Arhivi Kategorije: Na krilih domišljije

Učenci ustvarjajo pri pouku.

ŽIVLJENJE (sonet z odmevom)

Na svetu prav nič ni neskončno…..Končno
Vse iz rok nam odleti…..Leti
Čas pomen svoj izgubi…..Zgubi
Sčasoma ne moremo več stati pokončno…..Končno

Veliko skrivnosti življenskih spoznamo…..Poznamo
Nekatere se zdijo neresnične…..Resnične
Druge resnice nepravične…..Pravične
A preteklost težko preigramo…..Igramo

A na koncu res zmaga nepravičnost?…..Pravičnost
Svet navajen odevanja je v neresnico…..Resnico
Življenje velikokrat postreže s krivico…..Krivico
Včasih kljub vsemu zmaga dvoličnost…..Ličnost

A kljub temu, da v srcu včasih vlada nemir…..Mir
Zapomni si… ljubezen je vedno sreče izvir…..Vir

Ajda, 9.a

JUTRO (sonet z odmevom)

Vsako jutro si sam svoj gospodar, dar
v glavi ti zvone, ne
zgledaš pa kot en lubadar, dar.

Ko je zjutraj mrzlo, zlo
veš da je zima, ma
in ni kot prava rima, ma
in hitiš naglo, lo.

Vsako jutro si kot vrane lačne, ne
za zajtrk si privoščiš limonado, do
in kasneje še orado, do
v mestu pa srečaš gospodične, ne.

Kako dan začeti brez smradu?, du
Kako ga nadaljevati brez gradu?, du.

Lara, 9.a

RAJE (sonet z odmevom)

Od nekdaj sem ljubljena, ena
z bližnjimi obdana, dana
svetu neznana, znana
nikakor zgubljena. gubljena

Življenje uganka je, je
v zanko te zveže, veže
srce ti razreže, reže
da, zlomljeno je. je

Ne znam še ljubiti, biti
raje vase se skrijem. krijem
Raje vase se ovijem, vijem
kakor okrog to govoriti. iti

Kako vse to preživeti? živeti
Kako se ne v to zanko ujeti? ti

Lia, 9.a

Pesniki v 6.a: Šola med epidemijo

Koronavirus med nami živi,
zato v šoli nikogar ni.

Doma vsi delam zagnano,
računalnike prinesli smo na plano.

Šola med epidemijo obraz si praska,
tišči jo ta neumna maska.

Zelo pogreša otroke,
komaj že čaka, da jih stisne v roke.
Pogreša ta direndaj,
pa čeprav ne ve zakaj.

Zdaj prva triada v šolo hodi poskakujoče,
šola se od sreče joče.
Od devetega razreda se poslovi
in jim srečo zaželi.

Ko mi vse ocene bomo dobili,
končno lahko se bom sprostili.
Zdaj pa doma debelimo se,
ter čakamo počitnice.

Vsi predmeti po internetu izvajajo se,
a šola naj malo počiva še.

Staša
***************************************
Šola med epidemijo spi, leži,
in še prdne lahko v javnosti.
Medtem pa mi garamo
in se nikdar ne vdamo.

Oči nam slepijo,
ker v računalnik strmijo,
zraven še možgani norijo,
saj veliko se učijo.

Na koncu dneva se nam vsem že meša,
kriva je ta korona, ki se v čisto vse vmeša.

Zato že komaj čakamo,
da se s prijatelji dobimo
in v počitnice odhitimo.

Mateja
***************************************
Zdaj ta novi virus razhaja
nihče več ne raja,
ker jim ta virus nagaja.

Vsakemu kdaj wc papirja zmanjka,
saj to je koronina zanka.

Zdaj vse šole sedijo doma za mizo,
delajo nalogo in jedo pico ali potico.

In ko spraševanja preko Zooma so,
vsem aplikacije ne delajo,
ampak če delujejo, mi samo gledamo
in nič delamo.

Neja
***************************************
Šola med epidemijo malo čudna je.
Otroci se zbudijo, najejo, računalnike prižgejo,
Takšna pač šola na daljavo je.

Cel dan na telefonu, od jutra do večera.
Oči se spočijejo, kadar ni več dela.
Pišejo in rišejo učenci na daljavo,
Zdaj vsi vedo, da Word je za uporabo.

Nič več neopravljenih nalog,
Starši vidijo zdaj celo šolsko pot.
PowerPoint in Friv sta zastarela,
Word in Zoom imata preveč dela.

Takšna pač šola na daljavo je,
Upajmo, da čim hitreje znebimo se je!

Lara
***************************************
Ko zjutraj se zbudim,
k računalniku prihitim.
Takoj ga vklopim
ter se napodim k brskalniku.

Ko končno najdem spletno učilnico,
takoj spravim se na delo
ter iz omare vzamem peresnico.

Najprej vedno začnem s slovenščino,
na koncu pa končam z angleščino.

To vse se vsak dan ponovi,
dokler se ne vrnemo v šolo vsi.

Maša
***************************************
Zjutraj zbuja me budilka,
včasih tudi od sestre šminka.
Ko se ji ne oglašam na klice,
mi namaže jo na lice.

Nato pa hitro zobe umiti,
v šolo mi ni treba iti.
Pa počasi kruh in pašteta,
sestrica že po hiši teka.

Nato prižgem internet,
pogledam kaj je za »naret«.
Kaj dobil sem za nalogo?
Zunaj me že sestra čaka z žogo!

Ko naredim vse naloge,
so že nestrpne moje noge.
Kam le dnevi tak hitijo,
To je šola med epidemijo.

Rafael
***************************************
Šola zdaj se boji,
da še nje ta virus ne dobi.

Rada bi odšla drugam,
pa ne ve kam.

Razredi zdaj veseli so,
da jih učitelji razkužujejo.

Šola zdaj že kriči,
kam so vsi odšli.

Rada bi se veselila,
pa je ta epidemija kriva.

Čeprav se šola zdaj lahko sprosti,
jo za vse učence skrbi.

Nazaj vse si že želi,
že v vrtec odhiti.

Tam nikogar ni,
že zajoka za tri.

Rada bi le vse nazaj,
tudi tisti direndaj.

Zdaj izvedela je,
da prvi, drugi in tretji razred v šoli je.

To zanjo je največje darilo,
rada bi, da je vse spet živo.

Tudi deveti razred se priključuje,
šola od veselja poskakuje.

Šola rada nas ima,
pa učitelje tudi, seveda!

Nikolina
***************************************
Šola med epidemijo
z vsemi razredi in hodniki počiva.
Je žalostna in tiha
in nič več ni igriva.

Učence in učitelje
pogreša zelo.
Veseli se dne,
ko ponovno se snidejo.

Saj šola, kjer učencev ni,
prava šola ni!

Ian
***************************************

Enako kot prej

Zunaj se zbuja pomlad,
vendar brez tebe ni enako.
Doma sem.
Gledam v zrak
in premišljujem, kaj vse bi lahko počeli.
Skupaj.
Saj veš, drevesa cveto
in ptice pojo rano
in misel mi žene ven.
Ven na prostost,
vendar ji ni dano.
Še tedne neprespanih noči,
še tedne zaskrbljenih dni.
Le kako nam bo uspelo
prebroditi te čase?
Ne morem več.
Ne morem več na enakem mestu stati,
zadrževati se vstran od ljudi.
Želim si le, da bi bilo enako.
Enako kot prej, pred temi stvarmi.

Lia, 9.a

Ljubezen nam je vsem v pogubo

Pozdravljeni. Moje ime je Bella in danes vam bom povedala resnično zgodbo, ki se mi je pripetila.

   Torej, zgodba bo govorila o ljubezni. O nesrečni ljubezni. Vse se je začelo, ko sem prišla v srednjo šolo. Zelo sem bila nervozna, saj mi spoprijateljevanje ni šlo dobro. V osnovni šoli nikoli nisem bila kot druga dekleta. Vedno sem se držala zase in nisem želela biti v središču pozornosti. Če sem se že s kom družila, sem se s svojima najboljšima (edinima) prijateljicama, z Emmo in z Alice. Odkar pa smo šolo končale, se še nismo videle. Ampak to zdaj ni pomembno.

Torej, prvi dan v srednji šoli me ni preveč navdušil. Ker sem prišla v prvi letnik, so me, kot tudi vse druge novince, pozdravili tako, da so nas popisali s črko F. Že v šoli je to pritegnilo ogromno pozornosti, kaj šele na poti domov. Je pa bil nekoliko boljši naslednji dan. Čeprav še nisem nikogar poznala, kaj šele, da bi imela prijatelje, je bilo vseeno kar prijetno. Sploh, pa se mi je za nekoga tako zadržanega kot sem jaz, da drugi dan v srednji šoli nikogar ne pozna, zdelo povsem normalno. No zdaj pa končno k zgodbi. Torej, drugi dan se mi je zdel kar prijeten. A ne zaradi česarkoli povezanega s šolo, temveč zaradi…ojoj, ne morem verjeti… zaradi fanta.

Mnogokrat se zamislim in pozabim na ves svet. Tako je bilo tudi takrat, le, da se je zgodilo na hodniku, polnem učencev. In seveda sem se morala zaleteti v fanta. Izgledal je leto ali dve starejši, bil je visok in imel je črne, bleščeče oči. Padla sem po tleh in pomagal mi je vstati. Predstavil se mi je, bil je Dylan. Vprašal me je po imenu, jaz pa sem samo gledala v njegove lepe oči. Nato je zazvonilo in kar naenkrat ga ni bilo več pred mano.

Minil je komaj prvi mesec novega šolskega leta, a zdel se mi je kot cela večnost, kar mi ni bilo niti najmanj podobno. Bilo je zaradi Dylana. Govoriti sem želela z njim in se mu opravičiti, zaradi tistega na hodniku. No, priložnost sem dobila nekega dne, ko sem čakala na šolski avtobus. Začela sem pogovor, opravičila sem se mu in se predstavila. Potem sva se pogovarjala dokler ni prišel avtobus, ker pa je vstopil tudi on sva sedela skupaj. Pogovarjala sva se še celo pot in preden sem izstopila mi je dal telefonsko številko. Tako sva se začela družiti in po dveh mesecih sva odšla na prvi zmenek!  V šoli še vedno nisem imela prijateljev in včasih mi je bilo malo žal. Recimo takrat, pred zmenkom. Poklicati sem morala sestrično za nasvete. Kakorkoli, na zmenku je bilo zabavno, bila sva v kinu in gledala sva romantično komedijo. Vse je bilo popolno. Sploh takrat, ko sva odšla po kinu v park. Sedla sva na klopco in se tudi prvič poljubila! Takrat sem bila najsrečnejša punca na svetu. Imela sem fanta in kmalu sem začela dobivati tudi prijatelje.

Zdaj pa pride tisti del, kjer se vse uniči. Nekega dne me je Dylan povabil v park. Želel se je o nečem pogovoriti. Niti slutila nisem, da je nekaj tako groznega, kot je bilo. Ko sem prišla me je najprej poljubil, potem pa močno objel. Tako objeta sva stala najmanj 10 minut, nato pa sva sedla na klopco.  Pogovor je začel umirjeno, vprašal me je, kako sem in kako sem preživela dan. Pozabila sem povedati, da ga ni bilo v šoli.

No, ko sem mu pripovedovala pa me je kar naenkrat prekinil in rekel: “Tumor imam!” Bila sem šokirana in brez besed. Nisem vedela kdaj, a začela sem jokati. Dylan me je močno objel in tudi sam potočil nekaj solz.

Domov sem prišla okoli 19.00, a sem takoj odšla spat. Nisem imela moči za kaj druga.

Tako so minevali dnevi in z Dylanom je bilo vse slabše. Vsak dan sem jokala, a najbolj tisti dan, ko se je zgodilo. Ko sem ga za vedno izgubila. Trpela sem. Zelo. Bilo je kot v najhujši nočni mori.

Na dan njegovega pogreba, ko sem prišla domov, pa se je končno nehalo. Ta grozna bolečina je končno izginila. Vedela sem, da brez Dylana moje življenje nima smisla, zato sem odšla. Odšla sem za zmeraj in moje življenje, tukaj na Zemlji je bilo končano. A tam nekje, v drugem vesolju, v drugem svetu, se je komaj začelo. Z Dylanom.

Sara,7.b

Ljubezen nam je vsem v pogubo

Pozdravljeni! Moje ime je Amber. Rada bi vam povedala svojo zgodbo. Vse se je začelo tistega oblačnega dne, ko…
Mudilo se mi je domov, saj je že začelo deževati. Mimo mene so hodili ljudje z dežniki, jaz pa sem le tekla slalom med njimi. Zaprla sem oči in se ustavila, da si odpočijem, ko se je vame naenkrat zaletel privlačen mladenič. Bil je mojih let. Začel se mi je opravičevati, toda ko me je pogledal v oči, sva oba obmolknila. Njegove oči so me prevzele. Bile so temno rjave, skoraj črne. Iz njih je izžarevala skrivnost. Pomagal mi je vstati in se predstavil. Njegovo ime je bilo James. Hitro sva se bolje spoznala. Imel je tragično zgodovino. Starši so mu umrli v prometni nesreči, ko je bil star le tri leta. Od takrat je živel pri babici. Drugih sorodnikov ni imel. Babica je zanj lepo skrbela. Bil je njen zaklad in zanj bi naredila vse. Ko je James dopolnil 15 let, je zbolela za rakom. Preminila je še isto leto. James si še vedno ni opomogel od izgube. Ko sva postala prijatelja, sem mu vedno stala ob strani. Hitro sem začutila nekaj večjega od prijateljstva. Ob vsakem pogledu sem začutila metuljčke v trebuhu in ob vsakem dotiku prijetne mravljince. Kmalu mi je tudi on izpovedal svoja čustva in tako sva postala par. Dolgo sva bila srečno zaljubljena, toda vse dobro se nekje konča, kajne? Po nekaj mesecih se je začel do mene obnašati zadirčno, odmaknjeno, včasih pa tudi ukazovalno. Nekega dne sem hodila po parku. Ve meni so se porajala vprašanja, kot: „Zakaj?“ ali „Kaj sem storila narobe?“ Naenkrat pa sem zagledala obraz svoje „ljubezni“. Od presenečenja sem pogledala še enkrat, samo da se prepričam, da sem videla prav. V objemu je držal mladenko in se poljubljal z njo. Po mojih licih so tekle solze razočaranja, žalosti in besa. Takoj, ko me je zagledal, je punco izpustil iz rok. Pritekel je do mene in se začel opravičevati, toda jaz sem le nejeverno strmela v njegove oči. Toda takrat je rekel nekaj, kar je zaleglo. „Nihče me ni nikoli naučil, kako ljubiti, toda ti si tista, ki mi je pokazala to neverjetno čustvo! Prosim, ne zapusti me še ti!“ Po licih so mu polzele solze. Ker sem bila zaslepljena od ljubezni, sem mu takoj oprostila. Obljubil mi je, da mi bo zvest do konca življenja in da se bova skupaj postarala. To je bila moja želja že od otroštva. Bila sem neumna in naivna, da sem mu zaupala. Nekaj časa sva bila spet neločljiva. Ampak tisti dan je spremenil moje življenje. Jamesu sem povedala, da grem po nakupih s prijatelji. Poslovila sva se in sem odšla. Domov sem prišla prej kot sem nameravala. Jamesa nisem našla nikjer, nazadnje pa sem pogledala še v spalnico. „Kdo ve, lahko, da je zaspal,“ sem razmišljala. Toda takrat sem ga ujela z drugim dekletom. Ko sta me zagledala, je dekle s strahom steklo iz hiše. „Moja ljubezen“ ni vedela, kaj bi rekla. Spet se je začel opravičevati. Takrat sem v sebi začutila neznani bes. Stekla sem v kuhinjo, zgrabila najbližji nož in se vrnila k njemu. Ostal je brez besed, le strmel je vame s strahom v očeh. Seveda ga nisem nameravala ubiti ali raniti, le prestrašiti. Počasi sem se mu približevala, dokler nisva bila obraz ob obrazu. Začel je prositi za milost in odpuščanje. Le zaprla sem oči in…
Zbudila sem se na postelji. Vedela sem, da so bile vse to le sanje. Z olajšanjem sem pogledala v strop. Nato sem začutila, da imam nekaj v roki. Pogledala sem, kaj je to in s strahom ugotovila, da držim krvav nož. Moja oblačila so bila prelita s krvjo. Videla sem Jamesovo truplo ob moji postelji nad njim pa je, na steni, z njegovo krvjo pisalo: „LJUBEZEN NAM JE VSEM V POGUBO.

Alina, 7.b

Detektivska zgodba

Pozdravljeni, sem Taja! Šla sem malo raziskovat Osnovno šolo Duplek.

Zbrala sem zelo zanimive informacije o tem, kaj so na šoli delali v mesecu februarju. V tem mesecu je potekal roditeljski sestanek za analizo prvega ocenjevalnega obdobja in predavanje o prekomerni rabi digitalnih tehnologij. Ugotovila sem tudi, da imajo spletno glasilo, ki se imenuje Koraki. Pri tem se novinarke in učiteljica Maja zelo trudijo. Na njem objavljajo pravljice, pesmi, slike,… Klara Gradišnik in Alina Lilek sta se poglobili v magični svet. Tia Horvat Zupančič in Karin Ludvik pa sta povedali, da so šli smučat na Roglo in drsat v Ledno dvorano Maribor. Lana Kos je rekla, da so snemali radijsko oddajo o Prešernu. Ko pa smo že pri Prešernu, je v Korenski dvorani potekala prireditev, na kateri so nastopali učenci šole Duplek in Korena. A ne samo to! Tudi na šoli so imeli šolski Prešernov natečaj, na katerem sta zmagali Lia Horvat Zupančič s svojo pesmijo Najlepši čas življenja in Karin Ludvik s svojo fotografijo Modra prihodnost. Alino Lilek bolj navduši angleščina, Julijo iz 4.c pa vse teme. Kot vemo, 5. februarja obeležujemo svetovni dan glasnega branja. Zato so učenci 7., 8. in 9. razreda brali mlajšim. Aja, pozabila sem še povedati, da so imeli na šoli tudi prireditev za slovenski kulturni praznik. Učiteljica Andreja Flis, je naredila tudi vabila za Vurko fest, na katerem lahko sodelujejo vsi učenci te šole.

Ko sem raziskovala, sem ugotovila, da se na njihovi šoli veliko dogaja in je zelo zanimiva šola.

Taja, 6.a