Arhiv kategorij: Na krilih domišljije

Učenci ustvarjajo pri pouku.

Nova priložnost za galjota

Galjot se je po širnem morju vozil z galejico. Vseskozi je prosil Boga za usmiljenje in vrnitev domov. Močan veter je na galjotovo željo galejico zanesel na kraj morja. Galjot je tam srečal mladeniča, ki mu je povedal, kaj se dogaja pri njemu doma. Njegov sin je postal duhovnik, hčera se moži, žena pa ima že dolgo drugega moža. Galjot se je mladeniču zahvalil, zatem pa je odveslal nazaj na širno morje.

Sedel je v galejici popolnoma brez upanja. Prepuščen je bil usodi. Veslal je in veslal, na koncu dneva pa utrujeno zaspal. Tako so se vrstili dnevi, tedni. Vedel je da bo nekega dneva veslal do smrti in da takrat ne bo več vrnitve nazaj v ta svet. Nekega jutra pa je nedaleč naprej zagledal kopno. Majhen otoček sredi neskončnega morja. Odločil se je, čeprav je bilo to prepovedano, da bo odveslal do njega. Ko se je otočku približal je opazil, da je zapuščen. Bil je popolnoma mrtev, brez znakov življenja. Obdajalo ga je gosto rastlinje čez katerega ni bilo videti prehoda. Nikjer ni bilo videti domovanj ali česarkoli drugega kar bi lahko bilo delo človeških rok. Hotel se je splaziti iz galejice in odkriti ta skrivnostni svet, pa so ga omejevaje verige. Verige ki se jih na noben način ni mogel rešiti. Naposled pa se je zgodilo nekaj neverjetnega, kar je že krepko mejilo na meje neresničnega. Galejica je se prevrnila. Kar naenkrat, brez pomoči galjota ali česarkoli drugega vidnega s človeškim očesom. Z verigami vret je galjot pristal pod vodo. Panika… Kako se rešiti? Z močnimi sunki je galjot potiskal galejico v zrak in se poskušal osvoboditi. Časa je zmanjkovalo, saj so pojenjale zaloge kisika v galjotovih pljučih. Nenadoma pa tema. Je to torej konec? Se bo tako neplemenito končalo galjotovo življenje? Njegove oči so se zaprle in panika ter neutrudno iskanje izhoda se je ustavilo. Njegovo telo se je prepustilo blagemu toku nežnega morja. Ni videl luči na koncu tunela, le temo. Večno temo ki ga je obdajala iz vseh strani. Čez nekaj trenutkov pa ga je nekaj predramilo. Zbudil se je daleč od morja v katerem je veslal v galejici, daleč od otoka ki je bil le korak oddaljen. Hodil je po oblakih. Tako preprosta a breztežna so torej nebesa? Prevzet od okolja v katerem se je znašel ni bil zmožen razmišljati.

Nenadoma pa spet tema. Oblaki so se razblinili in začela se je prikazovati slika domače kuhinje. Znašel se je tam, v kuhinji. Sedel je torej z ženo, sinom in hčerjo v kuhinji in se pomenkoval. Točno tako kot se je točno pred enim letom. Dana mu je bila še ena priložnost.

Ajda Rojko, 8.a

Can you imagine how many

Some people are now sad,
others are mad or even glad.
Some of them are happy,
not like others who are crappy.
They are living their dreams in Hollywood magazines,
or are living on the street with nothing to eat.

Our lives are different that’s the point
they go really fast, like a joint,
so be happy, smart and wild
be childish when you are still a child.
Because you will grow up too fast
and also regret the past.
So many people are trying to be the best,
at the end, they’re just acting like an ass.

So at the end you will maybe realize to be yourself,
don’t let your mind be small like an elf.
Be thankful for all the good people in your life,
don’t act like an old unhappy wife.

Be kind to many, but don’t hurt any.

Hana Mulec, 9.b

Galjot se srečno vrne

Galjot je vozil ladjo galejico. Ker je to ladja za kaznjence,
je vse skozi prosil Boga, da bi se kdaj še vrnil domov. Čez čas so prišli do kopnega, kjer je galjotu uspelo zbežati.

Pomagala mu je dokaj mlada deklica, tako da je zamotila stražarje. Skupaj z njo se je odpravil na pot do ljubega doma. Po dolgem tednu sta prišla do Ljubljane. Galjota je skrbelo, kako bo deklica prišla nazaj, oziroma če bo se sploh vrnila tja. Ko jo je vprašal, kaj  se bo zgodilo z njo, se je samo obrnila in komaj zadrževala solze. Videl je, da je nekaj narobe, zato je spremenil temo in odpravila sta se k njegovi družini. Pot ni bila dolga. Ustavila sta se pred hišo z lesenimi vrati. Bila so velika vsaj meter pa pol. Komaj sta potrkala in že je pred vrati stala starejša gospa. Ko je zagledala galjota, se je od veselja začela jokati. Zaklicala je:”Franc, si to ti?!” Galjot je odkimal, ona pa ga je objela tako močno, da je komaj dihal. Od vsega zanimanja, koga se je njena tašča razveselila, je pred vrati stala tudi galjotova žena. Tudi ona je jokala. Malo od sreče, malo od presenečenja. Poklicala je svoja otroka. Očeta sta se razveselila še bolj kot babica. Seveda je tudi naš Franc jokal od veselja in vsakega močno objel, toda deklica ni vedela, kaj naj naredi. Nihče se ni zmenil za njo. Ravno ko je želela oditi, jo je galjot poklical. Vprašal je, če želi ostati tukaj z njimi. Postala bi njegova neprava hčera. Imela bi streho nad glavo ter seveda najvažnejše, družino. Deklica ni vedela, kaj naj reče, samo solza ji je stekla po licu. Franceva žena je stopila do nje in jo objela. Tokrat je vprašanje ponovila njegova žena, deklica pa je na rahlo prikimala ja. Vsi skupaj so jo objeli, ja, ta družina se veliko objema. Franceva hčerka se je ponudila, da novi cimri pokaže hišo ter kje bo spala. Njegov sin se je malce zaljubil, a naš galjot Franc je bil vesel, da je srečno prišel domov.

Ta družina še zdaj živi srečno skupaj. Franceva mama je postala prababica, on in njegova žena pa babica ter dedek. Deklica in galjotov sin sta postala starša Francu Pogumnemu. Ime je izbrala galjotova hčera, a vsi skupaj so se strinjali, da bodo v dobrem in slabem vedno imeli upanje na najboljše.

Lia Horvat Zupančič, 8.a

Najboljši prijatelj slikar

Nekega lepega dne je ježek Ferdinand igral nogomet s svojim najboljšim prijateljem slonom Nikom. Takrat pa se je ježek Ferdinand nekaj spomnil:”Hej, pridi, greva slikat.” “Slikat? Slikat s fotoaparatom ali s čopičem?” “Aaaa… s čopičem. Grem po čopiča in slikarsko stojalo.” Ko se je ježek vrnil, je rekel tri, štiri, zdaj in sta začela s slikanjem. Ko sta končala, je slon vprašal:”Kateri lepše slika?” “Jaz!” “Jaz!!” A na koncu, da se nista prepirala, sta se strinjala, da oba dva slikata lepo. In tako se naša zgodbica konča.

Eva Tepeh, 2.a

Medvedek se uči voziti kolo

Medvedek ima kolo, ampak ga ne zna voziti. Vprašat gre svojega prijatelja. Prispe do ježka in ga vpraša, če on zna voziti kolo. Ježek je rekel: “Da, ampak nimam kolesa.” “Potem pa se greva spuščati po hribu,” je rekel medvedek in sta šla. Spustila sta se po hribu. Ježek se je spustil prvi, medvedek pa takoj za njim. Medvedek je rekel:”UIIIIIIII.” Ježek pa tudi in tako sta uživala še do večera.

Tia Simonič, 2.a