Arhiv kategorij: Nerazvrščeno

Sanjaj veliko

Verjetno se še vsak spomni svojih otroških sanj. Tistih, ki so nam dajale upanje, da bomo nekoč bogati igralci ali pa veterinarji. In čeprav so nam govorili, da to ne bo mogoče, smo upali. Upali, da se nekega dne uresničijo.

Hmmm, sanje. So le misli iz naše glave? Ali jih imamo, ker so pomembne kazalke naših življenjskih poti? V bistvu oboje. Nihče ne ve točnega razloga, zakaj jih imamo, toda če malo pomisliš, se nekatere le uresničijo. Vseh 5 ur sanjanja, se ti zjutraj zdi dolgih le 5 minut, včasih pa jih celo pozabiš. In čez čas, ko jih želiš nekomu zaupati, jih prav tako pozabiš. Nekatere pa le ostanejo v mislih še dolgo let. Včasih nam sanje pokažejo stvari, ki jih v realnosti ne vidimo. Poveži jih kdaj z dogodki, ki so se ti zgodili in morda boš ugotovil kaj zelo pomembnega. Morda nekaj gromozanskega. A le, če ne boš nikoli obupal. Nikoli obupal nad sanjami.

Sanjaj veliko,

Lia

 

 

Fotovest

V letu 2019 vsi dosegamo nove cilje in zato se je občina Duplek odločila zgraditi večnamenski prostor z različnimi športnimi dvoranami. Tako bomo lahko učenci imeli večjo telovadnico za pouk športne vzgoje ter različne nastope.

 

Anketa: Plusi in minusi naše šole

Tokrat smo učence od 6. do 9. razreda spraševali, kaj jim je na šoli najbolj všeč in kaj pogrešajo. Dobili smo kar nekaj zanimivih odgovorov:

+ Na šoli mi je najbolj všeč, da imam dobre sošolce.

+ Čeprav izleti niso preveč zanimivi, so vseeno dobri, imamo veliko možnosti za poskušanje nekaterih novih stvari kot so tekmovanja, projekti, itd, nova tehnologija, nekaj ljudi, učencev in učiteljev je kar prijaznih, šolski prevoz je dobro urejen.

+ Šolska prehrana (ne more vedno ustrezati 400 učencem, glede na to se mi zdi jedilnik zelo dobro izbran)

+ Učitelj matematike, ker zelo dobro razlaga matematiko, ne hiti in učiteljica fizike, ker nam več kot pomaga, kljub obnašanju…

+ Učitelji so prijazni, skoraj vsi so pripravljeni, da ti prisluhnejo in so vedno pripravljeni na pogovor.

+ Dobri odnosi z učitelji, nam pomagajo, nas povezujejo z drugimi razredi skozi ekskurzije ali kake izlete.

+ Imamo proste ure, skupen prostor za druženje, dokaj dobre malice in kosila, odnosi od nekaterih učiteljev.

+ Šola je dovolj prostorna, všeč so nam sladice po kosilu.

– Spremenite jedilnik, saj mlečni riž ni tako odličen, umaknite nagačene živali, učitelji bi lahko bili bolj zagreti – novi pristopi k učencem.

– Nove mize in stoli, šola naj se začne ob 8.00 uri, saj zjutraj, razen če vstaneš ob 5.00, ni časa za zajtrk, malica pa ni sitostna.

– Učence, ki vedno znova kršijo pravila, kaznujte, uvedba debatnega krožka ne bi bila slaba stvar, več časa izven učilnic – na svežem zraku, v naravi.

– 8. ure niso potrebne, več posvečanja učencem, pogovori o težavah na razrednih urah, obnova igral, itd…

– Učitelji (ne glede na obnašanje posameznikov, jim še vedno dajo priložnost za boljše ocene, čeprav nekateri učitelji ne znajo dobro razporediti ocen skozi celo šolsko leto).

– Slaba hrana, premalo prostih ur.

– Ko učenci dežurajo, imajo preveč časa, zato so na telefonih, predlagam večjo zaposlitev.

– Premalo praktičnega pouka, preveč pouka teorije.

Erik Žižek,9.b, David Ferčec, 9.a

Ocena knjige Poezije

Poezije je pesniška zbirka, v kateri so zbrane vse Prešernove pesmi, ki jih je izdal leta 1846, z letnico 1847. V njegovi pesniški zbirki se nahaja tudi Zdravljica, ki je najprej bila napisana hvalnica vinu. Sedma kitica njegove Zdravljice je slovenska himna. V pesniški zbirki Poezije se nahajajo različne balade in romance, soneti, Krst pri Savici ter mnogo drugih čudovitih pesmi.

Poezije so mi bile zelo všeč, saj zelo rad berem pesmi, sploh tiste ki imajo stara narečja, čeprav jih dostikrat ne razumem. Prav tako so mi všeč pesmi, ki so jih pisali pisateljice in pisatelji, ki niso bili tako znani, saj imajo takšni pisatelji po mojem mnenju najboljše in najlepše pesmi.

To knjigo priporočam vsem, ki radi berejo pesmi, ki so po duši romantiki ter tistim, ki imajo radi ljubezen.

Erik Žižek, 9.b

Anoreksija in bulimija

Danes bom pisala o bulimiji in anoreksiji. Zagotovo vsi veste, kaj to je, ampak sem ta članek kljub temu napisala. Najprej mi ideja ni bila všeč, zdelo se mi je, da nikogar ta članek ne bi zanimal. Iz radovednosti sem na internetu poiskala, kaj pomenita besedi bulimija in anoreksija in našla sem kar nekaj stvari, ki jih o tem nisem poznala, zato sem se odločila da napišem ta članek.

Anoreksija je motnja hranjenja, za katero je značilno moteno zaznavanje oblike in teže svojega telesa (dismorfija), ki ga spremlja skrajen strah pred pridobivanjem telesne mase; ta se lahko kaže tudi kot gnus do (normalne) telesne maščobe. Zaradi takega doživljanja si oseba s to motnjo – kljub izredno nizki telesni teži – prostovoljno skrajno omejuje vnos hrane oziroma strada.

Osebe z anoreksijo svojo telesno težo obsedeno nadzirajo z nenehnim tehtanjem. Tako tog samonadzor v njih vzbuja ugodje, obenem pa se nenehno borijo z nenormalnim strahom, da se bodo zredile, ki se izmenjuje s hudim samoobtoževanjem in zaskrbljenostjo, ki nastopita vsakič, ko pojedo nekaj, kar so si prepovedale. Takrat se stradanju pogosto priključi intenzivna in kompulzivna telesna vadba ali zloraba odvajal, klistirja in diuretikov.

 

Bulimija je motnja hranjenja, za katero so značilna obdobja izrazitega prenajedanja, ki mu največkrat sledi zavestno sproženo bruhanje. Najpogostejši simptom bulimije je kompulzivno prenajedanje, nad katerim oseba nima nikakršnega nadzora; poje domala vse, kar najde užitnega, vendar le redko zato, ker bi bila v resnici lačna. Zaradi nenavadno velike količine hrane, ki jo zaužije v kratkem času, bolnika popade paničen strah pred debelostjo.

Ljudje z bulimijo se pogosto že v otroštvu naučijo, da je izražanje jeze nesprejemljivo, zato to čustvo pri njih pogosto sploh ne doseže zavesti, pač pa se kopiči v nezavednem, vse dokler ne sproži potrebe po praznjenju, ki jo zadovoljijo s prenajedanjem in z bruhanjem.

Upam, da ste se tudi vi kaj novega naučili vas branje tega ni preveč dolgočasilo.

Viri:https://www.psihoterapija-ordinacija.si/dusevne-motnje/motnje-hranjenja/bulimija

https://www.psihoterapija-ordinacija.si/dusevne-motnje/motnje-hranjenja/anoreksija

 

Zara Šauperl, 7.a

Potrošništvo

Danes vam bom predstavil enega izmed mnogih problemov potrošnikov 21. stoletja. Za primer sem si izbral avtomobile, lahko pa bi pisal tudi o drugih napravah, telefonih in podobno. Poanta je ista.

Imamo dražje in cenejše avtomobile. To se računa glede na porabo, materiale in predvsem na tehnologijo. Ta je danes zelo razvita. Na primer, pri nekaterih avtomobilih sploh ne rabiš več gledati na cesto. To tehnologijo lahko zlorabijo nepridipravi, več kot je je, bolj je njim v prid. Bi se vprašali, kako lahko v tako hitrem času sploh še delajo kvalitetne avtomobile. V starih časih so avtomobile izdajali maksimalno enkrat na leto. Ljudje si vsakih nekaj let kupujejo nove avtomobile. Malenkost tega bloga bi rad posvetil tudi Zemlji. Več kot je novih avtomobilov, več je starih, lahko kar rečemo odpadnih. Ali se ljudje sploh zavedajo, koliko denarja jim gre v zelo nesmiselne stvari. To je vprašanje nas potrošnikov, kdaj se bomo tega zavedali…

Lepo se imejte in se vidimo prihodnjič.

David

Čar poletja

Bilo je nekega sončnega, pa vendar svežega poletnega jutra. Z družino smo se odpravili na izlet s čolnom.

Med vožnjo sem opazovala lesketajoče se morje. Bili smo namenjeni proti otoku Ciganki. Nisem še slišala za ta otok, a sem upala, da bo zabavno. Moje sanjarjenje je predramil snežno bel galeb, ki je letel tako nizko, da se je z njegovim svilnatim perjem dotikal razburkane gladine.

Prispeli smo. Kamnite stene otoka so sijale v mavričnih barvah, ki so se prelivale v živih odtenkih. Vse okoli so rasle čudovite sredozemske rastline. Voda je bila prijetno osvežilna, a vse naokoli je mrgolelo glasnih turistov. Čez nekaj časa smo se napotili nazaj.

Kar naenkrat pa je voda pred nami močno vzvalovala. Ustavili smo čoln. Nato je tik ob ladji iz vode planil delfin svetlo modre barve. Za njim pa še cela jata, v kateri je bilo vsaj dvajset delfinov. Kot, da bi imeli svojo točko, so se vrteli in skakali iz vode. Z veseljem sem jih opazovala. Bili so tako zabavni in bredrzni. Fotografirala sem jih. Vsakič so se znova in znova vračali k čolnu, plavali pod njim in se nato pojavili nekje bogu za hrbtom. Sonce je počasi zahajalo za prelepe griče. Morali smo nazaj. Delfini so nam še nekaj časa poslušno sledili, nato pa obupali in odplavali stran.

Zelo sem vesela, da sem imela možnost ogleda delfinov. To je res redek pojav in želim si, da bi to občutila še kdaj.

Mia Miholič, 8. b

V enem dnevu po celem svetu

Letošnje počitnice so bile nekaj posebnega. Spoznala sem, kakšno je življenje v Romuniji, se naučila tudi nekaj novih besed, se udeležila počitnic na drugi ter doživela kar nekaj stvari, ki jih še dolgo ne bom pozabila. Med drugim pa sem obiskala tudi Minimundus.

Nekaj dni pred izletom sta nas obiskala babi in dedi. Tako kot vsake počitnica sta sestrici ter mene razveselila z novico o izletu. Le izbrati smo morale kraj, ki si ga želimo obiskati. Še tisto popoldne smo izmed petnajstih predlogov izbrale Minimundus.

Končno je prišel dan izleta, čeprav smo se morale zbuditi dokaj hitro. Pripravile smo si vse, kar bi naj potrebovale, nato pa smo krenili na pot. Vozili smo se približno tri ure. Vleke so se zelo počasi. Na cilju smo najprej pili. Seveda je babico skrbelo, da smo že lačne. Tako smo morali tudi nekaj prigrizniti. Odpravili smo se proti recepciji, kjer smo kasneje plačali vstopnino ter dobili brošure in zemljevide. Ogledali smo si vseh 159 modelov. Nekatere smo tudi poslikali oziroma poslikali smo tudi nas. Bil je eden najbolj vročih dni med počitnicami, tako da smo si zaslužili tudi sladoled.

Med ogledom smo videli modele več kot tridesetih držav. Med njimi tudi nekaj slovenskih. Predstavljene pa niso bile samo zgradbe, temveč tudi vlakci, mlini, kozolci, mostovi,… Zanimivi so bili tudi pitniki, čeprav niso bili del razstave. 🙂

Še zdaj so mi v spominu ostale tiste večje palače, ki so bile narejene v pomanjšanem modelu, toda bile so še vedno veliko večje od mene. Dobro se spominjam cerkev, ki so bile narejene v najmanjše podrobnosti. Pri nekaterih je igrala celo glasba. Seveda ne smem pozabiti slavnega kipa svobode ali pa znamenitega napisa “Hollywood”. Tako bom lahko nekega dne nekomu rekla, da sem ju obiskala. 😉 Meni najzanimivejši pa je bil seveda Eifflov stolp. Res da ni bil tako visok kot pravijo, bil pa le je.

Po ogledu smo se odpravili nazaj proti domu. Te tri ure so bile daljše od prvih treh. Toda kaj hočem, nekako smo morali priti nazaj.

Čeprav so počitnice minile prehitro, je ta dan eden izmed mojih ljubših letos. Upam, da se še kdaj vrnem tja.

Lia Horvat Zupančič, 8. a

Moje nepozabne počitnice

Z družino smo se med počitnicami odpravili v Italijo, a si še zdaleč nisem predstavljala, da se bo ta dan toliko stvari zgodilo…

Vstali smo se okoli šeste ure, pojedli zajtrk ter odnesli vso prtljago v avto. Pot do živalskega vrta je trajala okoli dve uri, med katero smo se kratkočasili s poslušanjem glasbe ter pogovarjanjem. Ko smo prišli do živalskega vrta, smo na začetku dobili zemljevid, na katerem je pisalo, kje so katere živali, stranišča ali igrišče. Na začetku smo si ogledali mesojede rastline ter kamele, pri katerih smo prebrali, da jih v nekaterih državah uporabljajo celo policisti. Nato smo prišli do flamingov, ki jih je bilo ogromno.

Pogledali smo si še ostale ptice nato pa prišli do žiraf, ki si jih lahko iz stolpa nahranil, če si plačal okoli deset evrov.

Ogledali smo si še belega geparda, pumo ter leva, ki so vsi počivali blizu v senci.

Nato smo prišli v zaprt prostor, v katerem so bili kuščarji, krokodili ter nekaj kač. Všeč mi je bil kuščar, ki je začel zelo hitro premikati glavo navzgor in navzdol, ko si stopil do njeg . Šli smo še do tjulnjev in nilskih konjev, nato pa smo prišli do koz. Tam smo bili najdlje, saj smo pri avtomatu kupili nekaj briketov in smo jih nato nahranili ter kar nekaj časa božali. Ena koza je kar obrnila glavo in šla stran, ko je opazila da oče nima nobene hrane. Odšli smo si še ogledat bizone, srne ter želve, pri katerih smo prevedli, da ko se želva izvali, je majhna kot zamašek (odvisno od vrste). Okoli 11.00 smo zapustili živalski vrt ter se odpravili na bližnjo plažo.

Ker je bila ta plaža čisto peščena, smo vzeli samo dve brisači ter majhno vrečko, v katero sva z očetom shranila školjke, ki sva jih našla. Nato smo šli na kosilo v bližnjo restavracijo. Sprehodili smo se še med trgovinami, nato pa se vrnili proti Portorožu.

Ta izlet v Italijo bi še zagotovo kdaj ponovila in upam, da bomo kdaj tudi na naši kmetiji imeli kakšno kozo.

Tia Heler, 8. a

Spet v Poreču

Po dveh letih sem znova odšla v Poreč z Zvezo prijateljev mladine.

Nekaj dni pred odhodom smo na sestanku izvedeli, kdo so naši vzgojitelji. V sredo smo se odpravili v Poreč. Zjutraj smo se zbrali na postaji v Mariboru. Vožnja je trajala približno 4 ure in vmes smo stali na počivališču Lom, kjer smo pomalicali. Na avtobusu sem sedela zraven še ene Lare. Izvedela sem, da je v sorodu z Matevžem iz sosednjega razreda. Ko smo prispeli, smo kovčke odpeljali do naših paviljonov in odšli na kosilo. Po kosilu smo morali počakati pred paviljoni, ker so jih še čistili. Po prihodu v paviljone smo razpakirali kovčke in se pripravili za plažo. Na plaži smo morali opraviti plavalni preizkus in lahko šli plavat. Na plaži smo lahko tudi odšli k Johniju na krompirček ali pa na sladoled. Po kopanju smo odšli v paviljone in se pripravili za večerjo. Malo po večerji pa je že sledila večerna prireditev. Prvi dan je bila kot večerna prireditev spoznavni večer.

Naslednje dni je bilo večinoma enako. En dan smo odšli z ladjico do Rovinja, se sprehodili po mestu in na ladjici tudi kosili. Po večerji smo odšli tudi peš do mesta. Pripravili so nam tudi večerne prireditve, kot so: Virc ima talent, kjer sem tudi jaz nastopala, prišla sta tudi 6 pack čukur in Špela Grošelj, večer pravljic, nogometno tekmo med vzgojiteji in otroci. Lahko smo si ogledali tekmi Hrvaške na svetovnem prvenstvu in imeli gonge. Med počitkom so potekale delavnice, ki so bile vsak dan drugačne in zanimive.

Drugo leto upam, da bom spet šla v Poreč, ker sem letos neizmerno uživala.

Lara Klemenčič, 8.a