V petek, 23.9.2022, se je na Osnovni šoli Duplek odvijala trgatev potomke najstarejše trte na svetu. Organizirali in pripravili smo jo učenci devetega razreda, pod vodstvom učiteljic Marjetke Bezjak in Marine Herman.
Prva šolska ura je potekala normalno, nato pa se je naša skupina organizatorjev začela pripravljati na dogodek v učilnici osmega razreda. Medtem ko smo organizatorji dogodka imeli generalko, so punce tam pripravile vso hrano. Pred prireditvijo smo se oblekli v narodno nošo in se dokončno pripravili. Približno ob enajstih se je cela šola in vrtec zbrala na dvorišču pred trto, kjer je potekala trgatev. Dogodek smo vodile Staša, Taja H.Z. , Mateja, Lara, Kristina, Taja K. in ovtar Kevin. Ob igranju harmonikašev so fantje 9.a razreda obrali našo trto in grozdje dali v puto. Nato se je program prestavil pred glavni vhod šole, kjer so nastopili učenci in vrtec. Sledila je predaja avtarske palice, ki jo je dobil Tai Pavel iz 8.c, v upanju, da bo dobro skrbel za našo trto. Ko smo dobili novega avtarja, smo se še malo zavrteli, nato pa je sledila pogostitev iz domačih kuhinj. Naši pridni učenci so izpraznili vse pladnje ter za seboj niso pustili niti drobtinice. Ko so se ostali učenci vrnili v šolske klopi, smo devetošolci pospravili in počistili sledi trgatve, da je bilo vse čisto kot solza.
Za nas učence je bil ta dan zanimiv, saj smo se zabavali in na koncu hkrati najedli, da smo lahko končali šolski dan z veliko energije.
Končno je prišel tudi naš čas. Tako kot vsi šolarji do sedaj, se tudi letošnji deveti razredi vedno bolj približujemo koncu osnovne šole. Bliža se čas odločanja in odraščanja, pa tudi žalostne ločitve dolgoletne naveze, ki je kot posledica skupnega šolanja devetih let doletela čisto vsakega izmed nas. Kot zaključek dolgoletnega druženja pa smo se deveti razredi v petek, 16. septembra, odpravili na zaključni izlet.
Celoten dan smo preživeli skupaj, v prijetni družbi prijateljev in učiteljev, ki so poskrbeli, da nam nedvomno ni bilo dolgčas. Ekskurzija oziroma zaključni izlet je bil zelo pester. Zjutraj smo se zbrali pred šolo ter več kot le navdušeni pričakali naš avtobus. Po prijetni vožnji smo prišli do našega prvega cilja v Ljubljani.
Prva postaja je bil Laser-Tag. Najprej smo pojedli malico, nato pa se lotili »dela«. Pravila igre so preprosta, tako smo z malo tekmovalnosti in precej adrenalina dosegali odlične rezultate in se pri tem resnično zabavali. Razdelili smo se v tri skupine ter se izmenjavali v krogih igre. Vsaka skupina se je tako pomerila z vsako, izmenično smo se tudi preizkusili na dveh različnih nadstropjih. Cilj igre pa je bil obraniti svojo zastavo oziroma preprosto premagati nasprotno skupino. Po koncu prve aktivnosti smo se odpravili proti Woop Areni.
Kmalu po kratki vožnji do Woop Arene smo lahko testirali Woopove bowling steze, ki niso bile le sodobne, temveč zelo digitalizirane. Na tablicah ob kavčih, na katerih smo se lahko tudi spočili po izposoji čevljev, smo vpisali naša imena in določili število članov v vsaki skupini. Tako smo lahko pokazali naše vrline in sposobnosti pri bowlanju, gotovo nam je šlo odlično. Zadeli smo tudi kakšen »strike«, a vsi smo ne glede na naš uspeh zelo uživali in se zraven do dobrega nasmejali (ob uspehu in neuspehu prijateljev). Ko je bilo aktivnosti v Woopu konec, smo se fotografirali, ter počakali na naš prevoz. Vkrcali smo se na avtobus in že smo bili na poti v Kranj.
Pa smo pričakali še zadnjo adrenalinsko dejavnost. Končno je bil čas še za dirkanje z gokarti. Po kratkem pozdravu in uvodnih navodilih smo že lahko opazili prvo skupino naših »dirkačev«. Po imenitni progi smo se vozili z izvrstnimi gokarti. Seveda smo bili čisto zares opremljeni, s čeladami. Tako je bilo poskrbljeno za našo varnost, kar pa ne pomeni, da nismo kot odlični dirkači progo dobro odpeljali. Nase smo namreč nedvomno morali paziti tudi sami. Čas ob vožnji je hitro minil, ob koncu smo se fotografirali na stopničkah, v dokaz naših dosežkov. Poti pa nismo nadaljevali lačni, tako smo se po gokartingu odpeljali proti McDonald’su in si privoščili sijajen obrok.
Izleta pa ni bilo konec kar tako. Po McDonald’su smo se odpeljali še na Bled. Seveda smo napravili še nekaj skupinskih slik ob najbolj očarljivemu delu Bleda, rdečemu srčku, za katerim je bilo dobro vidno Blejsko jezero. Nato smo imeli prosti čas, ki smo ga vsi pošteno izkoristili, za kakšno kavico, nakup spominčka ali pa le preprost sprehod. Po uri sprehajanja je na vrsto prišel najbolj vznemirljiv del večera. Disko!
Povzpeli smo se po stopnicah in sprehodili do diskoteke, ki je bila najeta le za nas. S kupončkom za eno zastonj pijačo po naši izbiri smo odšli navzdol po stopnicah in takoj opazili izjemen prostor z velikim plesiščem, na katerem smo preživeli celoten večer. Z DJ-jem in dobro družbo smo plesali kar nekaj časa. Poslušali smo najboljše disko »hite«, prijazen DJ pa je upošteval tudi nekaj glasbenih želja, ki smo mu jih zaupali. Žal je čas po mnenju večine prehitro minil, tako smo se ob deveti uri odpravili proti avtobusu, ki nas je utrujene domov pripeljal okoli polnoči.
Po tako enkratnemu izletu smo vsi naš dan odlično ocenili. Čeprav je bilo ekskurzije konec, smo si ustvarili ogromno fantastičnih spominov, ki jih bomo nedvomno dolgo držali pri srcu.
Učenke OŠ Duplek, ki so tudi novinarke Korakov, so spremljale dogajanje na Vurko festu, se javljaje v živo preko Facebook strani in intervjuvale učitelje in učence na stojnicah, obiskovalce ter nastopajoče. Nastali so zanimivi intervjuji.
Poslikava obraza
Kaj ponuja vaša stojnica? Na naši stojnici ponujamo slikanje po obrazih oziroma poslikavo obraza.
Ali je to vaše prvo letu na Vurko festu? Lani je bila poslikava samo v sklopu tekmovanja iz izdelave papirnatih oblek, vendar poslikave obrazov obiskovalcev še lani ni bilo.
Kako se imete in kaj še pričakujete od festivala? Na Vurkofestu se zabavamo in uživamo. Mislimo, da je festival kar uspešen, saj se je zbralo kar veliko število ljudi.
Doodle art
Kaj počnete na vaši stojnici? Z malimi otroki rišemo pobarvanke in se trudimo, da se otroci zabavajo in da jim je zanimivo.
Kako se imate in kakšno se vam zdi vzdušje? Kljub vročini se zabavamo, uživamo in zdi se nam, da obiskovalce naša stojnica tudi kar privlači.
Kaj še pričakujete od Vurko festa? Da se še v preostanku dneva zabavamo in da si ogledamo nastope učencev in glasbenih gostov.
Razglednica našega kraja
Kaj ponuja vaša stojnica? Naša stojnica ponuja pet najboljših razglednic našega kraja, ki so jih učenci delali na tehniškem dnevu. Na papirju so učenci morali narisati, na kakšen način si predstavljajo naš kraj in njihove značilnosti.
Ali letos to prvič ponujate na festivalu ali ste se morda predtsvili tudi prejšnje leto? Letos smo tu prvič s tem natečajem, čeprav so tudi lansko leto učenci izdelovali za natečaj, in sicer obleke iz papirja
Kako se imate na Vurkofestu? Zelo je zanimivo, saj je veliko različnih iger in se lahko zabavamo, zbralo se je veliko ljudi in prav tako se že veselim nastopov, ki so jih učenci skupaj s učitelji pripravili.
Knjigobežnica
Ste se letos prvič udeležili Vurkofesta? Ne, to je za nas drugo leto. Z učiteljico Marjetko sva stojnico imeli že lansko leto.
Kaj vse ponuja vaša stojnica, kaj lahko tukaj počnemo? Kot lahko vidite, je to knjigobežnica, ki je kotiček za knjigoljubce. Tisti, ki imajo radi knjige, si jih lahko tukaj sposodijo in berejo. Punce, ki so danes tukaj z nami, tudi raziskujejo, kdo je bil Kresnik, junak Vurberka, in ostale bomo tako dolgo, dokler temu ne pridemo do dna.
Kako se imate? Zaenkrat je v redu, upam da bo tako tudi ostalo. Manjkata nam le še hrana in pijača.
Kakšna so vaša današnja pričakovanja? Pričakujem, da bo kdo prišel in si izposodil kakšno knjigo, saj smo v času koronavirusa prenehali brati knjige in je zdaj posledično vse manj ljudi, ki radi berejo. Z mano je izbor deklet iz naše šole, ki rade berejo. Tukaj so, da so vzor vsem ostalim. S seboj je vsaka prinesla knjigo, ki jo trenutno bere in skupaj druge spodbujamo k branju.
Kdo je izdelal to knjigobežnico? Mi smo dobili idejo, da bi izdelali to našo knjigobežnico in smo morali poiskati nekoga, ki bi jo izdelal. Našli smo mojstra Iršiča, ki je bil povabila tako vesel, da je sam prispeval ves material in jo izdelal. Stekleni del je prispevalo steklarstvo Miholič. Izdelava knjigobežnice je trajala približno dva ali tri tedne, o tem pa smo se že dolgo dogovarjali. Knjige je prispevala mariborska knjižnica, poklicala sem direktorico, ki nam je poslala tri škatle knjig. Nekatere od knjig so v šolski knjigobežnici, nekatere pa v tej. Uspelo nam je s skupnimi močmi.
Mimoidoči (Odgovarjajo učenke 8. razreda OŠ Duplek)
Kaj vas je privabilo na današnji festival? Udeležile smo se že lansko leto in nam je bilo zelo zabavno, zato smo vedele, da bo letos tudi. Prav tako nekatere izmed nas kasneje nastopamo, zdaj pa pomagamo z delom.
Kaj vas je najbolj navdušilo? Vse je zelo zabavno, zelo so nam všeč pesmi, igre, samo vzdušje. Šle smo že na veliko iger, tudi vam jih priporočamo!
Sound painting z učenci računalništva OŠ Duplek
Kaj je namen te sobe? Namen te sobe je, da učenci izbirnih predmetov računalništva okvirno pokažejo, kaj so počeli v minulem šolskem letu.
Kaj vse se tukaj počne? Tukaj na manjše kocke projiciramo izdelke, ki so nastali pri računalništvu, z uporabo grafičnega programa Gimp. Imamo tudi simulacijo početja, kot smo ga delali pri računalništvu.
Se to letos odvija prvič? Ja, letos smo prvič. Računam na to, da bomo tudi vsa naslednja leta še vedno tukaj.
Boste v naslednjih letih še kaj dodajali? Bomo še dodajali, takoj ko dobimo večji prostor. Računam na večjo dvorano. (smeh)
Intervju z ravnateljem Đanom Novakom
Že drugo leto zapored nam je v sodelovanju z občino Duplek uspelo pripraviti Vurko festival. Se vam zdi, da so celoletne priprave dobro potekale? Jaz mislim, da so priprave potekale odlično. Če ne bi bilo tako, danes ne bi bili tukaj in tudi verjetno ne bi bilo toliko ljudi, kot jih je, tako da menim, da je bilo delo odlično opravljeno in nenazadnje smo vsi veseli, da je tako.
Ste veseli, da obe šoli tako povezano sodelujeta? Zagotovo. Torej, veseli smo, da sodelujejo tako otroci iz Korene kot iz Dupleka. Tisto, kar se mi zdi zelo pomembno, je, da se družijo mlajši in starejši, torej imamo neko medgeneracijsko druženje. Nenazadnje na ta način pokažemo staršem in širši okolici, kaj delamo v šoli, kako poteka naše delo in kaj se naučimo. Vse to se mi zdi zelo v redu, da se povezujemo med seboj in nenazadnje, da sodelujemo s širšo lokalno skupnostjo.
Kaj menite o nastopajočih učencih? Ja, otroci so itak vedno odlični, tako da vse čestitke njim in seveda njihovim učiteljicam ter vzgojiteljicam. Radi imajo zabavo, radi nastopajo, tako da smo vsi veseli.
Kakšno se vam zdi današnje vzdušje? Že prej sem omenil, da je odlično, veliko ljudi in otrok je. To je tudi namen tega našega druženja. Poteka čez cel dan, tako da mislim, da ni nobenemu dolgčas.
Kakšni so načrti za naprej o Vurko festivalu? Jaz mislim, da se bo Vurko festival iz leta v leto spreminjal na nek način, stalno želimo ponuditi nekaj novega, nekaj drugačnega. In razmišljalo se je seveda že o nastanku Vurkota, da bi to našo idejo festivala razširili izven naše občine. Navsezadnje, če se bo stvar razvila tako daleč, so tudi določene želje in cilji, da prestopimo meje. To pomeni, da gremo v katero drugo, sosednjo državo in tudi tam kaj podobnega organiziramo, seveda v sodelovanju z lokalno skupnostjo.
Intervju z županom Mitjo Horvatom
V naši občini že drugo leto zapored poteka Vurkofest. V to je bilo vloženega ogromno truda, tako od vas, kot od učiteljev in učencev. Ste ponosni na tako dobro organizacijo in pripravo na festival? Seveda. Jaz sem predvsem ponosen na učence, ki vedno tako lepo sodelujejo in ustvarjajo. Prav je, da sodelujejo učitelji, ker smo na nek način vsi del te lokalne skupnosti in sem zelo vesel, da smo skupaj pokazali, da lahko s sodelovanjem naredimo nekaj tako velikega in izjemnega. Mislim, da tudi obisk to potrjuje.
Kakšni so vaši občutki? So veseli, pozitivni in si želim takega sodelovanja še v prihodnjih projektih. Upam res, da bo ta Vurko fest postal stalnica in prepoznan po širši Sloveniji, mogoče tudi preko.
Se vam je letos organizacija zdela lažja od lanskega leta, ko smo že vse vedeli približno kako in kaj? Vedno je nekoliko lažje, ko si ljudje znajo predstavljati, kaj se pričakuje oziroma kaj bo nastalo. Jaz mislim, da je precej z vidika tega, da je več ljudi pomagalo oziroma, da je več učiteljev vključenih, pripomoglo k temu, da je bilo drugič lažje kot prvič.
Kakšni so načrti in pričakovanja glede festivala prihodnje leto, če sploh bo? Kot kaže, festival naslednje leto bo, ker je toliko obiskovalcev, toliko zadovoljnih in veselih otrok, da jaz verjamem, da ne glede na to, karkoli bo drugo leto, festival bo in bo še bolj bogat ter vesel, kot je letos.
Kakšna so vaša današnja pričakovanja? Danes, jaz mislim, da se bomo vsi skupaj zabavali, da se bomo lepo imeli in da bomo z dobrimi občutki šli na koncu dneva v posteljo.
Se že kaj veselite nastopov? Seveda!
Intervju s Trkajem
Ste eden najbolj znanih slovenskih raperjev. Kdaj ste napisali svojo prvo pesem? Svojo prvo pesem sem napisal pri sedemnajstih letih. Še pred tem sem napisal eno v 7. razredu, z naslovom »Moj kontejner.« Bile so rime, to pa je tudi vse, kar mi je od nje ostalo v spominu.
Ste tudi pisec besedil, popotnik, novinar,… Očitno vas zanima ogromno reči. Kaj je naslednja stvar, ki jo načrtujete? Naslednje, kar načrtujemo z Igorjem, Damjanom Jovičem in ekipo, ki se nam bo pridružila, je, da ustvarimo Repke 2. Potem je na vrsti solo album, zaključen, s katerim se bom nekako poslovil od tega ustvarjanja mainstream glasbe oziroma koncertne, kasneje pa še sledi Kla Kla Klasika 2. Zaenkrat so to vsi ustvarjalni cilji, ki jih imam. Bi pa tudi zelo rad, da bi naredili zbirko poezije, ki bo mogoče del Kla Kla Klasike 2 ali Repkov, kjer bi mladi dali svojo poezijo. Mi se neprestano učimo o klasikih, medtem ko med vami mladi kdo piše poezijo in je lahko kdo zelo dober. Se pravi, zakaj ne bi iz idej, ki so mlajše, začeli graditi.
Ste že kdaj prej sodelovali na kakšnem otroškem festivalu, ali je danes prvič? Sem že sodeloval. Bilo jih je kar nekaj, Čarobni dan je bil eden izmed prvih večjih otroških festivalov, na katerih sem bil.
Kakšni so vaši današnji občutki? Moji današnji občutki so zelo odprti. Glasba je prišla do izraza, ampak ker je dogodek kar velik, so ljudje razpršeni. Nekateri glasbo samo poslušajo, medtem so nekateri otroci tekali okrog, nekateri so sedeli in lizali sladoled… In se mi zdi res taka naravna, sproščena zadeva, da je glasba prav pasala v ambient. Upam, da se je koga dotaknilo in je občutil to energijo. Igor Saksida: To ni bil koncert v tem smislu, da publika sedi in ploska. To je pravzaprav eno radoživo rajanje, igra, veselje do življenja. Štajerci so znani po tem, da so veseljaki in da imajo radi vesele stvari, da je tukaj veliko sonca, zato pa tudi veliko dobrega vina (smeh). To se začenja že v otroštvu. In ta energija je prišla do naju, zato sva tako uživala med nastopom. Meni je nastop minil en dva tri. Trkaj: Ja, zelo se čas spremeni na odru, ko padeš na ta naravna otroška tla. Se mi zdi, da prav razumeš kaj otroke pelje, da skačejo, plešejo in so svobodni. To energijo mi starejši blokiramo ali se ne upamo prepustiti.
Ali radi sodelujete z otroki in jih tako razveseljujete? Ja, ja, ja, ja. Jaz mislim, da so otroci bitja, ki pridejo iz neke druge dimenzije in še niso čisti trdno materializirani tukaj. Jaz mislim, da bi jih morali bolj spoštovati, na drugačen način, ne »guci guci,« pa glej ga tega, pa pred instagram. Nekako bi morali bolj častiti otroško dušo, ki je naivna, majhna, ki je lahko, iz nekega visokega intelektualnega načina, nekako neumna. Ampak modrost o vidih, ki jih lahko govori, naivnost, prvobitnost, neka deviškost, se mi pa zdi, da je stvar, ki jo današnji svet zelo potrebuje. Potrebuje veliko več energije, da gremo nazaj od vsega, da poznamo, da smo ‘raztrančirali’ in analizirali in nismo nič boljši ljudje. Otroci nas delajo boljše ljudi, če znamo odpreti srce.
Katero sodelovanje vam je ostalo v najlepšem spominu? Še vedno mi je najlepše z Igorjem Saksido.
S svojimi pesmimi navdihujete in ste vzor mladim. Vas mogoče kdaj za kakšno pesem navdihnemo tudi mi, otroci? Kdo oziroma kaj pa za novo »Vurko pesem«? Ja, definitivno. Z življenjem, z zgodbami, s tem, kaj se pravzaprav sploh dogaja, so vedno neke iskrice. Včeraj mi je ravno pisal en otrok in je rekel, da ima njegova mama raka. Glede na, s čimer se sooča, je napisal nekaj besedil, iz katerih bom mogoče naredil kakšno pesem. Situacije, ki te inspirirajo, so vedno različne. Lahko te nekdo pogleda v oči in ti kaj pove, včasih je to tragična zgodba… Se pa veliko otroške in mladostniške energije, ki jo midva dobiva iz nastopov, v naju nabira, se akumulira, in potem, ko bova izdala nov album, bo prišla ven. Tako da vsak tak utrinek, iskrenost, vsak nasmeh, vsaka energija, ki jo imate, se nabira v naju. Vurko pesem je nastala tako, da sem najprej prebral Bredine knjige. Zdelo se mi je, da bi lahko naredil kakšno pesem o zmaju Vurku in čarobnem kraju, ker se je tukaj pretakala zgodovina. Tako veš, da je bilo tukaj včasih morje in so živeli megalodoni, orjaški morski psi, tudi čarovnice, tako da moram reči, da imate bogato in pestro zgodovino tukaj. In zelo je lep kraj in je super, da ljudje to spoznajo, ampak ne na način popolne razprodaje. Čuvajte kar imate, s srcem.
Tia Horvat Zupaničič, Kaja Mencigar, Sara Poštrak, 9.b Fotografije: Karin Ludvik, 9.b
V sredo, 1. junija, smo se najuspešnejši učenci udeležili nagradne ekskurzije. Okrog osme ure zjutraj smo se zbrali v jedilnici, kjer smo se prešteli in vzeli malico.
Počasi smo se odpravili na avtobus, kjer se nam je predstavil voznik in dobili smo nekaj navodil. Odpeljali smo se v Mursko Soboto. Pot je bila dolga, vendar tudi zelo zabavna. Najprej smo odšli v WOOP v Mursko Soboto, kjer smo odložili nahrbtnike, dobili kar nekaj navodil za varnost, se preobuli v njihove nogavice, dobili zapestnice ter nalepke različnih barv.
Razdeljeni v skupine smo se odpravili na pot. Bilo je več sob z različnimi kvizi, kot na primer Knock out, kjer smo morali preplezati steno z ovirami, pri tem pa ne pasti na tla. Ena bolj zanimivih se nama je zdela Lava floor. Pri tem izzivu si moral rešiti sestavljanko in ne stopiti na tla, polna z lavo.
Po zaključku dejavnosti smo se izmučeni odpravili na kosilo v McDonald’s. Ko smo se najedli, smo se odpravili na avtobus, ki nas je zapeljal na Soboško jezero. Imeli smo nekaj prostega časa, ki smo ga izkoristili za namakanje nog v jezeru, druženje ter počitek.
Ob 15.00 smo se počasi odpravili proti domu.
Ta dan si bova zapomnili za vse življenje. Upava, da bo še kdaj kakšna možnost za tako dober izlet. 😊
V četrtek, 26. 5. 2022, je na atletskem stadionu Poljane potekalo atletsko tekmovanje. Učenci smo se lahko prijavili na različne discipline, kot so met wortexa in krogle, štafetne igre, tek na 60, 300, 600 in 1000 metrov ter skok v daljino in višino.
Tekmovalci naše šole smo se ob 14.15 zbrali pred telovadnico, od koder nas je avtobus odpeljal proti Mariboru. Ko smo prispeli, smo imeli dobro uro časa da pomalicamo, se razgibamo, povadimo vsak svojo disciplino in jo sprobamo na svoji progi. Tekmovanje je trajalo štiri ure, sproti pa so podeljevali medalje. Vsak se je zelo potrudil in dal vse od sebe. Medaljo sta dosegla dva učenca, in sicer Anina Kirbiš za tek na 300 m pri mlajših deklicah ter Tomaž Pernek za tek na 1000 metrov pri starejših dečkih.
Vsi smo se odlično odrezali, nekateri so pridobili medaljo, nekaterim pa je za las pobegnila. Glavno je, da smo se zabavali in pridobili novo izkušnjo.
V četrtek, 7. 4. 2022, je bil zaključek letošnje bralne značke za učence od 1. do 5. razreda. Našo šolo je obiskala slovenska pisateljica Nataša Konc Lorenzutti, ki je napisala kar nekaj del za otroke in mladostnike. Napisala je tudi zbirko basni in med njenim nastopom nam jih je tudi nekaj pripovedovala.
Prireditev se je začela s tem, da sem stopila na oder in napovedala prihod pisateljice. Pisateljica je bila zelo prijetna, saj ni ves čas govorila le ona in je hotela, da se tudi mi vključujemo in jo dopolnjujemo. Imela je mizo in na njej postavljeno neko napravo, v kateri so bile ilustracije, ki so se skladale z njenimi basnimi. Vse so imele nauke, s katerimi se lahko vsak izmed nas poistoveti.
Na koncu smo se ji tudi zahvalili. Prireditev je bila zelo zanimiva in upam, da se še kdaj znajdemo v njeni družbi.
Kot je nekdaj izjavil Neil Gaiman: “Knjige so sanje, ki ji držimo v rokah.” V bistvu se šele ob branju zavemo, da resničnost ne more potešiti naših sanj in želja. Dober roman pa nam ponuja vse možnosti, ki jih ne moremo prenesti v resnično življenje.
S temi besedami bi se lahko strinjali vsi učenci, ki so letos uspešno opravili bralno značko. Nagrada za to pa je bil izlet v kino. Ena izmed teh učencev sem bila tudi sama. Ko smo izvedeli za izlet, smo bili presrečni. Bistvo je v tem, da je bil vsak nagrajen za to, kar rad počne; bere. Torej je bil izlet le pika na i. Ogledali smo slovenski film z naslovom Vesolje med nami. To je mladinski film, ki nas popelje v skrivnostni svet odkrivanja vesolja in nam pokaže da lahko vesoljske zakonitosti primerjamo z medsebojnimi družinskimi in prijateljskimi odnosi. Po mojem mnenju se je vsak iz njega nekaj naučil ter se v njem našel.
Seveda je bil obisk kina čudovita nagrada, še večja pa so znanje, besedni zaklad ter občutki, ki smo jih pridobili ob prebiranju knjig.
Marisa, 8.b
Film mi je bil zelo všeč, saj me vesolje zelo zanima. Upam, da bomo kino obiskali večkrat.
Zarja, 6. b
Film mi je bil zelo všeč ter tudi poučen. Upam pa, da bomo kino obiskali večkrat.
Žana, 6. b
Letošnja bralna značka mi je bila zelo zabavna in zanimiva.
V kino sem se zelo zabaval. Ta nagrada mi je res bila najboljša do sedaj.
Film mi je bil zelo všeč, ker so se v njem dogajale stvari, ki se velikokrat dogajajo tudi po vsej Zemlji.
Vid, 6.b
Nagrada za bralno značko se mi je zdela odlična. Film je bil zelo dober, ker je imel zanimivo vsebino in ga priporočam.
V prihodnje si želim, da bi več sošolcev usvojilo bralno značko.
Jaša, 6. a
Dan mi je bil všeč, saj nismo imeli pouka. Najbolj sem se veselil filma, ki smo si ga ogledali. Film mi je bil všeč, saj je govoril o vesolju. Ob enem pa je bil tudi žalosten, ker je bil znanstvenik slep in je mislil, da sta ga Tjaša in Tod izigrala.
V sredo, 16.3.2022, smo na šoli proslavili kulturni dan, na katerem smo osmošolci in devetošolci pisali pismo za časovno kapsulo in si ogledali film Pes v kinu Cineplexx.
Ko smo prispeli v šolo, sta dva učenca iz vsakega razreda predstavila, kako bomo pisali časovno kapsulo. Z razredničarko smo se pogovarjali tudi o tem, kako je lahko splet nevaren, koliko smo na njem itd. Voditelja sta nam predstavila tudi film Osmošolka, ki bi ga naj odšli gledat 8. in 9. razredi, ampak ker ni šlo vse po načrtih, smo potem gledali film Pes. Napisali smo pisma za sebe v prihodnosti, se najedli odlične malice in se odpravili proti kinu. Film je bil zelo zanimiv, saj je pripovedoval o vojaškem Rangerju, ki mora psa svojega padlega poveljnika pospremiti na pogreb. Tako odideta na pot, na kateri se zgodi zelo dosti nepredvidljivih pripetljajev, vendar vseeno prideta pravočasno na pogreb in se lepo dokončno poslovita.
Kulturni dan mi je bil zelo zabaven, sploh ko smo pisali za časovno kapsulo. Upam, da bo še večkrat kaj takšnega in bomo lahko spet odšli v kino.
V petek, 24. 12. 2021, smo učenci od 6. do 9. razreda imeli kulturni dan na temo božično-novoletno rajanje.
Ko smo učenci prišli v šolo, smo se najprej testirali. Za testiranjem pa je potekala kulturna prireditev. Prireditev je bila že vnaprej posneta in si jo je vsak razred skupaj z razrednikom ogledal. Na prireditvi smo videli veliko zanimivih in talentiranih nastopajočih,nato smo izvedli razredno obdarovanje ter si med seboj razdelili darila. Po obdarovanju smo pojedli malico.
Po malici smo imeli rajanja po razredih. Plesali smo, gledali filme, peli pesmi in se zabavali. Bil je zelo zabaven dan in ne dvomim, da bo v prihodnjem letu še več tako zabavnih dni.
Ta mesec smo učenci 9.a in 9.b razreda združili moči in začeli skupaj zbirati denar za našo valeto. Odločili smo se za peko vafljev in prodajo različnih božičnih okraskov ter voščilnic.
S prodajo smo začeli v petek, 3. decembra, in nadaljevali vsak vikend vse do 19. decembra. Učenci 9.b razreda smo prvi vikend vaflje pekli sami, s pomočjo nekaj učencev iz 9.a razreda. Ker smo prodajali pri drsališču, pa smo si nekateri kdaj vzeli kakšen premor za drsanje.
Nazadnje smo prodajali med 17. in 19. decembrom, ko se je na drsališču odvijal božični sejem. Obiskovalci so si lahko ogledali tudi čudovito božično vasico, ki so jo izdelali učenci nižjih razredov. Ker pa je bil to zadnji vikend za zbiranje denarja to leto, smo se odločili narediti tudi nekaj posebnega. Učenci 9.a razreda so pekli kostanje, učenci 9.b pa smo pripravili srečelov. Vsaka srečka je bila dobitna, pri izbiri nagrad pa smo se izjemno potrudili.
