilnice, sem si močno zaželela, da bi preprosto izginila na tih prostor. Zaprla sem oči in se pomirila. Toda ko sem jih spet odprla, sem se počutila… čudno. Razgledala sem se po razredu in opazila, da me najboljša prijateljica kliče. Mislila sem, da se le šali. Saj je vendar sedela čisto zraven mene! Na to se nisem ozirala. Nadaljevala sem z branjem. Kmalu je v razred stopil učitelj in nas mirno pozdravil. Pričel je šteti zbrane učence, mene pa je izpustil. To je morala biti napaka. Dvignila sem roko, da bi mu to povedala, toda obnašal se je, kot da me ni tam. To me je začelo malce skrbeti, zato sem pomislila, da bi zapustila učilnico. Zagotovo me bo učitelj ustavil pri tem, kajne? Toda slednje se ni zgodilo. Iz učilnice in nazaj sem lahko hodila kolikor sem želela, nihče se ni niti ozrl name. Prosto sem se lahko gibala po hodnikih, celo po drugih razredih. Na koncu sem se odločila, da grem v zbornico. Na smrt sem se bala, da me bo kdo opazil, toda nihče se ni menil zame. Nerada prisluškujem, toda nekako sem slišala pogovor med zbranimi. Vsak razrednik je nadvse hvalil svoj razred. Tudi naša razredničarka nas je ponosno pohvalila. Ob tem sem se močno razveselila. Do konca pouka sem se udeležila pouka vsakega razreda, toda ob vrnitvi domov se je moja vsakodnevna rutina hitro predvajala pred mojimi očmi in preden bi trenil sem se znašla v postelji.

Takoj ko sem zaprla oči, sem jih v istem trenutku tudi odprla. Zbudila me je mama, saj sem prespala zvonjenje svoje budilke. Veselo sem si oddahnila, saj me je spet opazila. Hitro sem se uredila, toda opazila sem, da imam v torbi potrebščine za prejšnji dan. Ko sem o tem povprašala starša, sta me le začudeno pogledala in rekla, da je danes… no, včeraj. Prelistala sem zvezke in v njih ni bilo nobenih zapiskov prejšnjega dne.

Verjela bi, da so bile vse to le sanje, če se ne bi spomnila nalog, ki smo jih reševali.

Alina, 8.b

Moja prva ljubezen

Spoznal sem jo prvi dan v Sloveniji. Ko sem jo videl, sem ostal brez besed. Bila je lepa, imela je dolge lase. Ko je hodila, so ji lasje plapolali na vse strani. Vsi v šoli na hodnikih so se obračali za njo.

Nekega dne, ko je bil pust, sem oblekel kostim z masko. Priredili so večerni ples. Vsi so plesali, samo jaz nisem. Potem sem zagledal njo, kako sedi. Zbral sem pogum in šel do nje ter jo prosil za ples. Ona me je veselo gledala in rekla da. Bil sem srečen. Vso noč smo plesali, na koncu pa sem jo odpeljal domov. Pred njeno hišo mi je dvignila masko in me poljubila. V šoli so vsi govorili o tem, poimenovali pa so me ‘Zoro v temi’.

Bil sem srečen in vesel, ampak kakor vsaka, se ta zgodba ne konča dobro. Čez nekaj časa sta mama in oče našla hišo in smo se preselili. Ko smo se odselili, sem bil žalosten, a vseeno še vedno obstaja legenda o Zorru v temi.

Samel, 8.a

S šolskimi Koraki v nov dan…