Arhiv kategorij: Nerazvrščeno

Čar poletja

Bilo je nekega sončnega, pa vendar svežega poletnega jutra. Z družino smo se odpravili na izlet s čolnom.

Med vožnjo sem opazovala lesketajoče se morje. Bili smo namenjeni proti otoku Ciganki. Nisem še slišala za ta otok, a sem upala, da bo zabavno. Moje sanjarjenje je predramil snežno bel galeb, ki je letel tako nizko, da se je z njegovim svilnatim perjem dotikal razburkane gladine.

Prispeli smo. Kamnite stene otoka so sijale v mavričnih barvah, ki so se prelivale v živih odtenkih. Vse okoli so rasle čudovite sredozemske rastline. Voda je bila prijetno osvežilna, a vse naokoli je mrgolelo glasnih turistov. Čez nekaj časa smo se napotili nazaj.

Kar naenkrat pa je voda pred nami močno vzvalovala. Ustavili smo čoln. Nato je tik ob ladji iz vode planil delfin svetlo modre barve. Za njim pa še cela jata, v kateri je bilo vsaj dvajset delfinov. Kot, da bi imeli svojo točko, so se vrteli in skakali iz vode. Z veseljem sem jih opazovala. Bili so tako zabavni in bredrzni. Fotografirala sem jih. Vsakič so se znova in znova vračali k čolnu, plavali pod njim in se nato pojavili nekje bogu za hrbtom. Sonce je počasi zahajalo za prelepe griče. Morali smo nazaj. Delfini so nam še nekaj časa poslušno sledili, nato pa obupali in odplavali stran.

Zelo sem vesela, da sem imela možnost ogleda delfinov. To je res redek pojav in želim si, da bi to občutila še kdaj.

Mia Miholič, 8. b

V enem dnevu po celem svetu

Letošnje počitnice so bile nekaj posebnega. Spoznala sem, kakšno je življenje v Romuniji, se naučila tudi nekaj novih besed, se udeležila počitnic na drugi ter doživela kar nekaj stvari, ki jih še dolgo ne bom pozabila. Med drugim pa sem obiskala tudi Minimundus.

Nekaj dni pred izletom sta nas obiskala babi in dedi. Tako kot vsake počitnica sta sestrici ter mene razveselila z novico o izletu. Le izbrati smo morale kraj, ki si ga želimo obiskati. Še tisto popoldne smo izmed petnajstih predlogov izbrale Minimundus.

Končno je prišel dan izleta, čeprav smo se morale zbuditi dokaj hitro. Pripravile smo si vse, kar bi naj potrebovale, nato pa smo krenili na pot. Vozili smo se približno tri ure. Vleke so se zelo počasi. Na cilju smo najprej pili. Seveda je babico skrbelo, da smo že lačne. Tako smo morali tudi nekaj prigrizniti. Odpravili smo se proti recepciji, kjer smo kasneje plačali vstopnino ter dobili brošure in zemljevide. Ogledali smo si vseh 159 modelov. Nekatere smo tudi poslikali oziroma poslikali smo tudi nas. Bil je eden najbolj vročih dni med počitnicami, tako da smo si zaslužili tudi sladoled.

Med ogledom smo videli modele več kot tridesetih držav. Med njimi tudi nekaj slovenskih. Predstavljene pa niso bile samo zgradbe, temveč tudi vlakci, mlini, kozolci, mostovi,… Zanimivi so bili tudi pitniki, čeprav niso bili del razstave. 🙂

Še zdaj so mi v spominu ostale tiste večje palače, ki so bile narejene v pomanjšanem modelu, toda bile so še vedno veliko večje od mene. Dobro se spominjam cerkev, ki so bile narejene v najmanjše podrobnosti. Pri nekaterih je igrala celo glasba. Seveda ne smem pozabiti slavnega kipa svobode ali pa znamenitega napisa “Hollywood”. Tako bom lahko nekega dne nekomu rekla, da sem ju obiskala. 😉 Meni najzanimivejši pa je bil seveda Eifflov stolp. Res da ni bil tako visok kot pravijo, bil pa le je.

Po ogledu smo se odpravili nazaj proti domu. Te tri ure so bile daljše od prvih treh. Toda kaj hočem, nekako smo morali priti nazaj.

Čeprav so počitnice minile prehitro, je ta dan eden izmed mojih ljubših letos. Upam, da se še kdaj vrnem tja.

Lia Horvat Zupančič, 8. a

Moje nepozabne počitnice

Z družino smo se med počitnicami odpravili v Italijo, a si še zdaleč nisem predstavljala, da se bo ta dan toliko stvari zgodilo…

Vstali smo se okoli šeste ure, pojedli zajtrk ter odnesli vso prtljago v avto. Pot do živalskega vrta je trajala okoli dve uri, med katero smo se kratkočasili s poslušanjem glasbe ter pogovarjanjem. Ko smo prišli do živalskega vrta, smo na začetku dobili zemljevid, na katerem je pisalo, kje so katere živali, stranišča ali igrišče. Na začetku smo si ogledali mesojede rastline ter kamele, pri katerih smo prebrali, da jih v nekaterih državah uporabljajo celo policisti. Nato smo prišli do flamingov, ki jih je bilo ogromno.

Pogledali smo si še ostale ptice nato pa prišli do žiraf, ki si jih lahko iz stolpa nahranil, če si plačal okoli deset evrov.

Ogledali smo si še belega geparda, pumo ter leva, ki so vsi počivali blizu v senci.

Nato smo prišli v zaprt prostor, v katerem so bili kuščarji, krokodili ter nekaj kač. Všeč mi je bil kuščar, ki je začel zelo hitro premikati glavo navzgor in navzdol, ko si stopil do njeg . Šli smo še do tjulnjev in nilskih konjev, nato pa smo prišli do koz. Tam smo bili najdlje, saj smo pri avtomatu kupili nekaj briketov in smo jih nato nahranili ter kar nekaj časa božali. Ena koza je kar obrnila glavo in šla stran, ko je opazila da oče nima nobene hrane. Odšli smo si še ogledat bizone, srne ter želve, pri katerih smo prevedli, da ko se želva izvali, je majhna kot zamašek (odvisno od vrste). Okoli 11.00 smo zapustili živalski vrt ter se odpravili na bližnjo plažo.

Ker je bila ta plaža čisto peščena, smo vzeli samo dve brisači ter majhno vrečko, v katero sva z očetom shranila školjke, ki sva jih našla. Nato smo šli na kosilo v bližnjo restavracijo. Sprehodili smo se še med trgovinami, nato pa se vrnili proti Portorožu.

Ta izlet v Italijo bi še zagotovo kdaj ponovila in upam, da bomo kdaj tudi na naši kmetiji imeli kakšno kozo.

Tia Heler, 8. a

Spet v Poreču

Po dveh letih sem znova odšla v Poreč z Zvezo prijateljev mladine.

Nekaj dni pred odhodom smo na sestanku izvedeli, kdo so naši vzgojitelji. V sredo smo se odpravili v Poreč. Zjutraj smo se zbrali na postaji v Mariboru. Vožnja je trajala približno 4 ure in vmes smo stali na počivališču Lom, kjer smo pomalicali. Na avtobusu sem sedela zraven še ene Lare. Izvedela sem, da je v sorodu z Matevžem iz sosednjega razreda. Ko smo prispeli, smo kovčke odpeljali do naših paviljonov in odšli na kosilo. Po kosilu smo morali počakati pred paviljoni, ker so jih še čistili. Po prihodu v paviljone smo razpakirali kovčke in se pripravili za plažo. Na plaži smo morali opraviti plavalni preizkus in lahko šli plavat. Na plaži smo lahko tudi odšli k Johniju na krompirček ali pa na sladoled. Po kopanju smo odšli v paviljone in se pripravili za večerjo. Malo po večerji pa je že sledila večerna prireditev. Prvi dan je bila kot večerna prireditev spoznavni večer.

Naslednje dni je bilo večinoma enako. En dan smo odšli z ladjico do Rovinja, se sprehodili po mestu in na ladjici tudi kosili. Po večerji smo odšli tudi peš do mesta. Pripravili so nam tudi večerne prireditve, kot so: Virc ima talent, kjer sem tudi jaz nastopala, prišla sta tudi 6 pack čukur in Špela Grošelj, večer pravljic, nogometno tekmo med vzgojiteji in otroci. Lahko smo si ogledali tekmi Hrvaške na svetovnem prvenstvu in imeli gonge. Med počitkom so potekale delavnice, ki so bile vsak dan drugačne in zanimive.

Drugo leto upam, da bom spet šla v Poreč, ker sem letos neizmerno uživala.

Lara Klemenčič, 8.a

Nepozabne počitnice

Med poletnimi počitnicami sem veliko kolesaril in igral nogomet na šolskem igrišču. Večkrat sem se šel kopat na Mariborski otok. Moj dedek nam je kupil bazen.

V tem bazenu sem se kopal z mojim bratom, sestro, z mojimi bratranci in sestričnami. Dvakrat v tednu sem imel trening karateja. Prespal sem pri bratrancu. Imeli smo osem rojstnih dnevov, ker ima veliko družinskih članov rojstni dan poleti.

Na morje smo šli na Hrvaško v Medulin. Stanovali smo v apartmaju. Bili smo blizu plaže, zato smo lahko šli peš. Vsak dan smo odšli zjutraj na plažo in tam ostali cel dan. Tam smo plavali, se potapljali, iskali školjke in se vozili s pedolini. En dan smo se z avtom peljali do mesta Pula. Tam smo se kopali, šli nakupovat in videli Kolosej. Trikrat smo šli v lunapark. Kupili smo tudi žogo in rolko.

Mislim, da tako lepih in zabavnih počitnic še nisem imel. Še posebej zabavne so mi bile na morju na Hrvaškem. Upam, da bodo moje naslednje počitnice enako dobre.

Benjamin Krasniči, 8.a

Slavnostna prireditev ob 40-letnici OŠ Duplek

15. junija smo v Kulturnem domu Korena pripravili slavnostno akademijo ob obletnicah naših šol – 40 let matične šole, 120 let podružnice Zgornji Duplek ter 125 let podružnice Dvorjane.  Prav zato smo se nastopajoči še bolj potruditi.

Pred enim mesecem smo prvič izvedeli za idejo učiteljev, natančneje med uro angleščine. Takrat so nam oznanili, da plešemo dunajski valček na prestižni prireditvi. Še vedno se sprašujem, zakaj so izbrali nas? Je to čast, breme, ovira? Seveda se nam je ideja sprva zdela neizvedljiva in neumna. Imeli smo prav, vsaj na začetku. Koraki so bili zahtevni in učitelji so z lahkoto iskali še druge napake. A očitno nam je kritika pomagala, saj se je kmalu videl očiten napredek. Skoraj vsak dan smo imeli enourni trening, največkrat v telovadnici.

Mogoče sem malo preveč pričakovala od nas. Mislila sem, da bomo odlični, a bili smo le amaterji, popolni začetniki. Smo pa to z vajo nekako dosegli. Med treningi smo se velikokrat dolgočasili. Učitelji so mislili, da bomo vso znanje kar vsrkali kot spužve, a to je praktično nemogoče. Vaje so bile naporne, mi pa brez energije. Na to smo se kmalu navadili. Odpadale so nam šolske ure, kar je bilo po eni strani zelo dobro.

V sredo, torej dva dni pred prireditvijo, smo prvič vadili v korenski dvorani. Vaje so bile tam veliko bolj sproščene. Imeli smo veliko več prostora in časa, ki je bil za naš nastop ključnega pomena. A kar nekaj stvari še vedno ni funkcioniralo. Vaje smo imeli še naslednja dva dneva. Ne bom lagala, bilo je zelo težko. Osvetlitev, zvok, prostor, oblačila. Vse je moralo biti popolno.

Napočil je petek, dan prireditve. Nastopajoči smo se zbrali že uro prej in dodelali še najmanjše detajle. Natanko ob uri je v dvorano stopil predsednik Slovenije Borut Pahor. Prireditev se je lahko pričela. Najprej smo stali ob slovenski himni, ki jo je prelepo zapel pevski zbor, nato pa so ravnatelj, župan in seveda voditelj države imeli govor. Na prireditvi smo lahko videli še folklorno skupino, šolski bend, Kekca s Pehto in Bedancem ter že prej omenjeni zbor, ki je ob spremljavi učitelja Primoža zapel večkrat. Pridružil se mu je tudi nekdanji učenec naše šole, Tim Ribič, ki je za tem imel še svoj solo. Povodnega moža, ki sta ga deklamirali učenki iz petega razreda, pa smo zaplesali mi, s pomočjo učiteljice Andreje. Predstavili so se nam plesalci plesne šole Samba, najprej mlajši učenci, nato pa še člani. Vse pa so lepo povezali učenki Lia in Lana ter gospod Štefko Bratkovič, ki so na odru uprizorili pravi igro.

Med predstavo pa so si gledalci lahko ogledali tudi kratke filmčke, ki so bili posneti na šoli. Našo prireditev, ki jo je pripravila učiteljica Nevenka Jesenik, pa je s čopičem končala Neža, ki je slikala ves čas prireditve. Ob koncu smo se lahko še posladkali z dobrotami.

Čeprav je bilo za to potrebno veliko vaje, smo veseli, da smo bili del tega, saj je bila prireditev odlična. Trud se vedno izplača.

Mia Miholič, 7. b

Moje šolsko leto

Moje šolsko leto se je začelo malo drugače kot leta poprej. Na začetku šolskega leta smo se razdelili v dva razreda in eni so postali a razred, drugi pa b. Ko so nas razdelili, je marsikdo potočil kakšno solzico, nekateri pa smo bili tudi zelo veseli.

Prvi mesec smo se med odmori še zelo družili in se tudi malo pogrešali. Naslednje mesece pa so odmori izgledali malo drugače. Vsak je sedel za svojo knjigo in spraševal sošolce, kaj se mora še naučiti. Ampak morali smo se zavedati, da smo že 7. razred in da nas od zdaj naprej čaka še veliko dela.

Po prvem polletju smo odšli v šolo v naravi, kjer smo se imeli prečudovito ampak na žalost so naše “počitnice” trajale le pet dni. V šoli v naravi so se spletla tudi prijateljstva z OŠ Cerkvenjak. Naredili pa smo tudi zelo lepe fotografije in predstavitve, na katere je lahko vsak od nas še posebej ponosen.

Po šoli v naravi pa smo že nestrpno pričakovali tudi rezultate Prešernovega natečaja. Vsak od nas je oddal svoj likovni in literarni prispevek, nekateri, ki smo se udeležili tudi fotografske delavnice, pa tudi fotografijo. Iz našega razreda sta nagrado dobila kar dva učenca. Zelo smo bili tudi veseli, ker smo lahko naredili tudi razredno knjigo, v kateri smo objavili zelo zanimive prispevke in fotografije.

V tem šolskem letu smo dobili veliko dobrih ocen in se naučili veliko novega, tako v šoli kot tudi izven. Dobro je, da nam je to šolsko leto zelo hitro minilo in zato komaj čakamo še ta zadnji del šolskega leta.

Karolina Pernek, 7.b

 

Ura življenja

Tika taka ura dela vsaka.
Dokler ura bije, vsi delamo norčije.
ko pa kazalec zadnjič nam odbije
in srce nam več ne bije,
takrat žalost je taka,
da reka solz se pretaka.

Z žalostjo spopasti se ne znan,
zato pesem vam to dam.
Z žalostjo spopasti se je težko,
zato, prosim, podaj mi roko.

Ko primeš me za roko,
vse postane lahko.
Pozabim na vso bolečino,
ko zagledam se v oči tvojih globino.

Erik Žižek in Neža Glonar, 8. b

Možakar in umetnost

Umetnost, strašno čudna stvar,
a razumeti ne da se je nikdar.
Krica kraca na papirju,
naenkrat že stoji v okvirju.

Krica kraca v muzeju stoji,
čudijo se čisto vsi.
Umetnost ali ne,
jaz pač ne razumem je.

Slika mala kot bonobon,
prodala se je za milijon.
Gledam, gledam, vidim nič,
k meni pristopi naenkrat fantič.

“Oh, glej, moja slika,
natisnjena tako velika.
Gospod mi plačal bi milijon,
pa rekel sem, naj mi raje da bonbon.”

Gledam dečka, rečem nič,
smešen se mi zdi fantič.
Gleda me on, reče mi:
“Vam pa umetnost ne diši.”

Šel je dečko sam naprej,
jaz pa šel sem ven čimprej.
Pridem ven, ozrem se nazaj,
vidim napis: OTROŠKI UMETNOSTNI TEČAJ.

Gledam okrog, odraslih res ni,
meni se prav smešno zdi.
Mislim si: Prvič, zadnjič in nikoli več,
umetnost, fuj to in z njo preč.

Neža Glonar in Erik Žižek 8.b

Drevo

Drevo je lepo, visoko,
njegove korenine segajo globoko.
Ko spomladi zacveti,
jeseni z njega kar leti.

Drevo se viša in viša,
dokler ne postane visoko kot hiša.
Ko pa drevo postane staro,
je samo za eno veliko šaro.

Ko drevo se podrli,
pa vsi so se v en glas zadrli:
Kako smo mi vsi zdaj veseli,
ker se v hiši bomo greli.

Erik Žižek in Neža Glonar, 8. b