Arhiv kategorij: Na krilih domišljije

Učenci ustvarjajo pri pouku.

In potem smo odrasli…

Se spomniš občutka, ko si bil otrok? Ko si brezskrbno tekal naokoli brez obveznosti in ne da bi te ljudje obsojali? Ko si v življenju potreboval tako malo za srečo. Ko te ni skrbelo stanje v politiki ali denar, ali katerakoli od mnogih nevarnosti, ki preži na tebe. Ko je bila največja tragedija, ki se ti je zgodila, padec, ali to, da si si umazal tvoje najljubše hlače, ki si jih nosil že cel teden. Se spomniš te brezskrbnosti?

Ko si mlajši, stremiš k odraslosti, k temu da boš bolj razvit, da boš razumel, o čem se pogovarjajo starejši in da te ne bodo več obravnavali kot otroka. Zdaj sem že kar nekaj let starejša in vem, da Božiček ne obstaja, vem, kakšne nevarnosti prežijo name in ljudje me na to vztrajno opozarjajo. Ugotovila sem, da se življenje večine ljudi vrti okoli denarja, ker se mora, če želijo preživeti. Izvedela sem mnogo stvari in moram priznati, da je bedno. Bedno je odrasti.

Včasih si še vedno želim, da bi verjela v superjunake, da dobro vedno premaga slabo. Da bi še vedno verjela v preprostost sveta.

Ajda, 9.a

Pa je to res?

Pozdravljen, dragi bralec/bralka, na ta ne preveč topel dan. Naslov ti ne izda današnje teme, vendar upam, da ti bo kljub temu všeč.

Veliko ljudi pravi, da je za srečo treba potrpeti. Da je treba za lepoto potrpeti. Da si uspešen le, ko si bogat. Pa je to res? Verjamem, da se marsikdo s tem strinja. Ampak ta marsikdo nisem jaz.

Zakaj bi morali potrpeti za srečo, ko pa si jo lahko sami skujemo? Ko smo lahko takšni, kot smo in se počutimo kar se da dobro. Da ima lepota standarde? Prvič slišim. Vsak je lep po svoje. Ni važna samo zunanjost, k njej doprinese tudi notranjost. Kar je meni lahko lepo, ne pomeni, da bo tudi tebi ali pa nekomu tretjemu. Uspeh. Za njega vsak dan delaš ter se odrekaš nekaterim stvarem, ampak spomni se kdaj, koliko časa in volje si potreboval, da si prišel sem, kjer si zdaj.

Upam, da ti je to dalo misliti. Da boš nekega dne imel možnost povedati kaj podobnega nekomu drugemu.

Lep dan še naprej,

Lia

To obljubim

September. Mesec novih začetkov.

Pozdravljeni. Ponovno sem tu in ponovno bom začela s pisanjem blogov. Včasih bodo pogostejši, včasih redkejši, ampak nič bati. Vsak teden bo vsaj en. To obljubim.

Upam, da se ne bom preveč ponavljala, da bom zanimiva in kar se da razumljiva. Da boš z veseljem sedel k računalniku / telefonu in ga prebral.

S pozdravi,

Lia

 

Bralni maraton: Pesništvo

Mi je prav všeč, če zlagam rime,
sedem za tipke, kadar me prime.
Edino je, kar nič ne stane –
misli, ki so v verzih zbrane.

Vsak po svoje
razlagal si bo rime moje.
A moja želja je ta,
da dotaknem se vsakega srca,
ki življenje komu da …
Prav vsakega srca,
ki bije v ritmu domišljije.
Jaz pišem, kadar me pač prime –
in čeprav me včasih kmalu mine,
mi je prav všeč, če zlagam rime.

Jutranja zarja moj je navdih,
včasih zvezda, ki žari,
v temni noči soj luči,
spet drugič veter blag in tih.
Moj navdih je lahko prav vsak,
bodisi revež ali junak.
Ko skušam spomniti se rime,
čas vselej hitro mine –
zato, da pisanje je lažje,
sedem za tipke, kadar me prime.

Pisanje pesmi je lepa stvar,
zato je res potreben dar.
Pisanje poezije je vrlina,
ki res malo koga zanima.
Zato posmehu izogniti se ne da nikdar,
a pomni, da pesništvo ni slaba stvar.
Žal pa stvar je taka,
da pesmi so za nasmeh prodane,
zato pisanje poezije
edino je, kar nič ne stane.

Črke, besede in seveda rime,
že dolgo del so naše zgodovine.
Z njimi kaže se prav vse,
od prezira pa do sreče,
tako pač je.
Za očete, sestre, brate, mame,
za vse, ki poezija jih prevzame,
tukaj čakajo jih v moji knjigi,
ki le redko jo kdo vidi –
misli, ki so v verzih zbrane.

Neža Glonar, 9. b l. 2018/19

Bralni maraton: Svetovi

Včasih se zdi,
da izhoda ni.
Si v svetu izgubljen
in ranjen.

Na srečo obstaja še mnogo svetov,
v katere popelje te knjiga,
v njih ni le eden, temveč mnogo domov,
in tam se ti smeh v očeh skriva.

Včasih moj dom postane morje,
naslednji dan že letim čez obzorje.
Lahko da rešujem kakšno lepotico
ali pa se borim s tatico.

V knjigi lahko sem največji romantik,
lahko osvojim vsa srca deklet.
Lahko prepotujem ves širen Atlantik
potem ko sem od vse ljubezni ogret.

So ravno zato knjige čarobne,
ker možnosti je veliko in več.
Vsakemu je všeč drugačna,
a prav nobena ni odveč.

Lia Horvat Zupančič in Ajda Rojko, 9. a

Nepozaben večer

Nekega večera sva se sestro dolgočasili, v resnici sva gledali v strop. Takrat pa mi je prijateljica Maša napisala sporočilo, če bi šli v mesto. Čeprav je že kapljalo, naju to ni motilo, saj sva res želeli iti. Vzeli sva dežnike in se odpravili na ulico, kjer smo se dobili.

Ko so prišli še ostali, je že nehalo deževati, česar smo bili res veseli. V mesto smo prišli kar hitro ali pa je čas samo tako hitro minil. Tak smo si kupili krofe in se usedli v gostilno, kjer smo jih pojedli. Čez nekaj časa smo se odpravili, saj je že močno grmelo in nismo želeli hoditi po dežju. Hodili smo počasi in se zabavali ter popolnoma pozabili na možnost, da lahko dežuje. Začelo je močno pihati in liti kot iz škafa. Dežniki nam niso kaj dosti pomagali, zato smo jih zaprli in tekli. To je verjetno izgledalo precej neumno saj smo bili premočeni in nosili s sabo zaprt dežnik. Mojo sestro je bilo kar precej strah grmenja in bliskanja in moram reči, da ni bila edina. Vse je bilo strah, da bi padlo drevo, zato ker je bilo dan prej močno neurje, ki je podrlo tri drevesa. Blaž je želel izboljšati vzdušje in je rekel, da če bi drevo padalo na nas, bi ga on zagotovo prijel. Ker sva bili midve z Mašo kar precej izmučeni od teka, ki ravno ni najina vrlina, smo se ustavili pod stojnico. Prodajalka na stojnici je razlagala svoji pomočnici, da bo verjetno toča. Da ne bi slišali še kaj, kar nas bi še bolj  prestrašilo, smo se odpravili naprej. Zdaj nismo bili več prestrašeni in smo se spet zabavali, saj nekaj časa ni grmelo. Ubrali smo še daljšo pot, saj je na bližnjici prejšnji dan padlo drevo. Ko sva s sestro prišli do najine prikolice, tam ni bilo staršev in sva se z ostalimi odpravili do njihove prikolice. Tek do tja je bil precej naporen, saj je bil klanec, za povrh pa so bili tudi v zadnji coni. Ko smo končno prispeli, so se nam starši smejali, mi pa smo bili samo veseli, da smo prišli. Preoblekla sem se v Mašina oblačila, saj so mojo bila mokra in kasneje smo že sedeli na jogiju in gledali turške serije.

Ta dan je bil res nepozaben in kljub temu da nas je bilo zelo strah, je bil eden najboljših v mojih celih počitnicah.

Alina, 8. a

Moje počitnice

Moje počitnice so bile zelo zabavne, ampak eno popoldne je bilo nepozabno.

Ko je 3. julija Maribor zmagal v nogometni tekmi, smo se vsi veselili. Babi mi je obljubila, da bomo šli nogometaše čakat na letališče. Bila sem zelo vesela. Nogometaši so prišli na letališče malo pred tretjo popoldne. Nogomet imam zelo rada, zato sta mi babi in dedi za rojstni dan kupila nogometno žogo. Seveda sem jo nesla zraven. Ko smo babi, mami, Maša, moja sestra in jaz prišle na letališče, sem se zelo veselila. Potem ko so nogometaši prišli, so se mi podpisali na žogo, dva nogometaša sta se mi podpisala na majico, na žogo se mi je podpisal še trener. Ko smo odšli domov, smo šli še na sladoled.

Ugotovila sem, da se sanje vedno uresničijo.

Ana, 6.a

Slovenščina, moj jezik

Ko je učiteljica povedala, da naj pišemo o našem jeziku, smo skoraj vsi čudno pogledali. Kako odgovoriti na vprašanje, kaj mi pomeni slovenščina? Na začetku je zgledalo nemogoče, vendar če malo razmisliš, najdeš prave besede. Dejansko v slovenščini delamo skoraj vse: mislimo, sanjamo, govorimo, pišemo, … Naše prve besede so bile v njej. Morda sem edina, vendar si ne predstavljam, kako bi bilo brez nje. Bi zdaj govorili kakšen drug slovanski jezik? Nikoli ne bomo izvedeli… Čeprav imamo v slovenščini dvojino, nešteto zaimkov, glagole vseh vrst, nas ravno to dela posebne, drugačne. V naši državi je po mojem mnenju ne cenimo dovolj. Nismo dovolj ponosni na vse dogodke, ki jih je preživela, da jo imamo danes takšno, kot je. K ohranjanju takšne pa bi lahko prispevala tako, da besed ne bi krajšala ali uporabljala izrazov iz tujega jezika.

Lia Horvat Zupančič, 9.a

Moje poletje

Na začetku julija sva se z najboljšo prijateljico Stašo odpravili v Punat.

Tistega jutra sem se z veseljem zbudila in se s starši odpravila na mariborsko glavno avtobusno postajo. Ko sem vstopila, sem takoj začela iskati skupino deteljice. Našla sem jo po dolgem iskanju. Ko sva izvedeli, kdo je najina učiteljica, sva kar poskočili od veselja, ker sva dobili najboljšo učiteljico. Čez petinštirideset minut so starši naložili kovčke na avtobus. Otroci smo se poslovili od strašev in se usedli na avtobus ter se odpeljali v Punat. Tam sem preživela enajst prekrasnih dni, med drugimi je tudi naša skupina zmagala na modni reviji. Zadnji dan je bila najhujša nevihta, saj je v sobah razbijalo okna, ampak smo preživeli.

Ob koncu počitnic sem se že veselila prihoda domov, saj sem že zelo pogrešala družino in živali.

Mateja Greifoner, 6.a

Slovenščina, moj jezik

Slovenščina je moj materni jezik. Jezik, v katerem sem se naučila svoje prve besede, v katerem sem v nadaljnem povedala še veliko besed. Je jezik, v katerem lahko ljudem, ki jih imam rada, povem, koliko mi pomenijo. Je večji del mojega življenja, kot sem si predstavljala, saj je vsa moja preteklost zapisana le in izključno s petindvajsetimi črkami njene abecede. V njej mi je bilo predano ogromno znanja in življenjskih nasvetov. In navsezadnje je slovenščina glavni krivec, da lahko tukaj in sedaj to pišem.

Ajda Rojko, 9.a