Nekoč na Gorjancih so prebivale vile. Bile so mlade, prelepe deklice, ki se niso smele zaljubiti. Človeške družbe so se bale in izogibale, ampak so rade pomagale ljudem. Svetovale so jim, kdaj je treba saditi in tudi zdraviti so znale. Če pa jih je kdo zelo ujezil, so ga lahko tudi ustrelile, da je hitro umrl. Pod zemljo so imele velike zaloge zlata, srebra in biserja. Skrbno so jih čuvale in nobeden jih ni smel odnesti, razen nedolžne mladine. Kmeti so se jih bali, ampak ubogali, saj so jim znale zelo dobro svetovati. Zelo rade so imele junake, ki so se borili proti Turkom. Vse se je pa končalo, ko so se kristjani začeli boriti med seboj. Tako se se odselile, le ena vila je ostala, da bi čuvala zaklad.

Medtem pa je med Uskoki živel Petrovič. Vedno je premagal besnega Turka. Vila se je v Petroviča zaljubila. Ko je hodila mimo hrama, jo je Petrovič povabil v hram. Pogovarjala sta se o marskikateri reči. Petroviča je vila zelo zanimala, zato jo je začel spraševati, kdo je in od kod je, a vila mu je odgovorila, da je vseeno. Pogovarjala ste se in oba čutila ljubezen drug do drugega.

Nekega dne pa je v deželo spet prišel Turek. Petrovič je pobil veliko nevernikov in Turke, vendar utrpel hude rane. Na pol mrtvega so ga prinesli domov. Vila je tako hodila ljubimca zdravit, medtem ko je spal. Lahko bi ga ozdravila v treh dneh, vendar ni želela. Rada ga je brez priče gledala, božala in zdravila. Tako je preteklo več tednov in mesecev. V prvih dneh ga je skoraj, da ozdravila, ampak vstati zaradi slabosti ni mogel. Junak je vedel, da ga nekdo zdravi. Tako se je zamislil, da želi spoznati svojega zdravnika.

Ko je prišla vila, je bil Petrovič buden, ampak se je delal, da spi. Vila ga je božala in menjala obveze. On je vse to čutil in videl. Ko je vila odšla, ji je on sledil. Najprej čez travnik, čez vinograd in nato v goščavo. Vila je najprej odšla v svojo hišo. Nato je pela in plesala. Odšla je k vodnjaku in si nalila vode. Petrovič je je samo opazoval. Vila si je skuhala večerjo in odšla spat. Med spanjem se ji je Petrovič približal. Želel jo je poljubiti, ampak se je bal.Nekaj časa je razmišljal, nato pa jo poljubil. Vila se je močno prestrašila in ga ustrelila v srce. Ko je opazila, koga je ustrelila, je začela jokati. Njene solze so potovale po celem truplu. Jokala je celo noč in zjutraj se je zgodil čudež. Petrovičeve rane ni bilo več in on se je zbudil. Bil je živ in zdrav. Vila ga je močno objela in bila presrečna.

Vila in Petrovič sta se tako poročila in pobegnila neznano kam. Zaklad sta pustila na Gorjancih in mogoče je še zmeraj tam. Nihče ne ve. Pravijo, da sta srečna in imata otroke. In mogoče živita še danes, če že nista umrla.

Žana I. Halužan S., 7. b

Lisica in zajec sta bila najboljša prijatelja. Vsak dan sta se skupaj igrala, lovila, kuhala in jedla. Tako je bilo vsak dan, vsak teden, vsak mesec,… Nekega dne pa je zajec zbolel. “Sama se bom odpravila na lov, moj ljubi prijatelj,” je rekla lisica in odšla na lov. Zajec je ležal v postelji, pil čaj in čakal lisico. Čez nekaj časa je zaslišal krike. Odpravil se je v gozd in videl lisico ujeto v pasti. “Reši me ljubi prijatelj zajec,” je žalostno klicala lisica. “Ne upam si, preveč me je strah,” je odgovarjal zajec in tako ves preplašen stekel stran. Dogodek je videla lisica in tako sedaj vse lisice lovijo zajce.

V nesreči spoznaš prijatelja.

Žana I. Halužan S., 7. b

Nekega dne je polž lezel po deblu. Mimo je prišel hiter in važen zajec, ki je polžu rekel: “Ti polž počasni, prehitim te kot za šalo.” Polž mu odgovori: “No, pa tekmujva. Kdor pride prvi do gozdne jase, je zmagovalec.” Polž je komaj začel, ko je bil zajec že na pol poti. Zajec si je mislil: “Kako je počasen!” In že je nanj skočil lisjak ter ga požrl. Ko je polž prišel do cilja je bil zelo vesel, saj je prehitel najhitrejšega tekača.

Počasi se daleč pride.

Maj Garb, 7. b

Pred davnimi časi je v raztrgani bajti blizu gozda živel siromak s svojima otrokoma. Mati jim je že davno umrla in vse, kar so imeli, je bil star petelin.

Otroka sta bila dvojčka, po značaju pa sta bila različna. Eden je bil dober, drugi pa slab. Petelin je imel čudežno moč, da je vsak dan zjutraj ali zvečer zakikirikal in prikazala so se tri jajca. Otroka pa sta se rada igrala skupaj, ker nista hodila v šolo. Slab otrok je vsak dan hodil v gozd, kjer se je družil z živalmi in jih je razumel, očetu pa ni povedal. Nekega dne mu je petelin sledil v gozd. Otrok ni vedel, da mu sledi. Ko je prišel do živali, so mu povedale, da mora od gozda do hiše narediti pot iz jajc in to mora narediti v enem mesecu. Jajca morajo biti petelinova, drugače bo petelin za vedno v gozdu. Vsak dan je petelin zakirikal in prikazala so se 3 jajca. Po enem mesecu je šel v gozd in živali so mu še dale eno nalogo, da mora v enem mesec nekako jajca ogreti, tako da se bodo čez en mesec iz vseh jajc izlegli piščančki. Otrok je vsak dan opazoval jajca in jih grel z odejo. Čez en mesec se je vrnil in je skupaj z živalmi pogledal, če so vsa jajca izlegla. Zadnja naloga pa je bila, da mora v enem mesecu narediti točno 91 kurnikov, za vsakega piščančka in petelina. Vsak dan je naredil nekaj kurnikov in čez en mesec je bilo vse narejeno. Petelin je ostal pri njih. Nekega dne pa je petelin izginil. Otrok ga je iskal cel dan in celo noč. Petelina so odnesle gozdne živali. Otrok je potem izvedel, kje je. Je v koči čisto na drugi strani gozda. Deček je naslednje jutro odšel  do koče. Prišel je opoldan. Izmuznil  se je v kočo in odnesel petelina. Gozdne živali so videle,  da ni petelina in so mislile, da je pobegil, zato so ga iskale. Otrok še vedno hodi v gozd in pazi, da petelin ne gre zraven.

Živeli so srečno do konca svojih dni in še zdaj živijo, če še niso umrli.

Lara Klemenčič, 6.a

Pred davnimi časi je v raztrgani bajti blizu gozda živel siromak s svojima otrokoma. Mati jim je že davno umrla in vse, kar so imeli, je bil star petelin.

Iz dneva v dan jim je bilo življenje težje, saj so jim zaloge hrane pojenjale. Oče siromak se je zato odločil, da gre v mesto in si poišče službo. Preden je odšel, pa je še dejal, da se vrne pred mrakom. Zmračilo se je, otroka Miho in Meto je vsako minuto bolj skrbelo. Bila je že trdna tema, a očeta še ni bilo nazaj. Strah ju je bilo oditi sama v gozd, zato je bilo vse, kar sta lahko naredila, čakanje v upanju, da se bo oče vrnil. Nato sta zagledala petelina, ki je v kljunu nosil zlato zrno. Miha si je zrno začel ogledovati in zdelo se mu je, da bolj kot ga gleda, bolj se svetlika. Naenkrat pa je nekdo potrkal na vrata. Meta je odprla vrata in zagledala gospo srednjih let in drobne postave, ki jo je veselo gledala. Gospa jo je vljudno prosila, če lahko vstopi in otroka sta ji, sicer s težkim srcem, dovolila. Vstopila je, si privoščila kozarec toplega mleka in začela pripovedovati zgodbo o zlatem zrnu. Pripovedovala je doživeto in tako hitro, da sta jo otroka komaj dohitevala. Uspelo jima je razumeti, da je zlato zrno zelo poseben košček zbirke, ki je last Smaragdnega kralja. Najditelju naj bi ponujal zelo veliko nagrado. Otroka sta bila navdušena in sta gospo vprašala, kdo v resnici je in kako je izvedela vse to. Zaupala jima je, da ji je ime Florisa in da to ve, ker je bila nekoč pomočnica Smaragdnega kralja. Predlagala jima je, da se naslednje jutro vsi skupaj odpravijo do gradu. Otroka sta prikimala, a v mislih sta še vedno pogrešala svojega očeta. Naslednje jutro so se odpravili proti gradu. Miha in Meta sta bila zelo presrečna, ko sta na poti zagledala svojega očeta. Povedala sta mu celotno zgodbo o zatem zrnu, on pa jima je povedal, da ga tako dolgo ni bilo nazaj, ker se je zaljubil v Heldo, njuno novo mačeho. Heldo pa je od tistega trenutka naprej zanimalo samo še zlato zrno in sklenila je, da ga bo ukradla. Znočilo se je in vsi skupaj so na sredi poti legli k počitku. Helda ni zaspala, ampak je ukradla zrno. Ko so se vsi zbudili, so ugotovili da ni Helde in niti zrna. Odhiteli so do gradu in tam zagledali Heldo z zrnom. Vzeli so ga nazaj in ga izročili kralju. Dobili so devet diamantov, sto cekinov, veliko hrane in še veliko hišo, v kateri lahko udobno živijo. Oče se je razšel s Heldo in poročil s Floriso. Miha in Meta pa sta dobila še bratca in sestrico.

Živeli so srečno do konca svojih dni in še zdaj živijo, če niso že davno umrli.

Ajda Rojko, 6.a

Pred davnimi časi je v raztrgani bajti blizu gozda živel siromak s svojima otrokoma. Mati jim je že davno umrla in vse, kar so imeli, je bil star petelin.

Imeli so tudi velik vrt, na katerem je bilo veliko dela. Oče ga je okopaval, otroka sta pobirala pridelke, petelin pa je hodil sem in tja. Naslednji dan pa ni bilo vse po starem. Oče se je odločil, da gre v star gozd nekaj poračunat. S seboj je vzel le kos kruha in rekel: “Vrnem se zvečer.” Otroka sta tisti dan počistila hišo, nahranila petelina, ki je sedel cel dan na mestu ter pripravila okusno malico za vso družino. A nekaj ni bilo prav. Že se je stemnilo, a očeta ni bilo nikjer. Zato sta se odločila, da ga poiščeta in da petelina vzameta zraven.

Ko sta ga vzela v naročje, se je na mestu, kjer je sedel, pojavila zlata škatlica, ki sta jo takoj odprla. V njej so bila tri običajna peresa. Otroka sta si zaželela, da bi lahko prosila mamo za nasvet glede očeta in peres. Tako je tudi bilo. Pokazala se je ženska srednje postave z dolgimi kodrastimi črnimi lasmi, modrimi očmi in belo spalno obleko. Odgovorila je na vsa njuna vprašanja, tudi to, da peresa izpolnjujejo želje. Nato sta jo objela in že je ni bilo več.

Po tem dogodku, sta si zaželela vroče mleko in piškote, pa tudi to, da bi bili od sedaj naprej bogatejši. Peresa so želji uresničili. A pozabila sta na to, kar jima je povedala mati. O teti Helgi, ki že od rojstva išče ta peresa in da morata želje previdno izbirati, drugače ju bo izsledila in ju lovila do konca življenja. A bilo je že prepozno. Stala je pred vrati s svojo ptičjo piščalko. Ker sta videla pred vrati le ubogo ženico z nič zlobe, sta jo spustila naprej. Ponudila sta ji mleko in piškote, a je odklonila, saj je bila na dieti.

Medtem ko sta otroka stekla v kuhinjo pogledat, ali imata še kaj čaja, je ženica malo pobrskala po hiši. A ko sta prišla nazaj, ženice več ni bilo. Pokukala sta v vse prostore, ki pa jih ni bilo veliko, a nikjer je nista našla. Hitro sta vzela tri peresa in starega petelina ter odhitela v star gozd. Po kratkem času sta ugotovila, da je bila uboga ženica brez zlobe v resnici Helga iz materine zgodbe o peresih ter da so ju peresa varovala pred njo. Nato sta hodila naprej po poti in iskala očeta.

Malo naprej sta zagledala črno kočo s tremi vrati, sedmimi okni in desetimi dimniki. Na verandi je bilo na stotine mrtvih vran. Iz koče je bilo slišati, da je nekdo vpil: “Na pomoč, na pomoč…”. Po glasu sta vedela, da je to njun oče. Splazila sta se k oknu in ga počasi odprla. Iz obešalnika sta vzela šop ključev in očeta spravila iz kletke. Oče jima je povedal, da ga je Helga poklicala sem v star gozd in ker ni imel zraven starega petelina, ga je zaprla v kletko.

Zaradi tega so skovali načrt, kako ji bodo vrnili za vse, kar je komu kdaj naredila. Ko je teta Helga vstopila v kočo, sta si otroka zaželela, da bi jo ovila veriga in bi ji lepilni trak zalepil usta. Oče ji je ukazal, naj poklekne in ji rekel, naj v roko prime glasbilo, ki ga ima v žepu. Iz svojega žepa je potegnil nož in ji iz roke vzel ptičjo piščal, ki jo je narezal na kolobarje. Otrokoma je naročil, naj si zaželita, da bi teta Helga postala drug človek in da bi za sedmimi gorami zaživela na novo. Veriga in lepilni trak sta popadala na tla, Helga je rekla hvala in že je izginila.

Kmalu zatem so se star petelin, siromak in otroka vrnili domov, kjer ni bilo več raztrgane bajte, pustega vrta ter starih dreves, ampak prelepa palača obdana s čarobnimi živalmi in mavrčnimi rožami na vrtu.

Živeli so srečno do konca svojih dni in še zdaj živijo, če niso že davno umrli.

Lia Horvat Zupančič, 6. a

Pred davnimi časi je v raztrgani bajti blizu gozda živel siromak s svojima otrokoma. Mati jim je že davno umrla in vse, kar so imeli, je bil star petelin.

Otroka in siromak so ga imeli zelo radi in so za njega zelo dobro skrbeli. Čez nekaj let si je siromak našel ženo, katera se je k njemu tudi preselila. Otrokoma siromakova žena ni bila všeč, saj ju je vedno ignorirala in jima ni odgovorila, če sta jo kaj vprašala. Počutila sta se, kot da ne obstajata. Siromakova žena pa tudi ni imela rada petelina, celo sovražila ga je. Ni hotela, da ga siromak ali otroka nahranijo, čeprav je vedela, da ga nahranijo vedno na skrivaj. Enkrat je bila žena že zelo jezna na njih in je bila odločena, da se jim bo maščevala, zato je pozno zvečer, ko so že spali, vzela petelina in ga skrila v temen gozd, sama pa se je preselila v drugo vas. Naslednje jutro so siromak in otroka opazili, da ni petelina, ampak to ni bilo edino, zmanjkalo jim je vseh zalog hrane, vode, stvari in vsega kar so imeli. Ko so imeli petelina, so imeli stvari, ki so jih rabili, petelin jim je na nek način prinašal srečo. Ker so vedeli, da ga je vzela žena. so se odločili ga poiskati, začeli so na jasi, tam pa so našli le ptička, ki jim je povedal, kam ga je skrila, povedal jim je tudi, da če hočejo priti tja, morajo pred magičnim drevesom trikrat zaploskati, saj bodo ga le na ta način našli. Ptičku sta se otroka zahvalila in so se takoj odpravili v tisti gozd. Ko so prispeli, je siromak padel čez vejo in so mu pritekle tri kapljice krvi. Pot so nato nadaljevali in ko so prišli do magičnega drevesa, so zaploskali in odprla so se vrata do travnika, na katerem so našli petelina. Vzeli so ga domov in so bili zelo veseli.

Živeli so srečno do konca svojih dni in še zdaj živijo, če niso že zdavnaj umrli.

Tia Heler, 6.a

Pred davnimi časi je v raztrgani bajti blizu gozda živel siromak s svojima otrokoma. Mati jim, je že dolno umrla in vse, kar so imeli, je bil star petelin.

Ko sta otroka že zrasla, sta se odločila, da bosta odšla v sosednjo vas k peku in ga prosila, če lahko delata pri njem. Pek ju je z velikim veseljem sprejel in jima ponudil veliko plačilo. Otroka sta bila vesela, da sta dobila službo in da bosta zaslužila denar. Ko sta že tri mesece delala, sta se odločila, da bosta odšla obiskat očeta. Vzela sta plačilo in rekla, da se bosta še vrnila.

Čez en dan sta se izgubila. Postalo ju je strah. Ko sta iskala pot iz gozda, sta srečala lisico in jo vprašala, če ve, kako se pride iz gozda. Lisica jima je odgovorila, da če ji bosta dala en dinar, jima bo povedala. Otroka sta se se strinjala in lisici sta dala dinar. Lisica jima je povedala, da če bosta odšla sto korakov levo, bosta prišla do drevesa, pri katerem morata desetkrat potrkati in iz drevesa jima bo padel želod. Z njim morata ravnati previdno, ker če želod pade na tla, se mu izničijo vse čudežne moči. Ko sta prišla do drevesa, sta naredila, kakor jima je naročila lisica, ampak želod ni padel iz drevesa. Otroka sta se začela spraševati, kako to, da želod ni padel iz drevesa. Nato sta vprašala zajca, če ve, kako se pride iz gozda. Tudi zajčku sta dala dinar in jima je povedal, da morata iti še pet korakov levo in prišla bosta do drevesa, pri katerem bo res padel iz njega želod. Zajček jima ni lagal in iz drevesa jima je padel želod. Otroka sta bila srečna, zaželela sta si, da se njima pokaže pot do doma. Otroka sta šla po poti, ki jima jo je povedal želod. Preden sta prišla do doma, sta na poti srečala njihovega petelina, ki je tako glasno kikirikal, da se ga je slišalo čez devet morij in devet gorovij.

Petelin ju je varno pospremil do doma in ko je otroka zagledal oče, ju je bil tako vesel, da je pripravil zabavo, ki je trajala sedem dni in sedem noči. Nič jim ni manjkalo, saj karkoli so si zaželi, se jim je uresničilo. Živeli so srečno do konca svojih dni in še zdaj živijo če še niso umrli.

Karolina Pernek, 6. a