Arhivi Kategorije: Majhne skrivnosti

Intervjuji.

Intervju s Tejo Perjet

Če imaš na izbiro intervjuvati kogarkoli, je malce težko izbrati samo eno osebo. Na koncu sem se le odločila za Tejo Perjet, trenutno najbolj poznano po videih na YouTubu.

1. Kakšni so vaši spomini na šolske dni? Ste radi hodili v šolo?
Kar dobri. Nisem ravno oboževala šole oz. učenja, niti mi ni bila muka hodit v šolo.

2. Kakšne ocene ste imeli?
Bila sem odlična.

3. Se spomnite kakšne zanimive anekdote iz teh dni?
Svaljki za kosilo. Oboževala sem jih in vedno sem šla še trikrat po njih. Še ko sem že hodila na faks, sem šla dostikrat na kosilo v osnovno šolo, ko so bili za kosilo svaljki in sem tako pri dvajsetih jedla z otroki.😉

4. Kateri predmet vam je bil najljubši? Vam pri katerem ni šlo?
Najljubši angleščina. Fizike nisem marala, ampak mi je šla, saj me je oči doma učil, ker je strojni inženir in nisem smela nikoli popuščati.😉

5. Šole niste obiskovali tako dolgo nazaj. Se spomnite, kaj je bilo v tistih časih za vašo šolo moderno?
Je pa že kar 25 let od tega. Najbolj moderno je bilo, da smo sedeli na hodniku pred razredi in se drsali s copati. Pa zelo »cool« je bilo, ko smo dobili šolski radio in se je med odmori vrtela glasba.

6. Kot vemo, ste mama trem otrokom. Želite, da bodo tako uspešni, kot ste vi?
Dvema. Taj ni moj sin. Za svoje otroke in tudi Taja, seveda, si želim samo to, da bodo srečni. Zame je uspeh sreča in ga ne merim z učenjem in ocenami.

7. Vsi smo imeli kot otroci neko skrito željo, kaj si želimo postati. Se še spomnite, kaj ste si želeli vi?
Želela sem postati manekenka ali igralka.

8. Skupaj s partnerjem, COOL fotrom, imate YouTube kanal. Kako ste prišli na to idejo?
Kanal je ustvaril Jani in ga uporabljal kot platformo za vloge. Jaz pa sem začela s svojimi videi nekoliko kasneje in predvsem zato, ker sem na instagramu dobila veliko vprašanj in prošenj, naj povem kaj več o sebi in mojem pogledu na svet. Začutila sem, da imam kot influencerka moč pomagati oz. usmerjati ljudi, da me ljudje radi gledajo in spremljajo ter jim nekako lepšam vsakdan, kar pa mene izredno osrečuje.

9. Vam je kateri video posebej pri srcu?
Meni so pri srcu vsi naši videi, ker so v njih spomini, preteklost in stvari, ki bi jih v prihodnosti vsekakor pozabila. Tako pa se bodo ohranili večno.

10. Kako ste se počutili, ko ste prvič stopili pred kamero? In kakšen je bil vaš občutek, ko ste video objavili?
S kamero sem se jaz že velikokrat srečala, saj sem v najstniških letih igrala v oddajah, reklamah in nastopila na več prireditvah. Tako, da s tem nimam nikakršnih težav. Vajena sem se gledati in po objavi videa je bil občutek dober, saj vem, da je to moje poslanstvo.

11. Katera Janijeva lastnost vam je najbolj všeč in katera ne?
Pri Janiju mi je najbolj všeč požrtvovalnost, torej da je za nas vedno pripravljen storiti vse. Najbolj me moti pa njegova raztresenost in flegmatičnost.

12. Kako to, da ste se udeležili Gostilna išče šefa?
Gostilne sem se udeležila, ker sem se v svojem življenju počutila ujeto in sem rabila spremembo. Bila sem nezadovoljna na vseh področjih in gostilna je predstavljala nekaj novega, neznanega, neko rešitev. Je pa hrana tudi moja največja strast tako da je bila logična odločitev.

13. Je sodelovanje pri oddaji zelo vplivala na vaše življenje?
Seveda. Po oddaji se je začelo novo poglavje. Spoznala sem ljubezen svojega življenja, odprla svoje podjetje, si ustvarila družino… Po oddaji sem na novo zaživela.

14. Kaj, menite, bi počeli sedaj, če ne bi se udeležili Gostilne išče šefa?
Po vsej verjetnosti bi stagnirala in ostala v coni udobja kljub temu, da ne bi bila srečna (služba, partner, rutina).

15. Na instagramu pa tudi med vašimi videi ste vedno nasmejani ter pozitivni, vsem želite le najboljše. Kje dobite toliko energije ter spodbude, da vsakodnevno delite to dobro voljo med nas? Imate kakšno misel, ki je značilna za vas?
Energijo črpam iz življenja in moje družine. Sem izredno srečna, da imam ob sebi človeka, ki ga ljubim najbolj na svetu in otroke ki so moje vse. S svojim odnosom vračam življenju, da me je pripeljalo do te točke.

16. Katere lastnosti imate pri ljudeh najrajši, jih najprej opazite?
Najprej opazim nasmeh in energijo. Rada imam zanimive in drugačne ljudi, ki izstopajo in so ponosni na to, kar so.

17. Kaj vas veseli zraven družine in snemanja videov?
Hrana, filmi, glasba, narava.

18. Če bi lahko na osamljen otok lahko vzeli le eno stvar, kaj bi to bilo?
Družino.

19. Kateri je vaš najljubši letni čas in zakaj?
Pomlad. Vse se prebuja, vse cveti. Ni prevroče in odvržejo se tiste odvečne obleke.

20. Katera je vaša najljubša knjiga?
Alkimist avtorja Paola Coelha..

21. Kako se počutite kot bolj prepoznavna Slovenka?
Dejansko nase ne gledam kot na prepoznavno. Sem ženska, mamica in pač nekdo, ki rad pomaga.

22. Kaj je bil oz. je vaš največji cilj v življenju?
Moj največji cilj v življenju je biti dober starš in vzgojiti svoje otroke v vzorne odrasle ob ljubezni in razumevanju. Cilj je srečna družina.

23. Želite kaj sporočiti vsem, ki bodo intervju prebrali?
Naj se imajo radi, spoštujejo sočloveka in z dobrimi dejanji pomagajo pomoči potrebnim.

Zahvaljujem se Teji, ki si je zame vzela čas ter mi izdala kar nekaj zanimivosti njenega življenja.

Lia Horvat Zupančič, 8.a

Intervju z Marcosom Tavaresem

Že od malega se zanimam za nogomet. Ko smo izvedli, da si lahko za intervju izberemo kogarkoli, sem bila zelo vesela in si izbrala Marcosa Tavaresa, ker je moj najljubši igralec in moj vzornik.

1. Vemo, da niste iz Slovenije. Od kod prihajate?

Prihajam iz Brazilije. Natančneje na jugu iz mesta Porto Alegre blizu Argentine.

2. Kako je potekalo vaše šolanje?

Naredil sem osnovno šolo, srednjo šolo in teološko fakulteto.

3. Zakaj ste prišli živet v Slovenijo?

Zaradi nogometa. (Smeh)

4. Ali ste se že od malega zanimali za nogomet?

Moje sanje so bile, da igram nogomet na visokem nivoju in sem zelo vesel, da lahko sanje uresničim tu, v Mariboru.

5. Kaj bi bili po poklicu, če ne bi bili nogometaš?

Ne vem. (Smeh) Mogoče pastir in vodja evangeličanske cerkve.

6. Koliko let že trenirate nogomet?

Ko sem bil star 9 let, sem začel z nogometom. Danes imam že 34 let in se z nogometom ukvarjam 25 let.

7. Koliko let pa trenirate pri NK Mariboru?

Januarja bo 11 let.

Pomočnik sekretarja doda: In še bo najmanj 10 let tu. (Smeh)

8. Kako dolgo ste že kapetan pri Nk Mariboru?

Okoli 9 let.

9. Koliko krat na teden imate treninge?

Vsak dan. (Smeh)

10. Kakšne so že bile vaše poškodbe pri nogometu?

Hvala bogu nisem imel dosti poškodb. En teden brez tekem, največ 1 mesec, nisem pa še imel nobenih operacij.

11. Imate prijatelje v drugih klubih? Ali še imate stike s katerimi od Vaših bivših soigralcev?

Ja, imam dosti prijateljev. Aleš Mejač in Armin Bačinovič sta moja soseda.

12. Kako se počutite kot najboljši strelec Prve lige?

Super se počutim. To je zelo pomembno za mene in mojo kariero. Ko sem prišel v Maribor, nisem vedel, da bom najboljši strelec v zgodovini kluba in lige. Zelo sem vesel.

13. Kakšen je občutek igrati v Ligi prvakov?

Liga prvakov je za mene najboljša liga na svetu in tam igrajo samo najboljši. Težko je predstaviti ta občutek najljepše stvari v nogometu.

14. Kako lahko usklajujte nogomet z družino?

Imam ženo, 5 otrok in tako je pri nas doma dosti ljudi ter tako tudi veselja. V nogometu je veliko karanten in tekem v tujini. Žena in otroci razumejo, da je to moje delo in moram biti 100 odstotno skoncentriran na nogomet, da lahko pomagam s plačo.

15. Kakšni so Vaši načrti za prihodnost?

Ohhhh. Tu bomo živeli.(smeh) Delal bom v klubu, v Mariboru pa imamo tudi evangeličansko cerkev.

16. Imate kakšno sporočilo za naše bralce?

Nikoli ne smemo obupati in ni predaje. Mi dosegamo sanje s tem, da ko delamo, delamo s sto procenti.

Marcusu Tavaresu se iskreno zahvaljujem, da si je vzel čas za intervju in mu želim uspešno kariero še naprej.

Lara Klemenčič, 8. a

Anketa: Sprašujemo in raziskujemo

Naše mnenje in pogled na svet se skozi čas, ne glede na vse, spreminja. Ni nujno, da so spremembe drastične, a manjše razlike so pri vsakem posamezniku vidne. To je bil tudi cilj naše ankete. Hoteli smo dokazati to razliko v razmišljanju med odraslimi in otroci s pomočjo dveh vprašanj.

1. Kdo Vam je vzornik v življenju in zakaj ravno on/ona?

Klara, 8.razred: Moj vzornik je že od nekdaj Luka Zahovič. Všeč mi je, ker dobro igra nogomet.

Vanesa, 8. razred: Moj vzornik je Mark Tuan. Všeč mi je njegovo obnašanje in to, da dobro poje.

Tia, 8. razred: Zgledujem se po Shawnu Mendesu. Njegove pesmi imajo odlična besedila in zelo dobro poje. Všeč mi je tudi njegova samozavest.

Lara, 8. razred: Moj vzornik je Marcos Tavares, ker je prijazen, dobrodelen in super kapetan NK Maribora.

Učiteljica Natalija: Moji vzorniki se skozi leta zelo spreminjajo. Skozi življenje me navdihujejo razni ljudje. Trenutno pa je to igralec Janez Škof. Razlog, da je moj vzornik, je njegovo dobro igranje, predvsem pa to, da opozarja na pomanjkljivosti v družbi.

2. Kakšno je vaše mnenje o učiteljih, o njihovem delu? / Kaj ste si mislili o učiteljih, ko ste še sami hodili v šolo?

Timotej, 9. razred: Ni mi všeč, da nekateri učitelji ne zanjo razložiti snovi.

Anej, 9. razred: Zdi se mi, da imajo nekateri učitelji dosti bolj naporno delo kot drugi.

Lia, 8. razred: Menim, da je vsak učitelj po sebi poseben. V dobrem smislu besede. Vsi imajo svoje metode učenja in vsak po svoje se trudi, da bi nam snov kar se da dobro razložil. Mislim, da so učitelji na naši šoli najboljši.

Učitelj Branko: Vedno sem na učitelje gledal s spoštovanjem, saj sem vedel, da jim ni lahko.

Učiteljica Valentina: Učitelje sem si vedno predstavljala kot ljudi, ki ogromno vedo.

Po izvedbi ankete smo opazili, da so mnenja o določenih stvareh med posamezniki zelo različna. Ne le med odraslimi in otroci, temveč tudi med sovrstniki. A s tem ni nič narobe. Kdo bi vendar hotel živeti v monotonem svetu kjer bi bila mišljenja vseh ljudi popolnoma enaka?

Ajda Rojko, 8.a, Ema Bračko, 8.b in David Ferčec, 9.a

Intervju z ravnateljem OŠ Duplek, g. Đanom Novakom

      1. Že kar nekaj časa ste ravnatelj naše šole. Predvidevava, da tega dela ne opravljate od vsega začetka. Kako ste začeli svojo poklicno pot?   
        Svojo poklicno pot sem začel že kot študent. Ko še nisem imel diplome, so me povabili v OŠ Pesnica. Tam sem poučeval nekje pol leta, potem pa se je v Mariboru odprla celodnevna osnovna šola na Teznu na OŠ Slave Klavore, tam sem tudi sam obiskoval osnovno šolo in seveda sem to povabilo tudi sprejel, tako da sem na tej šoli delal sedem let in po sedmih letih se je ta celodnevna OŠ šola tudi ukinila. Potem sem dobil delo na OŠ Angela Besednjaka v Mariboru, tam sem poučeval tudi dobra tri leta in nato sem se prijavil na razpis za ravnatelja na OŠ Duplek in od takrat do danes sem ravnatelj na tej šoli.
      2. Kako dolgo ste že ravnatelj in učitelj tehnike na naši šoli?
        Ravnatelj sem že petindvajset let in vsa ta leta tudi poučujem tehniko, tako da ima tudi poučevanje že petindvajset let delovnega staža na tej šoli in deset let sem ga imel prej, to pomeni skupaj petintrideset let.
      3. Ali ste si že od malih nog želeli opravljati Vaš poklic?
        Moram reči, da ne čisto od malih nog, ker takrat še nisem vedel, kakšen bo moj poklic v prihodnosti, sem pa si konec OŠ želel postati učitelj fizike, ampak potem sem se odločil za učitelja tehnike in kasneje sem se izobrazil tudi kot ravnatelj.
      4. Živite danes življenje, kot ste si ga predstavljali kot otrok?
        Življenje živim čisto normalno, tako kot sem pa že prej omenil, pa kot otrok še nisem vedel, kaj bom po poklicu, tako da si svojega življenja še nisem moge tako natančno določiti.
      5. Se spomnite kakšne dogodivščine iz Vaših šolskih let? Seveda se jih spomnim… bilo jih je kar veliko. Najbolj pa so mi ostale v spominu dogodivščine iz osnovne šole in včasih, ko sem v razredu, mi pridejo na misel, ko kateri učenec naredi kaj podobnega.
      6. Kako se počutite kot ravnatelj šole, ki stoji že 40 let?   Počutim se zelo odgovorno in sem vesel, da sem lahko ravnatelj in učitelj tehnike na OŠ Duplek.
      7. Čeprav ste ravnatelj, vseeno tudi poučujete. Ali radi greste v razred?                                                                               V razred grem zelo rad in tisti dve uri na teden, kar imam tehniko, mineta kot en zelo zabaven trenutek v mojem življenju.
      8. Kaj Vam bo od ur poučevanja najbolj ostalo v spominu? Od ur poučevanja mi bodo najbolj ostale v spominu smešne svari, ko kateri učenec reče kdaj kaj narobe in se potem vsi, vključno z mano, zasmejimo, ali pa ko se kdaj zgodi kaj res smešnega, zato mi bodo ure in trenutki poučevanja res ostali v spominu.
      9. So Vam učenci v letih poučevanja kdaj kaj zagodli?         Seveda se kdaj zgodijo kakšne napake ali kaj zares smešnega, priznam pa tudi, da so mi zagotovo v letih poučevanja učenci kdaj kaj zagodli, a nič takega, kar bi bilo res žaljivo ali zelo nesramno.
      10. Kakšno je Vaše delo kot ravnatelj, vas veseli?                   Delo ravnatelja je zelo razgibano in polno lepih trenutkov, je pa naša šola oz. naš zavod zelo povezan z ministrstvom in drugimi ustanovami, zato ne morem narediti prav vsega, kar si bi sam kot ravnatelj in učitelj zaželel.
      11. Katere sploh so naloge ravnatelja?                                          Moja naloga kot ravnatelj je, da naš zavod popeljem do uspehov, zato je tudi na naši šoli kar 105 zaposlenih ljudi, število učencev pa se je v zadnjih letih povečalo in zato vas je kar 650, zato je zelo pomembno, da se dobro razumemo in da se tudi učenci dobro razumete z učitelji.
      12. Kot dolgoletni ravnatelj ste zagotovo doživeli že kar nekaj sprememb na šoli. Kako se je življenje na šoli spremenilo od vsega začetka?                                                   Ponosen sem na to, da je tudi naša šola tako dobro opremljena z digitalnimi pripomočki, ker lahko tako naš zavod komunicira z vsemi šolami in izobraževalnimi sistemi po Sloveniji, sodelujemo in komuniciramo pa tudi izven naših meja.
      13. Kakšno je Vaše mnenje o učencih naše šole? So se skozi leta kaj spremenili?                                                             Takrat ko sem jaz začel poučevati in tudi takrat ko sem še jaz sedel v šolskih klopeh, smo bili učenci veliko bolj spoštljivi do učiteljev, ker je za vsako nesramno besedo ali pretep sledila kazen, velikokrat so nam dali tudi zaušnico, danes pa menim, da tega spoštovanja do učiteljev primanjkuje in se tudi učencev v šolah več ne kaznuje na tak način.
      14. Kako, menite, da ste tudi vi vplivali na spremembe na šoli?
        Malo sem seveda tudi jaz vplival, sedaj pa vam lahko povem tudi, da našo šolo v prihodnosti čaka kar nekaj prizidkov in dogradenj. V Žitečki vasi bomo zgradili prizidek, v Sp. Dupleku pa novo športno dvorano in v prihodnosti bomo naredili tudi prizidek k vrtcu v Sp. Dupleku.
      15. Pa poglejmo malo v prihodnost. Nama lahko bolj podrobno poveste nekaj o tem, kakšne spremembe načrtujete?
        Že do jeseni se bo podružnica v Žitečki vasi razširila, kajti v Žitečki vasi imamo na šoli kar dva oddelka vrtca in zelo veliko vpisanih učencev, tako da se bo tam zgradil prizidek, da bodo učenci imeli več prostorov za izobraževanje. V prihajajočem letu pa bo tudi OŠ Duplek dobila novo športno dvorano, v kateri boste učenci imeli tudi športno vzgojo in sicer bo razdeljena na tri dele, tako da vas bo lahko tudi več imelo športno vzgojo naenkrat. Služila bo tudi za razvoj društev in klubov v naši občini, ki bodo lahko v popoldanskem času tudi to telovadnico koristili. Čez nekaj čas pa naj bi se povečal tudi vrtec v Sp. Dupleku. Naj bi dobil prizidek, tako, da boste učenci imeli več prostora za svoje izobraževanje.
      16. Kakšne učence in s tem šolo si želite v prihodnosti?       Želim si pridne in poslušne ter tudi zabavne učence. Želim pa si tudi, da boste šolo razvijali v prihodnosti tudi tako pridno kot jo sedaj.
      17. Imate kakšno sporočilo za bralce Korakov?                         Učenci, bodite še naprej tako pridni in zagnani za pridobitev znanja, ker vam bo to pomagalo v življenju in nikoli ne obupajte.

Mia Miholič in Karolina Pernek, 7. b

Intervju z učiteljico Nevenko Jesenik

Učiteljica Nevenka Jesenik  je v življenju doživela že marsikaj zanimivega. S prigodami s svojih potovanj, poučevanja in preteklosti naju je nasmejala, hkrati pa nama dala odlične nasvete za prihodnost.

1. Zakaj ste se odločili za poklic učiteljice? Zakaj ravno poučevanje angleščine?

Hm… Dolga zgodba.(smeh) V osnovni šoli sem želela študirati fiziko, v srednji šoli sem želela študirati umetnost, potem pa sem dobila štipendijo v ZDA za eno leto in ko sem prišla nazaj, sem ugotovila, da sem zamudila sprejemne izpite na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani. Zato da ne bi eno leto doma počivala oziroma nič ne počela, sem se vpisala na študij slovenščine in angleščine, ki je v Mariboru, ker sem si mislila, da mi bo šlo dobro. In šlo mi je dobro. Potem sem po enem letu ugotovila, da nima smisla pustiti tega leta študija in študij nadaljevala ter tudi končala.

2. Če angleščine ne bi poučevali, kaj bi?

Sem že povedala, da bi se po vsej verjetnosti ukvarjala z umetnostjo. Po vsej verjetnosti bi bila zdaj kakšna slikarka. (smeh)🙂

3. Kako dolgo že poučujete na naši šoli?

Uhh. Nikoli mi niso šle številke dobro od rok. Preko dvajset let.

4. Na šoli ste torej že dolgo časa. Se je na njej skozi leta veliko spremenilo?

Ja, precej se je spremenilo. Spremenila se je sama šolska zgradba, šolski sistem, ki se tako ali tako neprestano spreminja. Otroci oziroma učenci se spreminjate. S tem tudi starši in družba kot taka se spreminja. Kar se pouka samega tiče, prej osemletka, zdaj devetletka. Deljenje učencev na učne skupine, tega včasih ni bilo. Zelo je napredovala tehnika oziroma tehnologija poučevanja. Včasih ni bilo nobenih pametnih tabel, telefonov, snemalnikov. Kar se tiče fotokopiranja, so velikanske spremembe. Vse smo še morali pisati na stari pisalni stroj in potem razmnoževati na roke. Ampak na srečo se je veliko stvari spremenilo tudi na bolje.

5. Če bi imeli možnost, bi na šoli kaj spremenili?

Absolutno. Na naši šoli bi zadeve spremenila tako, da bi bilo več učilnic, da bi bila nova telovadnica, da bi imeli najmanj eno učilnico zunaj, na prostem. Torej prostorska stiska je tista ki moti, vse nas, učitelje ter tudi vas, učence. Zadnjič je en učenec iz petega razreda tako prisrčno rekel, da ta šola bi rabila podstrešje, zato da bi lahko vse stvari, ki jih imamo, pospravili tja.Organiziraja bi malce manj sestankov, takih in drugačnih.(smeh) V našem slovenskem prostoru pa bi si želela, da bi poklic učitelja bil malce bolj cenjen, da bi imel več cene, da bi bili, tako kot strokovnjaki, bolj priznani v družbi.

6. Kaj Vam je pri Vašem poklicu najbolj všeč? Ali česa ne marate?

Po vseh teh letih poučevanja sem še vedno najrajši v razredu. Še sploh, če imam pred sabo učence, ki so pripravljeni poslušati.  Posebno rada pripovedujem zgodbice in zgodbic imam vedno kar veliko na zalogi. Zelo mi je všeč, ko pridem v razred, ki ima rad angleščino, da so dobre volje, da se nasmejemo skupaj. To je en del mojega poklica, ki je neprecenljiv. Malo manj pa mi je všeč recimo spraševanje. Vi, učenci, si mogoče ne mislite, ampak spraševanje je za nas učitelje zelo zelo odgovorna zadeva in je včasih zelo težko. Toda jaz poskušam čim bolje opraviti svoje delo.

7. Kaj je najbolj smešen dogodek, ki se je zgodil med poukom?

Uhhh… smešnih dogodkov med poukom je kar veliko. Tako da bi zdaj težko stresla kakšnega iz rokava. Mogoče se bo vam, učencem, to zdelo malo smešno… Včasih kakšen učenec kaj ušpiči in se meni zdi to zelo zabavno, ampak ker pri tem krši šolski red, se moram narediti hudo in ga skregati, potem pa se obrnem vstran od učencev in se sama pri sebi smejem.

8. Vas kaj novega naučijo tudi učenci pri pouku?

Absolutno, velikokrat dobim kakšno idejo ravno od učencev. Vsake toliko časa me nekdo preseneti s kakšno zabavno domislico ali s kakšnim vprašanjem, na katerega sama niti v sanjah ne bi pomislila, ampak je vredno razmisleka ali pa celo obravnave pri pouku.  Mogoče tukaj ena anekdota. V lanskem šolskem letu me je en učenec, ki  je mislil, da bo zmotil pouk, vprašal vprašanje, čisto nepovezano od šolske snovi. Ali imajo pingvini kolena. In to se mi je zdelo tako zanimivo, da smo tekočo snov prekinili  in smo odšli vprašati strička Googla, ali imajo pingvini kolena. Ugotovili smo, da jih imajo v bistvu skrita v telesu. Zanimivo, ne?

10. Kaj je vaša najljubša aktivnost, ko pridete iz službe?

Odvisno od tega, kako sem razpoložena, ampak prva stvar, ki jo vedno naredim, je, da si malo spočijem ušesa. Potem pa je odvisno, kako se odvijejo zadeve. Hodim še v likovni tečaj namreč, tako da se velikokrat ubadam s tem. Zelo rada imam fotografijo, kot hobi. Zelo rada berem, zelo rada gledam filme, pa tudi kuham rada. Če pa imam čas, še sedem na kolo, tako da mi je dan vedno prekratek.

11. Kateri predmet je bil vaš najljubši, ko ste še sami hodili v šolo?

Angleščina vedno, to moram reči. Že ko sem bila otrok, mi je moja mama kupila angleške knjige, ki sem jih z veseljem prebirala. Še zdaj znam na pamet na primer Pepelko. Potem fizika, še posebej vesolje, optika in podobno. V srednji šoli pa so se mi stvari že začele prevešati v likovno umetnost. Ampak angleščina ves čas. Kasneje pa sem razvila, bom rekla, velik interes do zgodovine in geografije.

13. Katerega predmeta v osnovni šoli niste marali?

Moram povedati? (smeh) Tehnike. To pa zato, ker smo imeli grozno strogega učitelja, ki so se ga vsi bali na daleč in blizu in seveda tudi jaz. Čeprav mi nikoli ni nič naredil, je bil zelo nagle jeze.

14. Ali Vam potovanja pomagajo pri poučevanju? Na kak način?

Absolutno da. Potovanja so krasna. Kadar kam grem, kar je zelo pogosto, uživam v vsem, kar vidim in kar slišim. Ponavadi naredim ogromno fotografij. Uživam tudi v kulinariki. Tako da je zelo zabavno.  Srečaš nove ljudi, se učiš tudi drugih jezikov, ne samo angleščine. V glavnem komuniciramo v angleščini, ampak v zadnjem času sem bila preko projekta nekajkrat v Italiji in je prav fino, ko slišiš italijanščino in jo skušaš razumeti glede na  skupne jezikovne korene. In vedno je kaj novega. Recimo nazadnje, ko sem bila v Italiji, smo v hotelu kar nekaj časa čakali na prevoz na letališče, ker so imeli naši prevozniki malo zamude. Zraven hotela je bil krožni promet, ki je bil poraščen s travo in je imel en majhen grmiček. Naenkrat zagledam, da čez cesto pridejo tri ovce.  Pogledam drugič in se za tistimi tremi ovcami vsuje cela čreda ovc, ki jih je bilo zagotovo 150. Potem prileti za njimi pastir, ker so pobegnile. Tiste ta prve so se pasle, ostale pa so zaustavile cel promet in je trajalo približno 15 minut, da je ta pastir vse ovce nagnal, s tem da so se med naganjanjem nazaj razbežale. Ene v levo, ene pa v desno, tako da je bilo kar zabavno. Vedno je kaj zabavnega.

15. Se angleški jezik iz knjig zelo razlikuje od pogovornega?

Odvisno od tega, kakšne knjige imamo v mislih. Če imamo v mislih knjige s poglobljenimi znanstvenimi razlagami, potem ja. Če pa imamo v mislih knjige za najstnike, ki so že tudi v slovenščini vedno bolj pogovorne, potem pa ne.

16. Ste imeli kakšne težave pri razumevanju angleškega jezika, ko ste prvič obiskali London?

Ne. Pred obiskom Londona sem bila že v Ameriki in pri razumevanju jezika že tam nisem imela pretiranih težav. Zgodila pa se mi je ena prigoda. V našem šolskem sistemu smo se vedno učili britanske angleščine, v Ameriki pa seveda govorijo ameriško angleščino. Amerika je zelo velik kontinent in velika večina  Američanov v času svojega življenja sploh ne potuje v tujino. Potujejo sicer zelo veliko, ampak le v notranjosti ZDA. V tisti časih, ko sem prvič obiskala ZDA, velika večina Američanov sploh ni imela potnih listov. Torej, ko sem bila prvič tam s svojo “ameriško sestro”, me je nekega dne vprašala, kaj bi za kosilo. Povedala sem ji, da bi rada hot dog, ampak me ni razumela, saj oni hot dog naglasijo hat dag. Do tega, da me je razumela, sva prišli tako, da sem ji po petem poskusu besedo zapisala na papir. (smeh) Zdi se mi, da so Američani nasplošno zelo “hecni”. “Hecni” v smislu, da so dosti bolj odprti in zgovorni kot mi, ter jih ni sram zastavljati vprašanja.  V okviru programa smo pred leti odšli učitelji iz vsega sveta po svetu in na šolah predstavljali naš šolski sistem in kulturo. In ko sem ravno predstavljala Slovenijo v Ameriki, me je punčka vprašala, če živimo na drevesih, ker sploh niso imeli predstave, kje in kako živimo. Spraševali so me tudi, če poznam hladilnik, če sem že videla televizijo in telefon ter podobne nenavadne stvari. Nad temi vprašanji sem bila zelo začudena. Ampak njim ni bilo niti malo nerodno. Preden bi jaz koga vprašala kaj takega, bi se verjetno že pogreznila v zemljo. Sploh pa Slovenija že takrat ni imela veliko slabšega standarda od Amerike.

17. Kateri kraj, ki ste ga obiskali, je bil vaš najljubši? Zakaj?

Težko bi se odločila, saj so bili vsi nekaj posebnega. Ampak osebno mi je zelo dobro v spominu ostal New York. Žal sem v njem bila za samo en dan, ampak to, kar sem videla, je bilo nepopisno. Videli smo ogromno. Od palače OZN do kitajskega mesta, Kipa svobode, svetovnega trgovinskega centra, ki je bil zrušen in mnogo mnogo več. Ker že celo življenje živim v mestu, so mi velemesta, kot je New York, še posebej pri srcu in z veseljem bi šla še enkrat. Seveda pa obožujem tudi London, Washington DC s prelepimi muzeji in galerijami. Pri mestih pa nasplošno obožujem vrvež, vedno se kaj dogaja in vedno imaš kaj za videti, doživeti. Pred potovanji pa je najbolj pomembno, da te ne sme biti strah. Ljudje, ki gredo s strahom po svetu, tistim se ravno nekaj zgodi.

19. Kako ste prišli do ideje, da bi napisali svoj učbenik in delovni zvezek?

V bistvu nisem jaz prišla na to idejo, ampak so me povabili v tim. Ta ideja mi je bila zelo všeč in še danes sem ponosna, saj lahko na tak način dam marsikaj učencem in tudi potešim svojo željo po pisanju. Tudi pisati sem že začela zelo zgodaj. Že v četrtem razredu osnovne šole sem napisala svoj otroški roman, ki sicer nikoli ni prišel v javnost.

20. Kaj je bilo najtežje pri ustvarjanju samega učbenika?

Najtežje oziroma tisto, kar ti vzame največ časa in energije, je obdelava učbenika in priprava na tisk, potem ko je že vse napisano. Namreč, ko je vse napisano, je še veliko stvari, ki jih moraš narediti, da učbenik lahko izide. Torej lektoriranje, napisati moreš rešitve in pripraviti CD-je. Lektorji morajo velikokrat skozi besedilo in ko smo vsi prepričani, da napak ni, lahko gre učbenik v tisk. Ampak napake so vedno, saj ljudje nismo roboti in napake velikokrat spregledamo. Ta del je torej naporen, saj ni kreativen, ampak je k večjemu samo iskanje in pregledovanje napak.

21. Koliko časa Vam vzame pisanje raznih nalog?

Na primer za pisanje ene besedilne naloge najprej vedno dobim idejo, o čem bi pisala in potem grem raziskovat. Včasih me kakšna tema tako pritegne, da za računalnikom sedim več dni in pregledujem gradiva iz raznih spletnih strani, hvala Bogu za internet (smeh), in potem si delam izvlečke. Pozorna moram biti na dolžino, težavnost in avtorske pravice besedila. Tudi vprašanja pod besedilom morajo biti zanimiva in hkrati poučna ter vam učencem zadati nekakšne cilje. Torej, včasih beseda steče takoj, včasih pa za takšno nalogo potrebujem tudi štiri dni ali več. Moram pa priznati, da zelo uživam pri brskanju med informacijami in sem vesela, ko se naučim kaj novega, saj se mi zdi, da je znanje zelo pomembno in ga sama zelo cenim.

22. Katera je Vaša najljubša knjiga?

Težko bi se odločila za eno. Bartolov Alamut, recimo. Od slovenskih avtorjev vem, da mi je bila všeč knjiga Cvetje v jeseni. Zelo rada imam tudi poezijo Franceta Prešerna. Za dušo pa rada berem takšne bolj odštekane knjige. Nekaj let nazaj sem si kupila knjigo “neumnih” vprašanj in odgovorov, katere naslov je bil Is there anything good about wasps? (So ose sploh koristne?). V knjigi so povedali, da če ne bi bilo os na svetu, se naš eko sistem ne bi niti malo spremenil. Poleg tega je bilo v knjigi cel kup smešnih in odštekanih vprašanj in odgovorov.

23. Imate vzornika?

Vzornika? Vzornika, torej osebo, po kateri se zgledujem v življenju, ne. Občudujem pa cel kup ljudi. V svetu slikarstva in umetnosti so to Pablo Picasso, Joan Miro, Henri Matisse,… Na splošno pa mi je bil zelo pri srcu Stephen Hawking zaradi tega, ker je kljub svojem telesnem in fizičnem primanjkljaju naredil za človeštvo več, kot ne vem koliko popolnoma zdravih ljudi skupaj. Resnično je vreden spoštovanja. Seveda pa občudujem tudi Galilea Galileia, Alberta Einsteina ter ogromno drugih ljudi, od katerih dobivam navdih. Je pa res, da če si genij, ti nekje narava da, nekje ti pa vzame. Zato so geniji vedno tisti, ki so za večino ljudi malo čudni. Ker so drugačni, imajo druge predloge, po navadi imajo težave pri komunikaciji, ker imajo toliko stvari v svoji glavi in zato so potem takšni, kot so.  Ampak takšni ljudje morajo obstajati.

24. Kolikor veva, ste ena izmed glavnih pri prireditvi za 40 let šole. Ste veseli da ste dobili to čast?

Da, absolutno. To je zelo velika čast, je pa tudi zelo velika odgovornost. Srčno upam, da bo zadeva uspela in da bo na takšnem nivoju, da bomo vsi  zadovoljni.

25. Imate s pripravljanjem prireditve in natečajev veliko dela?

Je dokaj veliko dela ja, ampak bomo mogoče o tem kdaj drugič. Neke stvari še ne bi rada obelodanila. Zdi se mi bolje, da je okoli tega še malo skrivnosti, kot pa da vse razbobnamo in bodo potem ljudje razočarani.

26. Imate že kakšne projekte v mislih za prihodnost?

O ja. (smeh) Vedno mi nekaj po glavi mrgoli. Imam kar nekaj projektov v mislih, ampak bom povedala enako, dokler so v moji glavi, še niso dozoreli in ko bodo dozoreli, bodo obelodanjeni. Nekateri se vežejo na moje delo v šoli, nekateri pa seveda tudi na stvari, ki jih počnem v prostem času.

27. Kako Vam uspe vzpostaviti kontakt z vsemi gosti, “nation speakerji” in drugimi zanimivimi ljudmi, ki jih povabite v šolo?

Tisto leto, ki sem ga preživela v Ameriki, mi je dalo to, da sem postala dosti bolj komunikativna, zgovorna in odprta do drugih ljudi. Večinoma nimam težav pri vspostavljanju stikov. V enem trenutku se kar začneš pogovarjati. Ne sme te biti strah, ti biti nerodno. Če vidiš, da je sogovornik pripravljen, in večinoma so, ker tujci so načeloma bolj odprti za pogovore kot mi Slovenci, potem sploh ni nobenega problema. Malo jih pohvališ, se pohecaš in to je to. Humor odpira mnoga vrata.

28. Vam je kateri gost do sedaj bil posebej všeč, se Vam je vtisnil v spomin?

Vsak po svoje. Vsak ima svojo osebnost, svoj način pristopa in svoje znanje. Zelo zanimivi so bili lanski gosti na noči branja. Posebej rada se pa spominjam jezikovnega asistenta, ki mu je bilo ime Stewart. Pri meni je bil eno leto, ker je šlo za neko mednarodno izmenjavo in je bil vsako sredo na naši šoli. Imam ga v zelo lepem spominu, saj je bil zelo resen, odgovoren in komunikativen.

29. Se spomnite kakšnega zanimivega dogodka, trenutka z gosti?

Da. Nekaj let nazaj smo, ravno tako na noči branja, imeli gosta Tima Ribiča in on nam je zapel del arije, katere naslova se trenutno ne spomnim. Zelo lepo je bilo slišati njegov lep, šolan glas v šolskih prostorih. Saj če hočeš slišati opero, moraš oditi v opero, on pa je prišel k nam. Bilo je zelo mogočno in mi bo zagotovo še dolgo ostalo v spominu.

30. Imate s katerimi gosti še stike?

S temi gosti je tako. Če se vidimo, imamo stike, sicer pa zelo težko ohranjam prijateljske stike s komerkoli, ker enostavno nimam časa. Doma moram postoriti gospodinjska dela, se družiti z družino, se ukvarjati z delom v šoli, s hobiji ter takšnimi in drugačnimi obveznostmi. Morala bi se odločiti, kaj mi je bolj pomembno in meni je bolj pomembno znanje. To, kar rada počnem, mi vzame veliko časa. Torej pri meni ni časa za družabno življenje.

31. Kaj hočete sporočiti našim bralcem?

Znanje je vrednota. Naj vas ne bo sram pokazati znanja. V našem prostoru marsikdo na učence, ki veliko znate, neupravičeno gleda z viška. Če ne bi bilo takšnih genijev, o katerih smo prej govorili, ki so celo življenje posvetili znanosti, napredku in raziskovanju, potem mi ne bi bili tukaj, kjer smo. Naj vam ne bo nerodno, če znate več kot ostali, ker je to vrednota in slej kot prej se vam bo znanje obrestovalo.

Učiteljici Nevenki se neizmerno zahvaljujeva, da si je vzela košček dragocenega časa ter nama izdala majhne skrivnosti in velike prigode iz svojega življenja.

Ajda Rojko in Lia Horvat Zupančič, 7.a

Intervju z učiteljico Marjetko Bezjak

Učiteljica Marjetka Bezjak na naši šoli poučuje že 31 let. Najin pogovor z njo je bil zelo zanimiv ,saj poučuje predmete, kjer učenci kuhajo. 

1. Kako dolgo že učite na naši šoli?

Na naši šoli sem že zelo dolgo, približno 31 let.

2. Zakaj ste se odločili za ta poklic in področje?

Ja, ta poklic me je že nekako pritegnil od mladih let oziroma od otroških let. Ko sem že začela obiskovati osnovno šolo in se že sama nekaj naučila, mi je nekako bilo dano v razmislek, kaj pa če bi ti bila učiteljica in ta želja, ta cilj je v meni vedno bolj rasel. Kot zanimivost naj povem, da sem v drugem ali tretjem razredu, ko sem že znala poštevanko, z družino šla s kravama, ki smo jih imeli doma, traktorjev takrat še namreč ni bilo, po seno na travnik in jaz sem seveda, ker sem še bila tako mala, imela nalogo, da sem tisti dve kravi čuvala. Ostali so delali, seno spravljali na voz, jaz pa sem, ker je bilo poletje in vroče, krave pa so bile polne muh, vedno s palico v roki tiste muhe odganjala. Večkrat mi je bilo dolgčas in sem začela krave učiti, tako da sta bili tisti dve kravi moji prvi učenki (smeh) in tega ne bom pozabila. Še zdaj imam v spominu, kako sem ju učila poštevanko. Seveda se je kakšna krava “morala” zmotiti in ko se je zmotila, sem jo povlekla za tista dolga ušesa. Ko sem bila potem že malo starejša, mogoče kakšni 6. ali 7. razred, pa sem si sama naredila doma dnevnik,redovalnico, saj takrat še ni bilo eAsistenta ali računalnika. Imela sem tudi kredo in tega tudi ne bom pozabila, saj smo v dnevni sobi imeli lepe večje omare in sem se igrala učiteljico in si predstavljala, da imam polni razred učencev in sem vprašala, kdo vse manjka in podobno. Velikokrat je bil glavni predmet zgodovina, saj me je že od malega zanimala. Vse tiste omare sem porisala s kredo, da ne govorimo, kakšno težavo sem imela potem z odstranjevanjem krede z omare, da ne bi starša opazila. To je bila igra za mene, saj sem zraven tudi kakšno snov ponavljala, brez kakšnih učbenikov, v glavnem, vse kar sem se tisti dan naučila.

3. Ste prej že poučevali na kakšni drugi šoli?

Ne, nisem, delala sem pa edino v vrtcu. Na začetku sem bila še zelo mlada in sem pričela z delom v vrtcu na Studencih, pred tem pa sem občasno delala na naši šoli v Dupleku in sicer bolj z nadomeščanjem, ko je bila katera učiteljica odsotna ali pa so bile daljše bolniške ali porodniške, tako da sem s tem začela, potem vmes delala dobro leto v vrtcu in potem sem se ponovno vrnila sem v šolo.

4. Koliko generacij otrok ste bila razredničarka?

Bila sem razredničarka kakim petim generacijam, ampak nisem sigurna.

5. Katere predmete vse poučujete?
Zadnjih 10 let se je paleta predmetov malo razširila. Moja osnova sta geografija in zgodovina, sicer sem, žal, zgodovino učila zelo, zelo malo, tako da poučujem predvsem geografijo, že skoraj 10 let, manj pa poučujem gospodinjstvo, ponujam pa tudi vsako leto predmeta sodobne priprave hrane ter verstva in etika. Vsak predmet je po svoje specifičen in zanimiv. Zdi se mi, da so tudi vsi predmeti, ki jih poučujem, praktični in pomembni. Je pa zgodovina moj najljubši predmet.

6. Kateri pa je bil Vaš najljubši v osnovni šoli?

Zgodovina. Sicer se mi zdi, da sem že veliko stvari, ki smo se jih učili, pozabila, ker če ne ponavljaš snovi, seveda pozabiš. Ampak če se le da, preberem kakšni zgodovinski roman ali pa kakšne biografije pomembnih ljudi.

7. Kaj Vas zraven poučevanja še veseli?

Zelo uživam ob branju, si ne znam predstavljati, da na moji nočni omari ne bi bilo kakšne knjige. Rada tudi vrtnarim, doma in tudi v šoli. Priznam, da se s kakšnim športom ravno ne ukvarjam, saj se mi zdi, da nisem športni duh.

8. Katera je Vaša najljubša prireditev, ki ste jo organizirali? Zakaj?

Prireditev je bilo kar veliko, zato bi težko izbrala eno. Zelo mi je bila všeč prireditev, ki smo jo pripravili z mojo prvo generacijo in sicer smo se udeležili Dupleškega tedna. Denar bi uporabili za zaključno ekskurzijo. Na občini sem vprašala, če bi lahko imeli svojo stojnico, ki smo jo na koncu tudi dobili. Pred to prireditvijo smo še imeli 2 meseca, zato smo se skoraj vsak dan dobili pri eni izmed učenk, kjer smo izdelovali sveče, svečnike, nakit, barvali svile, kravate, predmete iz keramike in svinčnike. Tri dni smo prodajali te čudovite izdelke. To je bila za mene čudovita izkušnja in tudi za druge učence, bili so zelo aktivni in smo prodali skoraj vse. Zelo všeč so mi tudi prireditve, ki sva jih organizirali z učiteljico Marino zadnja leta, ne smemo pa pozabiti tudi šolskih trgatev in podobno.

9. Ali raje poučujete ali kuhate pri gospodinjstvo in sodobni pripravi hrane?

Oboje rada delam , moram pa priznati, da ko kuhamo, se spet nov odnos med mano in učenci vzpostavi in imamo tudi malo več časa za pogovor, kot med samim poukom, je pa res, da me to kuhanje fizično bolj izmuči.

10.Se po obnašanju generacije otrok spreminjajo?

Ja, kar opažam v povprečju, da posamezni učenci izstopajo in da so nekatere današnje generacije manj motivirane za delo in jih tudi zanima manj stvari. Zdi se mi tudi, da z nobeno zdajšnjo generacijo ne bi več mogli narediti tako, kot smo z mojo prvo, ko smo se dobivali pri učenkah, da bi ustvarili čim več izdelkov, ki bi jih prodali na Dupleškem tednu.

11.Kakšne prigode ali nesreče so se Vam zgodile z učenci pri kuhanju?

Ja, bilo jih je veliko. Prvo kot prvo moram pohvaliti učence, da pazijo na sebe in ostale, da se nam ni zgodila velika nesreča, da bi se kdo porezal ali močno popekel. Imeli smo eno nesrečo z marmornim kolačem, kjer je skupina dala maso v pečico. Jaz sem skupino opozarjala, da ga ne bodo pozabili vzeti ven. Nato pokusimo in je nekdo hitro potegnil ven tisto rešetko v pečici in se nam je marmorni kolač zvrnil na tla. Mi obstojimo ob njem in poskusimo pobrati čim več. Eden izmed učencev je tudi rekel, da tega on že ne bo jedel, a smo na koncu vse pojedli. Bila še je tudi ena nezgoda z branjem recepta. Ena skupina punc je pekla nekakšni biskvit. Dale so ga že v pečico, jaz pa sem se malo bolj drugim skupinam posvetila , ker se mi je zdelo, da jim gre krasno, ko delajo same. Potem so te deklice ta biskvit vzele iz pečice in ta biskvit je bil tanek še za eno palačinko ne in smo skupaj pregledali recept, sestavino za sestavino in smo na koncu ugotovili, da so pozabile dodati moko. Ta biskvit so nato naredile še enkrat. Pa tudi nekajkrat se nam je že kaj zažgalo, tako da, ja, imeli smo kakšne male prigode.

12.Katera jed, ki ste jo skuhali z učenci, Vam je najljubša?

Zelo so se nam že posrečile lazanje, tudi tortilje ali pa kakšne predjedi.

13.Kaj bi radi sporočili bralcem Korakov?

Naj berejo virtualne knjige, ampak absolutno naj vzamejo tudi prave knjige v roke, kajti branje nas bogati, besedni zaklad si s tem širimo, spoznavamo nova znanja, pridobivamo domišljijo in tako dalje.

Učiteljici se zahvljujeva za zanimiv intervju.

Lara Klemenčič in Tia Heler, 7.a

Spomini na šolo – intervju z g. Matejem Mulcem

Letos naša šola praznuje 40 let. Zdelo se nama je zanimivo, da bi naredili intervju z učencem, ki jo je obiskoval prav od začetka. Gospod Matej Mulec nama je izdal nekaj zanimivih podrobnosti ter spominov o šoli, ki jih je vredno poznati.

1. Na kaj pomislite ob besedi šola?

Na moje prve spomine, ko so mi rekli, da jo bom moral obiskovati. Od začetka sem si šolo predstavljal kot zabavo. Kasneje sem ugotovil, da se moraš v šoli truditi in učiti, da dosežeš neki uspeh.

2. Kdaj ste nazadnje stopili čez šolski prag?

Ne tako dolgo nazaj. Čez prag srednje šole, lani, saj jo obiskuje moj sin in sem odšel na njegove govorilne ure. 🙂 (smeh)

3. Kakšna se Vam je zdela šola včasih in kako na njo gledate zdaj?

Kaj pa vem. Če gledam sebe v primerjavi s svojim sinom, se mi zdi, da je zdaj šola težja. V prvem razredu smo več časa namenili igram in druženju, zdaj pa se otroci že takoj trdno učijo.

4. Se je na šoli veliko spremenilo?

Ja,  se je spremenilo.

5. Kaj Vas je najbolj presenetilo, ko ste šolo videli po nekaj letih?

Presenetilo me je, da se je šola povečala in da so polepšali okolico. Kaj drugega pa ne.

6. Vam je šola bolj všeč zdaj ali Vam je bila takrat?

Meni je bila takrat ta šola všeč, ker je bila nova. Malo šolo sem obiskoval v Žitečki vasi, v prvi razred pa sem prišel v povsem novo šolo in to je bil zame zelo poseben občutek.

7. Kakšna je bila šola včasih?

Ravnatelj je bil Maks Vele. Imenovala se je OŠ Bratov Greif. Imela je dve nadstropji, tam, kjer so zdaj prvi, drugi, tretji, četrti ter peti razredi, pa je bila narejena streha. Bila je belkasto-rdeča in vsi učitelji so bili veliko bolj strogi. V glavo so metali ključe in mokre gobe. Geografija se je imenovala zemljepis, naravoslovje pa biologija. Nismo imeli omaric tako kot vi, temveč obešalnike za stvari. Knjižnico smo že imeli. Učbenike smo si morali kupiti sami, saj učbeniškega sklada še ni bilo. Imeli smo samo eno igrišče, ki je še vedno za šolo. Iz šole nas niso vozili avtobusi (če že, smo morali iti na redne avtobuse), hodili smo peš.

OŠ Brata Greif

8. Kakšna je bila telovadba?

Učil nas je Albert Žmak, ki je pregledoval umazanijo za ušesi in nohti. Ni imel rad nalakiranih ter pogriženih nohtov. Pri telovadbi smo bili bosi. Nismo imeli preverjanja kartončka.

9. Kaj bi spremenili na šoli?

V izobraževanje se ne bi spuščal, ker to ni moje področje. Spomnil pa bi, da so učitelji v šoli zato, da učijo, ker se mi zdi, da premalo pozornosti polagajo temu, da bi otroke v šoli naučili več in jim zato preveč puščajo za doma – domače naloge. Otroci so zato prikrajšani svojega prostega časa.

10. So tudi vaši otroci hodili oz. hodijo na isto šolo kot vi?

Da, ampak je sin že starejši in obiskuje srednjo šolo.

11. Kateri je bil vaš najljubši predmet in kdo ga je poučeval?

Najraje sem imel zgodovino in geografijo, poučevala pa me je razredničarka Almira Lipnik, ki je bila tudi moja najljubša učiteljica, saj je bila zelo prijazna in pripravljena prisluhnit, ter je vedno pomagala.

12. Katerega predmeta pa niste marali?

Nisem maral matematike.

13. Kdo je bil Vaš razrednik?

V prvem razredu Lidija Kristanič, v drugem Zdenka Duh, v tretjem Marija Trep, v četrtem učiteljica Lilijana Brčič, od petega do osmega sem bil v a razredu in mi je bila razredničarka Almira Lipnik, B razred pa je imel razredničarko Silvo Krajnc.

Drugi razred

14. Morda veste, kdo izmed učiteljev, ki so poučevali Vas, poučuje še zdaj?

Zdaj poučuje še Branko Krajnc, ki me je učil biologijo, Sonja Ritonijaslovenščino ter Darja Šket, ki me je imela v varstvu.

15. Bi v šolo še enkrat hodili če bi lahko? Jo pogrešate?

V ŠOLO???? Ni potrebe več. (smeh) 🙂

16. Še se spomnite občutka, ko ste bili za šolskimi klopmi?

Ja. Luštno je bilo. Mi smo bili generacija brez telefonov. Dosti smo se igrali, družili. Bil sem tudi v podaljšanem bivanju, varstvu, kjer smo naredili nalogo ter se naučili snov, da smo imeli več prostega časa doma. Po koncu varstva smo šli “malo po bližnjici” domov. Med hojo smo odšli tudi v gozd, kjer smo se igrali partizane in Nemce ter Indijance in kavbojce.

17. Še imate stike s svojimi sošolci?

Imam, imam. Če bi imel sliko pred sabo, bi se spomnil vseh. Hišnik Igor, ki dela na vaši šoli, je tudi bil eden izmed mojih sošolcev. Drugače naštevati pa jih je težko… vem pa, da smo še vsi živi, a in b razred.

Prvi razred

18. Kateri čas med šolskim letom je bil Vaš najljubši?

Luštno je bilo septembra, ker smo še obujali spomine na počitnice, potem se je začelo delo, za tiste, ki nismo imeli problemov z ocenami, pa še junij in maj. To so trije meseci, ki so bili zabavni in pestri.

19. Ste bili v šoli aktivni? Na kak način?

V šoli sem bil član pevskega zbora od petega do vključno sedmega razreda in nekaj časa, dokler je bil učitelj za telovadbo Albert Žmak, sem bil tudi član njegove ekipe judo kluba. Obšolska dejavnost je bilo tudi druženje.

20. Ste imeli na šoli veliko prireditev in prostih dni?

V osmem razredu, takrat zadnjem, smo učenci začeli prirejati prireditve. Bili smo del nekakšne mladinske organizacije, prej smo bili pironirčki, potem pa mladinci in smo prirejali kino prireditve, ko smo gledali filme v šoli, v telovadnici pa smo prirejali disko. Organizirali smo tudi zbiranje papirja in starega železa.

21. Kdaj in kako ste opravljali kolesarski izpit?

Razreda se točno ne spomnim. Spomnim se pa, da smo se s kolesi vozili okoli šole, teorije pa nismo imeli dosti. Na koncu smo dobili tudi izkaznice, kot potrdilo. Na njih smo bili vsi zelo ponosni.

22. Kakšna je bila valeta?

Valeto smo imeli v šoli. Plesali smo v glasbeni učilnici ali pa v jedilnici. Takrat smo imeli vsi enaka oblačila, ponavadi jeans hlače, da nismo delali razlik med seboj.

23.Ste imeli tudi malico ter kosilo? Ste si jo sami nosili s seboj?

Meni je bila hrana okusna. Imeli smo samo malico, kosilo pa tisti, ki smo bili v varstvu do četrtega razreda. Hrano so nam naredile kuharice.

24. Se vam je kakšen izlet posebno vtisnil v spomin?

Hmmm…. Točno, v spomin se mi je vtisnila ekskurzija v Splitu v osmem razredu, ki je potekala en teden. Tja smo odšli z vlakom, kar je bilo takrat zelo zanimivo. Tam smo preživeli zelo zanimiv teden, poln dogodivščin in lepih spominov.

25. Nam zaupate še kakšno zanimivost o šoli?

Seveda. Spomnim se, da smo imeli na šoli banko, kjer smo polagali in dvigovali denar. Za vsakih 50 dinarjev smo dobili darilo, od nahrbtnikov do hranilnikov. Druga zanimivost pa je ta, da so se med šolskim letom pojavile uši in takrat so učitelji v kopalnici pri telovadnici celotni šoli umivali glave.

26. Kaj bi sporočili našim bralcem?

Učite se snov sproti, da ne zaostaja, da se ne nabira in potem nas čas povozi, po domače povedano. Ubogajte nasvete staršev, ker ni vse samo v šoli. Jaz pravim, naj učitelji v šoli otroke nekaj naučijo, vzgojo pa naj prepustijo staršem.

Še enkrat se zahvaljujva gospodu Mateju, da si je za naju vzel čas in nama pomagal bolje razumeti preteklost. Poslušanje teh prigod je bilo zelo zanimivo in poučno, saj spomini gradijo prihodnost.

Lia Horvat Zupančič in Ajda Rojko, 7.a

Intervju z učiteljico Darjo Šket

Učiteljica Darja Šket je razredničarka 3. a razreda. V kratkem intervjuju nama je razkrila nekaj svojih majhnih skrivnosti o svojem dolgoletnem delu na šoli.

sdr

1. Kako dolgo že delate na naši šoli? Ste prej delali tudi kje drugje?

Polnih 37 let. Eno leto sem delala na Osnovni šoli Ivana Cankarja v Mariboru. 

2. Ste že od malih nog hoteli postati učiteljica?

Ne. Najprej sem si želela postati pediatrinja, kasneje sem se pa odločila za poučevanje. Za poklic učiteljice sem se odločila, ker imam otroke na splošno zelo rada.

3. Če bi morali poučevati en sam predmet, kateri bi bil?

Po vsej verjetnosti bi bila to slovenščina.

4. Po čem, mislite, da se razlikujete od drugih učiteljev?

Ne vem, če se od drugih učiteljev pretirano razlikujem. Trudim se po svojih najboljših močeh. V šolo prihajajo poučevat dosti mlajši učitelji in učiteljice od mene, z novimi idejami in se poskušam približati tudi mladi generaciji. Mislim, da na šoli vsi dobro poučujemo in se pri delu zelo trudimo.

5. Na kaj ste pri svojem delu najbolj ponosni? Ste ponosni na kakšen poseben dosežek?

Pri svojem delu sem najbolj ponosna, da sem pravična do vseh učencev. Če je treba, jih skregam, če pa so pridni, pa jih zelo pohvalim. 

6. Katera generacija se Vam je najbolj vtisnila v spomin?

Generacija, v kateri je bilo v razredu deset dečkov in nobene deklice, ko sem še poučevala v Zgornjem Dupleku.

7. Katere lastnosti imate pri učencih najraje in kaj Vas pri njih najbolj moti?

Najbolj me moti, če otroci niso prijateljski, če so drug do drugega nesramni, zavistni in obratno me najbolj osrečuje, če so prijateljski in se med sabo dobro razumejo.

8. Se spomnite kakšnega smešnega dogodka, ki se je zgodil v razredu?

Da, kar veliko smešnih dogodkov se je v razredu že zgodilo. Eden izmed njih je bil pa ta… Jaz imam fobijo pred pajki in ostalimi čudnimi živalmi in sem to otrokom tudi povedala. V razredu smo imeli navado, da smo vsako jutro iz predala vzeli dnevnik, napisali, kdo manjka ter vpisali snov za ta dan. Neko jutro pa sem kot nalašč to pozabila narediti takoj po prihodu v razred. Naenkrat je  v predalu začelo peti. Pelo je in pelo in jaz sem od straha skočila na mizo. Kasneje sem ugotovila, da so mi učenci v predal nastavili črička. Sicer je bil ta dogodek bolj zabaven za otroke kot zame.

9. Česa se pa neradi spominjate?

Nimam negativnih spominov. 

10. Na šoli ste torej že skoraj od vsega začetka. So se učenci, njihove učne navade in obnašanje skozi leta spremenili?

Da, da, zelo. Učenci veliko znanja že sami prinesejo v šolo. Tudi njihove vrline so se spremenile. Otroci so malo bolj prepuščeni šoli, saj starši dalje delajo. Včasih so starši prišli domov ob dveh in zato otrokom ni bilo treba preživljati toliko časa v šoli. Otroci so zdaj bolj obremenjeni, saj se je tudi šolska snov zelo spremenila. Vseeno pa so zelo pozitivni.

11. Večkrat vidite vaše bivše učence? Kaj vam najprej pade na misel, ko jih zagledate?

Da, svoje bivše učence večkrat vidim. Najprej pomislim na to, kako sem že stara. Prvi moji učenci so stari skoraj 45. Nekatere moje učenke pa so že babice. 

12. Zgodi se tudi, da poučujete otroke vaših bivših učencev. Opazite kakšne podobnosti med njimi?

Seveda. Veliko podobnosti je med starši in otroci.

13. Se je delo v razredu od začetka vašega poučevanja zelo spremenilo?

 Zelo. Na začetku smo imeli samo table in krede. Računali smo na leseno računalo. Ko smo v šolo dobili računalnike, sem se morala, ker v šoli nismo imeli računalništva in informatike, od mladih kolegic učiti, kako se dela z njim. Zelo so mi pomagale. Hodila sem tudi na seminarje. Otroci in starejši smo kasneje dobili tudi prenosne telefone in tablice, tega včasih ni bilo. 

14. Kaj vam je najbolj všeč na šoli? Bi kaj spremenili?

Šolo bi spremenila prostorsko. Otrokom bi naredila velike učilnice, prostore za igro ter počitek. Najbolj pa mi je všeč kolektiv na šoli. Otroci na naši šoli so še vedno neprimerljivi z mestnimi otroki.

15. Na šoli veljate za precej strogo učiteljico. Ali ste kot mama in babica enako strogi kot v vlogi učiteljice?

Da. Enako. Tisto, kar zahtevam doma, zahtevam v šoli. Zdi se mi, da otroci niso toliko prizadeti zaradi strogosti, kot bi bili prizadeti zaradi nepravičnosti. Strogost do neke mere mora biti, da imajo otroci mejo. 

16. Kaj Vas še veseli zraven poučevanja?

Mnogo stvari. Veliko hodim, telovadim, se družim s prijateljicami in se ukvarjam z mojimi štirimi vnuki. Včasih mi prostega časa celo zmanjka.

17. Se Vam zdi, da zdaj, ko ste učiteljica drugače gledate na šolo kot takrat, ko ste še sami bili za šolskimi klopmi?

Ja, sigurno. Jaz nisem nič posebnega. Tudi meni so šli učitelji na živce, tako kot gredo vam. Zdaj pa to gledam malo drugače zaradi tega, ker vidim, da moji kolegi in kolegice v zbornici nikomur ne želijo nič slabega. Vse, kar delamo, delamo za dobro otrok. Včasih pa, ko si otrok, tega tako ne vidiš. Takrat sem jaz tudi imela učitelje, ki jih nisem hotela videti, nekatere pa sem imela rada. Predvsem smo imeli radi tiste popustljive.  

18. Kaj bi radi sporočili našim bralcem?
Poklic učiteljice je zelo lep poklic, ampak mora vsak, ki se za ta poklic odloči, v prvi vrsti imeti rad otroke.
Hvala učiteljici Darji za prijeten pogovor, v katerem sva izvedeli veliko zelo zanimivih stvari.
Ajda Rojko in Lia Horvat Zupančič, 7.a

Intervju z učiteljico Jasmino Vaupotič

Učiteljica Jasmina Vaupotič na naši šoli poučuje matematiko in fiziko že drugo leto. V pogovoru z njo sva izvedeli veliko zanimivega.

1. Ste si že od malih nog želeli postati učiteljica matematike in fizike? Kdo vas je navdihnil za to? Če ne, kaj ste si želeli postati?

Do tretjega razreda osnovne šole sem želela postati kuharica, tako kot moja teta. Takrat pa sem spoznala učiteljico matematike in od takrat naprej sem želela postati učiteljica matematike in fizike.

2. Koliko let že poučujete matematiko in fiziko?

Šest let poučujem matematiko in fiziko.

3. Kakšne ocene ste imeli v osnovni šoli? Kateri predmet vam je povzročal težave?

Odlične. Težave pa mi je povzročala slovenščina, tam je kdaj padla tudi kakšna štirka.

4. Ste prej poučevali na kateri drugi šoli?

Poučevala sem na gimnaziji v Ljubljani.

5. Kakšno se vam zdi poučevanje tukaj?

Učenci so zgovorni tako kot vsi, delovni in poslušni.

6. Je poučevanje v osnovni šoli zahtevnejše od poučevanja v srednji šoli oz. gimnaziji?

Ne. Je pa bolj zabavno učiti na osnovni šoli.

7. Je zahtevnejše umiriti gimnazijce ali osnovnošolce?

Ne, bolj osnovnošolce. Gimnazijci so dosti bolj pridni, kot na primer osnovnošolci, ki imajo mešana znanja.

8. Ste bili vedno nadarjeni za matematiko ali bolj za fiziko?

Vedno bolj za matematiko kot za fiziko. Vedno sem imela tudi rajši matematiko kot fiziko.

9. Ali se vam zdi, da imajo učenci rajši fiziko kot matematiko?

Mislim, da imajo rajši matematiko, dokler pri fiziki ne naredimo kakšnih eksperimentov oz. poskusov, takrat pa imajo zelo radi fiziko, ko lahko samostojno delajo.

10. Ali ste vedno zadovoljni z ocenami, ki jih dobijo učenci ali menite, da bi se lahko kdaj bolj potrudili?

Če ni pet, vem, da se bi vsak lahko bolj potrudil za pet.

11.Kateri razred pa, menite, je letos najboljši, mu najboljše gre?

Trenutno 7. b, ker vas je malo, je pa zelo zabavno učiti v 6.a, kjer jih je 25.

12. Kaj imajo učenci raje – spraševanja ali teste?

Mislim, da imajo rajši spraševanje, ker je manj stresno kot pa test.

11. Zdaj ste razredničarka 6.a razredu. Kakšni so občutki?

So zelo mešan razred, od pridnih do glasnih in so zelo številčni, zato imamo kar nekaj problemov znotraj razredne skupnosti, ampak jih sproti rešujemo, tako da se imamo super.

12. Ste radi razredničarka?

Ja.

13. Kaj želite sporočiti bralcem glasila Koraki in učencem?

Naj jim bo matematika zabava in tudi fizika ni težka, ampak se da čisto na enostaven način razumeti. Pa delati je treba domače naloge in se učiti sproti.

Učiteljici Jasmini Vaupotič se zahvaljujeva za intervju ter ji želiva še veliko veselja in uspeha pri delu.

Mia Miholič in Karolina Pernek, 7.b

Intervju s svetovalno delavko Marijo Baškarad

Šolska svetovalna delavka Marija Baškarad učencem pomaga pri učnih in osebnih težavah ter odločitvah glede vpisa v srednjo šolo. Z njo sva se pogovarjali nekega sončnega oktobrskega dneva.

1. Kako dolgo ste že svetovalna delovka in kako dolgo delate na tej šoli?

Svetovalna delavka sem zdaj že 7 let, na tej šoli pa delam 10 let.

2. Zakaj ste se odločili za ta poklic?

Najprej sem želela postati učiteljica nemščine, ampak sem si nato premislila ter se vpislala na pedagogiko in sociologijo. V bistvu mi je bila prej všeč sociologija, ampak ker dela kot sociolog nisem dobila, sem dobila delo kot pedagog, torej je bilo to naključje.

3. Kaj je bil najtežji problem ki ste ga morali rešiti kot svetovalna delovka?

Najtežje je bilo, ko je ena deklica imela težave z družino in je potem razmišljala, da bi naredila samomor.

4. Kaj ste hoteli postati kot otrok?

Kot otrok sem želela postati prevajalka.

cof

5. Kdo vas je navdušil za poklic?

Ko sem bila majhna, sem imela prvi tuji jezik nemščino, ker je bil ta jezik takrat bolj aktualen, šele kasneje se je začelo z angleščino. Že takrat sem gledala nemške programe, filme, tako sem nemško znala dobro in potem je posledično prišlo do te želje.

8. Kakšne ocene ste imeli v srednji šoli?

Povprečne.

cof

9. Kakšno je vaše mnenje o vzgoji otrok?

Pri delu v razredu imam občutek, da so otroci kar nekako preveč razvajeni, tako da mislim, da starši blago vzgajajo svoje otroke,  morali bi biti bolj strogi.

10. Bi želeli sporočiti kaj za bralce korakov?

Ja, v bistvu je en del mojega dela kot svetovalna delavka tudi karierna orientacija. To pomeni, da delamo razredne ure na temo, kaj bi želel v življenju početi, kateri poklic si želiš izbrati. Mislim, da je pri tem zelo pomembno, da imajo učenci oziroma mladostniki, mladi ljudje, čim več izkušenj pri različnih stvareh, predmetih, da se jim čim več stvari dogaja, da opazujejo svet okrog sebe in da potem iz tega sebe boljše spoznajo. Ko se dobro spoznajo, se lažje odločijo poklic, ki bi ga želeli delati. To pomeni, da greš v neke nove situacije, nove izzive, ne samo v tisto, kar poznaš. To, kar poznaš, lažje narediš kot tisto, česar ne poznaš.

Gospe Mariji Baškarad se za intervju najlepše zahvaljujeva in ji želiva še veliko uspeha pri delu.

Melanie Žlahtič, 7.b in Lara Klemenčič, 7.a