Arhivi Kategorije: Majhne skrivnosti

Intervjuji.

Intervju s Tanjo Kocman

S šolo smo obiskali Hitradio Center in tam sva imeli intervju s Tanjo Kocman. Bilo je zelo zabavno in zanimivo, saj je Tanja z nama delila kar nekaj majhnih skrivnosti.

Najprej se bi vam rada zahvalila, ker ste si za nas vzeli nekaj dragocenega časa, ki ga gotovo nimate na pretek. Čeprav je šele poldne, je za vami že kar dolg dan.

1. Ob kateri uri vstajate od delovnikih? Vas zgodnja ura kaj ovira v privatnem življenju?

Vstajam okrog dvajset minut čez štiri, tako kot se človek po navadi zbudi, ko gre na morje. Tako da se v bistvu lahko navadiš na zgodnjo uro, če rad opravljaš svoje delo, ni problema. Edia moteča stvar je, da moji prijatelji lahko gredo zvečer na pijačo, jaz pa že moram malo paziti na to, kdaj grem spat. Ampak še vseeno človek zdrži, tako da potem med vikendi malo več spim.

2. Kako poteka vaš dan na radiu?

S Korijem prideva na radio in sva tukaj od petih do devetih zjutraj, kar pomeni, da v bistvu takrat vodiva oddajo, vse to, kar slišite torej. Zraven naju še delajo novinarka Vida in producenta Tina in Primož, ki nama tudi pomagata pri novicah. Eden od naju s Korijem je na mešalki, drugi pa je zraven. Po koncu programa imava pol ure odmora za kavo in lahki prigrizek, kot je sendvič. Od pol desetih dalje se nama začnejo sestanki, ki jih imamo skupaj, naša jutranja ekipa in odgovorni urednik. Skupaj pregledamo teme, kakšne akcije imamo in kaj vse je treba narediti za naslednji dan. Večino programa si pripravimo že en dan prej, nato pa še naslednje jutro rešujemo aktualnosti. Na radiu sva do enih ali dveh . Včasih še posnamemo kakšen video, je pa to čisto različno, ker delovni čas ni čisto določen. To je včasih fajn, ker lahko greš ob enajstih zjutraj domov, včasih pa tudi ob petih popoldne. (smeh)

3. Kaj vas pri delu na radiu najbolj veseli?

Definitivno je najboljše to, da sem plačana za to, da govorim. To je super! (smeh) In da si na tekočem z vsem, kar se pač dogaja po svetu. Da v bistvu si lahko to, kar si, da govoriš in spoznaš veliko ljudi.

4. Kaj pa je pri vašem delu najtežja stvar, ki jo morate vsakodnevno opravljati?

Najtežje bi mi verjetno res bilo vstajanje in prenašanje Tima Koresa. (smeh) Ne, saj ne, vstajanje je definitivno najtežja stvar. Tu pa tam zna biti nekaj stresa, ampak če imaš to rad, ti ni problem.

5. Vaša jutranja oddaja je zelo zabavna. Je težko ostati dobre volje, tudi ko imate slab dan?

Jaa, to je. Ampak če delaš s človekom, s katerim se razumeš (smeh) oziroma ti je vsaj večinoma v redu, je to lažje. Če kdo pride slabe volje v službo, potem drug drugega spraviva v dobro voljo. To je zelo pomembno, kakšne sodelavce imaš. V drugih poklicih, kjer nimaš toliko stikov, ni tako pomembno, tukaj na radiu pa definitivno je, da s tabo delajo ljudje, ki jih zjutraj ne bi ravno pretepel. (smeh) Včasih se zgodi, da imaš res, res slab dan, takrat pa spiješ ene tri kave in akcija.

6. Kdo piše scenarije za vajine oddaje?

Za oddaje v bistvu piševa sama, je pa res, da nimava toliko časa, da bi vse naredila, imava še Tino in Primoža, ki nama pomagata. Dostikrat pa tudi ostali sodelavci iz radia – ko kaj zanimivega doživijo, še oni pomagajo s svojimi zgodbami.

7. Kako dolgo in kako se pripravljate na posamezno oddajo? Ali v sami oddaji kdaj improvizirate?

Ja, tudi kdaj improviziramo. Za sam jutranji program se pripravljamo en dan prej, se pravi ene štiri ure. To pomeni, da pregledamo vse ideje, da pridemo do tistih najboljših, pa potem še vedno katero izločimo. Teme, o katerih bova govorila, so določene, če pa imava zjutraj boljšo idejo, na primer se spomniva česa bolj zabavnega, uporabiva to in improvizirava. Načeloma se tudi v privatnem življenju druživa in se toliko poznava, da potem kakšna neumnost “čist tak” nastane.

8. Kako se razumeta s Korijem? Se kdaj tudi skregata?

Ooo ja,  zelo se skregava! (smeh) Poznava se nekje leto in pol in v tem času sva postala prijatelja, ampak ko si ob takšnih zgodnjih urah skupaj z nekom – saj sami tudi veste, da je lahko najboljši prijatelj – ampak zjutraj, ko ga gledaš, ti gre malo na živce. Tako sva tudi midva s Korijem. Zelo dobro se poznava, on ve, kaj gre meni najbolj na živce in tudi tja najbolj ”pika”, jaz pa potem znorim! Tako da, ja, se tudi zgodi. Ampak se potem pobotava, se le morava. (smeh)

9. Katera njegova lastnost Vam je najbolj všeč in katera ne?

Huuh. Najmanj mi je všeč, da je zamerljiv, ker zna biti kot mala princeska. Najbolj pa mi je všeč to, da je zelo zabaven in me zna spraviti v smeh.

10. Kateri dogodek s Korijem se Vam je najbolj vtisnil v spomin?

Ko me je vrgel v morje za nek video. Obljubljal mi je, da me ne bo, ker imam jaz fobijo. Potem pa sva snemala video in me je preprosto dvignil in zalučal v morje v Portorožu. Tega ne bom nikoli pozabila in še vedno načrtujem maščevanje. (smeh)¸

11. Zakaj ste se odločili za delo na radiu?

Hmm, v bistvu sem tudi študirala medijske komunikacije in sem hodila tudi v gledališke šole v osnovni šoli, ampak si nikoli nisem predstavljala, da bi delala na radiu. Sem sem prišla čisto po naključju. Na faksu sem spoznala nekega sošolca, ki me je vprašal ,če bi delala na radiu in sem si rekla, zakaj pa ne. Tako da je vedno vredno poskusiti. Zdaj delam na Centru tri leta, vse skupaj pa enih 10 let na radiu.

12. Kako ste se počutili, ko ste prvič stopili pred radijski mikrofon? Kdaj in zakaj se je to zgodilo?

Čisto sem zmrznila, zdelo se mi je grozno. Nikoli si nisem mislila, da se je tako težko sprostiti, ko pa je samo eden mikrofon in ni publike. Ko se je rdeča lučka prižgala, sem imela tako tremo, da sem začela govoriti, kot da sem na radiu Ognjišče. (smeh) Potrebovala sem zelo dosti časa, da sem se sprostila. Prvič pa sem stopila pred mikrofon, na majhnem lokalnem radiu Plus zaradi sošolca na faksu, ki sem ga že prej omenila.

13. Poleg tega, da ste voditeljica radijske oddaje, ste vodili tudi Emo. Ali se delo na radiu veliko razlikuje od dela na televiziji? Kakšen je bil občutek voditi takšno prepoznavno prireditev?

Uh, ja, občutek je mešanica tega, da si srečen, da to delaš in tega, da se bi najrajši onesvestil, ker te je malo strah ali pa ker se bojiš kritik. Slovenci smo še ekstra kritični. Drugače pa je bila zelo, zelo lepa izkušnja. RTV te stvari zelo profesionalno izpelje, poleg tega te lepo naličijo in oblečejo. Drugače pa si na radiu dosti več lahko privoščiš in si lahko bolj to, kar si, na televiziji pa so vseeno neke omejitve. Že pravilna slovenščina je bolj pomembna, torej ne smeš govoriti v narečju. Je pa delo na televiziji in na radiu oboje zabavno, mogoče je na televiziji včasih malo lažje, ker lahko kaj tudi s telesom in mimiko pokažeš, na radiu pa pač moreš vse opisati.

14. Kaj poleg že omenjenega še počnete?

Delam torej na radiu, sicer se ukvarjam tudi s stand-up komedijo in pišem kolumne. Veliko stvari, ki jih počnem, so vezane na izražanje. Veliko govorim in pišem ter sem za to plačana. (smeh)

15. Kako se počutite kot prepoznaven medijski obraz?

Do zdaj imam zelo pozitivne izkušnje, ljudje so zelo prijazni. Pridejo, se slikajo s tabo ali pa ti kaj lepega povedo. Malo slabše je, ko se znajdeš v časopisu med najslabše oblečenimi (smeh), to malo bolj boli, ali pa ko se najdejo kakšne kritike, drugače pa je zabavno. To je pač slaba stvar, ki jo delo na medijih prinaša. Moraš v zakup vzeti dobro in slabo. Na srečo še nihče ne tabori pred mojim domom. (smeh)

16. Lahko z nami delite kakšno zanimivo izkušnjo iz sveta znanih?

Hmm, ne vem, če imam kaj boljšega kot to, da sem se enkrat napila s Fliserjem in njegovo mamo. (smeh) Ne vem, če je to primerna zgodba… (smeh) To je edino, kar sem se zdaj tako na hitro spomnila.

17. Kaj ste hoteli postati v otroštvu? So se uresničile vaše sanje?

Ko sem hodila v osnovno šolo, sem hotela postati arheolog, potem se hotela biti fizioterapevtka, potem pa nisem vedela, kaj bi postala, pa sem šla na gimnazijo. (smeh) Nato sem hotela postati učiteljica nemščine, ampak sem na koncu šla na medijske komunikacije in to je zdaj nastalo iz mene. Čisto nekaj drugega, kar sem na začetku mislila.

18. Imate kakšen nasvet za nas, učence, kako doseči zastavljene cilje?

V osnovni šoli sem bila tiha, nič si nisem upala in sem se čez čas naučila, da to mogoče ni najboljše. Čim več stvari je treba početi, tudi če kdaj vidiš, da nekaj ni za tebe, si vsaj poskusil. Moraš si upati in predvsem biti tak, kot si in to pokazati pred ljudmi. Jaz si tudi nikoli ne bi mislila, da me bodo me na radiu sprejeli ravno zaradi tega, ker sem takšna, kot sem, pa so me. Tako da si upajte, naj bo to vaše vodilo.

19. Kakšni so Vaši načrti za prihodnost? Ali Vas bomo v kratkem spet videli na televiziji?

V bistvu se zaenkrat zelo posvečam radiu in s Korijem veliko delava na videih. Sedaj sem se bolj v to usmerila, ker sem po Emi še malo utrujena, saj nisem skoraj nič spala. Imam pa še vedno željo, da bi imela kakšno malo oddajo na televiziji. To bi me tudi zelo osrečilo.

Tanji se zahvaljujeva za zelo prijeten pogovor. Želiva ji veliko uspeha in zadovoljstva v delu še naprej.

Ajda Rojko, 6.a in Žana Ivana Halužan Sagadin, 7.a

Intervju s Timom Koresom-Korijem

S šolo smo obiskali Hitradio Center in tam sva se imeli priložnost pogovarjati z radijskim voditeljem in pevcem Timom Koresom – Korijem. Izkazal se je kot zelo prijazen, prijeten in zabaven sogovorec.

1. Čeprav je šele poldne, je za vami že kar dolg dan. Ob kateri uri vstajate od delovnikih? Vas zgodnja ura kaj ovira v privatnem življenju?

Po navadi vstanem ob štirih zjutraj. Pojem zajtrk, se stuširam, da pridem malo k sebi, da nisem potem tak, s podočnjaki. Uh, včasih me ta zgodnja ura res ovira v privatnem življenju. Včasih se zgodi, da ne spim dobro in potem se moram vstati ob štirih in bi čez dan samo spal, spal, spal, spal…

2. Kako poteka Vaš dan na radiu?

Ko pridem, je na radiu trda tema, samo novinarka je prej tukaj, potem pa greva s Tanjo v sobo za snemanje. Jaz za mešalno mizo pripravim vse pesmi, zmiksam vse skupaj, se dvakrat “focnem”, da se zbudim in potem greva v eter, stisneva tiste gumbke, da se mikrofoni prižgejo in potem govoriva bedarije. (smeh)

3. Kaj Vas pri delu na radiu najbolj veseli?

Delo je zelo zanimivo, ker je razgibano, s Tanjo se lahko zabavava,  lahko jo strašim, niti en dan ni enak drugemu, ves čas se dogaja nekaj novega, razen plača ne (smeh), vse skupaj je “ful fajn”. Razgibano delo, zabavno.

4. Kaj pa je pri Vašem delu najtežja stvar, ki jo morate vsakodnevno opravljati?

Včasih se zgodi, da se po Sloveniji ne dogaja nič zanimivega, midva pa morava ves čas o nečem govoriti, tako da si morava nekaj izmisliti. Kaj bova danes govorila, če se ljudje o ničemer novem ne pogovarjajo in se nič novega ni po svetu zgodilo? V tem primeru je težko narediti nekaj dobrega.

5. Vaša jutranja oddaja je zelo zabavna. Je težko ostati dobre volje, tudi ko imate slab dan?

Uh, to je v bistvo najtežje, ja. Tebi se nekaj neprijetnega zgodi, ti pa moraš biti na radiu ves čas zabaven, ljudje se s tabo zbujajo. Zjutraj si potem umivajo zobe, se vozijo, so vsi takšni kot midva, kot zombiji, in potem jih moraš nasmejati, jih spraviti v dobro voljo. Itak nismo roboti, da bi zdaj stisnil na gumbek, pa si dobre volje, pa potem izklopil, to ne gre. Malo se moraš k sebi spraviti. Tudi drug drugega spodbujava, recimo, včasih je Tanja slabe volje, jaz mogoče malo zaspan in si potem praviva: “Kores, zbudi se! Tanja, malo se zbudi!” In nato se nekako spraviva k sebi. Ko pa vidiva, da nama je uspelo posneti dobro oddajo, pa sva ves čas dobre volje.

6. Kje dobite ideje za snemanje radijske oddaje in videe iz Facebooka?

Večinoma dobimo ideje, ko sedimo na kavi in se pogovarjamo, čisto iz sebe izhajamo. Kadar se, recimo, šalimo s prijatelji, jaz to prinesem sem in Tanji kaj ušpičim, rad ji malo nagajam.

7. Kako dolgo in kako se pripravljate na posamezno oddajo?

Odvisno, kaj počnemo drugi dan. Če se želimo s kom pošaliti po telefonu na primer, ne uspe vedno v prvo, včasih moraš poklicati deset ljudi. V povprečju pa traja tri do štiri ure.

8. Ali v sami oddaji kdaj improvizirate?

Uuu, dostikrat! To so najboljše stvari, ko improviziraš, bolj smešno izpade. Eni si vse napišejo in berejo, kar se sliši, midva pa si napiševa črtice in ključne besede, česa ne smeva pozabiti, potem pa improvizirava.

9. Kako se razumeta s Tanjo? Se kdaj tudi skregata?

S Tanjo? Ja, velikokrat. Saj sva moški in ženska, ne? Sicer se super razumeva, nekaj med sestro in prijateljico sva, le da sem jaz brat, ne sestra. Včasih se moraš skregati, tako razčistiš stvari. Nato se kakšen dan grdo gledava, no, ona, ne jaz.

10. Katera Tanjina lastnost Vam je najbolj všeč in katera malo manj?

Tanja je v bistvu zelo zabavna, pametna, skrbna, ne zna kuhati, panična je, boji se ogromno stvari – to mi je najbolj všeč pri njej, da jo potem lahko hecam. Kaj mi pa ni všeč?  Včasih ima rada vse pod kontrolo, jaz pa sem toliko mlajši, sem še malo bolj “na free”. Drugače pa ni nekih slabih lastnosti, če bi jih bilo veliko, ne bi delal z njo.

11. Kateri dogodek s Tanjo se Vam je najbolj vtisnil v spomin?

Jaz sem neizmerno užival, ko sem jo vrgel v morje. Ona zelo sovraži, če jo kdo vrže v morje v oblačilih in jaz sem jo pač takrat nahecal, da bova snemala sceno iz Titanika, za kar so vsi vedeli, samo ona ne. Na koncu sem jo dvignil in jo vrgel iz pomola v morje. Takrat mi je zamerila za en teden. Ta je eden izmed mojih najljubših.

12. Zakaj ste se odločili za delo na radiu?

Zanimivo, ko so me klicali, če pridem delat na radio, sem si mislil: “Neee, kaj bom jaz na radiu delal, če jaz pojem.” Potem pa sem pomislil, da sem si dejansko vedno želel delati na radiu in sem si sebe predstavljal v tej vlogi, ampak nikoli nisem vedel, kako bi prišel do tega dela. Potem so mi povedali, da če bi se odločil za službo, se ne bi rabil pravilno slovensko izražati, bi bil lahko jaz, tak kot sem in to je bil velik plus. Je tudi tako razgibano delo, vsak dan se nekaj novega zgodi, danes imam recimo intervju z vami, tega ni vsak dan.

13. Kako ste se počutili, ko ste prvič stopili pred radijski mikrofon? 

Kot da mi nekdo drži pištolo na čelu. Malo sem se tresel in malenkost me je bilo strah. Trema.

14. Poleg tega, da ste voditelj radijske oddaje, imate svojo glasbeno skupino, nastopili ste tudi v oddaji Znan obraz ima svoj glas, nazadnje smo vas gledali na Emi. Ali se delo na radiu veliko razlikuje od nastopov na televiziji?

V bistvu je drugače že to, da te na televiziji ljudje še gledajo zraven, tukaj na radiu pa te samo poslušajo. Ko te poslušajo, vse drugače zveni, kot pa če poveš kakšno stvar, šalo, karkoli na televiziji izpade popolnoma drugače in se moraš tudi na drugačen način potruditi. Moraš dati več energije, bolj zanimivo govoriti. V glavnem, razlika je velika.

15. Raje delate na televiziji ali na radiu?

Oboje mi je zabavno, na radio lahko pridem s tako frizuro (vau), na televiziji pa moram paziti na držo, hojo, kako sem oblečen, kam bom gledal, tukaj lahko še vmes kavo pijem, v glavnem, po domače, lahko se vmes “počoham”, lahko vmes še kaj počnem.

16. Lahko z nami delite kakšno zanimivost iz oddaj, v katerih ste nastopali?

Enkrat, ko sem bil na POP TV, bi naj prišel na vaje ob osmih zjutraj. Takrat sem šest mesecev živel v podnajemniškem stanovanju, da se nisem vozil vsak dan iz Maribora v Ljubljano. Tisti dan se mi je pokvarila ključavnica. Dve uri sem ostal zaklenjen v stanovanju. Potem so prišli gasilci odklenit vrata, tako da sem lahko šel na vaje. Tam pa mi nihče ni verjel, ampak so vsi mislili, da sem šel “žurat” prejšnji večer.

17. Kako se počutite kot prepoznaven medijski obraz?

Super. (smeh) Včasih je lahko naporno. Ko grem na koncert, moram poslušat iz zaodrja, saj ne smem iti med ljudi, oz. lahko grem, ampak ljudje kaj spijejo, so bolj sproščeni in se želijo pogovarjati, delati selfije …

18. Lahko z nami delite kakšno zanimivo izkušnjo z oboževalci?

Imam ogromno izkušenj in celo nekaj takih, ko so izvedeli, kje živim ter mi ob večerih trkali na vrata, ali pa so gledali v dnevno sobo, kaj delam.

19. Kaj ste hoteli postati v otroštvu? 

Paleontolog.

20. Imate kakšen nasvet za nas, učence, kako doseči zastavljene cilje?

Prvič, delajte to, kar veseli predvsem vas in ne poslušajte mame ali očeta, kaj vas veseli, ker to, kar si želite, boste vedno delali najboljše. Meni je oče govoril, naj grem študirat arhitekturo, ampak je nisem nikoli končal, pa me je vedno veselila glasba. Pa učite se, to vam bo vedno koristilo. Pa ne pustite šole.

21. Kakšni so Vaši načrti za prihodnost? Ali Vas bomo v kratkem spet videli na televiziji?

Mogoče, ja. Zdaj snemam album, par videospotov, tudi kakšna oddaja bo, koncertov bo ogromno poleti, na radiu vedno nekaj zganjamo. Kaj je še takega? Na morje grem poleti, juhu. To so v bistvu ti načrti. Bom pa na televiziji tudi, sem pogosto na različnih oddajah, če pa bo kakšna glasbena oddaja, pa še ne vem. Vedno me presenetijo.

Koriju se najlepše zahvaljujeva za prijaznost in mu želiva še veliko uspeha in zadovoljstva v delu, ki ga opravlja.

Lia Horvat Zupančič, 6.a in Eva Zelnik, 9.a

Intervju z učiteljicami iz podružnice Dvorjane

Prva štiri leta šolanja sva obiskovali podružnico Dvorjane. Spominjava se lepih trenutkov, ki sva jih doživeli tam, zato sva se odločili, da jih obiščeva. Pogovarjali sva se s tremi učiteljicami: Brigito Bračič, Miljano Palčič in Cvetko Zafošnik.

1. Kako dolgo že delate na podružnici? Ali ste pred tem delale na kakšni drugi šoli?                                                                      
Učiteljica Brigita: Jaz delam na podružnici 16 let, pred tem pa sem poučevala 1. razred na centralni šoli.
Učiteljica Miljana: Na tej šoli delam že od leta 1996, pred tem sem delala v vrtcu.
Učiteljica Cvetka: Tu delam že 37 let, prej pa sem delala 2 leti na Osnovni šoli Majšperk.

2. Katere razrede trenutno poučujete?
Učiteljica Brigita: Poučujem kombiniran oddelek tretjega ter četrtega razreda.
Učiteljica Miljana: Poučujem prvi razred ter podaljšano bivanje.
Učiteljica Cvetka: Jaz pa poučujem drugi razred.

3. Ali je delo na podružničnih šolah kaj drugačno kot na večjih šolah? Kaj po vašem mnenju so prednosti in kaj slabosti majhnih šol?
Učiteljica Brigita: Mislim, da je kar precej razlik v delu na podružničnih šolah in delu na večjih šolah. Prednost podružničnih šol je ravno v njihovih majhnostih. Tako se počutimo kot velika družina in z vsakim otrokom se lahko povežemo.
Učiteljica Miljana: Mislim, da je lepo delati na tej šoli, vse otroke lahko poznamo. Seveda ne vidim nobenih drugih slabosti, razen če kdo zboli, nimamo nadomeščanja.
Učiteljica Cvetka: Tudi meni je delo na podružnici zelo všeč, saj se lahko posvetimo vsem otrokom.

4. Ali vas učenje veseli? Ste že od nekdaj hotele postati učiteljice?
Učiteljica Brigita: Ja, mene poučevanje zelo veseli. Že kot otrok sem govorila, do bom učiteljica, ko bom velika. Tako da se mi je želja izpolnila in v tem poklicu zares uživam.
Učiteljica Miljana: Jaz sem tudi že od nekdaj želela delati z otroki, že ko sem bila sama otrok, sem želela to postati, saj sem si mislila, da odrasli ne razumejo otrok in da bom jaz takšna učiteljica, ki jih bo razumela.
Učiteljica Cvetka: Tudi jaz sem si že od malih nog želela postati učiteljica. To se mi je izpolnilo in zelo uživam v tem poklicu.

5. Katera generacija otrok je bila po vašem mnenju najbolj živahna in katera najbolj uspešna?
Učiteljica Brigita: To je pa zelo težko vprašanje, tako bom rekla – vsako leto se najde generacija otrok, ki je zelo uspešna in tudi peščica otrok, ki so zelo živahni.
Učiteljica Miljana: Bi se kar pridružila temu odgovoru, saj so vsi na začetku malo živahni, potem pa so iz leta v leto bolj uspešni.
Učiteljica Cvetka: Tudi jaz se ne bi spomnila generacije, ampak vem, da so bili včasih učenci veliko mirnejši in uspešnejši, kot so danes, saj si dan danes veliko več upajo in ne ubogajo ravno zelo.

6. Kateri lep in prijeten dogodek v razredu se vam bo za vedno vtisnil v spomin?
Učiteljica Brigita: Prijetnih dogodkov z otroki je veliko, lahko so zelo drobne zadeve, ki ti polepšajo dan, lahko tudi celo življenje. Zelo prijetno je recimo, če ti otrok prinese risbo ali ti pove kaj lepega.
Učiteljica Miljana: Spomnim se veliko prijetnih dogodkov z otroki. Včasih je zelo zanimivo, ko kdo reče, da je rad v šoli in da noče domov.
Učiteljica Cvetka: Doživela sem veliko prijetnih, en pa se mi je še posebej vtisnil v spomin, ko sem bila pred nekaj leti na bolniški in so mi učenci pripravili presenečenje.

7. Ali so vas učenci kdaj neprijetno presenetili?
Učiteljica Brigita: Meni se ni zgodilo veliko neprijetnih dogodkov.
Učiteljica Miljana: Tudi jaz nisem doživela veliko neprijetnih dogodkov z učenci, razen takrat, ko sta si dva učenca podajala žogo in jima je padla na cesto. Želela sta celo steči na cesto, da bi jo pobrala. Vsi smo se zelo prestrašili.
Učiteljica Cvetka: Nisem doživela veliko neprijetnosti, mogoče kakšne manjše.

8. Zakaj ste se odločile za ta poklic? Zaradi otrok?
Učiteljica Brigita: Obožujem otroke, doma imam že dve hčeri v šoli, pa še svoj razred. Velikokrat moram prisluhniti njihovim težavam in že to je prijetno, da veš, da ti zaupajo.
Učiteljica Miljana: Predvsem zaradi otrok hodim v to službo in sem vesela, da sem se tako odločila. Včasih se ti zdi, da te otroci vsak dan naučijo nekaj novega.
Učiteljica Cvetka: Meni je najljubše delo z otroki v razredu in med otroci se najlepše počutim, kot da me otroci pomlajujejo.

9. Kaj vas razveseli pri učencih?
Učiteljica Brigita: Najbolj me razveseli, ko spoznajo, da so kakšno stvar naredili narobe in jo potem popravijo. Zelo dober občutek je tudi, ko vidiš, da kakšen otrok pri učnem procesu s težavo napreduje, osvoji snov in je potem dejansko zadovoljen.
Učiteljica Miljana: Kadar vidim, da učenec zna razmišljati s svojo glavo in sicer, da vzame vse tiste informacije, ki jih je že slišal in svoje izkušnje ter jih uporabi.
Učiteljica Cvetka: Mene najbolj razveseli, da so učenci spoštljivi drug do drugega.

10. Kaj pa vas na učencih najbolj moti?
Učiteljica Brigita: Ko otroci niso iskreni, se zlažejo ali ne spoštujejo drugega.
Učiteljica Miljana: Mene tudi moti, kadar niso iskreni in mogoče takrat, ko so nesrečni, pa niso sami krivi za to.
Učiteljica Cvetka: Meni ni všeč, če so učenci nespoštljivi do učiteljic in da ugovarjajo.

11. Kaj bi počele, če ne bi bile učiteljice?
Učiteljica Brigita: Ne vem, kaj bi počela, sploh nisem imela druge rezervne službe, mogoče bi bila pa vzgojiteljica.
Učiteljica Miljana: Jaz pa bi bila modna kreatorka ali pa defektologinja.
Učiteljica Cvetka: Če ne bi bila učiteljica, bi bila zobna asistentka.

12. Katero snov se najraje učijo učenci in katero najraje poučujete?
Učiteljica Brigita: Opazila sem, da imajo učenci najraje snov, pri kateri sami načrtujejo, eksperimentirajo, to pomeni, da so sami vključeni v učni proces in ker vidim, da radi sodelujejo, je meni poučevanje toliko lepše. Jaz pa najraje poučujem spoznavanje okolja.
Učiteljica Miljana: Učenci v prvem razredu, kjer imam največ izkušenj, imajo najraje matematiko, so zelo srečni, ko imajo občutek, da že znajo računati. Zato jih z veseljem poučujem, najraje pa poučujem telovadbo.
Učiteljica Cvetka: Moji učenci imajo zelo radi matematiko in likovno umetnost, jaz pa najraje poučujem matematiko.

13. Bi želele kaj spremeniti v službi?
Učiteljica Brigita: Ja, morda to, da bi imele učiteljice oziroma učitelji na splošno malce več kompetenc pri vzgoji otrok, kar se tiče teh splošnih življenjskih navad, kot so obnašanje, prehranjevanje, ker opažamo, da otrokom tega kar primankuje.
Učiteljica Miljana: Ja, jaz bi tudi spremenila to, da se nekateri zunanji, ki niso poklicani v to, ne bi vtikali v službo učiteljev, pa včasih bi tudi kakšnega starša zamenjala. (smeh)
Učiteljica Cvetka: Tudi jaz si želim, da bi se starši manj vmešavali v učiteljevo delo.

14. Bi želele še kaj sporočiti bralcem Korakov?
Učiteljica Brigita: Naj uživajo pri branju Korakov in želim, da bodo še naprej imeli tako ustvarjalne novinarje v svojem glasilu.
Učiteljica Miljana: Naj prebirajo tako, da si bodo tudi kaj zapomnili in znali ceniti otroke, saj v prvi vrsti jih je treba ceniti in imet rad.
Učiteljica Cvetka: Naj bodo uspešni.

Vsem učiteljicam se zahvaljujeva za sodelovanje in zelo zanimiv pogovor ter jim želiva še veliko uspehov.

Mia Miholič in Melanie Žlahtič, 6. a

Intervju z učiteljico Marino Herman

Pogovarjali sva se z učiteljico Marino Herman, ki na naši šoli poučuje zgodovino in geografijo. Ob njeni zgovornosti in dolgoletnih izkušnjah je nastal zanimiv intervju.

Zakaj ste se odločili za ta poklic?

To se je zgodilo že v zgodnjem otroštvu, jaz sem to začutila, ko sem bila še majhna deklica. Babica, ki me je čuvala, mi je dala veliko domačih nalog, ki sem jih morala narediti. Živela sem ob robu mesta in v bližini je stala nova šola. Vsak dan sem skozi okno videla otroke, ki so z nahrbtniki hodili v šolo, bila sem jezna, saj sem bila takrat stara komaj 5 let. Moj oče je ob delu obiskoval tudi šolo. Ko je šolo končal, mi je dal svojo torbo in z njo sem se počutila kot šolar.

Kako dolgo že poučujete?

Letos poučujem že 35. leto.

Kakšno se vam zdi poučevanje na tej šoli?

Prva štiri leta sem delala na OŠ Podčetrtek, sedaj pa 31 let na tej šoli. Tukaj sem zelo zadovoljna, ker sem iz mesta in se zelo rada pripeljem na podeželje, tukaj je poučevanje geografije lažje in bolj ustrezno.

Kakšne ocene ste imeli pri zgodovini ter geografiji v osnovni šoli?

Pri zgodovini sem imela težave, saj se nisem znala učiti, zato sem imela trojke. Morala sem si narediti načrt učenja. Zgodovino sem imela zelo rada in potem ni bilo težav. Pri geografiji pa sem imela zelo nasilnega učitelja, ki nas je celo pretepal, čeprav ni bilo dovoljeno, in sem imela slabe ocene, ker sem se ga bala, ampak starši so me spodbujali in tudi sama sem imela dovolj samozavesti. Učitelj ni dolgo poučeval, ampak sem imela cmok, ko sem se učila ta predmet.

Ali se vam zdi, da imajo učenci radi zgodovino in geografijo?

To jih pa morate vi vprašati, saj jaz ne morem tega reči, ker smo vsi ljudje različni.

Če bi morali vsem učencem dati oceno pri zgodovini in geografiji, kakšno oceno bi nam dali?

Težko bi dala številčno oceno, saj ocene že tako dobite pri testih in spraševanjih. Ampak na splošno sem z znanjem učencev zelo zadovoljna. Njihovo znanje se tudi pokaže na raznoraznih tekmovanjih.

Ali imate učitelji za ure pouka pripravljeno snov, ki jo boste pri uri obravnavali, ali si jo sproti izmišljujete?

Vsak učitelj si med počitnicami mora pripraviti učni načrt za prihodnje šolsko leto, lahko pa kdaj kaj k uri dodamo, da stvar popestrimo.

Ali imate občutek, da učenci radi sodelujejo pri pouku geografije in zgodovine?

Da, imam tak občutek, saj to ni tak predmet kot je na primer matematika, to ni nič težjega.To je življenje mi se učimo preteklodti in prihodnosti ljudi.

Ali ste z učemci doživeli kakšno izkušnjo ki jo boste težko pozabili?

Zelo veliko, skoraj v vsakem razredu, doživljam jih že skoraj 35 let. Ampak najboljše pa je seveda to, da doživljamo le pozitivne izkušnje.

Ali ste imeli oziroma imate kakšnega učenca, ki ga boste težko pozabili?

Seveda, včasih tudi naletim na koga. Ravno zadnjič me je učitelj Branko vprašal, če sem brala večer, pa sem ga vprašala, če o Grušovniku in je bila cela stran z intervjujem našega prejšnega učenca. Meni ni važno, kaj je po poklicu ali je popularena ali ne, meni je važno samo to, da ga srečam srečnega.

Ali imate kakšno spročilo za bralce korakov?

Ja, imam. No, novinarji, bom z vami začela. Vas spodbujam in si želim, da ostanete tako delovni, kot ste bili do sedaj. Bralcem bom pa povedala, naj berejo, naj se družijo in da naj ne bodo samo za temi napravami.

Učiteljici se zahvaljujeva za deljenje svojih malih skrivnosti in ji želiva še veliko poklicnega uspeha ter zadovoljstva.

Ema Bračko in Melanie Žlahtič, 6.a

Intervju s Pio Turk

Pia Turk je najina sošolka, obiskuje 7. b na OŠ Duplek in trenira jahanje. Ker je v tem uspešna, sva se odločila, da jo z njo opraviva intervju.

sdr

1. Kdo te je navdušil za ta šport?
Navdušila me je moja sestra in želela sem postati tako dobra kot ona.

2. Katero pasmo konja jahaš in kako mu je ime?
Ime mu je Ramos in je slovenske toplokrvne pasme. Dobila sem ga tako, da sem ga poskusila jahati in ker mi je ustrezal,  smo ga kupili.

3. Kateri slog imaš najraje?
Najraje imam preskakovanje ovir, ker je to trenirala tudi moja sestra in mi je bilo všeč. V tem tudi tekmujem.

4. Kdaj si začela resno trenirati?
Jahati sem začela pri 9 letih, resno sem začela trenirati pri 10 leti, tekmovati pa pri 12 letih.

5. Kdo je tvoj vzornik?
Moja vzornica je Edwina Tops Alexander iz Avstralije, ker ima že veliko zmag in tekmuje na dobrih tekmovanjih.

6. Kakšne uspehe imaš?
Na svoji višini sem osvojila samo rozete.

7. Kakšni so tvoji cilji?
Želim postati uspešna jahačica in tekmovati v tujini.

8. Kako poteka tvoj trening?
Najprej pripravim konja, potem ga moram segreti in začneva s treningom.

9. Si se kdaj resno poškodovala?
Padla sem že, ampak se nisem poškodovala.

10. Ali boš nadaljevala s konjeništvom, ko odrasteš?
Da, kot veterinarka ali pa bom tekmovala v tujini.

11. Kje treniraš?                                                                                         Treniram v Mariboru, Hipodrom Kamnica.

Bi kaj sporočila bralcem Korakov?                                                        S trdim delom in trudom lahko uresničite svoje sanje!

cof

Hvala Pii za deljenje svojih majhnih skrivnosti. Želiva ji še veliko uspeha tako v jahanju kot v šoli.

Kaja Breznik in Maj Garb, 7. b

 

Intervju z učiteljicami iz Zg. Dupleka

Prva štiri leta šolanja sva obiskovali šolo v Zg. Dupleku, zato sva se odločili, da bova pripravili intervju z učiteljicami. Intervjuvali sva: učiteljico Petro Fajfer, ki uči 4. razred, učiteljico Andrejo Konrad, ki uči 2. razred, učiteljico Nino Mohar Krajnc, ki uči 3. razred in učiteljico Marjano Murko, ki ima jutranje varstvo in je vzgojiteljica v 1. razredu.

1.Kako dolgo že učite?
Učiteljica Nina: 15 let.
Učiteljica Andreja:16 let, to leto pa teče že 17. leto.
Učiteljica Petra : 12 let.
Učiteljica Marjana: 32 let.

2. Zakaj ste se odločili za ta poklic? Ali vas je morda za to navdihnila ena izmed vaših učiteljic?
Učiteljica Nina: Res je, mene je navdihnila moja učiteljica 3. razreda, gospa Berta Pisnik iz Osnovne šole Franca Rozmana Staneta, pa tudi vedno sem si želela delati z otroci.
Učiteljica Andreja: Tudi mene je navdušila učiteljica Nada Vujinič, ki je tukaj poučevala v 3. razredu in ravno v tej učilnici, v kateri imamo z mojim razredom letos pouk, me je učila takrat in nekako mi je približala ta poklic.
Učiteljica Petra: Mene pa ni navdušila nobena učiteljica, na splošno rada delam z otroki, pa sem se odločila za ta poklic.
Učiteljica Marjana: Jaz tudi imam zelo rada otroke in iz tega stališča sem se odločila za ta poklic.

3. Kako poučujete?
Učiteljica Nina: Razgibano, pestro, zanimivo in zabavno.
Učiteljica Andreja: Upoštevamo pedagoški trikotnik.
Učiteljica Petra: Mislim, da sem stroga, ampak se zabavamo, drugače pa se trudim, da je pouk razgiban in učenca dajamo na prvo mesto, da učenec sam raziskuje, mi pa jih vodimo.
Učiteljica Marjana: Jaz tudi naredim tako, da je otrokom zanimivo, da oblikujemo in pridemo do novih spoznanj.

4. Kateri predmet najraje učite?
Učiteljica Nina: Spoznavanje okolja.
Učiteljica Andreja:Uživam pri spoznavanju okolja, hkrati pa tudi pri slovenščini.
Učiteljica Petra: Bi rekla, da slovenščino.
Učiteljica Marjana: Meni pa je všeč umetnost.

5. Ali se učne navade učencev kaj spreminjajo? Se generacije učencev kaj spreminjajo?
Učiteljica Marjana: Zelo se spreminjajo glede na to, da dalj časa že učim.
Učiteljica Petra: Je pa zelo odvisno od generacije, eni razredi so bolj delavni in dobro vplivajo drug na drugega, kakšna generacija malo manj.
Učiteljica Andreja: Različni so interesi. V vsaki generaciji se najde nekdo, ki je močen na določenem področju in ga tam zanimajo stvari, zato je na tem področju strokovnjak.

6. Ali se vam zdi, da tehnologija vpliva na razvoj učenja, če da, zakaj?
Učiteljica Nina: Seveda vpliva, pri učenju. Učenje je tudi velikokrat bolj zabavno, plastično in poišče stvari, ki nam niso dostopne. Otroci tako tudi vidijo bolj vizualno, kakšne filmčke, slike, glasbo…
Učiteljica Andreja: Dostop do informacij je lažji in hitrejši kot nekoč, saj si včasih moral v knjižnico in knjigo prebrati, danes pa to lahko storimo v roku minutke.
Učiteljica Petra: Lažje je za učitelja in učenca, ker ima učenec tudi dosti delovnih zvezkov za utrjevanje, učitelji pa lahko delajo od doma.
Učiteljica Marjana: Pri tem pa moramo biti pazljivi, saj vse informacije na internetu tudi niso prave.

7. Katero lastnost pri učencih najbolj cenite? Kaj pa vas pri njih moti?
Učiteljica Nina: To, da je vesten, redoljuben, delaven in pošten. Moti pa me, da nekateri ne opravljajo domačih nalog.
Učiteljica Andreja: Vztrajen.
Učiteljica Petra: Iskren in radoveden. Moti pa me, da ne sprejmejo odgovornosti za neka določena dejanja.
Učiteljica Marjana: Vedoželen, moti pa me neiskrenost.

8. Ali se vam je kakšen dogodek iz pouka vtisnil še posebej v spomin?
Učiteljica Petra: Če sta pa že vidve tu, pa bom povedala en dogodek iz vašega razreda. Ko smo reševali neke naloge, me je eden izmed učencev nekaj vprašal, in ker ga nisem dobro razumela, sem mislila, da me je vprašal, če lahko spusti vetrove. Rekla sem mu, da raje ne in ko me je res čudno gledal, sem ugotovila, da me sploh ni to vprašal, ampak me je spraševal o eni nalogi.
Učiteljica Marjana: Meni pa je bilo zdaj zanimivo, ko smo imeli predhodnik, naslednik, zahodnik in celo predsednik. Drugače pa je meni posebno v spominu ostalo, ko sta prišli vidve zjutraj in sta se tako pocartali.
Učiteljica Nina: Pri meni je bilo toliko dogodkov, da se ne spomnim zdaj točno enega.
Učiteljica Andreja: V bistvu je vsak dan dogodek za sebe, vsak dan lahko najdeš nekaj, kar ti je bilo top, ker je bilo tako smešno, čudno ali tako zanimivo. Tako da je res težko najti samo en dogodek.

9. Imate kakšno sporočilo za bralce Korakov?
Učiteljica Marjana: Bravo! Pravi novinarji ste.
Učiteljica Nina: Berite glasilo Koraki.
Učiteljica Andreja: Pogumno in z nasmeškom korakajte v prihodnost.
Učiteljica Petra: Zelo sem ponosna na vas novinarke, še posebej, ker vas je dosti iz Žitečke in to nas veseli.

Učiteljicam se zahvaljujeva za prijeten in sproščen intervju ter jim želiva še veliko uspeha in zadovoljstva v njihovem poklicu.

Lara Klemenčič in Tia Heler, 6.a

Intervju z Vidom Kovačevičem

Vid Kovačevič obiskuje 9.b razred na OŠ Duplek. Trenira karate in dosega dobre rezultate v Sloveniji in drugje po Evropi. V pogovoru z njim sva izvedeli veliko zanimivih stvari.

1. Kako dolgo se že ukvarjaš s karatejem?
S karatejem se ukvarjam že 7 let.

2. Zakaj si se odločil trenirati?                                                                Ker smo imeli v šoli predstavitev in mi je ta šport postal zelo všeč.

3. V katerem klubu treniraš?
V klubu WKSA Duplek.

4. Kolikokrat na teden imaš treninge?
Treninge imam trikrat na teden. Vsak trening traja uro in pol.

5. Kako poteka tekmovanje v karateju?
Najprej se vsi zberemo, potem pa počakamo, da smo na vrsti.

6. Si tekmoval že tudi v kateri drugi državi? Če da, v kateri?
Ja, v Angliji – v Londonu, v Romuniji in Srbiji.

7. Ali se tekmovanja v drugih državah razlikujejo od teh v Sloveniji?
V drugih državah je večje prizorišče kot v Sloveniji. Drugače pa se ne razlikujejo tako zelo.

sdr

8. Si pred tekmovanji nervozen?
Ja, včasih.

9. Kako preprečiš tremo? Ali imaš kakšno posebno metodo?
Da. Odmislim vse okoli sebe in mislim samo na tekmovanje.

10. Kakšni so tvoji dosežki?
Zelo dobri.

11. Na kateri dosežek si najbolj ponosen?
Najbolj sem ponosen, da sem bil tretji na evropskem prvenstvu.

12. Se bi s karatejem rad ukvarjal celo življenje?
Ja, bi rad.

13. Imaš vzornika?
Da. Moj vzornik je moj trener.

14. Kaj bi sporočil bralcem glasila Koraki, ki tudi razmišljajo, da bi se resno ukvarjali s karatejem?
Naj se odločijo in se potrudijo, da bodo dosegali čim boljše rezultate.

Hvala Vidu za deljenje svojih skrivnosti in zanimiv pogovor.

Ajda Rojko in Karolina Pernek, 6.a

 

Intervju z učiteljico Natalijo Kušar

Učiteljica Natalija Kušar poučuje kemijo na OŠ Duplek, na OŠ Korena pa tudi biologijo in naravoslovje. V sproščenem klepetu sva izvedeli kar nekaj majhnih skrivnosti. 

1. Kako dolgo že učite na tej šoli? Ste prej poučevali še na kateri drugi šoli?
Na tej šoli učim približno 20 let, prav tako na OŠ Korena. Učila sem že na Osnovni šoli Maks Durjava v Mariboru, osnovni šoli v Framu in štiri leta na šoli Bratov Polančičev.

2. Kako dolgo pa učite na Osnovni šoli Korena?
Enako kot na tej šoli, torej 20 let.

3. Zakaj ste se odločili za ta poklic?
Mislim, da imam dobro razvite socialne veščine z otroki, delo z mladostniki mi je blizu.

4. Katero snov najraje učite in katero snov se najraje učijo učenci?
Situacija se spreminja iz leta v leto, težko je reči, kaj se učenci najraje učijo. Velikokrat imam občutek, da to, kar učim, učence dolgočasi. Najraje pa imajo poskuse, sploh če ni treba nič reševati.

5. Vam je bila kemija vedno tako lahka, kot vam je zdaj?
Ja, mi je bila.

sdr
sdr

6. Kakšne ocene ste imeli v osnovni in srednji šoli pri kemiji?
V osnovni šoli sem imela štiri, v srednji šoli pet, maturirala pa sem z desetko.

7. Kakšne imate izkušnje z učenci prejšnjih generacij?
Predvsem dobre, ko srečam učence prejšnjih generacij na cesti, me vedno pozdravijo.

8. Kaj pa vas pri učencih najbolj moti?
Neiskrenost, vulgarnost.

9. Kaj bi počeli, če ne bi bili učiteljica?
Bila bi knjižničarka, ker zelo rada berem.

burst
burst

10. Kateri dogodki iz prejšnjih let se vam bodo za vedno vtisnili v spomin?
Enkrat smo dokazovali vsebnost beljakovin in sem si pred poskusom oprala epruvete, vendar za ta poskus ne smejo biti mokre. Nisem dobro preverila in je bilo še malo vode v eni od epruvet. Med poskusom je vsebino epruvete pognalo proti blizu stoječi deklici in to v bližino očesa. Na srečo se ni zgodilo nič slabega, ampak mi bo ta spomin za vedno ostal v mislih. Nepozabna izkušnja bo pa vedno zaključni izlet v Gardaland z generacijo 1998, ko so si učenci kupili vodne pištole in se z njimi streljali. Pod pretvezo, da moramo pištole zapleniti, smo jim učitelji vzeli pištole in jih napolnili z vodo ter začeli špricati otoke in tudi drug drugega.

11. Kaj hočete sporočiti bralcem našega glasila?
Največje veselje je to, da greš v službo in domov z istim veseljem.

Učiteljici Nataliji se najlepše zahvaljujeva za prijaznost in ji želiva še veliko uspehov in zadovoljstva.

Nika Petrišič in Larisa Vauhnik, 8. b

Intervju s pomočnico ravnatelja, gospo Sonjo Ritonija

Učiteljica Sonja Ritonija na naši šoli poučuje slovenščino in je pomočnica ravnatelja. V pogovoru z njo sva izvedeli veliko zanimivega.

Kako dolgo že poučujete na naši šoli?
Tukaj sem že štirideseto leto oziroma 1. aprila bo štirideset let Osnovne šole Duplek. To je moje prvo in edino delovno mesto in tukaj bom tudi zaključila svojo službeno pot.

Ste že kot otrok hoteli postati učiteljica ?
Ja, vedno sem vedela, da bom učiteljica. Če ne bi bila učiteljica, bi mogoče bila trgovka. Ne vem, zakaj mi je bilo to všeč, ampak že v osnovni šoli sem rada brala. Moja učiteljica in razredničarka na predmetni stopnji je bila slavistka in mogoče mi je ona takrat dala neke impulze, da sem sama razmišljala o tem poklicu.

Torej vas je ona navdušila za poučevanje?
Ja, absolutno.

burst
burst

Se je naša šola pred leti dosti razlikovala od šole danes?
Bi rekla, da ja. Ne samo poslopje kot tako, ki se je z leti spreminjalo, ker smo dobili nekaj novih prostorov, ampak tudi število učencev narašča v zadnjih letih. Nekaj sprememb je lepotnih, nekaj prostorskih, tako da seveda je nekaj razlike.

Na kaj ste pa najbolj ponosni?
Ob svojem delu zadnjih petnajst let delam kot pomočnica ravnatelja in sem ponosna na to, da mi je gospod ravnatelj, ko se je odločil, da postanem njegova pomočnica, toliko zaupal in mogoče v meni videl osebo, ki bo zmogla vse napore tega dela tudi poleg poučevanja. Mogoče leta nazaj nisem razmišljala, da bi lahko to delo tudi opravljala. Sedaj delam to že petnajst let poleg poučevanja in se mi zdi, da sem uspešna tudi na tem področju.

Ste bili že kdaj razredničarka?
Ja. V bistvu zadnjih deset let nisem več zaradi tega, ker kot pomočnica, kot vodstveni delavec, ne morem biti razredničarka, ker bi pri tem prihajalo do navzkrižja interesov. Ampak imela sem razred, pripeljala sem jih do devetega razreda tudi v tistem času, ko sem bila pomočnica. Najbolj mi je pri teh zadnjih mojih učencih ostalo v spominu, ker so na razgovore ob kakšnih težavah prihajali k meni in so mi na valeti povedali, da je bila moja pisarna njihov drugi dom. Tako da so se tukaj tudi dobro počutili. Zdaj pa žal nisem več, ampak imam zelo dobre stike s svojimi bivšimi učenci in dobivamo se na srečanjih vsakih pet let z različnimi generacijami in gojimo tradicijo srečevanja. Vedno sem imela rada svoje učence, svoj razred in sem jih zagovarjala, vzpodbujala, z njimi trpela, z njimi nekako šla skozi tista štiri leta šolanja.

sdr
sdr

V čem pa se najbolj razlikujete od ostalih učiteljev?
Ne vem, če se toliko razlikujem, ampak se dobro razumem v kolektivu z vsemi. Včasih s kom malo bolj, ampak ne morem reči, da se s kom ne bi razumela. V čem se razlikujem? Zelo sem pozitivna, običajno mi rečejo, da imam veliko energije, da sem vedno dobre volje, da sem redko zatežena, redko slabe volje, redko žalostna. Četudi včasih človek nosi v sebi kakšne osebne stvari, pa tega toliko ne pokaže v službi. Nekako ločim dom in družino od službenega mesta in še vedno rada prihajam v službo in vem, da bom, ko bo prišel čas, da se upokojim, pogrešala sodelavce.

Kdaj ste postali pomočnica ravnatelja?
V januarju je bilo petnajst let. Kar dolga doba že, če pomislim nazaj, kar veliko. Ko sem začela, nisem imela niti svojega prostora, kaj šele računalnik.

Kaj vas še veseli zraven poučevanja?
Veliko veselje imam s svojo družino, s svojimi vnuki in, če mi le čas in denar dopuščata, rada potujem. Imam željo še po kakšnem križarjenju, pa še kaj sveta bi rada videla.

Bi želeli še kaj sporočiti bralcem našega spletnega glasila?
Predvsem jim želim dobrega počutja v šoli, osvajajte čim več znanja, tudi nasvete, ki vam jih dajemo učitelji, ker so vedno dobronamerni in vam bodo koristili kadarkoli v življenju. Sama kot slavistka zelo rada berem, torej smisel je tudi, da izkoristimo proste trenutke za branje kakšne knjige, pa če samo za kratek čas, ali pa samo, da se iz njih kaj naučimo. Z veliko odgovornostjo, ki jo imate, morate znati nekako ravnati, saj ste odgovorni zase in za svoja dejanja. Zaupajte si, drug drugemu in tudi učiteljem.

Učiteljici Sonji se lepo zahvaljujeva za odgovore in odkritost ter ji želiva še veliko uspeha v službi in v življenju.

Eva Zelnik, 9. a in Lia Horvat Zupančič, 6. a

Intervju z učiteljem Primožem Krambergerjem

Učitelj Primož Kramberger poučuje glasbo na OŠ Duplek in OŠ Korena. Vodi cici, otroški in mladinski pevski zbor, je razrednik 9. b in član glasbene skupine. V prijetnem pogovoru sva izvedeli marsikaj zanimivega.

Lara: Koliko let že učite na naši šoli?

Učitelj: Na naši šoli učim zdaj že peto leto.

Žana: Kolikokrat ste že bili razrednik in komu? Ali ste ponosni na njih? Jih boste kaj pogrešali? Kakšni so vaši občutki kot razrednik?

Učitelj: Razrednik sem prvič, zdaj že četrto leto. Razrednik sem 9. b, najboljšem razredu na šoli. Ja, na njih sem zelo ponosen, saj so zelo dobri športniki in se dobro učijo. Ja, jih bom pogrešal. Občutki so v redu, je kar izziv biti razrednik, ampak je fajn.

Žana: Zakaj ste se odločili za poklic učitelja?

Učitelj: Ker rad delam z mladimi in se mi zdi poučevanje glasbe zelo zabavno.

interviju

Lara: Na kakšen način poučujete glasbo?

Učitelj: Glasbo poučujem tako, da se o njej pogovarjamo, jo veliko poslušamo in če je le možno, jo tudi izvajamo.

Lara: Na kateri inštrument znate igrati? Katerega najraje?

Učitelj: Igrati znam na več inštrumentov: klavir, bobne, kitaro, harmoniko, malenkost flavto. Najraje igram klavir.

Žana: Ali igrate v kakšnem bendu? Če da, v katerem? Kaj igrate v bendu? Kje nastopate? Koliko članov je v bendu?

Učitelj: Ja, igram v skupini Ethnotrip, z njimi igramo ljudsko glasbo iz celega sveta. Poleg mene igrajo še trije glasbeni učitelji in še eden, ki igra bas kitaro. Tako nas je skupaj 5. V bendu igram klavir.

Lara: Kje pa nastopate z bendom?

Učitelj: S skupino nastopamo po manjših klubih ali pa na festivalih. Nastopali smo že v večih državah po Evropi, poleg Slovenije še v Nemčiji, Hrvaški, Srbiji, Črna Gori in Makedoniji.

Žana: Kakšna je vaša najljubša zvrst glasbe? Katera skladba vam je najljubša?

Učitelj: Moja najljubša zvrst glasbe je odvisna od tega, kako se pučutim. Najraje pa poslušam rock glasbo. Nimam najljubše glasbe.

Lara: Imate kakšno sporočilo za bralce Korakov?

Učitelj: Še naprej berite Korake.

Učitelju Primožu se zahvaljujeva za vse odgovore  in mu želiva še veliko poklicnega uspeha.

Lara Klemenčič, 6. a in Žana I. Halužan S., 7. b