Učenci ustvarjajo pri pouku.
Preljuba, moja Drava!
Prekrasna si in ti si tista taprava!
S tabo se vendar neizmerno veselimo,
In po tvojih strugah hitimo.
Preljuba, moja Drava!
Počasi tečeš,
In nikoli nič ne rečeš.
Vedno tiha in vesela,
Že odkar te je narava prvič objela!
Vselej ljudi k sebi vabiš
In se nikoli ne ustaviš.
Oh, ti preljuba moja Drava!
Res te cenim,
In vedno te bom!
Hvala, ker si.
Taja, 9. a
Laskaj si, Drava naša mlada,
kolikokrat te je kdo pohvalil?
Ti srce rodoljubno razveselil?
Vemo, da laskanje bi slišala rada,
zato laskaj zdaj si sama, Drava naša mlada!
Sava, Soča, Kolpa, Krka,
a v naših krajih tečeš ti,
hčer naših veličastnih voda,
precej okrnjena v mislih vseh ljudi.
Čemu vsemu si bila priča,
ko poslušala petje si ptiča?
Si grozote opazila,
v njih od turobe se utopila?
Tudi zate bilo je težko,
zato laskaj zdaj si sama, Drava naša mlada!
Varuješ nas,
nas v srcih nosiš,
zato laskaj zdaj si sama, Drava naša mlada!
V modrih globočinah,
v nejasnih, nevarnih, nemirnih tokovih,
obdana v zelenih ravninah,
rotiš nas za toplino,
rotiš zdaj svojo domovino!
Čeprav v tokih tvoje struge,
se naša kri je izgubila,
to ni bila tvoja krivda,
da srca v žalosti so se stopila,
zato laskaj zdaj si sama, Drava naša mlada!
A jaz bom vedno tukaj,
ob tebi stala,
te ljubila,
naš rod k tebi pripeljala.
Zato takrat laskala si ne boš več sama,
Drava naš mlada!
Ob tebi bomo stali in tvojim lepotam odo spisali,
Drava naša čudovita!
Teja Pivec, 9.b
Ti naša si, prelepa Drava,
ki skozi Duplek mirno plavaš,
ki skozi leta splave prenašaš.
Ti naša si, prelepa Drava,
ki iz Italije izviraš,
izviraš iz Toblacha.
Ti naša si prelepa Drava,
ki struge svoje ob Alpah viješ si,
ne uniči nas, saj prihodek prinašaš ti.
Rib ogromno imaš
in z veseljem nam jih daš.
Ti naša si, prelepa Drava,
ki naredila te je narava,
spiti te ne more niti krava,
ob tebi še vedno raste trava.
Ti naša si, prelepa Drava,
s Podravja poznamo te vsi,
ni možnosti, da pozabili te bi,
saj le ti umetnikom muza si.
Kaja Staroverški, 9.b
Dravi
Krasna si, bistra hči ravnine,
ko nam razkrivaš svoje prvine.
Rada se čez tebe peljem
a kaj ko moke na tebi ne meljem.
Ali boš za vedno tekla?
Še boš z domačini kakšno rekla?
Od vedno si bila zanimiva
a še bolj očarljiva.
Krasna si, bistra hči ravnine.
Dvigni se, poplavi!
Vso zlobo našega Dupleka odpravi.
A obstaja še kakšna reka?
Če ja, kam se potem izteka?
Krasna si, bistra hči ravnine.
Ko sem te prvič videla sem se mislila
vau, kakšna milina
vendar sem sedaj opazila,
da je tukaj tudi bolečina.
Krasna si, bistra hči ravnine.
Res je, da si se sama vzgojila
pa tudi sama si se prerojila.
Začela si kot dama zdrava,
le kaj se ti je zgodilo naša Drava?
Poglej se naša Drava sedaj
si si mislila, da boš takšna kdaj?
Nikoli nisi bila za svojo dobroto nagrajena
lahko pa si zaradi tega počaščena.
Si dom veliko živalim,
ki te imajo še raje
in, ki sovražijo vse človeške zmaje.
Vate so posegli veliko
vendar si obdržala to enako sliko.
Krasna si, bistra hči ravnine!
Veliko ljudem si bila delo,
sedaj si sama ostala in se z svojimi strahovi spopadla.
Rada gledam ti v valove rjave,
rjave te rečne daljave.
Zakaj bi opazovala dolgo Savo,
če pa imam na očeh prelepo Dravo.
Večkrat so te hoteli zastrupiti
vendar si njihove ideje uspela utopiti.
Ko sem žalostna se spomnim nate Drava,
Drava ki se ni predala
ampak je svoje struge skupaj obdržala.
Ne vem zakaj sem mislila da si se tukaj rodila,
vendar vem, da si svoje lepote samo tu skrila.
Če bi lahko ponovni izbrala,
bi spet k nam zbežala?
Lepa si kot sončni vzhod!
Ob tebi bi naredili prečudovit sprevod.
Krasna si, bistra hči ravnine.
Ne zavedaš se svojega pomena.
Ljudje so ti samo zavistni,
ker so od tebe odvisni.
Koliko nesrečam si bila priča?
Od vedno si bila naša kraljica.
Nobena ti ne sega do kolen.
Veliko družin si napojila
vendar si jih sedaj zaradi zlobe utopila.
Splavarji so ti od nekdaj hvaležni,
ker so zaradi tvojih strug postali trpežni.
Krasna si, bistra hči ravnine.
Marsikdo bi rekel, da si sebična
ali pa, da si nedostopna kraljična.
Tvoja lepota me ni nikoli strašila,
temveč je vse moje dvome stopila.
Pazi! Poskušali te bodo zajeziti
ali pa za njihovo nesrečo okriviti.
Tukaj si že od starega veka,
vendar še zdaj vesela deklica ob tebi teka.
Zato mi v slovo povej Drava,
Drava, ki je zmeraj ta prava.
Si si kdaj želela biti Sava
ali Kolpa ali….
Pozabi, tukaj je preveč besed,
ki bi opisale tvoj izgled.
Rada ti to odo pišem,
ker precej slabše rišem.
Ampak res za konec moja Drava
povej mi, da nisi otožna,
da si še vedno prožna.
Samo tako bo moje srce še naprej živahno
brez misli, da si se spremenila v reko odpadno.
Od nekdaj te že spoštujem,
ker te iz srca občudujem.
Sedaj še zadnjič naša Drava ti zaupam to skrivnost, da
krasna si bistra hči planine,
ko nam razkrivaš svoje prvine.
Ana Šohar Lorenčič, 9.a
DRAVI
Prelepa vsemogočna Drava,
a ti sploh veš kaj vse bi zate dala?
Kraljica naših si voda
na tebi vse se lesketa
Prelepa vsemogočna Drava
zakaj te voda je izdala?
Čez velike kraje tečeš,
a nikoli nič ne rečeš!
Ko prideš do nas se razjeziš
in vodo svojo iz sebe razkropiš
Poplave tu,poplave tam,
polja pod vodo so že ves dan
Splavarji se te ne bojijo
s splavi po tebi že drvijo
Labodi elegantno po vodi drsijo
po svoji ljubi Dravi
od sreče se jim oči iskrijo
Veliko mi pomeniš Drava
kljub nezgodam upam,da
taka boš ostala.
Eva Rap, 9.b
Lisica
Lisica ki ji je bilo ime Tatica,
bila je v gozdu,
kjer je našla je igro tigro.
prišla je mama, ki izgleda kot lama.
Gal Korošec Marajh , 4. a
Lisičina noč
Lisica zvita tica
skozi gozd sprehaja se.
Na mostu sreča mačko,
za njo zapodi se.
Igrata se kot nori,
preplešeta ves gozd.
Ko pride notri mama,
ji reče noč je tu.
Neža Usar Raičevič, 4.a
Tatica Mica
Mica tatica je res prava lisica,
šla je v gozd in srečala gos in kost,
nato pa pa zgubila nos.
Doma ima igro Tigro,
njena mama je salama.
Lia Kraner, 4.a
LISICA IN TIGRI
Če kdaj srečaš lisico,
ki ima na glavi tančnico,
si hitro omisli igre,
v kateri vsi lovijo tigre.
Dokler ne pokliče nas mama,
je v hiši vedno galama.
Zara Arnejčič, 4.a
LISICA IN JEREBICA
Jerebica ne bodi preveč pogumna ptica,
saj dobila te bo zvita lisica.
Ona je kraljica bližnjega gozda,
kjer stoji hiša družine Rozga.
To jerebica, ni več igra,
to je že res velika briga.
Lahko pa pride tudi mama
in prežene lisico kakor dama.
Brin Arnejčič, 4.a
Lisica zvita tatica
Gozdna lisica je prava tatica,
rada goljufa in se s tem igra.
Izgleda kot njena mama
in je že prava mala dama.
Lukas Tement, 4.a
Lisica in lama
Lisica samica v gozdu živi,
sanja o grozdju, pa ga ne dobi.
Ker ve, da iz tega gozda ne bo grozda,
je tudi ptica kot slaščica, zato jo lovi.
Naša lama je dama,
ki je velikokrat sama.
Za prijatelja ima tigra,
in skrivalnice so njuna najljubša igra.
Liam Kaučič, 4.a
LISICA TATICA
Lisica lepotica, ki je tatica gre po grozd v gozd.
Tam vidi medveda, mu hlače pogleda.
Opazi velik grozd in pobegne čez most.
Medved opazi, da grozda več ni,
pokliče si tigra, ki zanima igra.
Tiger teče za lisico, ki ne spozna se na pravico,
ker je mama ni naučila, da stvari bi lahko bi delila.
Lisičja mama pa ni taka dama,
da pomembne stvari bi svoje otroke naučila
Jaka Drozg, 4.a
LISICA TATICA
LISICA TATICA JE PRAVA ZLATICA,
KER JI JE IME MICA.
LAMA DRNJAMA, KER JE SAMA.
OD MRZLOTE JE GROZDU OBRANA,
KER RASTE TAM SALAMA.
IN JE MICA SREČALA PTICO,
KI IMA KOSTI NA LICU.
MICA JE VIDELA SALAMO
IN JI SLEDILA V HOST OZIROMA GOZD .
V HOSTU JE NAŠLA PSICO KRALJICO,
KI JE IMELA TIGRA, KI IGRA IGRO.
KO JE PRIŠLA MAMA,
JE BILA LAČNA KO SALAMA
IN JE NARISALA PICO KOT LISICO MICO.
Izza Konrad, 4.a
Rime
Lisica hodi čez most v gozd.
Tam igrata se tigra s salamo kot lama s kramo.
Ptica je lepotica, a ukrade jo tatica!
In na koncu ptičja mama ostane sama.🎓
Ajda Tepeh, 4.a
ČISTA RESNICA
Lisica tatica v gozdu leži kot lepotica.
Če lisica tatica vlovi svoj plen,
se počuti kot lisica lastnica.
Zelen gozd je do mesta most.
Igra je nora zabava za tigra.
Skrbna mama je kot kraljica drama.
Moja mama je dama, ki nikoli ni bolana.
Mia Baćić Benko, 4.a
LISICA JE DOBRA SKICA
Lisica je dobra skica,
skozi gozd sprehaja se.
Preko mosta zagleda dva tigrčka,
ki se lepo igrata na travniku.
Potem vidi mamo,
zgleda kot lama.
Živa Pomperger, 4.a
LISICA
Lisica je v gozdu tatica,
ker je našla kost.
Mama Mica ima rada pico,
a je prava dama.
Igra tigra se ne more igrati ne ptica ne lama.
Sofia Hanc, 4.a
Bila sem tvoja boljša polovica.
Skupaj sva bila od začetka
bila naj bi tvoja kraljica
vse do prejšnjega petka.
Če sem bila prej uničena,
brez življenja
sem zdaj samo naveličana
a še vedno brez življenskega veselja.
Obljubil si mi veliko reči
skupaj bi naj živela
in z otroci ostarela
sedaj nama ni pomoči.
Ko mi boš dokončno odpustil
me boš verjetno še zadnjič zapustil.
Ana, 8.a
Pokopal jo je v gozdu, še preden so odpadli zadnji, zlato obarvani listi trepetlike. Padali so mučno, počasi kot bi si vzeli čas, prečesavali vsako molekulo zraka, ko so poplesavali v zraku – povezani v nevidnem ritmu, katerih pesem bi lahko spominjala na pogrebno koračnico. A nihče ni opazil vlažne prekopane zemlje, ki je bila temnejša, bolj sveža kot ostala okoli nje, ali pa praproti, ki je na novo pognala okoli nje, ali celo rjavih gob, ki so zrastle kmalu zatem.
In ko je znova prišla pomlad in se je listje spremenilo, je velika trepetlika, katere korenine je hranila, postala rdeča.
»Tukaj sem,« reče, ne da bi zajela sapo. »Prosim, pomagajte!«
Toda nihče je ne sliši in vsak njen krik je bolj obupan od prejšnjega.
Toda po prvi zmrzali so listi zgnili in jih potem ni bilo mogoče razlikovati od ostalih, vseh teh, ki so se čez čas zbrali, da bi zakrili skrivnost, ki jo je držala zemlja pod njimi.
Nihče je ni opazil, zakopane v gozdu pod veliko trepetliko.
Sneg zapade in jo prekrije v mrzlo belo samoto, z mislimi na družbo in se sprašuje…
Ali njena družina ve, da ne bo prišla domov?
Jo bo iskala njena mama? Tista, ki je njene muhe trpela vsa ta leta – povedala ji je, da on ni pravi zanjo.
Pa njen oče? Tisti, ki jo je vedno silil, da posluša rock glasbo in pije bezgov sok, čeprav obojega ni marala (na skrivaj sta ji bila rok glasba in bezgov sok prav všeč).
Spomnila se je poletja izpred več let, (preveč, da bi lahko določila, kako dolgo je minilo od tega), ko jima je pripovedovala: »Tistega četrtka sva odšli s teto Magdo kupovat novo prevleko za blazine, vendar sva si premislili in kupili rajši nekaj malega čokolade, slanih prest pa štiri pisane ogrlice – izredna priložnost, je rekla teta, jutri jih najbrž ne bodo imeli več.«
Spomnila se je ogrlic, eno je sama vedno nosila, v spomin na teto ter čase, ki sta jih preživeli skupaj.
Ali pa morda vsi mislijo, da je pobegnila? Ali kdo sumi nanj? Ali pa je še enkrat vse prepričal s svojim nedolžnim nasmehom?
“Sprla sva se, a sem jo neskončno ljubil. Nikoli ne bi storil ničesar, kar bi jo prizadelo.”
Zakaj je potem tista druga zapeljala svoj avto v jezero?
Sprašuje se, kaj bo rekel o njej.
“Sprla sva se, a sem jo neskončno ljubil. Rekla je, da me bo stokrat zapustila, in menda je to končno tudi storila.”
Sprašuje se, ali je kdo kdaj našel tiste neporabljene letalske karte v zadnjem delu njenega predala s spodnjim perilom, zavite v nogavico skupaj z denarjem, ki ga je zbirala mesece? Jih je našel? Je zato…?
Ali zato zdaj njeno telo gnije v zemlji?
Prihaja pomlad in hrošči se vrnejo, a ji od telesa ni ostalo veliko, in še to ji bo odnesel čas. Trava zraste nazaj, bolj zelena kot prej, in korenine trepetlike se vijejo skozi njena rebra kot kače.
Vrne se – in stopi na njen grob.
Sprva samo z eno nogo. Verjetno preizkuša tla ali preverja, da kosti ne štrlijo iz zemlje; ko ugotovi, da ga zemlja ne bo pogoltnila, popolnoma stopi na njen grob. Pritisk na njenih prsih je neznosen, sliši kako ji počijo rebra in se ji zarijejo globoko v srce, a enkrat ji ga je že zlomil, in koščki so sedaj, tako kot ona. raztreseni pod zemljo. A ne čuti ničesar.
Hitro odstopi, kot bi ga kaj opeklo v podplate, seže naprej. Zgrabi vejo z drevesa, pod katerim jo je zakopal, in jo s hitrim gibom odtrga.
Je tako umrla? Spominja se njegovih rok na njenem vratu in…
Bilo je tako hitro.
Prepirala sta se. Povedala mu je, da ne ljubi več kot ga je nekoč, a nikoli prej ni imela priložnosti oditi, kot je načrtovala že nekaj časa.
Odšel je s svojim spominkom, trdo mrzlo vejo in ona ga dolgo ne vidi več.
Napolni jo milijon misli in sprašuje se, ali bo kdaj imela mir pred njimi. Nikoli niso prenehale, dokler je bila živa, v času ko je bila budna ali kdaj koli drugače, zdaj pa se nadaljujejo, tudi ko njenega telesa ni več. Mir in tišina ji ne pride in sprašuje se… Če ne v smrti, kdaj?
Je njeno sestro skrbelo, ko se ni pojavila? Ali pa je sploh ni pričakovala nazaj domov? Kaj pa njena mačka? Ali so jo obdržali? Ali je morda končal tako kot ona, nekje zunaj na hladnem, sam. Pozabljen.
In bolj kot vse jo skrbi, da v teh zadnjih mesecih nihče ni vedel za njene skrbi, ker jo je on ukradel njeni družini in prijateljem – ukradel jo je celo njej.
Toliko groznih stvari je povedala toliko ljudem in vse, kar so si kdaj želeli, je bilo, da bi bila srečna in varna. Toda nikoli ni poslušala – bila je preveč ponosna, da bi priznala, da se je zmotila, dokler ni bilo prepozno.
Skoraj ne prepozna več, kdo je bila v zadnjih mesecih.
(Zakaj jo to sploh briga? Ni je več.)
Naslednje leto začne rasti iz svojega zlomljenega telesa in prvič po dolgem času začuti, kako jo božajo nežni sončni žarki. Žarijo skozi brsteče liste trepetlike.
Vendar, skoraj preden lahko ceni nove občutke, ki jih prinaša rastoče drevo trepetlike, ji jelen odtrga liste – in potem jo zajec pokonča.
Ampak, to je v redu. Njene korenine ostajajo in še naprej črpajo vodo in druga hranila iz zemlje skupaj z ostalimi s katerimi si jo deli.
Ne govorijo, a čuti njihovo sočutje, ko jo brez besed tolažijo. Pozimi so skupaj z njo šibki, goli in skupaj brstijo ko spet pride pomlad.
Z njihovo nežno podporo hitro raste, in ko se vrne jelen, da bi spet posmukal liste, jih ima več kot dovolj.
Ko ga spet vidi, ga skoraj ne prepozna.
Starejši je, bolj siv. Šibkejši. Zdaj hodi s palico, tisto, katero je vzel vsa ta leta nazaj in z njo odriva nastlane plasti razpadajočega listja. Drži se vej, da ne bi zdrsnil po mokrih gozdnih tleh.
Toda on je še vedno tam in nikoli ni mogla pozabiti njegovih oči. Toplih kot med; trdih kot jantar; in včasih hladnejših od mesečine – enake, ki je sijala tisto noč. Gube (in čas) so omehčale njegov prodoren pogled, a ga še vedno čuti, ko se ozre. Obstaja nezmotljiv pridih ostrine – kot neobdelani robovi na gladkih rečnih kamnih.
On nje ne prepozna.
Zrasla je močno in visoko, odkar jo je nazadnje videl, in živalim, katerih poti je sledil pred vsemi temi leti, je nekoliko zavila iz tira. Ni izgubljen v gozdu, polnem trepetlik, vendar ne najde svojega cilja.
Vsaj tisočkrat pogleda navzgor, napenja oči in išče drevo z odlomljeno vejo – pogleda palico, ter išče, kje jo je odlomil.
Kljub temu ne najde tistega, kar išče.
Preplavijo ga občutki odpuščanja, počuti se bolje. Morda drevo, pod katerim jo je zakopal, ne stoji več.
Morda je pred nekaj leti zapihalo, ko so prišle poletne nevihte. Tik na njegovi desni stoji izruvan štor, vendar ne more vedeti, ali naj išče prav tam, ker so debelo deblo odpeljali še istega leta, ko je drevo padlo.
Veter pride skozi njene gole veje in zmrazi ga. Trese se, zapre si plašč in dvigne palico, da naredi nov korak. Zavije desno, in ko se pomika po zmrznjenih listih, nevede stopi čez njen grob.
Spotakne se ob korenini, ki je bila skrita pod listjem- pade in z rokami podrgne po ostrem kamenju.
Dolgo leži tam, zmeden od trdega pristanka. Ko si opomore dovolj, da se lahko premakne, to spremlja tiho stokanje.
Ne vstane – ne more vstati – zato začne iskati svojo palico v listju. Ne najde je.
Vrana zakraka nad njegovo glavo, medtem ko se trudi, da bi se dvignil na kolena. Eno roka potopi v zmrznjeno listje in se jo nehote oprime okoli nečesa gladkega in približno enakega kot njegova palica.
Potegne in ga po nekaj močnih vlekih iztrga iz tal. Ni tako močan, kot je bil nekoč.
V njegovi roki zagleda kost – človeško kost, prepozna jo, preden jo od groze odvrže, a se od debla bližnje trepetlike odbije, tako da leži le nekaj metrov stran od njega.
»Tukaj sem,« reče, ne da bi zajel sapo. »Prosim, pomagajte!«
Toda nihče ga ne sliši in vsak njegov krik je bolj obupan od prejšnjega.
Spremlja ga le šumenje zlato obarvanih listov trepetlike. Padajo mučno, počasi, kot bi si vzeli čas, prečesavali vsako molekulo zraka, in poplesavali v zraku – povezani v nevidnem ritmu, katerih pesmem bi lahko spominjala na pogrebno koračnico.
Njegovo pogrebno koračnico.
Nihče ga ne opazi, padlega v gozdu pod staro rdeče obarvano trepetliko.
Lana, 9.a
Hitro, hitro hiti ta svet imam občutek, da sploh ne zna živet. Kot, da čas ni dragocen, prijatelj prijatelja pozablja in misli, da lahko negativo takoj spremeni v pozitivo.
Čas se s časom plača, ljubezen res se splača, a kaj ti bo namišljen denar, ki ni sveta več tak vladar.
Denar pomemben ni tako, pozabite na vse zlato, saj le z dobroto resnično bo lepo.
Ko končno najdeš rdečo nit, se vprašaš: "A življenje to je pravo, posejano z naravo?" In drugi ti odgovori, da ja ter da našel nit si rdečo, pravo.
Teja Pivec, 8. b
Kam prišel je ta svet, pa saj tu ni več za živet. Ljudje ubijajo svojo vrsto in se s tem sami spravljajo v krsto.
Zdaj nekatera so dvorišča, postala množična grobišča. Slišiš samo strele, ki po zraku priletijo kot čebele.
Skrbne ženske pa za otroke skrbijo, zato v druge države bežijo. Na srečo obstaja še nekaj ljudi, ki priskočijo na pomoč, ki jih ne zanima, ali bo trajalo vso noč.
Pomagaš lahko tudi ti na daljavo, saj to dela tvojo postavo. Postava pa ni vse kar dobiš, saj tudi na višjo stopničko pri ljudeh priletiš.
Pia Vogrin, 8. b
Ne morem verjeti
gledam, kako se obsojajo,
se drug drugemu posojajo,
zakaj je treba tako živeti?
Sem ti vse podarila,
si to pobral,
nato zadržal,
zato sem vse izgubila.
So to bile sanje?
Končno združena,
sedaj porušena.
Je sedaj to znanje?
Ko ti boš pripravljen na resnico,
bo šla v prvo vrstico.
Ana Šohar Lorenčič, 8.a
V mraku pred vrati,
že čakajo škrati.
Prvi prižiga kresnicam lučke,
da se ne izgubijo.
Drugi zapira otrokom veke,
da lažje zaspijo.
Tretji zapreže par belih konjev,
v sanjsko kočijo.
Zdaj boš s temi prijaznimi škrati,
moral v deželo sanj potovati.
Sanjaš o belih velikih konjih,
o majhnih medvedkih,
listju ki pada in velikem psu.
Otroci nepozabno rajajo in zagledaš plesoče živali.
Z neba ulije na tone sladkarij,
in takrat pride čebela in te piči v ramo,
tebe pa sploh ne boli.
Takrat se zbudiš,
in sanjaš o slavi.
Ajda Tepeh, 3.a
