Arhiv kategorij: Nerazvrščeno

Moje šolsko leto

Moje šolsko leto se je začelo malo drugače kot leta poprej. Na začetku šolskega leta smo se razdelili v dva razreda in eni so postali a razred, drugi pa b. Ko so nas razdelili, je marsikdo potočil kakšno solzico, nekateri pa smo bili tudi zelo veseli.

Prvi mesec smo se med odmori še zelo družili in se tudi malo pogrešali. Naslednje mesece pa so odmori izgledali malo drugače. Vsak je sedel za svojo knjigo in spraševal sošolce, kaj se mora še naučiti. Ampak morali smo se zavedati, da smo že 7. razred in da nas od zdaj naprej čaka še veliko dela.

Po prvem polletju smo odšli v šolo v naravi, kjer smo se imeli prečudovito ampak na žalost so naše “počitnice” trajale le pet dni. V šoli v naravi so se spletla tudi prijateljstva z OŠ Cerkvenjak. Naredili pa smo tudi zelo lepe fotografije in predstavitve, na katere je lahko vsak od nas še posebej ponosen.

Po šoli v naravi pa smo že nestrpno pričakovali tudi rezultate Prešernovega natečaja. Vsak od nas je oddal svoj likovni in literarni prispevek, nekateri, ki smo se udeležili tudi fotografske delavnice, pa tudi fotografijo. Iz našega razreda sta nagrado dobila kar dva učenca. Zelo smo bili tudi veseli, ker smo lahko naredili tudi razredno knjigo, v kateri smo objavili zelo zanimive prispevke in fotografije.

V tem šolskem letu smo dobili veliko dobrih ocen in se naučili veliko novega, tako v šoli kot tudi izven. Dobro je, da nam je to šolsko leto zelo hitro minilo in zato komaj čakamo še ta zadnji del šolskega leta.

Karolina Pernek, 7.b

 

Moje šolsko leto

V tem šolskem letu se je zgodilo veliko stvari na katere sem ponosna in tudi stvari, na katere bi rada čimprej pozabila.

– Glede pouka mi je zelo všeč, da smo na razredni stopnji in se selimo po razredih za večinoma vsak predmet, po mojem mnenju to naredi pouk bolj zanimiv, saj nisi v isti učilnici konstantno pet do sedem ur.
– To leto se je tudi naš razred razdelil v dva razreda. To me ni skrbelo, saj se z večino iz B razreda vidimo, če ne med odmori, tudi pri izbirnih predmetih ali obšolskih dejavnostih.
– Všeč mi je bilo tudi, da smo dobili eno sošolko pri začetku šolskega leta in sošolca po novoletnih praznikih.
– Za naslednjo šolsko leto si želim le, da bi pri nekaterih predmetih imela malo boljše ocene kot to leto, kar pa bom dosegla z več učenja.

Tia Heler, 7.a

Dupleška povorka

V soboto, 10.2.2018, je v našem malem kraju ponovno potekala pustna povorka. Zbrali smo se pri bencinski črpalki in po nekaj minutah čakanja se je povorka začela s prihodom gasilcev.

Napovedali so kurente, ki so nekatere zelo prestrašili. Med kurenti so bili tudi hudički.

Za njimi se je predstavila naša šola ter podružnici. Letos so bili oblečeni v sveče, saj centralna šola praznuje 40 let, podružnica Zgornji Duplek pa 120 let.

Najmlajši so nas presenetili s prisrčnimi kostumi snežaka Olafa.

Sledila je dupleška mornarica, katere voz se je tako migal, da smo mislili, da bodo zares zaplavali po tleh.

Konjeniki so bili vsak v drugačnem kostumu. Eni kavbojci, drugi Elze ali pa hudički.

Pozdravit nas je prišla tudi ‘Ilka Štuhec’ in stara policija.

Sledil je Tamburaški orkester Duplek, ki je tokrat prišel iz Las Kaktusa. Igrali so na trobente ter imeli oblečene velike klobuke.

Vinogradniki so kot vsako leto, spet obrezali svojo vinsko trto.

Eni izmed najbolj smešnim mask na Dupleški povorki so bili seveda zimiški smetarji. Kidali so sneg ter kdaj pa kdaj iz kante za smeti raztresli smeti ali pa iz nje vrgli človeka.

Obiskala sta nas tudi princ ter princesa s svojim velikim jabolkom.

Kekčevi iz Korene so pa imeli puške ter ujetnike, ki jih na srečo še niso ustrelili. Vedno ko so jih poskušali, jim je spodletelo in naboj je zletel v zrak ter padel bog ve kam.

Po obisku Kekčevih iz Korene nas je obiskal tudi Kekec z Mojco.

Za njim je društvo oldtimer Duplek pripeljalo bombo ter se malo pošalilo na njen račun.

Na našo pustno povorko so prišli dravskopoljski talibani, za njimi pa še en Kekec ter tete Pehte.

Zadnja maska je bila Jamaica team Prepolje, ki je sodelovalo na oljimpiskih igrah kar v našem Dupelku. Najprej so prišle navijačice, za njimi pa športniki na bobu.

Napočil je konec povorke. Nekateri so odšli k baraki na razglasitev zmagovalca, jaz pa sem z družino odšla domov, kjer so nas čakali še sveži krofi.

Lia Horvat Zupančič, 7.a