Pred nekaj tedni je od 19.4.2019 pa vse do 21.4.2019 je v Portorožu potekala Velikonočna regata, katero smo si ogledali tudi jaz in moja družina. Na začetku nismo vedeli, da ravno v tem času, ko smo bili na počitnicah, poteka regata, a smo kaj kmalu ugotovili zaradi vseh posterjev, ki so bili po kraju.

Na regati se je prestavilo 449 mladih jadralcev iz 14 držav. Regata se je začela že v petek zjutraj pred Jadralnim centrom v Portorožu. Okoli 11. ure je regatni odbor prižgal zeleno luč in jadralci so se že odpravili proti morju. Proti poldnevu še je do jadralnega centra prijavilo pet novih skupin jadralcev. Proti 19. uri so se vsi jadralci vrnili do kopnega. Organizatorji te regate so ob koncu povedali, da so bili zelo zadovoljni s potekom tega dogodka, saj so uspeli skoraj v celoti izpeljati njihov program.

V soboto se je okoli 10.ure spet začela regata. Potek regate je bil podoben tistemu iz prejšnjega dneva, le da je v soboto ob povratku na kopno jadralce, čakajoče na rezultate, pričakal nagradni srečelov. Na njem so lahko osvojili veliko uporabnih jadralskih pripomočkov.

V nedeljo, 21. 4., so sporočili rezultate in zmagala je Lisa Vucetti iz Italije, ki je bila v razredu Optimist. Na drugo mesto se je uvrstil Luka Zabukovec iz jadralnega kluba Jadro Koper, na tretje pa Toni Messeritsch iz Avstrije.

Regata mi je bila od tega, kar smo mi vse videli, kar všeč, sploh ker si lahko od blizu videl vso delo, pripravljanje jader in tudi kako hitro je lahko veter uničil njihovo pot.

Tia, 8.a

Med prvomajskimi počitnicami sem se tudi jaz odpravila na izlet. In ker nam mestni vrvež ni pri srcu, smo se odločili raziskovati naravo. Z družino smo namreč obiskali Bled.

Že zgodaj zjutraj smo sedli v avto in se odpeljali. Pot je bila dolga, a vredna. Najprej smo se odpravili na Blejski Vintgar. Tam so se pod nami razprostirali mogočni slapovi in izlivi reke Radovne. Hodili smo po pod skalo izklesanih poteh, se ozirali po kristalno čisti vodi in predvsem veliko fotografirali. Prizori so bili namreč čudoviti. Reka je glasno šumela, a to očitno ni motilo rac in ptic, ki so plavale v njej. Na polovici ogleda smo še prečkali most nad največjim slapom. Zrak je bil vlažen, zato smo v zraku občudovali tudi mavrico. Na koncu pa je sledila še pot nazaj, ki pa zagotovi ni bila nič manj pristna kot prva.

Bili smo na Bledu in vsi vemo, da ga ne smemo izpustiti. Odločili smo se torej, da bomo tudi mi prigriznili blejsko kremno rezino, ali po domače kremšnito. Sprehodili smo se ob jezeru, krmili race ter opazovali čolne. Vsega lepega pa je enkrat konec, zato se je tudi izlet moral končati. Počasi smo se odpravili proti domu.

To počitniško potovanje se mi bo za vedno vtisnilo v spomin, predvsem zaradi vseh slapov in narave. Upam, da bom vse to lahko še kdaj ponovila.

Mia Miholič, 8. b

Prvi maj je že vrsto let v naši državi praznik dela. Takrat si vzamemo čas za družino, prijatelje in znance.

Mnogi obiščejo hribe, mesta ali cele gredo na slovensko obalo. Ni važno kaj od tega si izberemo, važno je, da se ob tem zabavamo in vemo, da so se mnoge generacije pred nami, morale za ta praznik zelo boriti. Dan danes, ko pa smo doma pa si tega dne, ne znamo vzeti prosto. Veliko ljudi ta dan izkoristi za delo, kar seveda ni prav. Prvi maj je namenjen uživanju in druženju ter zabavi ob prostem dnevu. Čeprav se tega zaveda malo ljudi, je vseeno treba poskrbeti zase, tudi če drugi tega praznika ne znjo ceniti.

Jaz za prvi maj najraje obiščem hribe ali pa gremo z družina na pohod. Vesela sem, če se lahko na vzpon podam s svojo družino in prijatelji. Takrat uživam v naravi in senci zelenih gozdov. Vzpon je včasih težek, a se na vrhu ves trud poplača, ko vidiš razgled na mesto ali prečudovito naravo. Zdi se mi, da se ob tem sprostim in lahko svoje možgane do konca izklopim, ter se tako pripravim na še en dober mesec pouka.

Uživajte vsak prost dan, saj življenje nam hitro skozi prste polzi.

Karolina Pernek, 8.b

Kaj sploh je dan upora proti okupatorju? To je dan, ko so ustanovili osvobodilno fronto. Marsikomu to nič ne pove, a treba se je zavedati, da je to bil pomemben dan v slovenski zgodovini. Po drugi svetovni vojni je bilo tudi v Dupleku kar nekaj žrtev. Te smo v četrtek, 25.4.2019, počastili s spominsko slovesnostjo.

Ob 16. uri smo se vsi udeleženci zbrali pri Kukovičevem spomeniku. Čeprav je skrit nekje v gozdu, se nas je nabralo kar veliko. Na začetku je nastopil moški pevski zbor Društva upokojencev Duplek. Nato so nekateri domačini prebrali oziroma povedali svoje misli o umoru Kukovičev in namenili nekaj besed nam, poslušalcem. Sledil je nastop ljubiteljskih pevk Društva upokojencev in učencev Osnovne šole Duplek. Nekaj besed so spregovorili tudi člani Združenja borcev za vrednote NOB občine Duplek in na koncu vsem zaželeli lepe prvomajske praznike. Če je kdo želel, si je na koncu lahko postregel še s piškoti in sokom, tisti starejši pa s kozarčkom vina.

Najbolj si bom zapomnila naslednje besede: “Domačini imamo srečo, da imamo takšno burno zgodovino, a kaj, ko je čez nekaj let ne bo nihče več ohranjal.” Zato upam, da je ne bomo pozabili. Na koncu koncev nam pove, od kod prihajamo in zakaj smo danes, kjer smo. Če boš kdaj imel čas, nesi kakšno rožo k spomeniku. Ne za sebe, ampak za tvoje umrle sokrajane.

Lia Horvat Zupančič, 8.a

Danes, 23.4.2019, je v jedilnici naše šole potekala glasbena prireditev Otroci pojejo slovenske pesmi in se veselijo. 15 pogumnih učencev si je upalo stopiti pred občinstvo in nam zapeti izbrano slovensko pesem.

Ob 18.00 je na oder stopil voditelj in še tisti hip začel veselo nagovarjati občinstvo. Za vse, ki se še nikoli niste udeležili te ‘glasbene prireditve’, naj vam na kratko opišem, kako poteka. Voditelj, Dalibor Bedenik, najprej pride na oder in vse veselo pozdravi, predstavi komisijo, nagovori otroke in njihove starše, se večino časa heca in potem napove prvega nastopajočega. Tega najprej izpraša in ga predstavi. Za njim sledi drugi, nato tretji, četrti in peti,… Vse do zadnjega pogumneža. Nastopajoči se delijo na dve skupini, tisto mlajšo od 1. do 5. razreda in tisto starejšo od 6. do 7. razreda. Ker sta dve skupini, sta tudi dva polfinalista. Iz lastnih izkušenj povem, da je čakanje na konec celotne prireditve najtežji. Takrat se namreč razglasi, katera dva oziroma kateri, če sta dva v paru, so srečneži, ki nas bodo predstavljali na polfinalu. Ta srečneža sta bila danes Patrick Šabeder, ki mu je uspelo že tretje leto zapored in Amaja Krašna, ki bo lahko izkusila polfinale prvič. Vsako leto pa sodelujoči dobijo tudi nagrado, ki jim jo podarijo po odpeti pesmi. Letos je bila to plastenka za vodo.

Po mojem mnenju so bili vsi nastopajoči odlični. Vsak nas je presenetil z izborom pesmi in s svojim glasom. In ker vem, kako je, če ne prideš v naslednji krog, želim pohvaliti vsakega nastopajočega posebej. Ker si je upal priti iz pod tuša na oder, premagati svojo tremo in pokazati ‘neznancem’ svoj glas. Bravo.

Lia Horvat Zupančič, 8.a

V četrtek, 18.4 2019, ob 17.00 je v šoli potekala dobrodelna akcija, pri kateri so učenci, učitelji, starši ter drugi prebivalci občine Duplek prinesli oblačila, ki jih več ne potrebujejo. Lahko si si tudi sam našel kakšen kos oblačila, ki si ga brezplačno odnesel domov. Prišli so ljudje različnih starostih, tudi čistilke so se nam pridružile. S sošolkama smo si izmenjale mnenje o oblačilih ter se tudi nasmejale kakšnim smešnim tiskom majic. Na koncu smo vse ostale obleke pospravile v škatle, v katerih so jih učiteljice odnesle na rdeči križ za druge revne družine. Vse se je končalo ob 19.00 in vsi prostovolci smo odšli z mislimi, da smo nekomu polepšali dan ali celo več.

Melanie Žlahtič

Petek, 12.4.2019

Jutro smo začeli kot vsak dan s higieno ter jutranjim sestankom. Ker je bil naš zadnji dan je bil današnji sestanek krajši. Po sestanku smo si ogledali dokumentarec o soški postrvi, ob katerem smo spoznali njeno zgodbo, kako je skoraj izumrla in kako so jo spet vrnili v reko Sočo. Po filmu smo imeli 20 minut pavze. Kasneje smo se spet vrnili v učilnico in ker nam vreme ni bilo naklonjeno smo igre imeli znotraj. Mi smo igre poimenovali kmečke, ker so se navezovale na razne spretnosti. Takoj po igrah smo bili zelo lačni, zato smo zdrveli na kosilo.

Spet smo se vrnili v svoje sobe, kjer smo spakirali svoje stvari. Zunaj nas je že čakal avtobus na katerega smo se odpravili z mislijo, da bomo kmalu videli svoje starše. Vožnja je trajala približno 4 ure in imeli smo 2 postanka. Ko smo končno prispeli pred OŠ Duplek so nas starši že čakali, mi pa smo hitro vzeli prtljago ter zdrveli proti staršem. Čeprav smo že skoraj “odrasli” se še vedno razveselimo, ko vidimo svoje starše po dolgem času.

To je bila naša avantura v Tolminu, upam da ste tudi vi uživali v branj naših podvigov in dogodivščin.

Zara Šauperl, 7.a

Tako kot vsak dan smo se zbudili ob 7. 15, se umili, oblekli in odšli na jutranji sestanek, kjer so nam povedali, da bomo danes imeli lokostrelstvo in plezanje, medtem ko se bo druga skupina povzpela na Kozlov rob. Kasneje smo imeli zajtrk. Po zajtrku se je druga skupina odpravila na Kozlov rob, mi pa smo imeli predavanje o tem, kako naj streljamo z lokom in o tem, kako naj plezamo. Ko smo začeli plezati, so nam povedali, da tisti, ki pride do vrha, lahko zazvoni na zvonček, ki je bil na vrhu plezalne stene. Čeprav je deževalo, to nas ni preveč motilo, čeprav smo bili zunaj. Ko smo končali s plezanjem, je sledilo lokostrelstvo. Razdelili so nas v dve skupini. Prva skupina je najprej odšla v igralno sobo, kjer smo igrali družabne igre. Druga skupina je pa medtem imela lokostrelstvo. Kasneje sta si skupini svoja mesta zamenjali. V obeh skupinah smo pri lokostrelstvu pisali rezultate prvih štirih strelov. Ugotovili smo, da je lokostrelstvo zabavno, a hkrati težko. Ko se je druga skupina vrnila iz Kozlovega roba, smo imeli kosilo, kasneje pa počitek. Po počitku so nam povedali, da bomo imeli disko, za katerega potrebujeta oba razreda dve točki. Prva točka a razreda je bil klavir in ena pesem, ki jo je zaigral šolski ansambel, saj so si zraven prinesli inštrumente. Točki b razreda pa sta bili ena pesem šolskega ansambla in smešno zaigrana kratka igra. Kasneje smo ieno uro in pol plesali in smo se ob tem res zabavali. Ko je čas potekel, smo bili zelo presenečeni, saj se nam ni zdelo tako dolgo. Ker so učitelji videli, kako se zabavamo, so našo mentorico prosili, da nam zaigra še dve pesmi, nad čemer smo bili navdušeni. Po končanem plesu smo imeli čas za umivanje in kratko druženje po sobah, kasneje pa za spanje. Mislim, da je bil to veliki večini najboljši način za zadnji večer.

Alina Barbarič, 7.a